NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00063620
URS člen 19, 19/1, 35, 51. ZDZdr člen 39, 39/1, 71.
zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - psihiatrično zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - bolnišnično zdravljenje - duševna bolezen - pravica do osebne svobode - pravica do varstva duševne integritete - pravica do prostovoljnega zdravljenja
Pri zadržani, ki je bila že večkrat na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici (gre za peto hospitalizacijo), gre za koordinacijo dveh duševnih bolezni, in sicer blodnjave motnje ter Alzheimerjeve demence. Duševna motnja je podana v takšni meri, da ima zadržana hudo moteno presojo realnosti in ni sposobna obvladovanja svojega ravnanja, pod njenim vplivom pa huje ogroža svoje zdravje in življenje. Nadalje je ugotovilo, da zadržana za ambulantno zdravljenje oziroma nadzorovano obravnavo trenutno ni sposobna, saj je njeno bolezensko stanje sedaj v fazi, ko potrebuje bolnišnično zdravljenje, ker ni pripravljena sodelovati pri zdravljenju in je popolnoma nekritična do svojega stanja.
ZTLR člen 28, 28/2, 28/4, 72, 72/2. SPZ člen 9, 27, 28, 43, 43/2, 269. ZPP člen 8.
priposestvovanje lastninske pravice - priposestvovalna doba - domneva dobre vere - dobroverna posest - dobra vera priposestvovalca - opravičljiva zmota priposestvovalca - pravni naslov za posest - veljavni pravni temelj - izročilna pogodba - meja med parcelama - uporaba dela nepremičnine - obseg zemljišča - skrbnost lastnika stvari - standard povprečno skrbnega človeka - dokazna ocena - pravica do izjave - gradbeno dovoljenje - gradnja nadomestnega objekta - pravica do izjave stranke
Za primere, ko je priposestvovalna doba pričela teči v času veljavnosti ZTLR in se do uveljavitve SPZ ni iztekla, priposestvovanje nastopi le, če je posest od uveljavitve SPZ do izteka priposestvovalne dobe (v katero se všteva tudi doba, pretekla v času veljavnosti ZTLR) dobroverna in lastniška.
Zgolj dolgotrajna nemotena uporaba zemljišča za pridobitev lastninske pravice ne zadostuje.
ZUPJS člen 34, 51, 51/2, 51/2-11. ZSVarPre člen 20. ZUP člen 140, 177.
izredna denarna socialna pomoč - denarna socialna pomoč - nepredložitev listinske dokumentacije
Ker je upravni organ ocenil, da za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka glede ugotovitev dejanskega stanja potrebuje prevode listin v tujem jeziku, je imel v 177. členu ZUP podlago to zahtevati.
Čeprav v tožničinem primeru že ob priznanju niso bili izpolnjeni pogoji za izplačevanje 40 % starostne pokojnine, ni podlage za ustavitev izplačevanja za nazaj. Pritožbeno sodišče soglaša s pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, da je izplačevanje mogoče ustaviti le za naprej.
Po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča je bil tožnici med začasno nezmožnostjo za delo zaradi bolezni pomotoma izplačan del starostne pokojnine, do katerega ni bila upravičena. Ker je do izplačila prišlo zaradi neustrezne koordinacije med posameznimi službami toženca, pomotno izplačilo nedolga ne izključuje utemeljenosti zahtevka za vračilo prejetih pokojninskih dajatev. Tudi v teoriji velja stališče, da za pravico zahtevati vrnitev pomotoma plačanega ni treba, da bi bila zmota pri izpolnitvenem dejanju nezakrivljena.
ZD člen 174, 174/2. DZ člen 267, 279. ZPP člen 79, 82, 83.
zapuščinski postopek - stroški postopka - plačilo stroškov postopka - skrbnik stranke - začasni zastopnik
Pritožba pravilno navaja, da se v skladu s 279. členom DZ izdatki za izvajanje ukrepov, ki nastanejo v zvezi s skrbništvom za otroke in odrasle osebe v korist varovancev, in nagrada za delo skrbnika krijejo najprej iz varovančevih dohodkov, nato iz sredstev, dobljenih od oseb, ki morajo varovanca preživljati, nato iz varovančevega premoženja in končno iz proračuna Republike Slovenije. Vendar to ne pomeni, da je začasni zastopnik, ki je postavljen na podlagi 82. člena ZPP, zavezan k plačilu izpodbijanih stroškov iz lastnega premoženja. K temu ga tudi določbe 82., 83. in 79. člena ZPP (in tudi ne 267. člen DZ) ne zavezujejo. Stroške mora primarno plačati dedič D. A., sicer pa se bodo krili po vrstnem redu, ki ga določa 279. člen DZ.
