V obravnavanem primeru tako ni mogoče govoriti o pobotu, saj toženka ni podala pobotne izjave, niti ni v postopku uveljavljala procesnega pobota. Ustaljena sodna praksa zahteva jasno in določno pobotno izjavo pri materialnopravnem pobotu ter jasno in določno uveljavitev pobotnega ugovora pri procesnem pobotu. Sam obstoj preplačila ali dejstvo, da dolžnik pri plačilu ni specificiral posameznih računov, ne pomeni pobota. Zato pritožbene navedbe, ki naknadno kvalificirajo preplačilo kot pobotanje, nimajo podlage ne v OZ in ne v institutu procesnega pobota po ZPP.

Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Bistveno je, da se za ugotavljanje vrednosti spornega predmeta določi vrednost za vsak zahtevek.

Zakonodaja omogoča odstranitev stranke iz razpravne dvorane sodišča, če ovira delo sodišča ali se ne pokori ukazom predsednika senata glede vzdrževanja reda (304. člena ZPP). Iz stališč pravne teorije izhaja, da je sankcija odstranitev osebe iz sodne dvorane, ki ovira delo sodišča ali se ne pokori ukazom predsednika senata glede vzdrževanja reda, podvržena načelom kontradiktornosti, javnosti in materialne resnice, sankcija pa mora biti zlasti pri strankah (udeležencih postopka) sorazmerna, zlasti je treba paziti, da sodišče ne bi nedopustno omejilo njihove pravice do izjavljanja v postopku, kar narekuje določeno mero tolerantnosti. Zaradi tega je treba upoštevati tudi načelo sorazmernosti in pretehtati, ali je treba dati večjo prednost načelu procesne discipline in za neoviran potek postopka preprečiti ravnanja, zaradi katerih je oteženo uresničevanje funkcije sodišča, ali morda načelu kontradiktornosti, v skladu s katerim ima stranka pravico sodelovati v postopku in se izjavljati o dokazih.

V obravnavani zadevi je pritožbeno nesporno, da je nasprotna udeleženka medtem, ko je izvedenka psihiatrične stroke podajala ustno izvedeniško mnenje, večkrat zmotila red na naroku s tem, da je izvedenki vpadala v besedo in včasih glasno zamrmrala, čeprav je bila s strani razpravljajočega sodnika že pri prvem takšnem motenju in tudi pri vsakem nadaljnjem motenju opozorjena, naj tega ne počne. Glede na navedeno in upoštevaje, da je bila nasprotna udeleženka pred odstranitvijo z naroka že zaslišana, da je bila na naroku ves čas prisotna njena, po uradni dolžnosti postavljena, odvetnica in upoštevaje, da zakon preložitev naroka predvideva zgolj v primeru odstranitve pooblaščenca stranke (tretji odstavek 304. člena ZPP), ne pa v primeru, če je stranka odstranjena iz sodne dvorane (v takem primeru se po drugem odstavku 304. člena ZPP opravi narok tudi brez njene navzočnosti), sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je udeleženko odstranilo z naroka za daljši čas med ustnim podajanjem izvedenskega mnenja, ker ni bilo več mogoče vzdrževati reda na naroku in učinkovito pripeljati narok do konca, pravilno uporabilo pooblastilo iz 304. člena ZPP in pri tem ustrezno uravnotežilo potrebo po zagotavljanju reda na glavni obravnavi in s tem povezano potrebo po učinkovitem vodenju postopka na eni strani ter strankino pravico do izjave in sodelovanja v postopku na drugi strani.

V postopku zavarovanja z začasno odredbo se presoja, ali je verjetno, da bosta tožnika zneske, ki sta jih že plačala na podlagi kreditne pogodbe, morala vrniti. Pri tem se preplačilo presoja ob predpostavki (verjetnosti), da bo pogodba obveljala za nično, in ne iz predpostavke veljavnosti kreditne pogodbe, kot to izvaja pritožnica. V zvezi s tem je zmotno sklicevanje na prvi odstavek 87. člena OZ glede nadomestila za uporabo denarja.

Določba (prvega odstavka 87. člena OZ) ureja, da mora vsaka stranka, v primeru ničnosti, vrniti tisto, kar je prejela. Tožnika sta prejela določeno količino denarja, ki sta jo dolžna vrniti. Takšno stališče izhaja tudi iz najnovejše sodbe Vrhovnega sodišča RS (II Ips 14/2025 z dne 17. 6. 2026), ki je med drugim zapisalo, da je treba kot prejeto (glavnico), ravno v skladu s 87. členom OZ, šteti evrsko protivrednost izposojenega zneska na dan izplačila kredita. Dan izplačila je namreč dan izpolnitve pogodbene obveznosti banke. Gre za korist, ki jo je glede na pogodbeni namen, nakup nepremičnine, za kar je potrebovala evre, tožnica tudi resnično prejela.

