Okoliščine, ki jih je zatrjeval tožnik v zvezi s tem, da si želi v Sloveniji ustvariti „novo“ življenje in vzpostaviti oziroma ohraniti določene osebne stike, v danem primeru ne morejo pomeniti novega relevantnega elementa v smislu 55. člena Uredbe (EU) 2024/1348.
Eden od elementov, da se v navedenem primeru šteje prošnja za umaknjeno, je ta, da zapustitev azilnega doma traja najmanj tri dni. Tožnik je azilni dom zapustil 10. 7. 2026, a se je vanj vrnil že naslednji dan, torej pred potekom treh dni, med strankama ni sporno. Posledično niso podani razlogi, zaradi katerih bi se štelo, da se tožnikova prošnja za mednarodno zaščito šteje za umaknjeno, saj se je tožnik v azilni dom (nesporno) vrnil pred potekom treh dni.
Nemčija je zoper tožnika v sistemu SIS razpisala ukrep zavrnitve vstopa in prepovedi prebivanja z veljavnostjo od 8. 11. 2023 do 8. 11. 2026 zaradi kaznivega dejanja v zvezi s terorizmom, Helenska republika je izdala odločbo o vrnitvi z veljavnostjo od 18. 12. 2023 do 27. 10. 2029, Republika Irak pa ga je prepoznala kot osebo, povezano s teroristično organizacijo in kot izurjenega borca A., zato ga išče s tiralico.
Tožnik tako ugotovljenega dejanskega stanja konkretizirano ne prereka. Zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja, saj v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb.
Tožnik je samovoljno zapustil azilni dom in pristojnemu organu do dneva izdaje izpodbijanega sklepa ni ničesar sporočil. Zato organ ni imel druge procesne možnosti kot da mu izpodbijani sklep vroči z javnim naznanilom. Takšno postopanje je skladno z določbo 96. člena ZUP, ki v prvem odstavku določa, da se vročanje z javnim naznanilom opravi, če je tako določeno z zakonom, če naslovniki niso znani ali se ne morejo določiti ali če vročitve ni mogoče opraviti na drug način. Izpodbijanega sklepa tožniku, ki je azilni dom samovoljno zapustil za več kot trdi dni in upravnemu organu ni ničesar sporočil, ni bilo mogoče vročiti drugače kot z javnim naznanilom, zato je tak način vročitve v konkretnem primeru zakonit.
Tudi če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju policije resnične, pa v odsotnosti objektivnih podatkov relevantnih virov (sodbe ESČP, dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov), s katerimi bi bil za Republiko Hrvaško ugotovljen obstoj take stopnje pomanjkljivosti azilnega sistema, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da oseb ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Poleg tega tožnik ni izpostavil nobenih težav v času bivanja v azilnem domu, zato je pravilno stališče tožene stranke, da sistemske pomanjkljivosti niso podane.
Tožnikove trditve o slabih ekonomskih razmerah, težavah pri iskanju zaposlitve in želji po izboljšanju življenjskega standarda same po sebi niso razlog za priznanje mednarodne zaščite, saj ta ni namenjena zagotavljanju boljših življenjskih ali ekonomskih pogojev, ampak zaščiti oseb, ki so v izvorni državi preganjane zaradi zakonsko določenih razlogov ali jim grozi resna škoda.
Tožnik mora v primeru, ko je subjektivni element preganjanja slabo izkazan, podati toliko obsežnejše trditve, ki kažejo na obstoj objektivnih okoliščin, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem v prihodnosti.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Tožnik je vlagatelj zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Pri tem mu je bila na podlagi tretje alineje prvega odstavka in drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, upoštevaje Direktivo (EU) 2024/1346), z izpodbijanim sklepom podaljšana omejitev gibanja zaradi postopka vračanja v skladu Ztuj-2. Tožnik je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje in izrečena mu je bila stranska kazen izgona iz države. Toženka je tožniku z izpodbijanim sklepom podaljšala omejitev gibanja, ker je po njenem mnenju mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito, preden je to dejansko storil.
Nesporno je, da je bil tožnik 26. 7. 2026 zaradi zdravstvenih težav odpeljan v bolnišnico, ki jo je istega dne brez dovoljenja zapustil in se do zdaj ni vrnil. Dejstvo, da je tožnik pobegnil in da ni na voljo pristojnim organom, torej pomeni, da ne more biti več podlage za vodenje postopka mednarodne zaščite ter s tem povezano omejitev gibanja in posledično, da se torej tudi v primeru morebitnega uspeha s tožbo njegov pravni položaj ne bi mogel več izboljšati.
