Iz določb ZUS-1 je jasno, da obnova postopka ni predvidena zaradi kasneje sprejetih pravnih stališč SEU.
Pravo Evropske unije od nacionalnega sodišča ne zahteva, da dovoli uporabo pravnega sredstva zoper pravnomočno sodno odločbo v nasprotju z nacionalnimi postopkovnimi pravili, da bi s tem omogočilo odpravo kršitev prava Evropske unije. Zahteva po varstvu pravnomočnosti je utemeljena tudi v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice glede razlage Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar velja tudi v okviru prava Evropske unije in potrjuje tudi praksa SEU.
Iz določb ZUS-1 je jasno, da obnova postopka ni predvidena zaradi kasneje sprejetih pravnih stališč SEU.
Pravo Evropske unije od nacionalnega sodišča ne zahteva, da dovoli uporabo pravnega sredstva zoper pravnomočno sodno odločbo v nasprotju z nacionalnimi postopkovnimi pravili, da bi s tem omogočilo odpravo kršitev prava Evropske unije. Zahteva po varstvu pravnomočnosti je utemeljena tudi v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice glede razlage Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar velja tudi v okviru prava Evropske unije in potrjuje tudi praksa SEU.
Morebitno zastaranje (dela) terjatev iz seznama izvršilnih naslovov, ki naj bi po navedbah pritožnika nastopilo po začetku sodne izvršbe, ne pomeni, da se je spreminjal sam izvršilni naslov. Če zastaranje terjatve nastopi po izdaji sklepa o izvršbi in izvršilnega naslova, to ne vpliva na zakonitost teh dveh aktov, in tega tudi ni mogoče uveljavljati s pravnimi sredstvi zoper ta dva akta, pač pa je to razlog za (delno) ustavitev izvršbe. Če izvršba davčnih ali drugih javnopravnih terjatev poteka v obliki sodne izvršbe je zato poznejše zastaranje mogoče uveljavljati v postopku sodne izvršbe, kot je pritožniku že pojasnilo tudi sodišče prve stopnje.
Pritožnica-notarka s sedežem v Murski Soboti ne izkazuje pravnega interesa za izpodbijanje razpisa, ker na njem ne kandidira in nima pravnega interesa za zagotavljanje ustavnih pravic v njem, pri čemer niti Odredba o številu notarskih mest na njenem območju ne posega v njen pravni položaj. Dejanski interes, da ne bi bil imenovan notar na območju, kjer opravlja notarsko službo, pa ne pomeni posega v svobodo dela niti posega v enakost pred zakonom.
Pritožbene navedbe drugega pritožnika so usmerjene v preprečitev potencialno nezakonitega postopka imenovanja notarja, zato z njimi ni mogoče utemeljiti, da je bilo že s samim razpisom poseženo v pritožnikov pravni položaj sodelujočega v tem postopku. Do posega bo lahko prišlo šele, če bo kdo od kandidatov imenovan za notarja, saj je postopkovna zakonitost (na katero se nanaša navedeni 22. člen Ustave) sestavni del presoje zakonitosti izdanega upravnega akta. O njej odloča sodišče v upravnem sporu iz 2. člena ZUS-1, zato tožba iz 4. člena ZUS-1 v teh primerih ni dovoljena (saj je neizbranim kandidatom zagotovljeno drugo sodno varstvo). To tudi pomeni, da bo pritožniku sodno varstvo zagotovljeno z možnostjo vložitve tožbe zoper odločbo o imenovanju notarja.
Nova dejstva ali novi dokazi, predloženi v utemeljitev naknadne prošnje, pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite, če sami ali v povezavi z drugimi rezultati postopka verjetno omogočajo sprejetje odločbe, katere izrek bi bil drugačen od izreka prejšnje odločbe, torej če obstaja možnost, da bi nova dejstva, okoliščine ali dokazi v povezavi z drugimi privedli do drugačne odločitve.
Ker pritožba zoper sodbo ni bila vložena, je odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari postala pravnomočna. S pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari pa je odpadla potreba po odločanju Vrhovnega sodišča o pritožbi zoper izpodbijani sklep. Izdana začasna odredba bi namreč po določbi 32. člena ZUS-1 lahko učinkovala le do pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Z nastopom pravnomočnosti odločitve o glavni stvari zato pritožnik nima več pravnega interesa za odločitev o njegovi pritožbi zoper sklep, s katerim je bila zahteva za izdajo začasne odredbe zavrnjena.