Stališče zagovornice, da je bil konkretni prekrškovni postopek zoper obdolženca že pravnomočno zaključen, ker naj bi tek roka lahko prekinilo zgolj vloženo pravno sredstvo upravičenega predlagatelja, je napačno. Namreč: skladno z določbo tretjega odstavka 11.a člena ZP-1 lahko postopek prekrška prekine tudi prekrškovni organ, in sicer to stori v primeru vložene kazenske ovadbe zoper storilca zaradi kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška, in se tako prekinjeni postopek prekrška ne sme nadaljevati, dokler ni postopek v zvezi s kaznivim dejanjem pravnomočno zaključen. Postopek prekrška lahko prekrškovni organ prekine kadarkoli do njegovega pravnomočnega zaključka, to je do trenutka, ko plačilnega naloga ni več možno izpodbijati z rednim pravnim sredstvom (prvi odstavek 199. člena ZP-1).

V zadevi ne gre za očitno računsko napako štetja časa, niti za katerega izmed zakonsko navedenih primerov za popravo sodbe v smislu 328. člena ZPP. S predlagano popravo bi se namreč v celoti spremenila narava odločitve pritožbenega sodišča, česar v postopku poprave sodbe ni mogoče doseči. Institut poprave sodbe ni namenjen spreminjanju (ali dopolnjevanju) odločitve.

Kot utemeljeno navaja pritožnik, je v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja navedena pravdna zadeva, v kateri naj bi obdolženec krivo izpovedoval, jasno pa so navedene tudi vloge oseb v pravdni zadevi: obdolženec v vlogi priče, ki je krivo izpovedovala, oškodovanec kot tožilec pa v vlogi tožene stranke. Ravno iz te navedbe, da je obdolženec kot priča krivo izpovedoval v pravdni zadevi, v kateri je oškodovanec kot tožilec nastopal kot tožena stranka, je razvidna vzročna zveza med krivo izpovedbo in (potencialnim) posegom v pravice oškodovanca kot tožilca, saj omogoča sklep, da je obdolženec krivo izpovedoval prav na škodo oškodovanca kot tožilca. Ni pa potrebno v opisu kaznivega dejanja po prvem odstavku 284. člena KZ-1 konkretizirati škode, ki naj bi obdolžencu nastala in navajati, v čem se kaže kršitev njegovih pravic.

Pravni interes za vsebinsko presojo ugovora ima tisti, ki bi mu, če bi se pokazalo, da je ugovor utemeljen, odločitev prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Z odločitvijo bi se njegov pravni položaj glede konkretnega zahtevka izboljšal. V predmetni zadevi pa začasna odredba ne velja več in z zahtevano vsebinsko odločitvijo o ugovoru se položaj nasprotnih udeležencev ne more v ničemer spremeniti. Tudi pritožbeno zavzemanje za vsebinsko obravnavo ugovora iz preventivnih razlogov in zaradi (morebitnih) drugih postopkov (odškodninski postopki), pravni interes ni izkazan. Ta se namreč presoja v konkretni zadevi.

Ukrep omejitve starševske skrbi je namenjen pomoči staršema, da družina uspešno zaživi skupaj in preseže okoliščine, ki so botrovale odvzemu. Sodišče je pri presoji nujnosti izrečenega ukrepa izhajalo iz ugotovitev o težavah, s katerimi sta se starša soočala v preteklosti, pri čemer so te v izpodbijanem sklepu ustrezno predstavljene. Gre za okoliščine, ki jih ni mogoče odpraviti hitro in ki jasno kažejo na potrebo po strokovni pomoči, da bi starša okrepila svoje starševske kompetence ter izboljšala partnerski odnos. Prav vsebina pritožbe dodatno utrjuje prepričanje sodišča, da je - kljub očitnemu napredku staršev, zaradi katerega je bil otrok vrnjen v njuno oskrbo - še vedno potrebna razmeroma blaga omejitev starševske skrbi.

Če v trenutku ustavitve oziroma umika še ni odločeno o vseh vloženih pravnih sredstvih, sklep o ustavitvi ne pomeni konca izvršilnega postopka v celoti, temveč le konec oprave izvršbe. V takem primeru se izvršilni postopek konča šele, ko je pravnomočno odločeno o vseh že vloženih pravnih sredstvih. O le-teh mora sodišče odločiti ne glede na to, ali je sklep o ustavitvi že pravnomočen, ali ne. Narava odločitve pa je odvisna od procesnega položaja v posameznem spisu oziroma od (ne)izpolnjenosti procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje. Tako dejstvo, da je izvršba že pravnomočno ustavljena, še ne pomeni, da mora sodišče ugovor nujno zavreči. Nasprotno, tudi v takem primeru je treba o ugovoru meritorno odločiti, če ima dolžnik za to še pravni interes. V obravnavani zadevi gre za tak položaj. S sklepom o izvršbi je bila namreč dovoljena izvršba na dolžničina denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet, s prenosom zarubljenih sredstev na upnikov račun še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, in je upnik na tej podlagi že bil (tudi) prisilno poplačan. Če bi se izkazalo, da je bil sklep o izvršbi neutemeljeno izdan in bi bil na podlagi ugovora pravnomočno razveljavljen, pa bi bil to razlog za nasprotno izvršbo. O ugovoru dolžnice, ki je tudi pravočasen in popoln, je zato sodišče prve stopnje povsem pravilno odločalo po vsebini.