Pravno relevantne predpostavke oz. pogoji za uveljavljani varstveni dodatek so v predsodnem upravnem postopku ostali nerazčiščeni izključno zaradi tožničinega nesodelovanja in zavrnitve pisne izjave, da bi CSD lahko kontaktiral njene polnoletne otroke.
V zadevi je najprej sporno priznanje 225 točk za pripravljalno vlogo, s katero je tožnica odgovorila na odgovor na tožbo, ki ga je podala tožena stranka. Iz vloge izhaja, zakaj se tožnica ne strinja z podanim odgovorom in zakaj vztraja pri podani tožbi. Do zadeve se je torej vsebinsko opredelila. V tem primeru gre nedvomno za pripravljalno vlogo, ki je bila tudi potrebna za sam postopek.
Dolžnik je samostojni podjetnik in že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da v postopkih v zvezi z njegovo dejavnostjo ne more biti oproščen plačila takse, ki znaša do vključno 44,00 EUR, če je taksa višja od 44,00 EUR, mora plačati najmanj 44,00 EUR, plačila preostalega dela takse pa je lahko oproščen.
določitev roka kupcu za plačilo kupnine - oprostitev položitve kupnine - odredba o prodaji na javni dražbi - začetek teka roka - edini upnik kot kupec nepremičnine - plačilo kupnine za nepremičnino
Dolžnik sicer navaja, da je upniku dejansko omogočen daljši rok, kot bi veljalo za druge kupce, a pri tem zanemari, da je upnik upravičeno v posebnem položaju glede na morebitne druge kupce, s katerimi upnikov položaj primerja. Upnik kot edini kupec je namreč lahko oproščen položitve kupnine do višine zneska, ki bi mu pripadal po sklepu o poplačilu, o čemer sodišče na upnikov predlog odloči s posebnim sklepom (drugi odstavek 191. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ). Drugi kupci te pravice nimajo in morajo plačati kupnino v postavljenem roku, medtem ko se upnik lahko po pojasnjenem izogne plačilu kupnine.
Skladno z prvim odstavkom 192. člena ZIZ je določeno, da po izdaji sklepa o domiku in po položitvi kupnine sodišče izda sklep, da se nepremičnina izroči kupcu in po pravnomočnosti sklepa v zemljiški knjigi vpiše nanj lastninska pravica na nepremičnini ter izbrišejo tiste pravice in bremena, za katera je to določeno s sklepom o domiku.
OZ člen 131, 147. ZDZdr člen 39, 54, 57. ZPP člen 243, 339, 339/2, 339/2-8.
odškodninska odgovornost zdravstvene ustanove - odškodninska odgovornost zdravstvene organizacije (bolnice) - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - protipravno ravnanje - napaka zdravnika - ogroženost zdravja - izvedba dokaza - dokaz z izvedencem medicinske stroke - strokovno vprašanje - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji - razveljavitev prvostopenjske sodbe - trditvena podlaga - prekoračitev trditvene podlage
Zmotno je stališče izpodbijane sodbe, da toženka tožnice ne bi smela prisilno hospitalizirati že zato, ker se je tožnica pri toženki zglasila sama. Določb 54. in 57. člena ZDZdr, ki urejajo sprejem osebe na zdravljenje na podlagi napotnice izbranega osebnega zdravnika, psihiatra ali drugega zdravnika, ki je pregledal osebo, oziroma na podlagi mnenja zdravnika, člana enote službe nujne medicinske pomoči, ni mogoče razlagati tako, da drugih oseb, ki takšne zdravstvene dokumentacije nimajo, na zdravljenje ni dopustno sprejeti. Kadar oseba zaradi duševne motnje ogroža svoje življenje, gre brez dvoma za nujno stanje, zato je upravičena do zdravniške pomoči in do zdravljenja, tudi v nasprotju s svojo voljo, če te zaradi duševne motnje ni sposobna oblikovati. V takem primeru napotitev ni pogoj za sprejem osebe na psihiatrično zdravljenje v bolnišnični oddelek pod posebnim nadzorom.
