Obsojena je imela pravico do pritožbe zoper sodbo z dne 14. 1. 2026 a je ni izkoristila v zakonsko danem, prekluzivnem roku 30 dni od prejema pisnega odpravka sodbe. S pritožbo zoper sklep o zavrženju njene pritožbe kot prepozne sedaj ne more zaobiti dejstva, da prepozne pritožbe ni dopustno vsebinsko presojati. Preko pritožbe zoper sklep o zavrženju predhodno vložene, prepozne pritožbe ne more izpodbijati sodbe z dne 14. 1. 2026. Predmet odločanja je lahko v tej fazi le še pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločitve o zavrženju predhodne pritožbe, prejete dne 20. 2. 2026 in poslane sodišču po navadni pošti, v zvezi s to okoliščino pa obsojena v svoji laični pritožbi ne navaja ničesar.
Delno priznanje krivde, ki je samo s seboj v nasprotju, ne more biti jasno in popolno.
Če sodnik sprejme priznanje krivde za kaznivo dejanje, v katerem je že zajet očitek drugega kaznivega dejanja, ki pa ga obdolženec zanika, je okrnjen videz nepristranskosti sojenja glede dejanja, ki ga obdolženec ni priznal.
Državna tožilka pravilno ugotavlja, da je opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v obravnavani zadevi sklepčen. Poleg zatrjevanega dejstva, da obdolženec leasingodajalcu kljub pozivom v tej smeri ni vrnil predmeta leasinga, opis zajema tudi opredelitev, da je obdolženec kot leasingojemalec z vozilom razpolagal na neugotovljen način in si ga s tem protipravno prilastil, kar je pospremljeno še s substanciranjem, da je 6. 6. 2019 po pošti vrnil le ključe ter prometno dovoljenje za vozilo. S tem je izražen presežek glede na stanje stvari v zadevah Vrhovnega sodišča I Ips 53767/2013 in I Ips 17620/2012, v razmerju do katerih ni enačaja, ter opis konkretiziran v skladu z novejšo prakso Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 17311/2017, ko je torej dovolj jasno razpoznaven očitek, da je obdolženec lastniku trajno onemogočil izvrševanje oblasti nad vozilom.
Bistvo pritožbe v zvezi z zavrženjem zasebne tožbe zoper B. B. je v nasprotovanju odločitvi sodišča prve stopnje, da je zasebna tožba v tem delu vložena prepozno.
Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Pooblaščenec neutemeljeno trdi, da ob prejemu pisma zasebni tožilec še ni bil seznanjen s tem, kdo je storilec inkriminiranega dejanja. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 4 izpodbijanega sklepa prepričljivo in logično obrazložilo, sklicujoč se na obrazložitev zasebne tožbe, da je zasebni tožilec glede na vsebino pisma že ob njegovem prejemu vedel, da ga je lahko sestavila le B. B.
Kot bistveno velja izpostaviti, da v predlogu ni navedla prav ničesar v smeri konkretizacije specifičnih okoliščin na Okrožnem sodišču na Ptuju, zaradi katerih posplošeno trdi, da upravičujejo dvom v nepristranskost omenjenega sodišča. Splošno navajanje o institucionalni pristranskosti konkretnega sodišča in posledične izgube zaupanja v pošteno sojenje namreč ne utemeljuje predloga za prenos krajevne pristojnosti. V zvezi s postopanjem sodišča v postopkih zoper obdolženko iz obrazložitve predloga za prenos pristojnosti ne izhaja noben dejanski primer postopanja konkretne osebe, iz katerega bi bilo razvidno, da so določeni sodniki ali del sodnega osebja (predvidoma kazenskega oddelka) obravnavanega sodišča v takšnih odnosih, ki po intenziteti presegajo običajne kolegialne odnose. Zagovornica ne obrazloži niti okoliščin, ki bi pri razumnem človeku oziroma v očeh javnosti ustvarile upravičen dvom o nepristranskosti katerega koli sodnika tega sodišča, kar bi lahko vplivalo na nepristranskost sojenja pred navedenim sodiščem.
Sodišče druge stopnje v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje, da gre tudi v obravnavani zadevi za situacijo, ko je domače sodišče v priznanje in izvršitev prejelo tujo pravnomočno sodno odločbo, zato je pri odločanju o izvršitvi kazni vezano na določbe ZSKZDČEU-1. Na pravilnost odločitve in razloge izpodbijanega sklepa ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da bi bilo treba posebej obravnavati položaj, ko je bil predlog za alternativno izvršitev kazni podan šele po nastopu kazni zapora v državi izvršiteljic.
Tatvina stvari, katere vrednost ne presega 500,00 EUR, storilec pa si je hotel prilastiti stvar takšne vrednosti, glede na sedaj veljavni, za obdolženca milejši zakon (ZNUZJV), ni več kaznivo dejanje, zato pogojne obsodbe, ki je bila pred začetkom veljavnosti ZNUZJV izrečena za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, ni mogoče preklicati in v njej določene zaporne kazni upoštevati pri izreku enotne zaporne kazni in kazen izvršiti.
V zvezi s subjektivnim vidikom sostorilstva pa ne drži, da se ta odraža zgolj skozi vprašanje, ali je storilec dejanje štel za svoje ali tuje (v smislu cum animo auctoris).
Pri tem je jasno stališče teorije in sodne prakse, da v primeru izpolnitve sostorilca dela zakonskih znakov in torej izvršitve sostorilstva v ožjem pomenu (kot v obravnavani zadevi), ni pomembno, ali sostorilec dejanje šteje za svoje.
Ob tem velja dodati, da gre pri pritožbeno izpostavljenih okoliščinah iz devetega odstavka 86. člena KZ-1 za primeroma naštete okoliščine, ki naj jih sodišče pri odločitvi upošteva. To pa ne pomeni, da ne more sodišče ob ustreznih okoliščinah zadeve posameznim izmed njih pripisati večjega pomena ter jih zato kot ključne poudariti pri svoji odločitvi.
Poleg okoliščin, ki jih primeroma navaja določba devetega odstavka 86. člena KZ-1, je tako treba upoštevati in presoditi tudi okoliščine, povezane z osebnostjo storilca in dejanjem, za katerega je bil spoznan za krivega. Pri tej odločitvi mora sodišče upoštevati tudi vse tiste okoliščine, ki so bile odločilne že pri izbiri vrste in odmeri višine kazni.
Sodišče prve stopnje ni kršilo načela enakosti pred zakonom, čeprav je drugemu obsojencu, sostorilcu v tej zadevi, omogočilo, da zaporno kazen prestane na alternativni način, z delom v splošno korist.