Tožnik je dejanja storil v stanju alkoholiziranosti, kar je priznal tudi na glavni obravnavi. To pomeni, da ima očitno težave z alkoholom, ob takih okoliščinah pa je logična dokazna ocena tožene stranke, da drugačen ukrep (omejitev gibanja na območje azilnega doma) ne pride v poštev, saj bi bil tožnik vrnjen v okolje, v katerem bi se kršitve glede na dosedanje izkušnje in navedeno tožnikovo psihično stanje nadaljevale in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.
Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval.
Tožena stranka je tožnika na osebnem razgovoru seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. To pomeni, da mu je bilo omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna, saj s tožbenimi navedbami ne izkazuje resne škode iz 2. točke 28. člena ZMZ-1.
Tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
Široka razlaga pojma politično prepričanje kot razloga za preganjanje v smislu točke (e) prvega odstavka 10. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95 pomeni, da morajo pristojni organi držav članic pri ugotavljanju obstoja takih prepričanj ter vzročne zveze med njimi in dejanji preganjanja "upoštevati splošni okvir izvorne države prosilca za status begunca, zlasti njegovo politično, pravno, sodno, zgodovinsko in družbeno‑kulturno komponento." Zadnje navedeno pomeni, da mora pristojni organ v oceni (ne)verodostojnosti nujno uporabiti informacije o stanju v izvorni državi.
Ustaljeno stališče upravno sodne prakse je, da je treba v dokazno oceno (ne)verodostojnosti vključiti tako negativne kot tudi pozitivne elemente ocene, poleg tega je treba razlikovati med pomembnimi in nepomembnimi nekonsistentnostmi, pri čemer se prve povezujejo s pogoji za mednarodno zaščito, druge pa s postranskimi elementi, ki se neposredno ne vežejo na pogoje za mednarodno zaščito.
Ne drži premisa toženke, da je izjavo mogoče sprejeti za resnično zgolj, če oseba o nekem dogodku ob dveh različnih priložnostih izpove povsem identično in predvsem brez izpuščanja in dodajanja. Povsem verjetno in življenjsko celo bolj logično je ravno nasprotno.
Toženka je selekcionirano razbirala podatke, ki so v škodo tožnika, jih nato enostransko interpretirala in prezrla bistven argument, ki ga je tožnik ves čas izpostavljal; nasprotoval je nedemokratičnemu režimu, ki ga je imel za nepravičnega in za katerega trdi, da deluje na avtoritaren in represiven način, zlasti do političnih oponentov. Zato ravnanje tega sistema (policije) ne gre primerjati z ravnanjem po merilih "kot bi ravnala vsaka druga država".
Če so subjekti preganjanja država ali predstavniki države, je treba domnevati, da prosilcu dejanska zaščita v smislu 25. člena ZMZ-1 ni na voljo.
Pravilna dokazna ocena, ki je vestna, skrbna in analitično sintetična ter tudi v skladu s sodno prakso SEU terja zaključek, da so tožnikove izjave, tudi v primerjavi s tožničinimi izjavami in predloženimi dokazili, dovolj konsistentne, da je mogoče ugotoviti njihovo notranjo konsistentnost, in podprte z informacijami o izvorni državi (zunanja konsistentnost), ter da je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot sta jih opisala tožnik in njegova žena.
Dejanja mučenja in groženj tožniku, da mora prenehati s političnim udejstvovanjem, sicer ga bodo kaznovali z dolgoletno zaporno kaznijo, ustrezajo dejanjem preganjanja iz prve, druge in tretje alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ-1, in so dovolj resne narave (mučenje, prepoved svobode govora in večletna zaporna kazen), da predstavlja hudo kršitev človekovih temeljnih pravic (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1)..
Treba je upoštevati, da je bil tožnik obsojen le na kazen sedem mesecev zapora, kljub temu, da je predpisana kazen od treh do desetih let zapora. Tako nizka izrečena kazen ne kaže na "posebne značilnosti", zaradi katerih bi kaznivo dejanje spadalo "med kazniva dejanja, ki najbolj ogrožajo pravni red" Republike Slovenije. Poleg tega je po stališču SEU zgolj kaznivo dejanje, ki je upravičevalo "izrek posebej stroge kazni glede na kazensko lestvico, ki se na splošno uporablja v zadevni državi članici", mogoče šteti za "izredno hudo kaznivo dejanje". Izrek kazni sedem mesecev zapora v slovenskem pravnem redu ni "izrek posebej stroge kazni" glede na kazensko lestvico, ki se na splošno uporablja v Republiki Sloveniji. Nadalje je treba pri presoji teže kaznivega dejanja upoštevati tudi njegovo naravo, morebitne obteževalne ali olajševalne okoliščine, naklepnost ali nenaklepnost, vrsto in obseg povzročene škode ter postopek, ki se uporabi za kaznovanje.