Iz zakonske ureditve je razvidno, da izdaja prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo po ZTuj-2 onemogoča nadaljevanje postopka za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1. Čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, izdaja navedene odločbe po ZTuj-2 v času po izdaji izpodbijane odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi(ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Taka odločitev ni v nasprotju z Direktivo 2013/32/EU, saj ta v enajstem odstavku 46. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati. Že sama Direktiva 2013/32/EU v 46. členu, ki ureja učinkovito sodno varstvo, predvideva, da lahko države članice štejejo, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo oziroma od njega odstopil in posledično o zadevi ne odločijo meritorno.
Okoliščine, ki jih je zatrjeval tožnik v zvezi s tem, da si želi v Sloveniji ustvariti „novo“ življenje in vzpostaviti oziroma ohraniti določene osebne stike, v danem primeru ne morejo pomeniti novega relevantnega elementa v smislu 55. člena Uredbe (EU) 2024/1348.
Postopek prosilca za mednarodno zaščito po ZMZ-1 in postopek prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za namen zaposlitve tujcu po ZTuj-2, se izključujeta. Prosilec za mednarodno zaščito je na to izrecno opozorjen. Zato je utemeljeno sklepanje, da je tožnik z vročitvijo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za namen zaposlitve, sprejel posledico te vročitve.
Eden od elementov, da se v navedenem primeru šteje prošnja za umaknjeno, je ta, da zapustitev azilnega doma traja najmanj tri dni. Tožnik je azilni dom zapustil 10. 7. 2026, a se je vanj vrnil že naslednji dan, torej pred potekom treh dni, med strankama ni sporno. Posledično niso podani razlogi, zaradi katerih bi se štelo, da se tožnikova prošnja za mednarodno zaščito šteje za umaknjeno, saj se je tožnik v azilni dom (nesporno) vrnil pred potekom treh dni.
Nemčija je zoper tožnika v sistemu SIS razpisala ukrep zavrnitve vstopa in prepovedi prebivanja z veljavnostjo od 8. 11. 2023 do 8. 11. 2026 zaradi kaznivega dejanja v zvezi s terorizmom, Helenska republika je izdala odločbo o vrnitvi z veljavnostjo od 18. 12. 2023 do 27. 10. 2029, Republika Irak pa ga je prepoznala kot osebo, povezano s teroristično organizacijo in kot izurjenega borca A., zato ga išče s tiralico.
Tožnik tako ugotovljenega dejanskega stanja konkretizirano ne prereka. Zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja, saj v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb.
Upravno-sodna praksa je enotna v tem, da mladoletni učenec oziroma njegov zakoniti zastopnik nima(ta) dostopa do sodnega varstva v upravnem sporu zoper oceno o vrednotenju znanja pri določenem predmetu, kakor tudi ne pri ocenjevanju praktičnega izobraževanja, seveda pod pogojem, da se spor omejuje izključno na učiteljevo ocenjevanje znanja učenca, in se ne razteza morebiti tudi na izkazano domnevo o diskriminaciji pri ocenjevanju na podlagi osebnih okoliščin ob ocenjevanju. Dosedanja sodna praksa pri omenjenem načelnem stališču ni razlikovala ali pa ni bilo priložnosti, da bi razlikovala med različnimi možnimi situacijam, ko gre na primer za oceno v posamičnem preizkusu znanja učenca v osnovni šoli med šolskim letom, in ko ne gre hkrati tudi za končno odločitev o (ne)napredovanju v višji razred, in med situacijo, ko gre za oceno (ne)znanja učenca, ki je hkrati negativna ocena tudi neposredna podlaga za končno odločitev o nenapredovanju učenca v prvem ali drugem izobraževalnem obdobju v osnovni šoli, ali ko je sporno, ali je srednja šola na zakonit način izvajala odločbo o usmeritvi otroka s posebnimi potrebami tudi v postopkih ocenjevanja znanja takega otroka.
Sodišče mora v vsakem posamičnem primeru preveriti, ali se pritožbeni ugovor oziroma tožbeni ugovor stranke nanaša na tisti del oziroma vidik izobraževanja, ki ni reguliran in je (še) ostal v avtonomni sferi učiteljske stroke, ali pa gre za regulirani del izobraževanja, ki je lahko – če gre za dokončen posamičen akt – predmet preizkusa zakonitosti, če pride do upravnega spora.
