Po EKČP oziroma sodni praksi ESČP velja drugače, kot je to na splošno predvideno v členu 27(3) in (4) Dublinske uredbe. Že približno 35 let velja, da v situaciji, ko ima oseba zahtevek v zvezi s pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP, ki ni očitno neutemeljen, mora imeti že sama tožba zoper upravno odločitev o predaji, deportaciji, izročitvi, vrnitvi, odstranitvi te osebe v drugo državo, kjer zaradi omenjene upravne odločitve obstaja tveganje za kršitev pravice iz 3. člena EKČP, avtomatični suspenzivni učinek ne glede na to, ali je stranka zahtevala izdajo začasne odredbe. Razlog, da je ESČP vzpostavilo standard avtomatičnega suspenzivnega učinka je v tem, da je narava potencialne škode nepovratna, zaščita temeljne človekove pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP pa je absolutna.

Drugi stavek iz tretjega odstavka 70. člena ZMZ-1 (v navezavi na 32. člen ZUS-1), ki v nobenem primeru ne predvideva(ta) avtomatičnega suspenzivnega učinka, je lahko v nasprotju s 13. členom v zvezi s 3. členom EKČP, oziroma je v nasprotju s členom 47(1) in (2) Listine, in sicer takrat, ko ima prosilec zahtevek v zvezi s 3. členom EKČP oziroma 4. členom Listine, ki ni očitno neutemeljen.

Ker ZMZ-1 in ZUS-1 v nobenem primeru ne predvidevata avtomatičnega suspenzivnega učinka tožbe zoper sklep izdan po Dublinski uredbi, je zakonska ureditev v Sloveniji tudi v nasprotju z ius cogens standardom, da mora imeti tožba zoper upravni akt avtomatični suspenzivni učinek, kadar je na podlagi "utemeljenih razlogov mogoče domnevati, da bi bil prosilec zaradi predaje drugi državi izpostavljen resničnemu tveganju," da bo obravnavan v nasprotju s členom 4 oziroma 19(2) Listine oziroma 3. členom EKČP. To je namreč drugi oziroma drugačen primer, ko mora imeti tožba avtomatični suspenzivni učinek in sicer zaradi drugačnega dokaznega standarda, ki je še bližje nevarnosti, da bi prišlo do kršitve pravice iz 3. člena EKČP v primeru predaje prosilca po Dublinski uredbi. Ta dokazni standard namreč preprečuje predajo. Niti v tej situaciji slovenska zakonodaja ne zagotavlja prosilcem, ki jim je izdan sklep po Dublinski uredbi o njihovi predaji drugi državi članici EU, samodejnega suspenzivnega učinka.

Standard "arguable claim" v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP, ki za seboj potegne standard avtomatičnega suspenzivnega učinka v praksi ESČP, namreč ne pride v poštev šele takrat, ko je prosilec v dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, če bi bil predan v državo članico, v kateri je resna nevarnost, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev. To je standard, ki velja za situacijo, ko predaja ni dopustna, za avtomatični suspenzivni učinek pa je dovolj nižja stopnja izkazane oziroma poznane nevarnosti.

Upravni organ oziroma tožena stranka ni dolžna v vsakem primeru domnevati, da mora imeti pravno s sredstvo avtomatični suspenzivni učinek, ampak je to odvisno od položaja konkretne osebe oziroma njenega zahtevka ter stanja v državi, kamor naj bi bil odstranjen oziroma predan. V konkretni zadevi je tožena stranka očitno štela, da tožnica nima takšnega položaja, da bi imela tožba avtomatični suspenzivni učinek, saj je to razvidno že iz izreka izpodbijanega sklepa, čeprav iz izpodbijanega sklepa tudi ne izhaja, da bi ta specifični položaj tožena stranka ocenjevala z vidika možnosti avtomatičnega suspenzivnega učinka tožbe.

Odgovor na vprašanje, ali ima prosilec zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen in posledično odgovor na vprašanje, ali mora imeti tožba v upravnem sporu zoper sklep, izdan na podlagi Dublinske uredbe, avtomatični suspenzivni učinek, je odvisen od dveh temeljnih dejavnikov in sicer od:- posebnega položaja prosilca z vidika morebitne njegove ali njene posebne ranljivosti v navezavi na določeno človekovo pravico in od- splošno znanih ali v postopku predloženih informacij o stanju v drugi državi članici EU glede sprejema prosilcev in dostopa do učinkovitega varstva pravic, pri čemer se to vprašanje ne postavlja samo v primerih predaj v Grčijo, Italijo, Bolgarijo, Hrvaško, ampak v določenih obdobjih tudi za predaje v druge države članice.

