Zakon podrobnejših kriterijev, na podlagi katerih se odnos dveh oseb šteje za zunajzakonsko skupnost, ni določil. Sodna praksa pri zapolnjevanju tega pravnega standarda upošteva celoto osebnih in premoženjskih razmerij partnerjev. Na zunajzakonsko skupnost tako kažejo predvsem obstoj skupnega gospodinjstva, ekonomske skupnosti ter notornost skupnosti. Gre za zunanje pokazatelje obstoja življenjske skupnosti, ki mora temeljiti na svobodni odločitvi obeh partnerjev za skupno življenje, na spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Pri tem je treba presojati odnos med partnerjema kot celoto in v vsakem primeru posebej glede na vse okoliščine in intenzivnost konkretnega odnosa. Sodno prakso je zato treba presojati kritično in z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera.
Predlog se zavrne.
Z ugovorom, da je obveznost, ki je predmet sodbe, katere priznanje veljavnosti in razglasitev izvršljivosti se predlaga v tem postopku, že poravnal, ter da ni potrebe po vodenju izvršilnega postopka, nasprotni udeleženec v postopku priznanja tuje sodne odločbe ne more uspeti.
Ob ustavno skladni razlagi 97. člena ZDavP-2 je v primeru obračuna in plačila davka, ki presega zakonsko določene davčne obveznosti, mogoče zahtevati tudi vračilo davka, plačanega na podlagi obračuna davčnega odtegljaja, predloženega v postopku DIN po 140.a členu ZDavP-2. Taka nezakonitost pa lahko izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki se nanaša na uporabo materialnega prava, torej predpisov o obdavčenju.
Predlog se zavrne.
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali opustitev vključitve starega starša v postopek odvzema otroka in odločanja o njegovi namestitvi v rejništvo pomeni poseg v pravico do družinskega življenja iz 8. člena EKČP ter s tem protipravnost kot element odškodninske odgovornosti države?
Dogovor o tuji valuti je v konkretnem primeru predstavljal bistveno sestavino pogodbe. Sporna kreditna pogodba zato brez pogodbenega pogoja o valutni klavzuli ne more obstajati, ne da bi sodišče aktivno poseglo v njeno bistvo in pogodbo preoblikovalo. Ker pravo EU ne dopušča spreminjanja pogodbenega pogoja (valutne klavzule) s spremembo valute, kar bi po slovenskem pravu lahko vodilo do delne ničnosti, je sankcija ničnosti celotne pogodbe v konkretnih okoliščinah razumen in primeren ukrep, ki omogoča ponovno vzpostavitev dejanskega ravnotežja med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov. Takšna sankcija zagotavlja polni učinek Direktive 93/13, učinkovito varstvo potrošnika in ima odvračalni učinek.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialno pravno pravilna odločitev sodišča, da v primeru, ko je ugotovljeno, da je bila cesta, sestavni del katere je obravnavana nepremičnina, šele 1. 1. 2008 prenesena na državo, pred tem pa v upravljanju občine, državi naloži plačilo nadomestila iz osmega odstavka 109. člena ZUreP-3 v obliki zakonskih zamudnih obresti za obdobje pred prenosom te ceste na državo.
Izguba zavarovalnih pravic na podlagi očitka, da bi se lahko zavarovanec ob skrbnem ravnanju prepričal o obstoju nečesa, česar se ni zavedal, bi bila do zavarovanca pretirano stroga, nepravična in nepoštena. Vsekakor ne bi bila skladna z načelom zaupanja - z zavarovančevim razumnim pričakovanjem, da bo izgubil zavarovalne pravice (le) tedaj, ko bo ob polnem zavedanju (oziroma prav zaradi tega) svoje vloge povzročitelja prometne nesreče hoteno zapustil njen kraj. Zavarovalnica zato ni upravičena do uveljavljanja regresnega zahtevka.
Predlog se zavrne.
Če sodna taksa v roku ni plačana in niso podani pogoji za taksno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje da je vloga umaknjena. Ker je ta pogoj izpolnjen, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da se predlog šteje za umaknjen.
Pritožnika se v večjem delu pritožbe izčrpno ukvarjata z vsebino materialnih predpisov, od katerih naj bi bilo odvisna odločitev v konkretnem primeru, ter nasprotujeta materialnopravni presoji sodišča druge stopnje, kar pa predstavlja nedovoljen pritožbeni razlog po 357.a členu ZPP.
V pritožbi sicer navajata, da bi moralo sodišče druge stopnje sámo meritorno odločiti, vendar pri tem izhajata iz napačne predpostavke, da bi bilo treba ugotovljeno dejansko stanje le subsumirati pod pravilno materialnopravno normo. Kot je razvidno iz obrazložitve sodišča druge stopnje, zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, zato bi izhajajoč iz materialnopravne kvalifikacije, ki jo je napravilo sodišče druge stopnje, moralo na novo in prvič ugotavljati obsežen sklop pravnih dejstev glede delov stavbe in solastnine na skupnih delih. Pritrditi gre presoji, da bi s tem prekomerno poseglo v pravico udeležencev do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
Pomisleki o delovanju drugih sodišč in ne pristojnega, niso utemeljen razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča v smislu 67. člena ZPP. Prav tako določitve drugega stvarno pristojnega sodišča ne utemeljujejo očitki, ki se nanašajo na nezadovoljstvo stranke s procesnimi in materialnopravnimi odločitvami pristojnega sodišča.
Predlog se zavrne.
Posebna pritožba, ki jo je mogoče vložiti na podlagi šestega odstavka 32. člena ZUS-1, se nanaša le na primere, ko je sodišče vsebinsko odločilo o predlagani začasni odredbi.
Predlog se zavrže.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Skladno s tretjim in četrtim odstavkom 86. člena ZPP lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja procesna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, sama pa le, če izkaže, da ima ona ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Predlagatelja sta vlogo vložila sama, pri tem pa nista izkazala (niti navedla), da imata opravljen pravniški državni izpit. Njun predlog zato ni dovoljen in ga je Vrhovno sodišče zavrglo (367.č člen ZPP).
V tej zadevi je bil postopek prekinjen do odločitve SEU. To je o podanem predlogu za predhodno odločanje že odločilo, zato je sodišče z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da se postopek nadaljuje.
Pritožba zoper opisano ugotovitev, ki se sklada z izpolnitvijo pogoja za nadaljevanje postopka, kakor je bil določen v sklepu o prekinitvi, je očitno neutemeljena, nasprotuje načelom 11. člena ZPP in zato ne terja dodatnega odgovora.