Varstvo pravic dijaka po 78. členu ZPSI-1 se lahko lahko prekriva z ugovorom na končno oceno po 81. členu ZPSI-1, če gre za situacijo, kot je obravnavana, v kateri je med strankama sporno, ali je šola izvrševala odločbo o usmeritvi otroka s posebnimi potrebami na zakonit način v smislu vprašanja, ali je otrok s posebnimi potrebami imel zagotovljeno strokovno pomoč in podporo, ki mu je bila dodeljena z odločbo o usmeritvi in z individualiziranim programom tudi tekom preverjanja znanja pri določenem predmetu. Na tej točki ne gre več samo za avtonomno in strokovno učiteljevo oceno o tem, ali ima otrok minimalno potrebno znanje, da dobi pozitivno (zaključno) oceno pri predmetu, ampak gre posredno, podrejeno oziroma posledično preko presoje o zakonitosti izvrševanja odločbe o usmeritvi, dejansko lahko tudi za vprašanje „zakonitega“ ocenjevanja znanja takšnega otroka s posebnimi potrebami.
Stopnja in obseg intenzivnosti sodniškega testa nadzora nad zakonitostjo tovrstnih odločitev, to je zlasti z vidika zadostne obrazloženosti odločitve in možnosti, da je stranka lahko uveljavljala svoje argumente v postopku pred izdajo dokončnega akta in se učinkovito branila, kar pomeni, da mora organ v dokončni odločitvi pretehtati in v dokazno oceno vključiti tudi argumente stranke (v smislu 146. člena ZUP), je pogojena s pomenom ustavne pravice dijaka iz drugega odstavka 52. člena Ustave. Po tej določbi imajo otroci z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju pravico do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi. To je iztožljiva človekova pravica, ki se povezuje s pravico staršev, da imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon (prvi odstavek 54. člena ustave). Tudi to je iztožljiva človekova pravica.
Načelo varovanja otrokovih koristi iz člena 3(1) MKOP ima trojno funkcijo in sicer v tem smislu, da gre za materialno pravico, interpretativno pravno načelo ter procesno določbo. V funkciji materialne pravice ta določba pomeni, da ima mladoletni otrok pravico, da se v pravnem postopku ugotavlja, kaj je v največjo otrokovo korist in da se to upošteva primarno. Ta določba je pred sodišči neposredno uporabljiva. Kot interpretativno pravno načelo ta določba učinkuje tako, da ko ima neka druga pravna določba več možnih pomenov, je pravilna tista razlaga, ki na najbolj učinkovit način služi varovanju ugotovljenih otrokovih koristi. V procesnem smislu pa ta določba zahteva, da pristojni organ v procesu odločanja oziroma razsojanja oceni verjeten vpliv (pozitivne ali negativne) odločitve na otroka in temu primerno uporabi procesne garancije.
V tovrstnih upravnih sporih pridejo v poštev obveznosti šolskih organov, da izdajo odločitve v obliki odločbe, da spoštujejo načelo zakonitosti, načelo zaslišanja stranke ter pravila o obrazložitvi odločitev, ki morajo vsebovati vse sestavine iz 214. člena ZUP. Ne zadošča, da ima šola vsebinske razloge za svojo dokončno odločitev, temveč mora tudi zagotoviti, da je le ta sprejeta v ustrezni obliki. V dokončnem posamičnem upravnem aktu mora biti odločitev konkretno utemeljeno, katere so vse tiste okoliščine, zaradi katerih je organ sprejel odločitev, ki jo stranka v nadaljevanju izpodbija. Pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega akta ni mogoče sanirati s podajanjem navedb v odgovoru na tožbo.
V vsebinska vprašanja, to je o ustreznosti in primernosti izbire pripomočkov in prilagoditev, pa se sodišče v okviru presoje zakonitosti akta, kot je obravnavani, ne spušča, ker je to v avtonomni sferi Zavoda RS za šolstvo na podlagi mnenja strokovne komisije, če se v postopku očitno ne izpostavijo tudi vprašanja o pravočasnem preverjanju ustreznosti usmeritev v program po 39. členu ZUOPP-1. Enako se sodišče tudi ne spušča v samo kakovost konkretnega izvrševanja odločbe o usmeritvi oziroma v to poseže zgolj s testom očitne (ne)razumnosti. Sodišče se v okviru te presoje zakonitosti tudi ne spušča v samo ocenjevanje dijaka, vendar pa je že po naravi stvari logično, da ima ugotovitev sodišča o nezakonitem izvrševanju odločbe o usmeritvi lahko posledice na ocenjevanje dijaka.