Pri minimalnem pragu z vidika 4. člena Listine je treba upoštevati specifične značilnosti nečloveškega oziroma ponižujočega ravnanja, ko gre za predajo drugi državi članici EU osebe, ki je pripadnica LGBTI+ skupnosti in je v procesu spremembe spola, kar je posebej občutljiv psiho-socialno položaj posameznika. Ob tem je treba upoštevati tudi, da je pri predmetni ranljivosti pomembno, da so državne oblasti sposobne in voljne zaščititi prosilko tudi pred tveganji za ponižanja, ki izvirajo iz ravnanj nedržavnih subjektov in da pripadnik LGBTI + skupnosti ni dolžan skrivati svoje identitete.

Upravnemu sodišču se lahko postavi vprašanje oziroma dvom, če je v sodni praksi ESČP v zadevah proti Hrvaški izkazano, da obstajajo resni problemi pri dostopu do pravnega postopka tujcev, ali je mogoče utemeljeno sklepati, da se kaj podobnega ne more zgoditi s prosilcem, ki je vrnjen na Hrvaško po Dublinski uredbi. V navedenih treh zadevah je šlo za onemogočanje dostopa do najbolj osnovnih elementov dostopa do pravnega (azilnega) postopka, četudi je šlo očitno za prosilce za azil, ali za tujca, za katerega se je lahko smatralo, da je prosilec za mednarodno zaščito. Šlo je torej za resne kršitve primarnega in sekundarnega prava in če so na podlagi sodbe mednarodnega sodišča izkazane tako posebej problematične in hude kršitve v določenem časovnem obdobju, je relevantno vprašanje, ali so hrvaški pristojni organi na te hude kršitve kakor koli reagirali, kar bi moralo biti znano v drugih državah članicah, ki se opirajo na načelo medsebojnega zaupanja. Upravnemu sodišču ni poznan noben dokument, v katerem bi se hrvaški državni organi opredelili do tega obdobja in ga označili za preseženega z drugačno politiko ravnanja s prosilci za mednarodno zaščito, ki so v stanju posebne ranljivosti.

Zaradi navedenih okoliščin tudi stališča Sodišča EU v zadevi X z dne 29. 2. 2024 v kontekstu hrvaške situacije Upravno sodišče razume na način, da hude nepravilnosti, ki so bile ugotovljene v postopkih v zvezi s tujci na Hrvaškem, ki niso v postopku predaje po Dublinski uredbi, ne morejo nikakor vplivati na to, da tožena stranka zaradi uresničevanja načela medsebojnega zaupanja med Slovenijo in Hrvaško in zaradi varstva pravice tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine ne bi od pristojnega organa na Hrvaškem smela zahtevati potrebne mere sodelovanja in izmenjave informacij, da bi se po potrebi pridobila zanesljiva in pravno relevantna zagotovila, kako bo konkretno za tožečo stranko poskrbljeno v skladu s primarnim in sekundarnim pravom EU, da se v sodnem postopku varstva pravic tožnice pred predajo tožnice Hrvaški odpravi vsakršen dvom v morebitno kršitev procesne ali materialne komponente pravice iz 4. člena Listine. V zadevi X je namreč Sodišče preoblikovalo temeljno predhodno vprašanje sodišča iz Nizozemske na način, da je odgovarjalo na vprašanje ali izvajanje prisilnih vračanj državljanov tretje države, ki so poskušali vložiti prošnjo na meji, in pridržanja teh tujcev na meji mimo določil Dublinske uredbe, preprečuje predajo tujca v to državo članico. Razumljivo je, da zgolj to ne preprečuje predaje tujca po mnenju Sodišča EU (sedemčlanskega senata), saj je treba "upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovornost državo članico." V konkretnem primeru tožena stranka v sodelovanju s pristojnim organom iz Hrvaške ni pridobila nobenega zanesljivega in pravno relevantnega zagotovila za odpravo omenjenega tveganja.

