ZSKZDČEU-1 v drugem odstavku 2. člena določa, da se določbe II. dela tega zakona smiselno uporabljajo tudi za postopek predaje med Republiko Slovenijo ter Združenim kraljestvom Velika Britanija in Severna Irska na podlagi Sporazuma. Ta določba temelji na ugotovitvi, da Sporazum v tretjem delu z naslovom "Predaja" ureja postopke predaje na enak način kot Okvirni sklep Sveta 2002/584/PNZ, in sicer so smiselno enake predpostavke za izdajo naloga za prijetje, obligatorni in fakultativni razlogi za zavrnitev predaje, zagotovila, postopek odločanja, odločitev o predaji s soglasjem in brez soglasja, vsebina naloga ter obrazec, na katerem je nalog izdan. Glede na podobnost določb Sporazuma in Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ, ki postopek predaje glede bistvenih vprašanj urejata enako, je v ZSKZDČEU-1 določeno, da se tudi za postopke predaje na podlagi Sporazuma smiselno (še naprej) uporabljajo določbe ZSKZDČEU-1 (predvsem II. del), s katerimi je bil implementiran Okvirni sklep Sveta 2002/584/PNZ, kar velja zgolj za vprašanja, ki v Sporazumu niso urejena.
Odločitev o združitvi dveh kazenskih postopkov vodenih zoper obtoženca, na škodo treh različnih oškodovank je prvostopenjsko sodišče oprlo na določbo 32. člena ZKP, po kateri je v primeru, če je ista oseba obdolžena več kaznivih dejanj in je za nekatere od njih pristojno okrajno sodišče, za drugo pa okrožno sodišče, pristojno okrožno sodišče (prvi odstavek 32. člena ZKP). Iz določbe petega odstavka istega člena pa izhaja, da se v takem primeru praviloma izvede enoten postopek in izda ena sama sodba. V skladu z določbo osmega odstavka navedenega člena, o združitvi postopka odloča sodišče, ki je pristojno za enoten postopek; zoper sklep s katerim je bila odrejena združitev postopka ali zavrnjen predlog za združitev postopka, pa ni pritožbe. Pri tem navajanje pritožnice, da je šlo v zadevi okrožnega sodišča vodeni zoper obtoženca za priporno zadevo, in združitev te zadeve z nepriporno, nima nobenega upoštevnega pomena.
Na podlagi sedaj izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora se je obdolžencu prekinilo prestajanje zaporne kazni in je bil dne 1.9.2025 premeščen v pripor (tako obvestilo o nastopu pripora z dne 2.9.2025).
Po presoji pritožbenega sodišča je pripor, ne glede na to, da gre za najhujši poseg v osebno svobodo človeka, nujno in neogibno potreben, da se zagotovi potrebna varnost ljudi in njihove spolne nedotakljivosti, kar je ogrožena pravna dobrina pri očitanemu kaznivemu dejanju. Sorazmernosti v ožjem pomenu pa v primeru pripornega razloga begosumnosti, skladno z ustaljeno sodno prakso praviloma niti ni potrebno posebej presoditi.
V opisu dejanja je navedeno, da je obdolženec registrski tablici pridobil (sprejel v posest) na neugotovljen način, da sta bili tablici predhodno odtujeni z osebnega vozila, ki je označen z navedbo znamke, registrske številke in lastnika, ter da se je obdolženec pri pridobitvi zavedal, da so tablice pridobljene s kaznivim dejanjem, saj ju ni pridobil na predpisan način. Obdolžencu se torej kot izvršitveni način obravnavanega kaznivega dejanja očita splošna (netipska) oblika sprejema protipravno pridobljene stvari v posest, pri čemer se za konkretizacijo tega zakonskega znaka - izvršitvenega načina ne zahteva natančen opis načina pridobitve, kar v opisu pogreša pritožnik. Očitana splošna oblika sprejema protipravno pridobljene stvari v posest je po eni strani po vsebini, smislu, intenzivnosti in pomenu enakovredna tistim oblikam sprejema protipravno pridobljene stvari v posest, ki so v zakonu izrecno našteti - nakup in sprejem v zastavo, po drugi strani pa jo je mogoči razločiti od drugih izvršitvenih načinov, hkrati pa konkretizacija (individualizacija) stvari ter časovnih in krajevnih okoliščin njene predhodne odtujitve povsem zadoščajo za konkretizacijo opisa dejanja, ki obdolžencu omogoča učinkovito obrambo. Posledično je zavrniti pritožbene očitke o kršitvi načela razločnosti (lex distincta), širjenju polja kaznivosti - da je sodišče ustvarilo novo alternativno dispozicijo "pridobiti na neugotovljen način", ki je ni moč izluščiti iz zakonskega besedila in s tem tudi očitek o napačni zapolnitvi analogije intra legem.
Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom 6. točke izpodbijanega sklepa, in sicer, da so bili po prejemu fotografij domnevne prepovedane droge marihuane podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, zaradi česar je morala policija vse ukreniti vse potrebno po 148. členu ZKP.
Nadalje niti iz samega predloga za izločitev dokazov niti iz pritožbe ne izhaja ustrezna obrazložitev, na podlagi česa zagovornik sklepa, da naj bi bila v konkretni zadevi pravzaprav opravljena hišna preiskava. Iz spisovnih podatkov namreč izhaja, da je oče obdolženca, A. A., prinesel prepovedno drogo na verando stanovanjske hiše, čemur obramba utemeljeno ne nasprotuje oz. ne izpodbije.
Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov niti v delu, ko se je prvostopenjsko sodišče glede zakonske podlage za postopanje policistov v obravnavanem primeru sklicevalo tudi na določbo 53. člena ZPPol, skladno s katerim smejo policisti brez naloga sodišča vstopiti v tuje stanovanje in druge prostore, če imetnik stanovanja to dovoli (lastništvo se torej ne zahteva) in je tako tudi tem zaključkom o uporabi določbe 53. člena ZPPol potrebno pritrdi. Poudarjanje pritožbe, da policistom vstopa ni dovolil lastnik nepremičnine, je tako brezpredmetno.
Pritožbeno sodišče pritruje, da je podana objektivna identiteta med prekrškom po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, kot izhaja iz opisa odločbe o prekršku ter med obravnavanima kaznivima dejanjema grožnje in razžalitve (prvi odstavek 135. člena in prvi odstavek 158. člena KZ-1), saj gre za dejstva, ki so v prekrškovni in kazenski zadevi v bistvenem delu in vsebinsko (kvalitativno) enaka. Prvo sodišče je v tem delu pravilno in zakonito izreklo zavrnilno sodbo.
Pritožbeno sodišče pa pritrjuje tudi razlogom prvostopenjskega sodišča za izdajo oprostilne sodbe za očitano kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 3. točki 358. člena ZKP.
Če ima obdolženec vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, ne bo odgovarjal za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve. V točkah 32-33 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je obdolžencu uspel dokaz resnice in da je dokazal vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev.
Pritožbenim navedbam o tem, da zaradi neakreditiranega postopka ni zagotovila, da so bili postopki opravljeni v skladu z mednarodnimi standardi ne gre slediti in je sodišče prve stopnje upravičeno mnenja NFL sprejelo kot zanesljiva. Tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zavzelo stališče, da samo dejstvo akreditacije ni odločilnega pomena, priča pa je pojasnila, da je predmet akreditacije le to, kar sodi med empirično (merljivo) znanost, da pa so tudi postopki, ki niso akreditirani, izvedeni po pravilih stroke in da vsako poročilo pregleda še drug izvedenec in vodja oddelka.
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da v obravnavani zadevi ne gre pritrditi stališču o obstoju hudega nepotrebnega trpljenja oškodovanca oziroma obtoženčevega izživljanja nad njim, temveč izvedeni dokazi dopuščajo ravno nasproten zaključek, torej da je smrt pri oškodovancu nastopila hitro in brez dolgotrajnih ali stopnjevanih fizičnih oziroma psihičnih bolečin, ki bi po intenziteti presegale trpljenje oziroma bolečine, ki so običajne pri vsakem odvzemu življenja.