V stanovanjski stavbi, v kateri ima tožnica položaj etažne latnice, opravlja posle upravnika oseba, ki je registrirana za upravljanje nepremičnin. Upravni organ je zato presodil, da začasna postavitev upravnika zaradi varovanja javnega interesa ni potrebna, saj ne gre za položaj, ko v stavbi, ki bi morala imeti upravnika, ta sploh ni določen. Če pa med etažnimi lastniki ali med njimi in upravnikom obstoji spor o tem, ali je upravnik zakonito določen ali mu je pogodba zakonito odpovedana, pa gre za spor zasebne narave, za katero je predvideno sodno varstvo v civilnih razmerjih.
Ker je inšpekcijski postopek uveden po uradni dolžnosti in ne na zahtevo tožeče stranke, ustavitev postopka pa ni povezana z razlogi na strani (tožeče) stranke, temveč z obstojem javnega interesa, ki je stvar presoje inšpekcijskega organa, sodišče ugotavlja, da tožeča stranka za ta upravni spor ne izkazuje pravnega interesa.
Ustavitev po uradni dolžnosti začetega upravnega postopka za postavitev začasnega skrbnika osebi ne pomeni samo po sebi, da se je postopek končal za stranko ugodno in so pri presoji uspeha stranke relevantne okoliščine zadeve, da je do ustavitve postopka za postavitev začasnega skrbnika prišlo, ker je bil osebi po odvzemu poslovne sposobnosti postavljen stalni skrbnik.
V obravnavani zadevi je vzrok za ustavitev postopka za postavitev začasnega skrbnika v tem, da je bila osebi odvzeta poslovna sposobnost in postavljen (stalni) skrbnik, ne pa v pravno neutemeljenem postopku postavitve pod skrbništvo. Tako je upravni organ pravilno upošteval navedene okoliščine zadeve za zaključek o tem, ali se je končal za stranko ugodno ali ne in pravilno zavrnil zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov.
Glede dokazne prekluzije je Vrhovno sodišče RS že pojasnilo, da je ta dovoljena le, če je davčni zavezanec imel možnost opredelitve do ugotovljenega dejanskega stanja davčnega organa pred izdajo zapisnika (načelo zaslišanja stranke) in hkrati za svojo zamudo ne poda nobenih (dodatnih) razlogov. V zadevi ni sporno, da tožnica ni vložila pripomb na zapisnik, prav tako pa je šele v pritožbi prvič predložila določene dokaze, ki se nanje sklicuje tudi v tožbi, s katerimi dokazuje, da so preostali dvigi gotovine in transakcije z bančno kartico izvedeni v poslovne namene. Tožnica nedvomno s tem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Tožnica je prekludirana, in to že v pritožbenem postopku.
Tožnik je v isti zadevi, v kateri je bila že pravnomočno zavrnjena prošnja za BPP v zadevnem kazenskem postopku, vložil ponovno prošnjo za BPP, vendar pa se je po presoji sodišča v tej zadevi spremenilo dejansko stanje kot pravna podlaga. Prošnja za BPP je bila nepravilno zavržena, saj je organ nepravilno ocenil, da gre ne glede na spremenjeno pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja za nespremenjeno dejansko stanje v zadevi.
Razpis ustne obravnave z možnostjo strankinega sodelovanja na njej pomeni način zagotavljanja uresničevanja načela zaslišanja stranke, pomembno pa je tudi z vidika načela materialne resnice. To pa pomeni, da če stranka zaslišanim osebam ne more postavljati vprašanj, ker obvezna ustna obravnava ni bila razpisana, je ocenjevanje izvedenih dokazov in na tej podlagi sklepanje o pravno pomembnih dejstvih v postopku preuranjeno. V upravnem (tudi v inšpekcijskem) postopku ne zadostuje zgolj pisna seznanitev stranke z vsebino izpovedi druge stranke oz. priče.
Sodišče ugotavlja, da toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni pojasnila vsebine posameznih maloprodajnih stroškov proizvoda, tj. v zvezi s katerimi aktivnostmi tožnika nastajajo stroški prodajnih provizij, novih priključitev in aktivacij, sprememb obstoječih priključkov, idr., torej zakaj sploh nastajajo oziroma za katere storitve jih tožnik plačuje. Prav tako v odločbi ni pojasnila, v čem se tožnikove maloprodajne ponudbe razlikujejo in kateri so tisti uporabniki, ki se štejejo za nove in kateri za obstoječe (tj. ali velja enako merilo, kot pri stroških modema in STB ali drugačno) in zakaj. Poleg tega ni pojasnjen razlog, zaradi katerega se novi in obstoječi uporabniki (njihovo število) pri stroških istega sektorja obravnavajo različno. Iz tabel a.4.3., b.4.3. in c.4.3. je razvidno le to, koliko je vseh strank tožnika, koliko je novih strank in to, da je pri eni od postavk sicer skupnega sektorja stroški pridobivanja novih strank ter upravljanja in vzdrževanja obstoječih upoštevano večje število novih strank kot pri vseh drugih postavkah, ki se delijo med nove in obstoječe stranke.
Tožnik s predlogom za obnovo postopka meri na obnovo postopka toženke, v katerem je torej že Vrhovno sodišče na podlagi vložene tožnikove revizije ugotovilo nezakonitost odločbe iz tega postopka, odpravilo pa je ni zaradi varstva pravno varovanih koristi otroka. Tožnikov pravni položaj se torej tudi z morebitnim uspehom v tem postopku ne more v ničemer več izboljšati, saj je že ugotovljena nezakonitost odločbe, v zvezi s katero želi doseči obnovo postopka zoper izpodbijani sklep.