OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00083265
ZVPot člen 37, 37b, 37c. OZ člen 7.
potrošniški spor - prodajna pogodba - stvarna napaka - jamčevalni zahtevek - odstop od pogodbe - izpolnitev pogodbe (odprava napake) - odprava napak - dodaten rok za izpolnitev pogodbe - neizpolnitev pogodbe - vrnitev kupnine - izbira jamčevalnega zahtevka - zloraba pravice
V zvezi z utemeljenostjo odstopa od pogodbe je bilo že večkrat poudarjeno, da čeprav ZVPot dopušča potrošniku alternativno možnost izbire med več jamčevalnimi zahtevki, teorija in sodna praksa zavzemata stališče, da gre pri razvezi oz. odstopu od pogodbe z vrnitvijo plačane kupnine za sekundarno možnost, če zahtevana odprava napake ni mogoča ali ni izpolnjena v primernem roku.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00083173
ZVPot člen 22, 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. OZ člen 346.
švicarski franki (CHF) - dolgoročni kredit v CHF - ničnost kreditne pogodbe - uporaba direktive - potrošniška pogodba - retroaktivna uporaba zakona - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - pogodbeni pogoj - ugovor zastaranja - konverzija terjatev - regulatorna (ureditvena) začasna odredba - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - sodbe SEU
Pritožbeni očitki v zvezi z uporabljivostjo in mejami upoštevnosti Direktive 13/93 za presojo v obravnavani zadevi niso utemeljeni. Odločitev temelji na ZVPot, ki ga je sodišče razložilo ob upoštevanju zahtev, ki izhajajo iz Direktive. Pri razlagi Direktive se je oprlo na sodbe SEU, ki jih je nacionalno sodišče dolžno upoštevati v luči načela evropsko skladne razlage (tretji odstavek 4. člena Pogodbe o Evropski uniji). Ta stališča sta pri odločanju v zadevah, podobnih obravnavani, upoštevala tudi Ustavno sodišče in Vrhovno sodišče.
Neutemeljeni so očitki o retroaktivni opredelitvi standarda toženkinega dolžnega ravnanja. Kot je pojasnilo že VS RS, so bile določbe tedaj veljavnega ZPotK pomensko odprte in niso podrobneje urejale pojasnilne dolžnosti. Določale so, da mora banka pred sklenitvijo pogodbe potrošnika seznaniti z vsemi pogoji kreditne pogodbe, da morajo biti ti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku in da mora v primeru, da izračun efektivne obrestne mere ali skupnih stroškov kredita ni mogoč, pogodba vsebovati vse elemente, od katerih je ta izračun odvisen. Ker izračun končnih stroškov kredita, vezanega na CHF, zaradi možnega spreminjanja mesečnih obveznosti za stranko, ki prejema dohodek v domači valuti, ni mogoč, zakon pa elementov za izračun konkretno ne določa, jih je treba predstaviti potrošniku v okviru predpogodbenega pojasnila. Šele če potrošnik ve, kakšne so možne posledice ponujenega pogodbenega pogoja, je mogoče govoriti o enakovrednem pogajalskem položaju, kar je izhodiščni namen Direktive 13/93, opredeljen v 16. uvodni izjavi.
Neutemeljeni so očitki o zmotni opredelitvi dolžnega pojasnila. Za opredelitev ni bila ključna odločba US RS Up-14/21, ampak (zavezujoča) stališča SEU, ob upoštevanju katerih je sodišče razložilo določbe ZVPot. Nenazadnje je podana razlaga skladna s sodno prakso VS RS.
Neutemeljeni so tudi očitki glede ugovora zastaranja. Ob upoštevanju načela evropsko skladne razlage je VS RS že zavzelo stališče, da lahko zastaralni rok prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti tako za dejanske okoliščine kot tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja. Za uveljavitev terjatev iz neveljavne pogodbe velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ).