Toženka je preko izvajanja Uredbe SIS prišla do pravno relevantnega podatka oziroma je ugotovila pravno relevantno dejstvo, da je tožnik v informacijskem sistemu SIS, preko medsebojnega obveščanja držav članic EU SIRENE, zabeležen oziroma da je zanj razpisan ukrep v evidenci SIS z veljavnostjo od 13. 8. 2025 do 13. 8. 2028 v zvezi s kaznivim dejanjem terorizma z opozorilom, da gre za nevarno osebo.
Za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.
Četudi pri tožnici obstajajo resne duševne težave s prisotnostjo samomorilnih in samopoškodbenih teženj, je nevarnost poslabšanja njenega zdravstvenega stanja ob in po predaji tudi glede na mnenje izvedenke moč preprečiti. Ob dejstvu, da 31. in 32. člen Uredbe Dublin III državi članici, ki izvede predajo, nalagata, da odgovorni državi članici sporoči podatke o zdravstvenem stanju prosilca za azil, ki lahko tej državi članici omogočijo, da mu priskrbi takojšnjo zdravstveno oskrbo, nujno za zaščito njegovih življenjskih interesov, sodišče ne vidi razloga, da temu ne bi bilo tako tudi v obravnavanem primeru. Toženki je namreč znano tožničino zdravstveno stanje, zato lahko pristojne organe Republike Hrvaške pravočasno obvesti, kakšno medicinsko pomoč in oskrbo tožnica potrebuje. Nadalje jo lahko seznani o vseh upoštevnih vidikih njene bolezni in o oskrbi, ki bo potrebna v zvezi z njo. Ob dejstvu, da rok za predajo še ni potekel, saj je zaradi izdane začasne odredbe toženka dolžna izvesti predajo v šestih mesecih od prejema pravnomočne sodne odločbe (in ne najkasneje do 23. 7. 2026), ima dovolj časa, da te podatke sporoči v razumnem obdobju pred predajo in odgovorni državi članici zagotovi sprejetje potrebnih ukrepov. Tako ni ovir, da se v predmetni zadevi sprejmejo vsi preventivni ukrepi, ki upoštevajoč tožničino zdravstveno stanje omogočajo ustrezno predajo. Oseba, katere odstranitev je bila odrejena, grozi s samomorom, države pogodbenice ne zavezuje, da nameravanega ukrepa ne izvrši, če sprejme konkretne ukrepe za preprečitev uresničitve te grožnje.
Zapustitev države avtomatično pomeni izgubo pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora, saj je izguba pravnega interesa za tožbo odvisna od konkretnih okoliščin in razlogov za zapustitev države in s tem v zvezi od presoje sorazmernosti posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva. Sodišče je zato v konkretnem primeru ob upoštevanju upravičenosti oziroma dopustnosti (sorazmernosti) posega v pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člen 46(3) in (11) Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi z prvim in drugim odstavkom 47. člena in člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožnikov za tožbo zavrglo (6. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1), ker upravni akt, ki se izpodbija, zaradi odločitve tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.
Tožnik je vložil prošnjo oziroma zahtevek za uvedbo ponovnega postopka dne 21. 7. 2026, kar je po 12. 6. 2026. Zato je treba v obravnavani zadevi tudi z vidika materialno pravne podlage za odvzem prostosti uporabiti Direktivo (EU) 2024/1346 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito. Po interpretaciji Sodišča EU se namreč Procesna uredba 2024/1348 uporablja za postopke za priznanje mednarodne zaščite v zvezi s prošnjami, vloženimi od 12 junija 2026 dalje. Po mnenju Upravnega sodišča isto velja tudi za določbi člena 10(4)(c) in 10(2) Direktive o sprejemu 2024/1346, ki je tudi sestavni del Pakta.
Če v zadevah, ko gre za pridržanje celo iz razloga nacionalne varnosti ali javnega reda velja, da mora biti ukrep pridržanja strogo omejen, da mora biti tak ukrep izrečen v izjemnih okoliščinah, če je to nujno, razumno in sorazmerno in da gre na splošno za skrajno sredstvo, potem je jasno, da gre za strogo omejen in skrajen ukrep tudi, ko gre za pridržanje po členu 10(4)(c) Direktive o sprejemu 2024/1346 oziroma po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
Za obstoj razloga za pridržanje iz člena 10(4)(c) Direktive o sprejemu 2024/1346 oziroma iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 morajo biti izpolnjeni pogoji: - da gre za prosilca, - da je ta prosilec že pridržan in to, - zaradi postopka vračanja po Direktivi o vračanju 2008/115, - da je pridržanje potrebno (v skladu z načelom sorazmernosti v smislu člena 10(2) Direktive o sprejemu 2024/1346) zaradi priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve in - da je na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti postopke za mednarodno zaščito mogoče utemeljeno domnevati, da prosilec prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi.