Informativni dokaz je po sodni praksi samo izjemoma dopusten, če stranka ni poznala konkretnih dejstev, ki bi jih sicer morala zatrjevati iz razloga, ker ležijo zunaj njenega zaznavnega območja, kar pa ni konkretni primer.
dodelitev otrok v varstvo, vzgojo in preživljanje - sprememba odločitve o stikih - skupno starševstvo
Nima prav nasprotna udeleženka, da je v največjo korist otroka, da se dodeli njej. Pri tej odločitvi je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage določb 138., 139. in 143. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), pri čemer je pravilno poudarilo, da je temeljno vodilo, ki ga sodišče upošteva pri odločitvi o zaupanja mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo načelo otrokove koristi (7. člen DZ). Sodišče druge stopnje pri tem zgolj dodaja, da vsak konflikt kot posledica nerazrešenih osebnih razmerij med bivšimi zakonci, niso odločilni za odločitev o skupnem starševstvu.
tek procesnih rokov med sodnimi počitnicami - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - prepozen ugovor - zavrženje ugovora - postopek zavarovanja - nujna zadeva - rok za vložitev ugovora
Pritožbeni očitek, da osemdnevni ugovorni rok v času sodnih počitnic ni tekel, je neutemeljen, saj v zadevah zavarovanja, kamor sodijo tudi začasne odredbe (upnik je v postopku predlagal izdajo začasne odredbe za varstvo koristi otrok), tudi v času sodnih počitnic procesni roki tečejo.
sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih - zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - duševna motnja - psihotično dojemanje realnosti - hujše ogrožanje lastnega zdravja - trajanje ukrepa - mnenje izvedenca - izvedenec psihiatrične stroke
Glede na ugotovljeno duševno motnjo pri udeleženki, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo predlogu izvedenca, da je zdravljenje udeleženke v psihiatrični bolnišnici potrebno za obdobje treh tednov.
najemno razmerje - najemna pogodba - zakupno razmerje - odpovedni rok - odpoved najemne pogodbe - podnajemna pogodba - solastninska pravica na nepremičnini - prodaja nepremičnine v izvršilnem postopku - izpraznitev in izročitev nepremičnine na podlagi sklepa o domiku
Na podlagi prvega odstavka 175. člena ZIZ najemno razmerje s prodajo ne preneha, ima pa kupec v predmetni zadevi, glede na to, da je najemno razmerje nastalo po pridobitvi upnikove zastavne pravice, možnost, da pogodbo o najemu odpove z odpovednim rokom enega meseca. Gre torej za to, da ZIZ ne predvideva, da bi pri domiku nepremičnine kupcu sodišče odločalo o prenehanju najemnega razmerja, ampak zakon v 175. členu posebej ureja usodo najemnega in zakupnega razmerja po prodaji nepremičnine v izvršbi. Bistveno je, da najemno in zakupno razmerje s prodajo stvari ne prenehata, da kupec stopi v pravice in obveznosti najemodajalca in da lahko kupec v primeru, če je najemno ali zakupno razmerje nastalo po pridobitvi upnikove zastavne pravice, ne glede na zakonske in pogodbene roke odpove najemno (zakupno) pogodbo z odpovednim rokom enega meseca.
izvršitev odločbe o stikih - stroški - povrnitev preplačil - nasprotna izvršba - sklep o ustavitvi izvršbe - namen denarne kazni
Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, sicer pa pritožnica v pritožbi temelja in odmere višine stroškov niti ne izpodbija. Višje sodišče je tako ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti ugotovilo, da je materialno pravo pravilno uporabljeno, prav tako pa izpodbijani sklep ni obremenjen z absolutnimi bistvenimi kršitvami postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Vse pritožbene trditve, ki se nanašajo na način poplačila teh stroškov in morebitni pobotni zahtevek, v okviru tega pritožbenega postopka niso pravno relevantne in nanje višjemu sodišču ni potrebno odgovarjati. Ko je namreč izvršba že opravljena, lahko predlaga dolžnik pri sodišču nasprotno izvršbo in zahteva, naj mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil. O nasprotni izvršbi pa odloča sodišče prve stopnje.
Namen sredstva izvršbe, torej izreka denarne kazni po 226. členu ZIZ v primeru nenadomestne storitve, je doseči izpolnitev upnikove terjatve. Ko je namen dosežen, se izvršba zaključi, kot v tem konkretnem primeru, ko je upnik z vlogo z dne 13. 10. 2022 sam sporočil, da od 1. 8. 2022 dalje stiki potekajo v skladu s sodno poravnavo in sklepom o izvršbi se izvršba zaključi. Sklep o izvršbi je tako izčrpan tudi, če se kasneje ne izpolnjuje več obveznosti po izvršilnem naslovu in v istem izvršilnem postopku ni mogoče potem izrekati nove denarne kazni oziroma nadaljevati izvršbe. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno izdalo sklep, da se izvršilni postopek v delu uveljavitve nedenarne terjatve izvršitve odločbe o osebnih stikih z otrokom ustavi. Če je dolžnica začela izpolnjevati obveznost po sklepu o izvršbi, v konkretnem izvršilnem postopku namreč ni več pogojev za novi izrek nove denarne kazni. Pravno relevantno za odločitev o pritožbi je le dejstvo, ki je izhajalo iz dopisa upnika z dne 13. 10. 2022, in izpodbijanega sklepa, to je, da se stiki sedaj izvršujejo, s čimer se ta del izvršbe ustavi. Sklep, s katerim je sodišče prve stopnje ugotovilo delno ustavitev postopka, je zgolj deklarativne narave ter morebitne kasnejše kršitve izvršilnega naslova tudi v času pred pravnomočnostjo tega sklepa na drugačno odločitev ne morejo vplivati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00074176
KZ-1 člen 29, 29/2, 29/3, 116, 116/1, 116/4, 192, 192/2, 258, 265. URS člen 29, 29/1. ZKP člen 18, 18/1, 367, 367/4, 378, 378/4.