Predaja pritožnice se ni izvršila v roku šestih mesecev, zato se je v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III odgovornost za obravnavanje njene prošnje za priznanje mednarodne zaščite prenesla na Republiko Slovenijo. ZMZ-1 v drugem odstavku 51. člena v zvezi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka (o zavrženju prošnje zaradi odgovornosti druge države članice po Uredbi Dublin III) odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. Pritožnica si zato z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v tem pritožbenem postopku, pravnega položaja ne more več izboljšati, saj so učinki, za katere se zavzema, že zagotovljeni na podlagi zakonskih določb.
Če je torej z upravno odločbo Republiki Sloveniji kot stranki v upravnem postopku skladno z zakonom priznana določena pravica ali naložena določena obveznost, je s tem v enakem položaju kot druge pravne osebe, saj tedaj že po definiciji ne nastopa kot nosilec oblasti, temveč kot tej oblasti podrejeni subjekt.
Zato je tožnica lahko Republika Slovenija, če je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta in jo pri tem zastopa za to pooblaščeni organ. Enako je lahko v takem primeru tožena stranka Republika Slovenija, vendar v svoji vlogi nosilca oblasti (iure imperii), pri čemer jo zastopa organ, ki je izdal akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, oziroma zakonito določen pooblaščenec. Tak upravni spor je, kot vsi drugi, namenjen presoji zakonitosti izpodbijanega upravnega akta..
Zahteve po izpolnjenosti procesne predpostavke postulacijske sposobnosti v trenutku vložitve vloge (tožbe, pritožbe, ...) ni mogoče obiti z vložitvijo novega pravnega sredstva (zoper drug akt) po kvalificiranem pooblaščencu, saj se izpolnjenost procesnih predpostavk presoja za vsako vlogo posebej.
V obravnavani zadevi vročilnica ni bila izdelana, temveč je bilo toženi stranki kot dokaz o vročitvi posredovano obvestilo o vročitvi, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo ugotovitev, da je bilo 19. 9. 2025 v poštnem predalčniku na naslovu pritožničinega pooblaščenca puščeno sporočilo, kje se pisanje nahaja, z opozorilom, da ga mora prevzeti v petnajstih dneh, sicer velja vročitev za opravljeno z dnem poteka tega roka. Tako obvestilo res ni javna listina, a to samo po sebi ne jemlje dokazne vrednosti takemu obvestilu vročevalca, saj se lahko tako tožena stranka kot sodišče ob odsotnosti prepričljivih nasprotnih dokazov opre na navedeno listino kot na dokaz o pravilni izvedbi vročitve.
V obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 17. člena ZUS-1, ki določa, da je v upravnem sporu tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranska udeleženka v postopku izdaje upravnega akta. Prav tako se je Upravno sodišče pravilno sklicevalo na ustaljeno sodno razlago omenjene določbe, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim procesnim položajem v upravnem postopku.
Sklep o neizločitvi uradne osebeni ni akt, ki ga je dopustno izpodbijati s samostojno tožbo v upravnem sporu akt, saj v izreku vsebuje le procesno odločitev, ki se nanaša na izvedbo oziroma vodenje upravnega postopka, s tem pa ne izpolnjuje navedenega materialnega pogoja za upravni akt in s tem za izpodbijanje s samostojno tožbo.
Sklicevanje na posamezne odločitve tujih sodišč ne izkazuje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v smislu Uredbe Dublin III, saj te odločitve temeljijo na konkretnih dejanskih okoliščinah posameznih primerov in jih ni mogoče posploševati na vse primere predaj, zlasti ne brez konkretizacije, v čem naj bi bile primerljive z obravnavano zadevo.
Ob nespornem dejstvu, da je bil izpodbijani sklep pritožniku vročen 16. 3. 2026, se je rok za pritožbo iztekel s pretekom treh dni, torej 19. 3. 2026. To je pravilno ugotovilo že Upravno sodišče in na tem utemeljilo tudi pravilen sklep, da je bila 27. 3. 2026 vložena tožba prepozna.
Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. V skladu z navedeno določbo ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pogoj obveznega zastopanja po kvalificiranem pooblaščencu ne velja, če zahtevani pogoj izpolnjuje stranka sama ali njen zakoniti zastopnik.
Čeprav je Upravno sodišče pritožnika v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) pozvalo, naj pojasni, o katerih konkretnih dogodkih in dejstvih bi priča lahko izpovedala (saj je iz sklepa z dne 13. 3. 2026 razvidno, da mu toženka očita devet kršitev Uredbe na različne datume), je ta zgolj splošno navedel, da lahko priča potrdi, da vse, kar se mu očita, ne drži in da lahko izpove o vseh dogodkih, saj je bila pri vseh prisotna. Navedeno tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne zadosti zahtevi po substanciranosti dokaznega predloga iz 236. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, prej navesti, o čem naj priča, ter povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev.