Organ mora upoštevati individualno ravnanje prosilca pred vložitvijo in ob vložitvi prošnje, ohranitev pridržanja v takih okoliščinah mora biti objektivno potrebna, zato da se prepreči, da bi se zadevna oseba dokončno izognila vrnitvi (med drugim lahko tudi zaradi begosumnosti) in pridržanje ne sme biti zgolj posledica vložitve prošnje za azil.
Izpodbijani akt ni nezakonit iz razloga, ker zakonodajalec Republike Slovenije ni v zakonu uredil objektivnih meril za utemeljevanje domneve, da je prosilec prošnjo vložil samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi.
Tožnik je imel možnost, da bi pred podajo zahtevka za ponovno uvedbo postopka, to je pred 21. 7. ali pred 18. 7. 2026 podal prošnjo za mednarodno zaščito, kajti ni bistveno, ali jo je podal prepozno, ker jo je podal šele po 3 dneh šteto od dne 18. 7. 2026, ko je bil z odločbo nastanjen v Center za tujce, ampak je bistveno, ali bi jo lahko podal kdaj prej po zadnji odločbi, to je od dne 21. 4. 2026 naprej, ko mu je bil s sklepom zavržen zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, torej v zadevi, v zvezi s katero je bil zaslišan dne 14. 4. 2026. Tožnik namreč ne v upravnem postopku in ne v upravnem sporu ni zatrjeval, da je za okoliščine, zaradi katerih se boji vrnitve v Tunizijo, ki jih je navedel na razgovoru dne 21. 7. 2026 (grožnja z zaporno kaznijo zaradi izogibanja služenju vojaškega roka in pripadnost islamistični skupini) izvedel šele malo pred 18. 7. 2026.
Tožena stranka je v izpodbijanem aktu razumno in na podlagi določenih meril iz zakona ugotovila, da je bil tožnik v času izreka ukrepa begosumen, kar se navezuje na pogoj, da je pridržanje potrebno zaradi vrnitve oziroma izvedbe postopka odstranitve. Tožnik namreč že v upravnem postopku ni oporekal, da je samovoljno zapustil azilni dom po vloženi prošnji dne 3. 4. 2025, da je drugič samovoljno zapustil Slovenijo, preden je odločba o njegovi drugi prošnji bila pravnomočno zavrnjena, in da ko je bil dne 21. 4. 2026 zavrnjen njegov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, je šel na Hrvaško in v BiH, da bi tam delal. Dejstvo, da je iskal delo, da bi hčerki denarno pomagal, sodišče lahko razume, vendar to v ničemer ne zmanjšuje njegove begosumnosti z vidika pogojev za pridržanje iz člena 10(4)(c) Direktive o sprejemu 2024/1346, saj ni zatrjeval, da dela zdaj ne išče več. Temu je tožena stranka razumljivo dodala tudi element poskusa pobega, ko so tožnika prijeli policisti dne 20. 7. 2026 v Ljubljani. Za begosumnost je tožena stranka v dokazni oceni lahko uporabila tudi element, da je bila tožniku izrečena stranska kazen izgona iz države za obdobje 5 let.
Vendar pa tožnikova begosumnost še ne izkazuje, da je na podlagi objektivnih meril utemeljeno domnevati, da je tožnik podal zahtevek samo zato, da bi oviral odstranitev. Za to bi morala tožena stranka ugotoviti še, kaj je tožnik navajal kot strah pred preganjanjem ali resno škodo v primeru vrnitve v Tunizijo v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, kar ni mogel navajati že prej, torej po izdaji zadnjega akta, ko je bil dne 21. 4. 2026 njegov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka zavržen, in če je morda izkazan še kakšen drug možen in morebiti dopolnjujoč objektivni indikator za to, da je zahtevek podal samo zato, da bi oviral odstranitev.
Ukrep pridržanja na območje Azilnega doma ali njegove izpostave iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je "manj prisilni ukrep" od pridržanja v Centru za tujce (drugi odstavke 84. člena ZMZ-1), vendar še zmeraj pomeni odvzem svobode.