Če zaradi vrste pripomočka in narave primanjkljaja ali motnje dijaka ni mogoče od dijaka pričakovati, da bo pripomoček, ki je opredeljen v individualiziranem programu, pripravil sam, mu mora pri tem pomagati učitelj tega predmeta in ni dovolj, če učitelj zgolj preveri, ali je predložen pripomoček, ki ga je pripravil otrok sam, sprejemljiv in ustrezen, in tudi ni stvar avtonomije učitelja, da lahko (sam) oceni, da bi bilo bolj vzgojno ali v skladu z izobraževalnimi cilji, če bi si otrok pripomoček izdelal sam.
Za razčiščevanje, ali je res dijak dobil možnost(i), da mu učitelj pomaga pri izdelavi kartončka, če ga sam ni zmožen pripraviti na ustrezen način, bi dijak skupaj z njegovo zakonito zastopnico moral dobiti priložnost, da se glede tega izjasni in da tožena stranka to razčisti preden, je odločila o zahtevah.
Satrost dijaka je taka, da aktivira pravico do izjave dijaka, ki tako postane subjekt in ne zgolj objekt pravnega postopka še posebej, ker bi o ključni sporni okoliščini vedel povedati ravno on, kakor tudi učitelja pri predmetu matematika in naravoslovje.
Ker med strankama ni sporno, da je kartonček s koraki za reševanje nalog bila določena metoda oziroma strategija za pomoč dijaku tudi pri izkazovanju znanja pri predmetih matematika in naravoslovje pri pisnih testih, in ker tožena stranka tudi ni oporekala tožnici, da so vsa pisna ocenjevanja znanja dijaka pri predmetu matematika in tudi pri naravoslovju bila izvedena brez uporabe omenjenega kartončka s koraki za reševanje nalog, to posledično pomeni, da sta nezakoniti tudi tretja in četrta točka izreka izpodbijanega sklepa, s katerima je bila zahteva za razveljavitev pisno pridobljenih ocen pri matematiki oziroma zahteva za določitev zaključne ocene pri matematiki izključno na podlagi ustno pridobljene ocene zavrnjena, in s katero je bila zavrnjena zahteva za ponovno preverjanje znanja pri matematiki.
Tožnik je samovoljno zapustil azilni dom in pristojnemu organu do dneva izdaje izpodbijanega sklepa ni ničesar sporočil. Zato organ ni imel druge procesne možnosti kot da mu izpodbijani sklep vroči z javnim naznanilom. Takšno postopanje je skladno z določbo 96. člena ZUP, ki v prvem odstavku določa, da se vročanje z javnim naznanilom opravi, če je tako določeno z zakonom, če naslovniki niso znani ali se ne morejo določiti ali če vročitve ni mogoče opraviti na drug način. Izpodbijanega sklepa tožniku, ki je azilni dom samovoljno zapustil za več kot trdi dni in upravnemu organu ni ničesar sporočil, ni bilo mogoče vročiti drugače kot z javnim naznanilom, zato je tak način vročitve v konkretnem primeru zakonit.
Velja splošno načelo, da je ocenjevanje znanja in v tem smislu pedagoški in vzgojni proces strokovna dejavnost in stvar avtonomije učiteljev in zato ne more biti predmet preizkusa zakonitosti v sodnem postopku pred Upravnim sodiščem. Vendar dosedanja sodna praksa pri omenjenem načelnem stališču ni razlikovala med situacijo, ko gre za oceno v posamičnem preizkusu znanja učenca med šolskim letom, in ko ne gre hkrati tudi za končno odločitev o (ne)napredovanju v višji razred, in med situacijo, ko gre za oceno (ne)znanja učenca, ki je hkrati negativna ocena tudi neposredna podlaga za končno odločitev o nenapredovanju učenca.
To, kar je regulirano glede ocenjevanja četudi zgolj v tehničnem oziroma procesnem smislu, je lahko tudi predmet presoje v upravnem sporu, če v zvezi s tem pride do spora zaradi nenapredovanja. Vendar ne gre nujno samo za tehnične oziroma procesne določbe ocenjevanja. Zakonodajalec je tudi v vsebinskem smislu specifično uredil ocenjevanje v navezavi na (ne)napredovanje, če gre za učenca "z učnimi težavami" v smislu člena 12.a ZOsn ali če gre za učenca v prilagojenem izobraževalnem programu osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom v smislu petega odstavka 69. člena ZOsn
Sodišče mora preveriti, ali se tožbeni ugovor nanaša na tisti del oziroma vidik ocenjevanja znanja učenca, ki ni reguliran in je (še) ostal v avtonomni sferi učiteljske stroke, ali pa gre za regulirani del ocenjevanja, ki je lahko - če gre za dokončen posamičen akt - predmet preizkusa zakonitosti, če pride do upravnega spora.