O toženkinih navedbah v zvezi z možnostjo konverzije se je bilo sodišče dolžno izreči, a to procesno pomanjkljivost lahko odpravi pritožbeno sodišče. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 62/2023, na katero se sklicuje pritožnica, navedlo razloge, zaradi katerih je na tovrstne navedbe treba odgovoriti, v kasnejši odločbi II Ips 74/2023 pa se je o njih tudi vsebinsko izreklo. Po tem stališču pogodbena možnost o konverziji, ne da bi bil pojasnjen mehanizem delovanja pogodbenega pogoja, pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni tveganj, večjih od kredita v domači valuti.
Razlaga pojma "preplačilo" je za pritožnico očitno sporna, vendar velja poudariti dvoje, prvič, da je izhodišče razlage dejstvo, da je utemeljenost ničnostnega zahtevka verjetno izkazana, in drugič, da sodba C-287/22 ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik plačal več, kot dolguje, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega.
ureditev razmerij med starši in otroki - zaupanje otroka v vzgojo in varstvo - sposobnosti in zmožnosti staršev - stiki med starši in otrokom - varstvo koristi otroka - preživljanje otroka - pridobitne zmožnosti staršev - razporeditev preživninskega bremena - namen denarne kazni
Glede mlajše hčere je sodišče utemeljeno upoštevalo, da je domala celotna skrb za varstvo in vzgojo zanjo pri materi, oče pa ne izkazuje interesa niti za skrb zanjo niti za izvajanje kvalitetnih stikov. V tem - in v nekoliko boljši preživninski zmožnosti očeta - je razlog za drugačno razporeditev preživninske obveznosti v razmerju do mlajše hčere in do mlajšega sina.
Neutemeljeno je očetovo zavzemanje za upoštevanje otroškega dodatka, dodatka za veliko družino in državne štipendije. Po utrjenem stališču v sodni praksi so ti prejemki namenjeni otrokom in ne zmanjšujejo preživninske obveznosti staršev. Drugače je le v primerih, ko starši ne zmorejo poskrbeti za pokritje otrokovih potreb.
Zavračanje sodno določenih stikov s strani sina udeležencev ni zgolj posledica očetove opustitve starševske dolžnosti, ampak tudi materinega nepravega pristopa do sina, predvsem pa intenzivnega konfliktnega odnosa med starši, za katerega sta odgovorna oba. Izvršitev izrečene denarne kazni bi le še dodatno negativno vplivala na odnos med sinom in materjo.
ZD člen 15, 15/1. ZPP člen 337, 337/1, 365, 365-3.
sklep o dedovanju - obseg zapuščine - razglasitev dedičev - napačni podatki - pravica dedičev do predlaganja novih dokazov - nova dejstva in dokazi v pritožbenem postopku - dopustne pritožbene novote - podatki iz uradnih evidenc - raziskovalna dolžnost - pogodba o dosmrtnem preživljanju - obrazloženost sklepa - zapuščinska obravnava - opozorilo na posledice izostanka z naroka - pravni laik - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji - pravica do izjave - pravica do pritožbe
V tem primeru pritožnik, pravni laik, ni bil jasno opozorjen na usodnost svoje neudeležbe na zapuščinski obravnavi. Ni bil poučen, da sklepa (s pritožbo) ne bo mogel korigirati z novim niti, če bi se izkazalo, da zapuščinsko sodišče ni imelo pred seboj popolnega in ažurnega gradiva o obsegu zapuščine in zakonitih dedičih. Zaradi teh okoliščin so dejstvi in dokaza, ki jih je pritožnik prvič navedel v pritožbi, dopustni.
DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00082945
ZPP člen 8, 338, 338/3, 358, 358-5. OZ člen 10, 131, 336, 346. DZ člen 67, 189, 199. ZZZDR člen 133. URS člen 15, 15/3, 35.