Sodišče se lahko strinja z utemeljitvijo tožene stranke v tistem delu, kjer tožena stranka pravi, da ukrep obveznega zadrževanja oziroma odvzem svobode na območju azilnega doma ali njegove izpostave glede na stopnjo aktualne begosumnosti tožnika, ne bi bilo učinkovito sredstvo kot alternativa odvzemu svobode v Centru za tujce. Ne more pa sodišče potrditi argumenta tožene stranke glede varnostnega režima na območju Azilnega doma in njegove izpostave in določenih statističnih podatkov. Ta argument sam po sebi ne more biti legitimen razlog za odvzem svobode tožniku.
S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, brez da bi tožnik ob tem izkazal neko osebno okoliščino posebne ranljivosti, namreč ne more biti izkazana težko popravljiva škoda.
V takšnem dejanskem položaju, ko se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo 29. člena Uredbe Dublin III prenese na Republiko Slovenijo.
V zadevi I U 1180/2026 je upravni spor začel teči preden je začel teči upravni spor v zadevi I U 1208/2026. Po tretjem odstavku 189. člena ZPP dokler teče pravda, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istima strankama, če se takšna pravda oziroma upravni spor začne, sodišče tožbo zavrže. V zadevi I U 1180/2026 je sodišče sodbo že izdalo, ki pa še ni pravnomočna. V predmetni zadevi so okoliščine iz člena 189. ZPP izkazane, zato je sodišče tožbo zavrglo.
Osebne in socialne okoliščine tožnika (ureditev življenja, dela in partnerskega odnosa v Sloveniji) ne predstavljajo okoliščin, ki bi bile pravno pomembne za ugotavljanje priznanja mednarodne zaščite. Zato tožena stranka ni bila dolžna nadalje raziskovati s tem povezanega dejanskega stanja in opraviti tehtanja in presoje sorazmernosti morebitnega posega v tožnikovo družinsko oziroma zasebno življenje. Morebitno varstvo pravice do družinskega življenja se lahko uveljavlja v drugih ustreznih postopkih, ki urejajo prebivanje tujcev in ne v postopku odločanja o ponovni prošnji za mednarodno zaščito.
Tožnik je kot razloge za pridobitev ene od dveh oblik mednarodne zaščite navajal izključno ekonomske razloge, ki pa ne morejo biti obravnavani v okviru taksativno določenih podlag za priznanje mednarodne zaščite. Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva ekonomska sposobnost preživetja v njegovi izvorni državi. Gre za vprašanje potreb po humanitarni pomoči, ne pa za razloge, ki utemeljujejo potrebo po mednarodni zaščiti. Manjši obseg ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z ekonomskimi in socialnimi pravicami posameznikov v zaprošeni državi, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
Tožnik v tožbi kot oviro za predajo Nemčiji obsežno navaja, da bi se tam počutil ogroženega s strani kriminalnih združb. Te navedbe pa v nobenem smislu niso povezane s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, kot so bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba in podobno, kar je tožena stranka pravilno navedla v izpodbijanem sklepu, ki je dovolj obrazložen tudi glede vsebinske presoje tožnikovih navedb. Tožnik je na zaslišanju na glavni obravnavi sam povedal, da groženj in napadov nanj v Nemčiji ni prijavil policiji, zato se v tožbi tudi ne more sklicevati na to, da bi bili varnostni organi v Nemčiji neučinkoviti in da ga ne bi bili sposobni zaščititi.
Postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik ni zmogel že osnovnega trditvenega bremena za zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, prav tako ni predložil nobenih dokazov. Tožnik nadalje niti v tožbi ni navedel, za kakšna nova dejstva in dokaze gre, vztrajal je zgolj, da je izvorno državo zapustil zaradi družinskega nasilja, kar pa ni nova okoliščina.
Sodišče je s sklepom z dne 9. 7. 2026 odločilo, da se tožba zavrže glede na to, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, saj je Slovenijo samovoljno zapustil (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-1), tožnik tudi ni upravičen do uveljavljanja predloga za začasno zadržanje upravnega akta, v zvezi s katerim je sodišče že ugotovilo, da tožnik nima več pravnega interesa.
Tožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov se nanašajo na (predhodno) prečkanje hrvaško-bosanske meje in na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki je bila nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške. Tudi če so tožnikove navedbe o grdem ravnanju policije resnične, pa ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.