Načelo varovanja otrokovih koristi iz člena 3(1) MKOP ima trojno funkcijo in sicer v tem smislu, da gre za materialno pravico, interpretativno pravno načelo ter procesno določbo. V funkciji materialne pravice ta določba pomeni, da ima mladoletni otrok pravico, da se v pravnem postopku ugotavlja, kaj je v največjo otrokovo korist in da se to upošteva primarno. Ta določba je pred sodišči neposredno uporabljiva. Kot interpretativno pravno načelo ta določba učinkuje tako, da ko ima neka druga pravna določba več možnih pomenov, je pravilna tista razlaga, ki na najbolj učinkovit način služi varovanju ugotovljenih otrokovih koristi. V procesnem smislu pa ta določba zahteva, da pristojni organ v procesu odločanja oziroma razsojanja oceni verjeten vpliv (pozitivne ali negativne) odločitve na otroka in temu primerno uporabi procesne garancije.
Ko gre za odločitev o nenapredovanju mora učiteljski zbor kakor tudi pritožbena komisija upoštevati tudi preostale zakonske pogoje iz četrtega odstavka 69. člena ZOsn za to, da otrok ne napreduje.
Nedvomno gre za "odločitev" javnopravnega subjekta v smislu 1. člena ZUS-1, ki je tudi "posamična" in "dokončna" v smislu prvega odstavka 157. člena Ustave, in prizadeva tožnikove pravice oziroma pravne interese oziroma je tožena stranka "odločila o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih" tožnika v smislu prvega odstavka 157. člena Ustave; tožnik pa tudi uveljavlja sodno varstvo pravic oziroma pravnih koristi, ki naj bi mu šle na podlagi ZOsn v smislu 1. člena ZUS-1, prvega odstavka 157. člena Ustave ter 23. člena Ustave (tudi v zvezi s konceptom zahtevka civilnega značaja iz 6. člena EKČP). Zato ima pravico do dostopa do sodnega varstva v tem upravnem sporu.S
Sodna presoja zakonitosti dokončnega posamičnega akta o nenapredovanju učenca v javni osnovni šoli v prvem ali drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju glede zadostne obrazložitve odločbe in pravice do izjave (obrambe) stranke ni zadržana (oziroma blaga) z vidika:
- določbe prvega odstavka 69. člena ZOsn, da gre za izjemo,
- širše utemeljitve, da je odločitev v največjo otrokovo korist iz člena 3(1) MKOP, pri čemer bolj, kot so kompleksne ali specifične učne težave učenca, bolj je pomembno, da je pred odločanjem o tem, ali je (ne)napredovanje učenca v višji razred v največjo otrokovo korist, narejena strokovna ocena o tem, kakšne so specifične potrebe in primanjkljaji pri učenju konkretnega otroka,
- omogočanja vključitve v ustrezne dejavnosti razširjenega programa v smislu stopenjske podpore in pomoči in prilagoditev ocenjevanja znanja iz prvega odstavka 8. člena Pravilnika, kar vključuje dokumentiranost, obveščenost (staršev) in pravočasnost izvajanja ustrezne dejavnosti razširjenega programa,
- upoštevajoč ugovore stranke, preostalih pravno reguliranih procesnih elementov ocenjevanja.
Bolj vsebinska vprašanja od naštetega, to je o ustreznosti, primernosti ali kakovosti vsebine stopenjske podpore, pomoči in raznih prilagoditev v razširjenem programu, pa sodišče ne presoja po strogem testu, ampak zelo zadržano oziroma zgolj s testom očitne (ne)razumnosti.
V odvisnosti od narave spornega razmerja oziroma odprtih vprašanj dejanske narave in starosti oziroma zrelosti otroka mora pristojni organ upoštevati tudi pravico otroka do izjave v postopku.