Glede uporabe instituta sistemskih pomanjkljivosti je v zvezi z drugim pod-odstavkom člena 3(2) Dublinske uredbe neusklajena sodna praksa med Velikim senatom Sodišča EU (v zadevah Gheselbash, Karim ter v zadevi Jawo) in kasnejšimi sodbami malih senatov, ter med malimi senati Sodišča EU in ESČP. Glede na to, da bi morala biti merila po Dublinski uredbi, kot se je izrazilo Sodišče EU v sodbi v zadevi Daraa, jasna, izvedljiva, objektivna in pravična, upoštevajoč vse navedeno, temu ni tako, in tudi zato zahtevek tožeče stranke v zvezi s 4. členom Listine ni (bil) očitno neutemeljen. Neusklajena pa je sodna praksa sodišč tudi v Sloveniji. Če pristojno sodišče meni, da preventivni ukrepi zadostujejo za to, da se izključi vsakršna dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v primeru predaje zadevnega prosilca za azil, "mora to sodišče sprejeti potrebne ukrepe, da se prepriča, da jih bodo organi države članice, ki poda zahtevo, pred predajo zadevne osebe izvedli." Če pa s sprejetjem preventivnih ukrepov ni mogoče zagotoviti, da predaja ne bo povzročila dejanske nevarnosti za kršitev pravice iz 4. člena Listine, bi morali organi zadevne države članice izvršitev predaje te osebe odložiti, dokler predaja iz navedenih razlogov ni možna. Država mora torej odpraviti te pomisleke, tako da se prepriča, da bodo pred predajo sprejeti preventivni ukrepi, sicer mora biti predaja te osebe odložena do takrat, ko bo predaja mogoča.

V predmetni zadevi sicer ne gre za ranljivost prosilke za mednarodno zaščito zaradi bolezni, ampak gre za posebno ranljivost zaradi pripadnosti LGBTI+ skupnosti in spremembe spola, kar pa ne zmanjšuje pomena omenjenega sodelovanja med pristojnima organoma obeh držav članic EU. Iz izpodbijanega akta in podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožena stranka poskušala pridobiti zadostno in verodostojno posamično jamstvo od pristojnih hrvaških organov, upoštevajoč pri tem tudi kriterije za zanesljivost individualnih zagotovil po praksi ESČP in Sodišča EU, da s predajo tožnice Hrvaški ne bo prišlo do kršitve njene pravice do prepovedi ponižujočega ravnanja.

Tožba bi morala v takem primeru imeti avtomatični suspenzivni učinek oziroma že tožena stranka bi morala v izpodbijanem aktu upoštevati, da zahtevek tožnice glede varstva pravice iz 4. člena Listine ni očitno neutemeljen in da mora tožena stranka zato počakati z izvršitvijo vsaj do izteka roka za vložitev tožbe iz razloga, da ima tožeča stranka možnost, da o njenih pravicah presodi tudi neodvisno in nepristransko sodišče, preden je sklep o predaji izvršen. Ker je bila tožba v predmetni zadevi vložena, je bil s tem vzpostavljen tudi suspenzivni učinek tožbe.

Obstoj okoliščin v zvezi s 4. členom Listine oziroma zahtevka, ki ni očitno neutemeljen, tudi pomeni, da je tožeča stranka izkazala težko popravljivo škodo in da je sorazmerno ter v skladu z javnim interesom, da sodišče tak učinek prizna tudi s tem sklepom. Tožena izdaji začasne odredbe zaradi varstva javnega interesa v odgovoru na tožbo niti ne nasprotuje. Na tej podlagi je sodišče predlogu tožnice ugodilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Odločilen element nezakonitosti izpodbijanega je v tem, da tožena stranka ni uporabila materialno-pravnega pojma "javnega reda" v smislu interpretacij, ki jih je razvilo Sodišče EU v navezavi na druge direktive, ki se uporabljajo tudi za pridržanje na podlagi Direktive o sprejemu 2013/33, ampak se tožena stranka sklicuje - v tem primeru celo izključno - na 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu Azilnega doma.

Tožena stranka v konkretnem primeru materialno-pravnega pojma zaščita javnega reda, kot ga razlaga Sodišče EU in kot ta standard izvira iz sekundarnega prava EU, sploh ni uporabila, zaradi česar je kršila materialno pravo.

S pridržanjem zaradi zaščite javnega reda preprečuje "nevarnost", da bi prišlo na primer do kršitve pravice do varnosti drugih ljudi. Tovrstni ukrepi pridržanja torej ne morejo oziroma ne smejo imeti izključno narave sankcije za preteklo dejanje tožnika, ampak mora nujno pomeniti skrajno sredstvo, nujen in sorazmeren način odvračanja nevarnosti v prihodnosti, da ne bi prišlo do kršitev pravice do varnosti drugih ljudi, če seveda ni mogoče učinkovito uporabiti drugega manj prisilnega ukrepa iz člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU.