verzijski zahtevek na povračilo dela izdatkov za preživljanje otroka - povrnitev stroškov preživljanja - neupravičena obogatitev - opravičljiva zmota - preživninske potrebe - posebno in skupno premoženje - delitev dela skupnega premoženja - potrebni izdatki - zastaranje terjatve iz naslova verzije - ugotavljanje očetovstva - preživninska obveznost staršev - denarna odškodnina - odškodnina za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice - uspeh celotnega dokaznega postopka - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - protipravnost (nedopustnost ravnanja) - varstvo osebnostnih pravic - pravica do zasebnosti - direktni naklep - merilo skrbnega človeka
Prvostopenjsko sodišče je izpostavilo tudi razlikovalno okoliščino, po kateri se obravnavana zadeva razlikuje od zadev iz sodne prakse, v katerih sta upravičenec in zavezanec iz takšnega verzijskega razmerja izpolnjevala preživninsko obveznost do otroka, vendar živela ločeno in imela vsak svoje posebno premoženje. Tako je imel prikrajšani (tisti, ki ni imel preživninske obveznosti) potrošek iz lastnih sredstev oziroma premoženja, okoriščeni (tisti, ki je imel obveznost preživljanja) pa korist, ki je v tem, da je prihranil lastna sredstva (premoženje), ki bi jih sicer moral potrošiti za izpolnitev (svoje) preživninske obveznosti. V obravnavani zadevi pravdni stranki nista imeli vsaka svojega premoženja (posebno premoženje), ampak (izključno) skupno premoženje.
Informacija o spolnem življenju matere otroka pred sklenitvijo zakonske zveze sodi v pravico do skritosti osebnega življenja. Ta pravica je omejena, ko se sooči z vprašanjem biološkega očetovstva zakonca.
V obravnavanem primeru ni šlo za prikritje informacije, da pravni oče ni biološki oče. Od povprečno skrbnega človeka - matere, ki glede na omenjene okoliščine verjame, da je zakonec otrokov oče, ni mogoče realno pričakovati, da omenjeno (manjšo) možnost razkrije svojemu zakoncu. Pričakovanje takšnega ravnanja od povprečno skrbnega človeka (matere) bi bilo preveliko.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00082731
OZ člen 190, 198. DZ člen 248, 262, 267, 272. ZZZDR člen 190, 191, 211, 215, 219, 219/1. SPZ člen 67. ZPP člen 328.
uporaba tuje stvari v svojo korist - nadomestilo koristi od uporabe (uporabnina) - uporabnina za nepremičnino - plačilo uporabnine - pravni naslov za uporabo nepremičnine - uporaba stvari z dovoljenjem lastnika - dogovor o brezplačni uporabi nepremičnine - postavitev skrbnika za poseben primer - upravičenja skrbnika za poseben primer - redno upravljanje nepremičnine - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - pooblastila skrbnika - odpoved pogodbenega razmerja - uporaba nepremičnine brez pravnega naslova - predpostavke za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve - prikrajšanje lastnika - oddaja nepremičnine v najem - prenehanje skrbništva - dedovanje - identifikacija nepremičnine - napačen naslov - očitna pisna pomota - popravni sklep
Zatrjevana in ugotovljena je bila neutemeljena uporaba tuje stvari, ki je omejevala in onemogočala tožnici izvrševanje lastninsko pravnih upravičenj (da bi imela nepremičnino v svoji rabi - izključni posesti) in z njo prosto razpolagala (jo oddajala v najem). S tem je (vsaj) potencialno oziroma hipotetično prikrajšanje tožeče stranke izkazano. Na drugi strani je dovolj zatrjevana obogatitev na strani tožene stranke in vzročna zveza med njima.
ZST-1 člen 31, 31/1. Odvetniška tarifa (2015) člen 2, 2/2, 12, 12/2.
višina odvetniške nagrade - uporaba odvetniške tarife - potrebni stroški - vrednost spornega predmeta - sklep o pravdnih stroških - kilometrina
Ločiti je potrebno nastanek terjatve za povrnitev stroškov in nastanek stroškov - posameznih postavk. Slednji nastanejo v trenutku, ko je vložena vloga ali opravljeno procesno dejanje. Tožeča stranka ima prav, da je odvetnik delo (posamezno storitev ali nalogo) opravil takrat, ko je vložil oziroma opravil procesno dejanje, ko je vložil vlogo oziroma pristopil na narok.