V tovrstnih upravnih sporih pridejo v poštev obveznost šolskih organov, da izdajo odločitve v obliki odločbe, da spoštujejo načelo zakonitosti, načelo zaslišanja stranke ter pravila o obrazložitvi odločitev, ki morajo vsebovati vse sestavine iz 214. člena ZUP; ne zadošča, da ima šola vsebinske razloge za svojo dokončno odločitev o nenapredovanju učenca, temveč mora tudi zagotoviti, da je le ta sprejeta v ustrezni obliki. V odločbi učiteljskega zbora mora biti konkretno opredeljeno in ne zgolj pavšalno s sklicevanjem na velik primanjkljaj v znanju, katere so vse tiste okoliščine, zaradi katerih je učiteljski zbor sprejel odločitev o ponavljanju razreda. Pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega akta ni mogoče sanirati s podajanjem navedb v odgovoru na tožbo.
Izpodbijani prvostopenjski sklep Osnovne šole B., ki se sklicuje na obrazložitev razrednika, ki naj bi bila v priponki sklepa, in na odločitev učiteljskega zbora, nima potrebne minimalne vsebinske (materialno-pravne) obrazložitve. Minimalne potrebne obrazložitve nima glede določbe prvega odstavka 69. člena ZOsn, da gre za izjemo, ker učenec ne napreduje, glede širše utemeljitve, da je odločitev v največjo otrokovo korist iz člena 3(1) MKOP, in tudi ne glede omogočanja vključitve v ustrezne dejavnosti razširjenega programa v smislu stopenjske podpore in pomoči in prilagoditev ocenjevanja znanja iz prvega odstavka 8. člena Pravilnika in četrtega odstavka 69. člena ZOsn.
Že ugovor zoper prvostopenjsko odločitev je zelo natančen in argumentiran glede vprašanja, ali je učenec dobil pravočasno možnost za vključitev v ustrezne dejavnosti razširjenega programa, kar je pogoj za nenapredovanje iz četrtega odstavka 69. člena ZOsn. Ta del ugovora je pritožnica zelo konkretizirala s tem, da ga je razčlenila po posameznih elementih od druge stopnje pomoči (pomoč šolske svetovalne službe), do tretje stopnje pomoči (ISP) v navezavi na razlikovanje med interesno dejavnostjo in tretjo stopnjo pomoči v petstopenjskem modelu, ki ga je črpala iz kurikuluma za razširjeni program osnovne šole Zavoda RS za šolstvo. V tej zvezi s je sklicevala tudi na nepravočasnost in nedokumentiranost izvajanja omenjene razširjene dejavnosti in na slabo obveščenost staršev. V pravnem smislu je to že v ugovoru zoper prvostopenjski akt povezala s kršitvijo pravice do izjave in do obrazložene odločitve ter je izpostavila tudi vidik neenakega načina ocenjevanja. V tožbi pa je te argumente ponovila. Glede na tako konkretiziran ugovor je imela pritožbena komisija obveznost, da bi odgovorila na vse pritožbene navedbe, ker jo k temu obvezuje drugi odstavek 254. člena ZUP.
Glede pravnega kriterija, po katerem učenec v drugem obdobju napreduje in le izjemoma ne napreduje v višji razred, ima odločitev pritožbene komisije zgolj navedbo, da učenec ne dosega minimalnih standardov znanja, nima osnove za nadgradnjo znanja. To je preveč posplošena argumentacija, da bi lahko pomenila zakonito uporabo izjeme od splošnega pravila o napredovanju, četudi ima učenec eno oceno negativno.
Pritožbena komisija izhaja iz stališča, da je šola učencu omogočila vključitev v ustrezne dejavnosti razširjenega programa za podporo in pomoč, kar je bilo že v fazi ugovora zoper prvostopenjsko odločitev ključna sporna okoliščina med strankama, zato bi morala pritožbena komisija na to argumentirano in dokumentirano odgovoriti, pa ni.
Če ocena specifičnih potreb in težav pri učenju in pridobivanju znanja konkretnega učenca ni bila narejena, je vprašanje, kako je mogoče izbrati prave metode za specifične oblike pomoči in metode dela. Glede tega akt pritožbene komisije nima nobenega pojasnila oziroma dejstva.
Pritožbena komisija je na drugi stopnji odločanja izvedla pogovor z učiteljem, ni pa pritožnici dala smiselne možnosti, da bi se izrekla o pravno relevantnih dejstev, tako kot je to predpisano v prvem, drugem in tretjem odstavku 146. člena ZUP, čeprav so bile v konkretni zadevi sporne okoliščine ravno glede pravočasnosti in dejanske možnosti vključitve v ustrezne dejavnosti razširjenega programa, ki jih je možno razčistiti ob soočenju argumentov oziroma predloženih dejstev z obeh strani.
Sporno pravno razmerje, je zakonitost izpodbijanega sklepa, to je pravilnost odločitve o ustavitvi postopka v zvezi z izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo.
