Glede ugovora, da ga organ v postopku ni zaslišal in mu ne omogočil izvajati dokazov v njegovo korist, je ugotoviti, da je v predmetni zadevi izpodbijan sklep o davčni izvršbi, ki je izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se da stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Za začetek davčne izvršbe je bistveno, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov ter da obveznost, ki je terjana iz izvršilnega naslova, še ni bila poravnana.
Za tožnico je sporna odločitev glede statusa nerezidenta od 1. 6. 2013 do vključno 15. 7. 2015, ki je v izreku izpodbijane odločbe ni. To pomeni, da v tem upravnem sporu izpodbija tisto, o čemer tožena stranka sploh ni odločila. Izrek izpodbijane odločbe vsebuje le odločitev o ugotovitvi nerezidentskega statusa od 16. 7. 2015 dalje, ki pa je za tožnico ugodna in je tožnica ne izpodbija. Odprava te odločitve bi bila tožnici v škodo.
Izrek odločbe je osrednji in najpomembnejši sestavni del odločbe, saj se z njim odloči o pravici oziroma obveznosti posameznika v upravni zadevi, ki je predmet postopka, vsebina te odločitve pa mora biti formulirana tako, da je neposredno in nedvomno izražena v izreku. Samo izrek odločbe, ne pa njena obrazložitev, namreč postane dokončen in pravnomočen in kot tak zavezuje.
Tako iz izpodbijanega sklepa kot tudi iz listin upravnega spisa, ki ga je sodišču predložila toženka, pa tudi iz navedb toženke v odgovoru na tožbo, ne izhaja, da bi prvostopenjski organ še pred izdajo sklepa tožniku omogočil predlagati drug instrument zavarovanja, kot je to tožnikova pravica po drugem odstavku 117. členu ZDavP-2, oziroma da bi sam opravil kakršnokoli tehtanje možnih sredstev zavarovanja.
Tožnik ne oporeka navedbam toženke, da je odjemalec oziroma plačnik električne energije v javnem električnem omrežju in sam zatrjuje, da ima TV sprejemnik, da pa sicer ne želi gledati programa RTV Slovenija. Tožnik v konkretni zadevi ne zatrjuje nobenih pravno relevantnih razlogov, na podlagi katerih bi bil razbremenjen obveznosti plačila RTV prispevka. Obveznosti plačila RTV prispevka je namreč razbremenjen, kdor poda izjavo, da nima svojega in v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika ter da je bil seznanjen z zakonskimi posledicami neresnične izjave.
Zastaranje pravice do izterjave davka je urejeno v ZDavP-2 v določbah 125. in 126. člena, ki smiselno veljajo tudi v zadevah, ko davčni organ na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti.
Zastaralnih rokov za dokončanje v predpisanem roku začetega izvršilnega postopka ZP-1 ne določa. Glede zastaranja pravice do izterjave spornih glob je relevanten datum izvršljivosti plačilnih nalogov, od katerega je začel teči petletni relativni oziroma desetletni absolutni rok.
Glede dokazne prekluzije je Vrhovno sodišče RS že pojasnilo, da je ta dovoljena le, če je davčni zavezanec imel možnost opredelitve do ugotovljenega dejanskega stanja davčnega organa pred izdajo zapisnika (načelo zaslišanja stranke) in hkrati za svojo zamudo ne poda nobenih (dodatnih) razlogov. V zadevi ni sporno, da tožnica ni vložila pripomb na zapisnik, prav tako pa je šele v pritožbi prvič predložila določene dokaze, ki se nanje sklicuje tudi v tožbi, s katerimi dokazuje, da so preostali dvigi gotovine in transakcije z bančno kartico izvedeni v poslovne namene. Tožnica nedvomno s tem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Tožnica je prekludirana, in to že v pritožbenem postopku.
Davčni organ lahko v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo, in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov.
Nova dejstva in dokazi, ki jih tožnik navaja v tožbi, se lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti v postopku izdaje upravnega akta.
Iz vsebine izpodbijane in drugostopenjske davčne odločbe dejansko ne izhajajo okoliščine, ki bi utemeljevale zaključek o zlorabi po četrtem odstavku 74. člena ZDavP‑2, tožnik namreč izogibanje oz. zlorabo zanika. Davčna organa nista opredelila objektivnega elementa očitane zlorabe, tj. nista podala opredelitve o tem, da naj bi bili pri sklenjenih poslih sicer spoštovani vsi formalni pogoji, določeni v posameznem predpisu, vendar pa naj cilj, ki mu ta predpis sledi, ne bi bil dosežen. Drugostopenjski davčni organ je opredelil le objektivne okoliščine, ki naj bi kazale na tožnikovo nedobrovernost, torej objektivne okoliščine, ki naj bi izpričevale subjektivni element na strani tožnika, pri čemer ni točno pojasnjeno, na kaj naj bi se ta subjektivni element nanašal.
Ugotavljanje prave pogodbene volje na davčnem področju se presoja na podlagi objektivnih dejstev in okoliščin, ki kot posredni dokazi oziroma indici kažejo na to, ali je določen pravni posel nastal ali ne. Šele na tej podlagi je mogoče sprejeti pravni sklep o tem, da navidezen posel (tudi) na področju davkov ne povzroča pravnih posledic oziroma da ima take posledice morebitni prikriti pravni posel. Vendar pa davčna organa okoliščin, kot sta jih sicer ugotovila v tem postopku, pravno nista kvalificirala po tretjem odstavku 74. člena ZDavp-2, zato je dejansko stanje v tem pogledu ostalo nepopolno ugotovljeno, predvsem pa tožniku v postopku ni bila dana možnost izjave glede takšne pravne kvalifikacije.