O predlogu za izločitev je odločal predsednik Vrhovnega sodišča kot poseben sodni organ najvišjega sodišča v državi (127. člen Ustave). To sodišče pa v upravnem sporu po drugem odstavku 12. člena ZUS-1 odloča o pritožbah zoper odločitve upravnega sodišča (v zvezi s prvim odstavkom 76. člena in 82. členom ZUS-1) ter o revizijah, vloženih zoper pravnomočne sodbe istega sodišča (kar izhaja iz členov 84, 93 in 94 ZUS-1) in zoper pravnomočne sklepe, s katerimi upravno sodišče ugotovi ničnost izpodbijanega upravnega akta (95. člen ZUS-1). V obeh primerih pravnih sredstev gre za devolutivni pravni sredstvi, o katerih odloča isto nadrejeno sodišče, to je Vrhovno sodišče. Zoper njegovo odločbo, torej ne glede na to, ali je sprejeta v zvezi s pritožbo ali revizijo, pa po ustaljeni sodni praksi ni mogoče vložiti nadaljnjega pravnega sredstva, to je revizije ali pritožbe, saj bi to pomenilo ponovljeno odločanje Vrhovnega sodišča o istih pravnih vprašanjih.
Vrhovno sodišče odloča v upravnem sporu le o devolutivnih pravnih sredstvih, pri čemer zoper njegove odločitve (za razliko od odločb višjih sodišč v pravdnem postopku) ni mogoče vložiti rednega ali izrednega pravnega sredstva. Pritožba zoper sklep predsednika Vrhovnega sodišča o zavrnitvi predloga za izločitev vrhovne sodnice ni táko pravno sredstvo, saj bi o njej lahko odločilo le isto (vrhovno) sodišče, ker nadrejeno sodišče ne obstaja. Šlo bi torej za nedevolutivno pravno sredstvo in s tem za izjemo od navedene splošne ureditve. Zaradi tega bi jo moral zakonodajalec izrecno predvideti, ob tem pa določiti tudi sestavo Vrhovnega sodišča, ki naj odloči o pritožbi. V ZUS-1 ali v ZPP ali v drugem zakonu določb, ki bi dovoljevale možnost vložitve take pritožbe, ni.
Četudi je bilo pritožnici z dokončnostjo odločbe upravnega organa z dne 28. 8. 2025 odvzeto dovoljenje za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku ter je bila na tej podlagi že izbrisana iz registra domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje navedene dejavnosti, še vedno izkazuje pravni interes za izpodbojno tožbo (prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Ne gre namreč za položaj, ko že s samo odpravo upravnega akta vzpostavitve prejšnjega oziroma drugačnega zakonitega stanja na podlagi ponovljenega postopka odločanja o izdaji upravnega akta ne bi bilo mogoče doseči (v smislu tretje povedi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1). Če bi bila namreč v upravnem sporu izpodbijana odločba upravnega organa z dne 28. 8. 2025 odpravljena, bi pritožničino dovoljenje znova pridobilo pravno veljavo, pravna podlaga za njen izbris iz registra pa bi odpadla, zato bi jo morala toženka vanj ponovno vpisati.
V ureditvi obnove postopka po ZUS-1 ni obnovitvenega razloga, ki bi omogočal obnovo postopka zaradi kasneje sprejetih pravnih stališč v odločbah nacionalnih sodišč. ZUS-1 omogoča obnovo postopka le v primeru, da se s kasnejšo pravnomočno sodno odločbo poseže v dejansko podlago, na kateri je temeljila prejšnja sodna odločba in ne zaradi novega pravnega stališča, ki bi izhajalo iz sodne odločbe. Zato tudi iz načel enakovrednosti in učinkovitosti prava Evropske unije ne izhaja, da bi morali katerega od obnovitvenih razlogov uporabiti za obnovo postopka na podlagi pravnih stališč iz sodbe SEU.
Po presoji Vrhovnega sodišča celovita in konsistentna dokazna ocena Upravnega sodišča temelji na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in prepričljivi. V zvezi s to oceno pritožnik v pritožbenem postopku ne navaja dovoljenih in konkretnih novih dejstev in dokazov, temveč zgolj pavšalno navaja, (1) da njegove izjave niso nekonsistentne, (2) da je vseskozi izpovedoval enako in (3) da je le posamezne postopke kot prava neuka oseba pomešal. S takšnimi pavšalnimi navedbami, iz katerih niti ne izhaja, kateremu delu dokazne ocene Upravnega sodišča konkretno nasprotuje oziroma katera dejstva naj bi bila po njegovem mnenju ugotovljena napačno, pa pritožnik ne more vzbuditi dvoma o pravilnosti in prepričljivosti izpodbijane dokazne ocene.