Prošnja z dne 23. 10. 2021 ni bila predmet obravnave, niti sodišču ni znano, ali je sploh vložena. Posledično ne gre za trajajoče pravno razmerje v smislu tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, saj nobeno pravno razmerje med strankama v zvezi z navedeno vlogo ni predmet obravnave v predmetnem upravnem postopku. Izdaja ureditvene začasne odredbe, kot je predlagana v obravnavani zadevi, bi presegala namen, temelj in bistvo ureditvene začasne odredbe, saj bi se z njo urejalo pravno razmerje, ki ni del izpodbijanega sklepa.
Tudi če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju policije resnične, pa v odsotnosti objektivnih podatkov relevantnih virov (sodbe ESČP, dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov), s katerimi bi bil za Republiko Hrvaško ugotovljen obstoj take stopnje pomanjkljivosti azilnega sistema, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da oseb ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Poleg tega tožnik ni izpostavil nobenih težav v času bivanja v azilnem domu, zato je pravilno stališče tožene stranke, da sistemske pomanjkljivosti niso podane.
Zakonodajalec kljub nekaterim pomembnim javno-pravnim vidikom disciplinskega postopka znotraj odvetniške dejavnosti ni predvideval sodnega varstva v upravnem sporu zoper odločitev disciplinskega tožilca o zavrženju prijave. Tovrstna odločitev tako ni izdana pri izvrševanju nalog, podeljenih z javnim pooblastilom, zato nima značaja upravnega akta, kot ga ima akt o vpisu oziroma izbrisu odvetnika iz imenika. V tem primeru (pri opravljanju teh nalog) tako Odvetniška zbornica oziroma disciplinski tožilec ne predstavlja organa iz 1. člena ZUS-1. Posledično tudi očitano dejanje, s katerim je toženka tožniku zavrnila vpogled v in fotokopiranje spisa disciplinskega tožilca, ne more biti predmet presoje v upravnem sporu.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Tožnik je vlagatelj zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Pri tem mu je bila na podlagi tretje alineje prvega odstavka in drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, upoštevaje Direktivo (EU) 2024/1346), z izpodbijanim sklepom podaljšana omejitev gibanja zaradi postopka vračanja v skladu Ztuj-2. Tožnik je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje in izrečena mu je bila stranska kazen izgona iz države. Toženka je tožniku z izpodbijanim sklepom podaljšala omejitev gibanja, ker je po njenem mnenju mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito, preden je to dejansko storil.
Nesporno je, da je bil tožnik 26. 7. 2026 zaradi zdravstvenih težav odpeljan v bolnišnico, ki jo je istega dne brez dovoljenja zapustil in se do zdaj ni vrnil. Dejstvo, da je tožnik pobegnil in da ni na voljo pristojnim organom, torej pomeni, da ne more biti več podlage za vodenje postopka mednarodne zaščite ter s tem povezano omejitev gibanja in posledično, da se torej tudi v primeru morebitnega uspeha s tožbo njegov pravni položaj ne bi mogel več izboljšati.
Toženka je preko izvajanja Uredbe SIS prišla do pravno relevantnega podatka oziroma je ugotovila pravno relevantno dejstvo, da je tožnik v informacijskem sistemu SIS, preko medsebojnega obveščanja držav članic EU SIRENE, zabeležen oziroma da je zanj razpisan ukrep v evidenci SIS z veljavnostjo od 13. 8. 2025 do 13. 8. 2028 v zvezi s kaznivim dejanjem terorizma z opozorilom, da gre za nevarno osebo.
Za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.
Tožnik je vložil prošnjo oziroma zahtevek za uvedbo ponovnega postopka dne 21. 7. 2026, kar je po 12. 6. 2026. Zato je treba v obravnavani zadevi tudi z vidika materialno pravne podlage za odvzem prostosti uporabiti Direktivo (EU) 2024/1346 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito. Po interpretaciji Sodišča EU se namreč Procesna uredba 2024/1348 uporablja za postopke za priznanje mednarodne zaščite v zvezi s prošnjami, vloženimi od 12 junija 2026 dalje. Po mnenju Upravnega sodišča isto velja tudi za določbi člena 10(4)(c) in 10(2) Direktive o sprejemu 2024/1346, ki je tudi sestavni del Pakta.