Res je sodišče prve stopnje izdalo sklep o spremembi vrednosti spornega predmeta iz prvotnih 25.000,00 EUR na 2.648.948,16 EUR, kar je bilo po odgovoru na tožbo drugotoženke in njeni prvi pripravljalni vlogi. Vendar sklepa ni izdalo zato, ker bi tožeča stranka zvišala tožbeni zahtevek temveč, ker je v tožbi navedla očitno prenizko vrednost spornega predmeta. Pomembno je, da lahko sodišče uporabi korekturno dolžnost tudi v primeru po prvem odstavku 31. člena ZST-1 in to je storilo. Smisel opredelitve vrednosti spornega predmeta je v tem, da se realno oceni ekonomski pomen spora, na takšno oceno pa se vežejo določene pravne posledice.
Sklep o korekciji pravilne vrednosti spornega predmeta po ZST-1 zato učinkuje od vložitve tožbe dalje. Tožeča stranka bi morala že ob vložitvi tožbe realno oceniti vrednost spornega predmeta na 2.648.948,16 EUR in plačati sodno takso od te osnove. Ta razlaga ne velja samo za sodno takso, ampak smiselno tudi za odmero nagrade in stroškov odvetnika.
Ne drži pritožbeno zavzemanje, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo DDV na potne stroške - kilometrino pooblaščenca.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00082782
ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-3. ZVPot člen 23, 24.
kredit v CHF - ničnost kreditne pogodbe - začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - kreditno tveganje - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU
V tej pravdi se s stopnjo verjetnosti nakazuje, da v primeru, če bi bil zahtevek tožnice utemeljen, polnega učinka končne meritorne odločitve v tej pravdi in polnega učinka Direktive ne bo mogoče zagotoviti brez začasnega zavarovanja, s katerim bi se zadržalo plačevanje mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe. To pa je - poleg verjetnosti obstoja terjatve na ničnost pogodbe - edini relevantni pogoj, ki ga je mogoče postaviti tožnici za utemeljitev predlaganega zavarovanja, če naj se nacionalna zakonodaja in sodna praksa razlagata lojalno, kot nalaga sodba SEU C-287/22.
Glede na navedeno se izkaže, da evroskladna razlaga relevantnih določb ZIZ v navedenih potrošniških sporih omogoča znatno znižane standarde sicer strogo pojmovanih pogojev za ureditvene začasne odredbe, in da je stališče iz citirane zadeve tukajšnjega pritožbenega stališča I Cp 2075/2023 osamljeno oz. v večinski praksi istega sodišča preseženo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083367
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZVPot člen 22, 22/4, 23, 24. ZPotK člen 21, 21/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1.
kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - trditveno in dokazno breme - dokazovanje s stopnjo verjetnosti - verjetnost obstoja terjatve - pojasnilna dolžnost banke - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - standard profesionalne skrbnosti - težko nadomestljiva škoda - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - reverzibilnost začasne odredbe - namen zavarovanja z začasno odredbo - razvoj sodne prakse - sprememba sodne prakse - sodna praksa SEU
Nacionalno sodišče mora glede na vse okoliščine obravnavane zadeve ugotoviti, ali je odložitev izpolnjevanja obveznosti potrošnika, da plača mesečne obroke za čas trajanja postopka, potrebna za zagotovitev pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo. Tako lahko sodišče upošteva med drugim finančni položaj potrošnika in tveganje, da bo moral banki vrniti znesek, ki presega znesek, ki si ga je izposodil.
Tožnika sta fizični osebi, ki morata skrbeti za dva šoloobvezna otroka, toženka pa banka, zato gotovo razpolaga z neprimerno višjim kapitalom kot tožnika in je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je nadaljnje plačevanje kredita, ki je verjetno ničen, neprimerno hujša neugodna posledica za tožnika, kot ne prejemanje obrokov kredita za toženko, na mestu. Da je terjatev toženke zavarovana s hipoteko, sta tožnika navedla. Trditveno breme se nanaša na trditve o dejstvih, pravo pa mora poznati sodišče. Ali sta tožnika zavarovanje s hipoteko omenjala v zvezi s pogojem reverzibilnosti, zato ni pomembno.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083415
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2. ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 23, 24, 24/1, 24/1-4. ZIZ člen 29a, 272, 272/1, 272/2, 272/2-3.
kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - trditveno in dokazno breme - dokazovanje s stopnjo verjetnosti - verjetnost obstoja terjatve - pojasnilna dolžnost banke - pogoj reverzibilnosti - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - namen zavarovanja z začasno odredbo - izvedba dokazov
Iz toženkinih ugovornih trditev izhaja, da je tožnico opozorila na bistvene nevarnosti kredita, tudi na okoliščino, da lahko valutno tveganje, ki navzgor ni omejeno, pomembno vpliva na njeno plačilno sposobnost. Ker gre za trditve, diametralno nasprotne trditvam tožnice, bi moralo sodišče prve stopnje toženki omogočiti, da jih dokaže. Posebej zato, ker je na njej (trditveno in) dokazno breme o izpolnjeni pojasnilni dolžnosti, opravljeni s profesionalno skrbnostjo. Šele izvedba predlaganega dokaza bi omogočala presojo, ali je tožnica razumela (oziroma ni razumela) razsežnost(i) prevzetega valutnega tveganja.
ZPrCP člen 8, 8/1. ZP-1 člen 65, 65/4, 136, 136/1, 136/1-5.
zahteva za sodno varstvo - odgovornost lastnika vozila za prekršek - zakonska domneva - domneva odgovornosti lastnika vozila - dokazno breme lastnika vozila - obrnjeno dokazno breme - razumen dvom - alibi - dokazni postopek - napačna uporaba materialnega prava - previsok dokazni standard - dokazni standard verjetnosti - ustavitev postopka o prekršku
Sodišče prve stopnje je dokazni postopek izvedlo na način, da je od storilca zahtevalo, da sodišče z dokazi prepriča, da kot lastnik vozila prekrška ni storil. To pa presega obseg dokaznega bremena iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP, ki od lastnika vozila, s katerim je bil prekršek storjen, zahteva, da z dokazi izkaže razumen dvom v zakonsko domnevo. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo z izjavo priče A. A. dokazoval alibi in s tem razumen dvom, da ni bil storilec prekrška, vendar je sodišče prve stopnje dokazni postopek vodilo v smeri gotovosti, ki je najvišji dokazni standard, ki je potreben za izdajo obsodilne sodbe. Pritožbeno sodišče pa pri tem ugotavlja, da v dokaznem postopku niti dokazni standard gotovosti ni bil dosežen, temveč je ostal na ravni verjetnosti, ki razumen dvom še vedno dopušča.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00083103
OZ člen 9, 18, 105, 239, 243, 243/4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
neutemeljen odstop od pogodbe - primeren dodatni rok za izpolnitev - pogodbena odškodninska odgovornost - zahteva za zmanjšanje odškodnine - razumni ukrepi za zmanjšanje škode
Odstopno upravičenje pomeni enostransko izjavo volje, ki samo po sebi kot oblikovalno upravičenje povzroči prenehanje pogodbe. Pri tem je treba upoštevati, da se izjava o odstopu od pogodbe, lahko poda izrecno, mogoče pa je od pogodbe odstopiti tudi s konkludentnimi dejanji (prim. 18. člen OZ). V primeru odstopa od pogodbe s strani ene stranke, volja druge stranke na veljavnost odstopa nima nobenega vpliva.
Citirano zakonsko določilo stranki, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, nalaga, da mora storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila. Trditveno in dokazno breme v zvezi z ugovorom zmanjšanja odškodnine v smislu določbe četrtega odstavka 243. člena OZ je na strani pogodbene stranke, ki je kršila pogodbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00082643
ZVEtL-1 člen 23, 43, 44.
splošni skupni del več stavb - ustanovitev služnosti v javno korist - dovozna pot - javna površina - posebna raba javne površine - pavšalne pritožbene navedbe - ravnanje v nasprotju s svojim preteklim ravnanjem
Navedba, da gre za javno površino, je v nasprotju z ravnanjem pritožnice v postopku pred sodiščem prve stopnje, ko ni nasprotovala elaboratu in ugotovitvi, da je predmetna sporna parcela dovozna pot k navedenim trem stavbam.