ZIZ v 8. točki prvega odstavka 55. člena kot enega od možnih ugovornih razlogov, ki preprečujejo izvršbo, določa tudi ugovor prenehanja terjatve, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, oziroma če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave. Uveljavljano dejstvo, da je dolžnica državi kot plačnik davka in prispevkov za upravičenca ob prostovoljnem izplačilu prisojenega nadomestila za neizkoriščen dopust plačala javnopravne dajatve, je dejstvo, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe, s katero je bilo prisojeno nadomestilo (in tako ne more biti zajeto s časovnimi mejami pravnomočnosti), in na podlagi katerega je terjatev delno (v višini davčnega odtegljaja) prenehala. Iz izreka konkretnega izvršilnega naslova sicer res ne izhaja, da mora dolžnica plačati od prisojenih zneskov kakšno javnopravno dajatev. Vendar navedeno ne pomeni, da mora biti prisojeni znesek nadomestila za neizkoriščen dopust, da bi imela izpolnitev za posledico prenehanje obveznosti, v vsakem primeru plačan neposredno upniku (na njegov račun). Treba je upoštevati 280. člen OZ, po katerem mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu ZDavP-2 šteje za plačnika davka, je glede na navedeno določbo OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, takšno obveznost treba izpolniti na način, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje.

Zmotno je pritožbeno stališče, da pomeni upoštevanje ugovora prostovoljne izpolnitve terjatve, ko je bil del obveznosti iz izvršilnega naslova izpolnjen tako, da je dolžnik za upnika od njegovega dohodka državi odvedel javnopravne dajatve, kršitev načela formalne legalitete. Po navedenem načelu, ki je odraz pravnomočnosti odločbe, izvršilno sodišče ni več upravičeno preučevati resničnosti dejstev ali pravilnosti pravnega sklepanja glede terjatve v izvršilnem naslovu. Vendar pa navedeno načelo izvršilnemu sodišču ne nalaga, da mora na predlog upnika vedno dovoliti izvršbo v obsegu in višini celotne terjatve, navedene v izvršilnem naslovu, ni utemeljeno. Če bi bilo tako, ZIZ kot enega od možnih ugovorov v izvršbi ne bi predvideval ravno ugovora delne izpolnitve terjatve. Stališče, da je treba na dolžnikov ugovor šteti, da je del obveznosti upniku veljavno izpolnil že s tem, ko je zanj plačal javnopravne dajatve od v izvršilnem naslovu prisojenega zneska, ne posega v načelo formalne legalitete v izvršilnem postopku. Z upoštevanjem takšnega dolžničinega ugovora sodišče druge stopnje ni spremenilo niti terjatve niti strank iz izvršilnega naslova. Upnik iz izvršilnega naslova je namreč materialnopravno gledano dobil točno toliko, kolikor mu je bilo prisojeno s sodbo v pravdi, saj je treba upoštevati, da je tudi plačilo davčnega odtegljaja plačilo upniku oziroma natančneje za upnika. Dolžnik lahko z ugovorom delne izpolnitve terjatve (v višini plačanega davčnega odtegljaja) v izvršbi uspe le, če kot dokaz izpolnitve predloži sestavljen obračun davčnega odtegljaja in dokaz o plačilu davka državi. Po tem, ko plačnik davka sestavi obračun davka, ga mora v skladu s 129. členom ZDavP-2 davčni organ pregledati v okviru postopka nadzora obračuna. Navedeno pomeni, da je do odločanja o vprašanju obstoja obveznosti za plačilo davčnega odtegljaja in o njegovi višini na matičnem davčnopravnem področju že prišlo. Zato je izvršilno sodišče, če dolžnik v izvršbi predloži sestavljen obračun davčnega odtegljaja, ki je na podlagi 145. členu ZDavP-2 izvršilni naslov, na vsebino predloženega obračuna (glede obstoja davčne obveznosti in njene višine) vezano.

Po petem odstavku 70. člena SPZ sta glede prevzemne prednosti solastnika pomembna še kriterija dosedanjega načina rabe stvari in potreb posameznega solastnika. Glede slednjega je sodišče pravilno ugotovilo, da je položaj udeležencev izenačen, saj nihče od njiju posameznega dela ne potrebuje nujno za reševanje stanovanjskega vprašanja, čemur je posamezni del  v etažni lastnini primarno namenjen. Zato je v zadevi ključno, kakšna je bila dosedanja dejanska raba stvari in s tem povezana potreba solastnikov po ohranitvi lastniškega položaja.