Če v zadevah, ko gre za pridržanje celo iz razloga nacionalne varnosti ali javnega reda velja, da mora biti ukrep pridržanja strogo omejen, da mora biti tak ukrep izrečen v izjemnih okoliščinah, če je to nujno, razumno in sorazmerno in da gre na splošno za skrajno sredstvo, potem je jasno, da gre za strogo omejen in skrajen ukrep tudi, ko gre za pridržanje po členu 10(4)(c) Direktive o sprejemu 2024/1346 oziroma po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
Za obstoj razloga za pridržanje iz člena 10(4)(c) Direktive o sprejemu 2024/1346 oziroma iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 morajo biti izpolnjeni pogoji: - da gre za prosilca, - da je ta prosilec že pridržan in to, - zaradi postopka vračanja po Direktivi o vračanju 2008/115, - da je pridržanje potrebno (v skladu z načelom sorazmernosti v smislu člena 10(2) Direktive o sprejemu 2024/1346) zaradi priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve in - da je na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti postopke za mednarodno zaščito mogoče utemeljeno domnevati, da prosilec prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi.
Organ mora upoštevati individualno ravnanje prosilca pred vložitvijo in ob vložitvi prošnje, ohranitev pridržanja v takih okoliščinah mora biti objektivno potrebna, zato da se prepreči, da bi se zadevna oseba dokončno izognila vrnitvi (med drugim lahko tudi zaradi begosumnosti) in pridržanje ne sme biti zgolj posledica vložitve prošnje za azil.
Izpodbijani akt ni nezakonit iz razloga, ker zakonodajalec Republike Slovenije ni v zakonu uredil objektivnih meril za utemeljevanje domneve, da je prosilec prošnjo vložil samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi.
Tožnik je imel možnost, da bi pred podajo zahtevka za ponovno uvedbo postopka, to je pred 21. 7. ali pred 18. 7. 2026 podal prošnjo za mednarodno zaščito, kajti ni bistveno, ali jo je podal prepozno, ker jo je podal šele po 3 dneh šteto od dne 18. 7. 2026, ko je bil z odločbo nastanjen v Center za tujce, ampak je bistveno, ali bi jo lahko podal kdaj prej po zadnji odločbi, to je od dne 21. 4. 2026 naprej, ko mu je bil s sklepom zavržen zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, torej v zadevi, v zvezi s katero je bil zaslišan dne 14. 4. 2026. Tožnik namreč ne v upravnem postopku in ne v upravnem sporu ni zatrjeval, da je za okoliščine, zaradi katerih se boji vrnitve v Tunizijo, ki jih je navedel na razgovoru dne 21. 7. 2026 (grožnja z zaporno kaznijo zaradi izogibanja služenju vojaškega roka in pripadnost islamistični skupini) izvedel šele malo pred 18. 7. 2026.
Tožena stranka je v izpodbijanem aktu razumno in na podlagi določenih meril iz zakona ugotovila, da je bil tožnik v času izreka ukrepa begosumen, kar se navezuje na pogoj, da je pridržanje potrebno zaradi vrnitve oziroma izvedbe postopka odstranitve. Tožnik namreč že v upravnem postopku ni oporekal, da je samovoljno zapustil azilni dom po vloženi prošnji dne 3. 4. 2025, da je drugič samovoljno zapustil Slovenijo, preden je odločba o njegovi drugi prošnji bila pravnomočno zavrnjena, in da ko je bil dne 21. 4. 2026 zavrnjen njegov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, je šel na Hrvaško in v BiH, da bi tam delal. Dejstvo, da je iskal delo, da bi hčerki denarno pomagal, sodišče lahko razume, vendar to v ničemer ne zmanjšuje njegove begosumnosti z vidika pogojev za pridržanje iz člena 10(4)(c) Direktive o sprejemu 2024/1346, saj ni zatrjeval, da dela zdaj ne išče več. Temu je tožena stranka razumljivo dodala tudi element poskusa pobega, ko so tožnika prijeli policisti dne 20. 7. 2026 v Ljubljani. Za begosumnost je tožena stranka v dokazni oceni lahko uporabila tudi element, da je bila tožniku izrečena stranska kazen izgona iz države za obdobje 5 let.
Vendar pa tožnikova begosumnost še ne izkazuje, da je na podlagi objektivnih meril utemeljeno domnevati, da je tožnik podal zahtevek samo zato, da bi oviral odstranitev. Za to bi morala tožena stranka ugotoviti še, kaj je tožnik navajal kot strah pred preganjanjem ali resno škodo v primeru vrnitve v Tunizijo v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, kar ni mogel navajati že prej, torej po izdaji zadnjega akta, ko je bil dne 21. 4. 2026 njegov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka zavržen, in če je morda izkazan še kakšen drug možen in morebiti dopolnjujoč objektivni indikator za to, da je zahtevek podal samo zato, da bi oviral odstranitev.