ZVEtL-1 člen 3, 24, 35. ZNP-1 člen 9, 32, 32/1, 155, 155/4. ZPP člen 3, 3/3. ZIZ člen 1, 1/1, 3.
vzpostavitev etažne lastnine - postopek vzpostavitve etažne lastnine - prekinitev nepravdnega postopka - spor o lastništvu nepremičnine - izvršilni postopek - pogoji za prekinitev postopka
Za prekinitev postopka vzpostavitve etažne lastnine ni zakonskih pogojev. Izvršilni (niti znotraj njega pravdni) postopek v zvezi s sporno nepremičnino ne predstavlja ovire za tek predmetnega postopka za vzpostavitev etažne lastnine. Spor o tem, ali nepremičnina dejansko predstavlja premoženje v izključni lasti drugega nasprotnega udeleženca, namreč v izvršilnem postopku ne bo rešen, končna odločitev sodišča o vzpostavitvi etažne lastnine pa tudi ne predstavlja ovire za kasnejše uveljavljanje stvarnih pravic v pravdnem postopku.
začetek stečajnega postopka - ugovor dolžnika - trajnejša nelikvidnost - pričakovana sredstva
Trajnejša likvidnost je sposobnost poravnavati svoje zapadle obveznosti v določenem (daljšem) obdobju. Ker pa so tudi, kot je bilo že navedeno, možnosti za poplačilo navadnih terjatev stečajnega dolžnika A. vrednostno minimalne ter jih časovno (predvsem zaradi odprtih pravdnih postopkov) ni mogoče opredeliti, ni mogoče zaključiti, da se bo likvidnostno stanje dolžnika iz naslova pričakovanega priliva denarnih sredstev iz stečajnega postopka St 000 v kratkem lahko izboljšalo.
soglasje k plačilu stroškov - predlog stečajnega upravitelja - izvršilni stroški - izvršba na poslovni delež dolžnika - stroški cenilca - izvršilni naslov - pravnomočna sodba - vloženo izredno pravno sredstvo
Pritožnica uveljavlja, da obsojenec zgoraj navedeno sodbo izpodbija z izrednim pravnim sredstvom, ki če mu bo ugodeno, bo to pomenilo končanje izvršbe (po 76. členu ZIZ), sredstva zanjo pa bodo na škodo stečajne mase samo potratena in je zato izvršba preuranjena. Vendar pravnomočnost sodbe kot izvršilnega naslova tipično zagotavlja trdnost presoje, da je upniku terjatev prisojena upravičeno in da zato za njeno uveljavitev sme poseči po premoženju dolžnika, tj. začeti in voditi izvršbo. Večina izvršb se vendarle ne konča na način iz 76. člena ZIZ, zato zgolj zaradi visečnosti izrednega pravnega sredstva same po sebi izvršbe ni mogoče imeti za prenagljeno.
S pritožbenimi navedbami zagovornika o tem, da sodišče prve stopnje ni dovolj znižalo enotne kazni oz. da zato ni navedlo razlogov, ni mogoče soglašati in sodišče prve stopnje ni zagrešilo napake, ko je izreklo enotno kazen 13 let zapora. Skupni seštevek izrečenih kazni po sodbah, navedenih v I. točki izpodbijane sodbe, namreč znaša 13 let in 3 mesece, nato pa je sodišče prve stopnje pravilno, na podlagi 3. točke drugega odst. 53. člena KZ-1, izreklo enotno kazen 13 let zapora, pri čemer je sledilo predlogu tožilstva glede višine izrečene enotne kazni in ne predlogu zagovornika, da se obsojencu izreče nižja enotna kazen, in sicer 7 let in 6 mesecev zapora. Pri tem ne drži, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo olajševalnih in obteževalnih okoliščin v ustrezni meri, kar trdi zagovornik.
tožniška varščina - tuja pravna oseba - dokaz z izvedencem - stroški - višina varščine
Sporni so stroški morebitnega izvedenca, vendar tožeča stranka nekonkretizirano navaja, da glede na naravo spora ne bo potreben. Kakšna sploh je narava spora tožeča stranka ne pojasni. Do izdaje izpodbijanega sklepa tudi še ni dopolnila tožbe, da bi si lahko sodišče ustvarilo sliko o naravi spora in potrebi tožene stranke predlagati dokaz z izvedencem. Zadeva se je začela s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine, zoper katerega je tožena stranka obrazloženo ugovarjala. Možno je, da bo res potrebno pritegniti enega ali več izvedencev, kar opravičuje višji znesek.