Ko gre za varnostne incidente, je treba zaradi spoštovanja načela sorazmernosti ukrepa pridržanja iz določila člena 52(1) Listine v navezavi na člen 8(2) in (4) Direktive o sprejemu 2013/33 utemeljiti, zakaj blažja ukrepa od odvzema prostosti v Centru za tujce, ki sta urejena v drugem in tretjem odstavku 82.b člena ZMZ-1, ne bi bila primerna in ne bi mogla v enaki meri doseči legitimnega cilja kot ukrep na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1.

Zatrjevano tveganje, da bo tožnik v izvorni državi izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju (revščini), je očitno posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v Maroku ter delovanja tamkajšnje države na teh področjih. Institut mednarodne zaščite pa varstvu pred tem ni namenjen, saj daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1.

Bistvo dublinskega postopka ni ugotavljanje, ali je prosilec upravičen do zaščite, temveč izključno določitev, katera država članica EU je odgovorna za vsebinsko obravnavo prošnje. Posledično se kot nerelevantne izkažejo tožničine navedbe o tem, da bi osebe, ki zaprosijo za mednarodno zaščito zaradi preganjanja na podlagi svoje istospolne usmerjenosti, morale biti deležne posebne obravnave, da bi njihova spolna usmerjenost morala biti priznana kot legitimen razlog, ki lahko vodi do priznanja statusa begunca ali subsidiarne zaščite, da se tožnica boji, da Republika Hrvaška slednjega ne bo upoštevala in da se v primeru vrnitve v Rusko federacijo boji sistemskega nespoštovanja sodne prakse ESČP. Predmet obravnave je tako zgolj postopek ugotavljanja pristojnosti za obravnavo prošnje in presoja morebitnih ovir za predajo, ne pa razlogi za preganjanje v izvorni državi. Ta bo v pristojnosti Republike Hrvaške.

Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (na primer organov EU, ESČP, UNHCR) in tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

Tožnik je z očitanimi kršitvami jasno kršil pravila bivanja in sobivanja v Azilnem domu ter ogrozil ostale prosilce in zaposlene. Ob dejstvu, da je kršitve, četudi predhodno opozorjen, večkrat ponavljal, se očitno tudi v bodoče pravilom v azilnem domu ne bo podrejal. Toženka je ustrezno obrazložila, da če bi bilo gibanje tožnika omejeno na prostore azilnega doma, to ne bi pripomoglo k temu, da bi s kršitvami prenehal. Nobeno opozorilo varnostnikov in socialnih delavcev do zdaj namreč ni imelo učinka.

Za preprečitev nadaljevanja tožnikovih dejanj je na mestu izrek ukrepa omejitve gibanja na prostore Centra za tujce.

Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji. Iz tožnikovega ravnanja je razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

Zakonodajalec Republike Slovenije je v ZTuj-2 predvidel, da če tujec, ki mu je v Sloveniji priznana mednarodna zaščita, vloži prošnjo za izdajo prvega enotnega dovoljenja za bivanje in delo, in je prošnji za enotno dovoljenje za bivanje in delo ugodeno, potem "se šteje", da se tujec odpoveduje statusu osebe z mednarodno zaščito, na kar ga pristojni organ tudi opozori. Z vročitvijo tujcu prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za namen zaposlitve "postopek za priznanje mednarodne zaščite", ki do takrat še ni pravnomočno končan, ustavi, o čemer pristojni organ ob vložitvi prošnje prosilca posebej opozori.

Ker je pooblaščenka izjavila, da ne umika tožbe, četudi je razlog za to zgolj dejstvo, da ni uspela vzpostaviti stika s tožnikom, je sodišče tožbo zavrglo ne (toliko) zaradi odpovedi pravici do uveljavljanja sodnega varstva, ampak predvsem zaradi pomanjkanja pravnega interesa za nadaljevanje sodnega postopka.

Tožnik je bil predan Nemčiji. Pooblaščenke tožnika s tožnikom nima več stikov, tudi ne preko tretje osebe in tako tožnik nima več pravnega interesa za tožbo.

Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes, ki mora kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da obstajata oba razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1.

V kolikor je neka država z odlokom določena kot varna izvorna država, se to domneva, tožnik pa bi moral izkazati, da zanj ta država ni varna. Takih individualnih okoliščin, ki bi kazale na to, da zanj osebno ta država ni varna, pa tožnik ni izkazal.

V obravnavani zadevi je ključnega pomena to, da na podlagi tožnikovih izjav ni mogoče zaključiti, da je imel v Turčiji težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, kar pomeni, da njegove navedbe ne ustrezajo definiciji mednarodne zaščite, kot je opredeljena v 27. členu ZMZ-1 (niso podani razlogi preganjanja).