Ukrep pridržanja na območje Azilnega doma ali njegove izpostave iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je "manj prisilni ukrep" od pridržanja v Centru za tujce (drugi odstavke 84. člena ZMZ-1), vendar še zmeraj pomeni odvzem svobode.
Sodišče se lahko strinja z utemeljitvijo tožene stranke v tistem delu, kjer tožena stranka pravi, da ukrep obveznega zadrževanja oziroma odvzem svobode na območju azilnega doma ali njegove izpostave glede na stopnjo aktualne begosumnosti tožnika, ne bi bilo učinkovito sredstvo kot alternativa odvzemu svobode v Centru za tujce. Ne more pa sodišče potrditi argumenta tožene stranke glede varnostnega režima na območju Azilnega doma in njegove izpostave in določenih statističnih podatkov. Ta argument sam po sebi ne more biti legitimen razlog za odvzem svobode tožniku.
S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, brez da bi tožnik ob tem izkazal neko osebno okoliščino posebne ranljivosti, namreč ne more biti izkazana težko popravljiva škoda.
Zapustitev države avtomatično pomeni izgubo pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora, saj je izguba pravnega interesa za tožbo odvisna od konkretnih okoliščin in razlogov za zapustitev države in s tem v zvezi od presoje sorazmernosti posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva. Sodišče je zato v konkretnem primeru ob upoštevanju upravičenosti oziroma dopustnosti (sorazmernosti) posega v pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člen 46(3) in (11) Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi z prvim in drugim odstavkom 47. člena in člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožnikov za tožbo zavrglo (6. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1), ker upravni akt, ki se izpodbija, zaradi odločitve tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.
Četudi pri tožnici obstajajo resne duševne težave s prisotnostjo samomorilnih in samopoškodbenih teženj, je nevarnost poslabšanja njenega zdravstvenega stanja ob in po predaji tudi glede na mnenje izvedenke moč preprečiti. Ob dejstvu, da 31. in 32. člen Uredbe Dublin III državi članici, ki izvede predajo, nalagata, da odgovorni državi članici sporoči podatke o zdravstvenem stanju prosilca za azil, ki lahko tej državi članici omogočijo, da mu priskrbi takojšnjo zdravstveno oskrbo, nujno za zaščito njegovih življenjskih interesov, sodišče ne vidi razloga, da temu ne bi bilo tako tudi v obravnavanem primeru. Toženki je namreč znano tožničino zdravstveno stanje, zato lahko pristojne organe Republike Hrvaške pravočasno obvesti, kakšno medicinsko pomoč in oskrbo tožnica potrebuje. Nadalje jo lahko seznani o vseh upoštevnih vidikih njene bolezni in o oskrbi, ki bo potrebna v zvezi z njo. Ob dejstvu, da rok za predajo še ni potekel, saj je zaradi izdane začasne odredbe toženka dolžna izvesti predajo v šestih mesecih od prejema pravnomočne sodne odločbe (in ne najkasneje do 23. 7. 2026), ima dovolj časa, da te podatke sporoči v razumnem obdobju pred predajo in odgovorni državi članici zagotovi sprejetje potrebnih ukrepov. Tako ni ovir, da se v predmetni zadevi sprejmejo vsi preventivni ukrepi, ki upoštevajoč tožničino zdravstveno stanje omogočajo ustrezno predajo. Oseba, katere odstranitev je bila odrejena, grozi s samomorom, države pogodbenice ne zavezuje, da nameravanega ukrepa ne izvrši, če sprejme konkretne ukrepe za preprečitev uresničitve te grožnje.
V takšnem dejanskem položaju, ko se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo 29. člena Uredbe Dublin III prenese na Republiko Slovenijo.
V zadevi I U 1180/2026 je upravni spor začel teči preden je začel teči upravni spor v zadevi I U 1208/2026. Po tretjem odstavku 189. člena ZPP dokler teče pravda, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istima strankama, če se takšna pravda oziroma upravni spor začne, sodišče tožbo zavrže. V zadevi I U 1180/2026 je sodišče sodbo že izdalo, ki pa še ni pravnomočna. V predmetni zadevi so okoliščine iz člena 189. ZPP izkazane, zato je sodišče tožbo zavrglo.