Glede na to, da predlog za obnovo postopka ni bil vložen po odvetniku, je sodišče pravilno postopalo po določbi prvega odstavka 91. člena ZPP, kjer je določeno, da sodišče zavrže kot nedovoljeno izredno pravno sredstvo, vloženo po pooblaščencu, ki ni oseba, določena v tretjem odstavku 86. člena tega zakona, in izredno pravno sredstvo, ki ga vloži stranka sama ali njen zakoniti zastopnik, če ne izkaže izpolnitve pogojev iz četrtega odstavka 86. člena tega zakona. Tožnik je predlog za obnovo postopka vložil sam in tudi ni izkazal izpolnitve pogojev iz četrtega odstavka 86. člena tega zakona.

Za vlogo, ki ni potrebna za postopek, sodišče nagrade ne prizna. Pravilo iz 155. člena ZPP namreč veleva, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.

Stranka se sama lahko odreče lastnemu zaslišanju tako, da brez opravičljivega razloga na zaslišanje ne pride.

Zaključek, da hišni pripor v obravnavanem primeru ni primeren ukrep, je sodišče prve stopnje naredilo potem, ko je najprej določno navedlo okoliščine, ki utemeljujejo obdolženčevo ponovitveno nevarnost in jih je ovrednotilo kot takšne, da zahtevajo stalen nadzor, katerega ukrep hišnega pripora ne omogoča.

Bistveno spremenjenih okoliščin v smislu prvega odstavka 197. člena DZ ne predstavlja niti sprememba stikov, za katero sta se nepravdni stranki dogovorili s sodno poravnavo pred Okrožnim sodiščem v Mariboru II N 628/202 z dne 6. 2. 2025. V posledici na novo dogovorjenih stikov namreč oba mld. otroka s predlagateljem preživita zgolj en dodaten med tednom in nekaj dodatnih dni med poletnimi šolskimi počitnicami, kar pa tudi po presoji sodišča druge stopnje ne predstavlja bistveno spremenjenih okoliščin, ki bi terjale spremembo višine preživninske obveznosti, kot je to pravilno presodilo že sodišče prve stopnje (15. točka obrazložitve). Oba mld. otroka namreč še zmeraj večino časa preživita pri nasprotni udeleženki.