seja pritožbenega senata - nenavzočnost obdolženca - kaznivo dejanje umora - zakonski znaki kaznivega dejanja - umor na zahrbten način - grozovit način - koristoljubnost - drugi nizkotni nagibi - direktni naklep - zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - eventualni naklep - prištevnost obdolženca - zavrnitev dokaznega predloga - pravica do obrambe - imenovanje novega sodnega izvedenca - izvid in mnenje izvedenca - odmera kazenske sankcije - teža kaznivega dejanja - obteževalne okoliščine - olajševalne okoliščine - zmanjšana prištevnost - enotna kazen zapora - pritožba oškodovanca - nedovoljena pritožba - stopnja krivde
Zahrbten način kot zakonski znak kaznivega dejanja umora je ustrezno konkretiziran v opisu kaznivih dejanj v 1. alineji 2. točke izreka sodbe z navedbo, da je obdolženec obravnavanega dne v popoldanskem času samovoljno vstopil v stanovanjsko hišo oškodovancev, kjer sta tedaj imela v varstvu njegovega otroka in ko njegovega napada, saj sta slišala, da bi naj izrečene grožnje s smrtjo uresničil prav na dan 24. 12. 2020, torej prejšnji dan, nista pričakovala in ju je tako nepripravljena, z nožem, ki si ga je prinesel od doma, večkrat zabodel in porezal.
Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma o tem, da je obdolženec, ker svojih groženj ni uresničil na obletnico vselitve v hišo, kot je grozil in kot so pričakovali oškodovanci, namerno pri njih vzbudil občutek zaupanja, da je nevarnost mimo in da jim ne bo ničesar storil, v takšnem prepričanju pa je A. A. in B. B. obiskal nepripravljena na njegov prihod in napad, medtem ko sta imela v varstvu njegovega otroka. Podan je tako subjektivni element kaznivega dejanja umora, ki se kaže v obdolženčevem ustvarjanju zaupanja pri oškodovancih, kot objektivni, ki se kaže v njegovi taktiki delovanja, ko je pred tem napadel njuno hčerko, česar nista vedela, saj je to storil skrito njunim očem, na ta način pa si je olajšal dostop do njiju v njuni hiši, kjer mu izvršitve načrtovanega ravnanja nihče ni mogel preprečiti.
V opisu kaznivega dejanja je tako ustrezno konkretizirana tudi koristoljubnost kot nagib, iz katerega je ravnal obdolženec pri odvzemu življenja oškodovanke C. C., v napadeni sodbi pa so razlogi za ta očitek (predvsem v točkah od 67 do 77 obrazložitve) tehtno, pravilno in obširno obrazloženi in jim ni potrebno prav ničesar dodati.
Izvedeni dokazi so nedvomno potrdili, da je bilo njegovo odločno zavračanje delitve njunega premoženja, pri čemer se oškodovanka ni strinjala s tem, da v nepremičnini ostane, temeljni motiv, ki ga je, ob maščevanju in močnem sovraštvu, ki ga je čutil do oškodovanke, vodil pri tem, da ji je odvzel življenje.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je kazniva dejanja umora načrtoval in da se je pri odvzemanju življenja oškodovancema A. A. in B. B., do katerih je čutil močno sovraštvo, izživljal ter ju je umoril na grozovit način, ko jima je zadal večje število vbodov in potegov in jima brezčutno povzročal hude bolečine, pri čemer je A. A. 25 krat, B. B. pa 13 krat brezbrižno zabodel in ju porezal ter jima povzročal močan strah in hudo psihično trpljenje, ko je dejanji izvrševal v prisotnosti njunega vnuka D. D., ki je ob tem kričal in ga prosil naj preneha, vendar s tem, kljub temu da ga je rotil lastni štiriletni sin, ni prenehal, A. A. pa je med napadom nanjo tudi izvedela, da je pred tem napadel njuno hčerko C. C.
Pritožbeno sodišče se zato strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni dvomiti v popolnost in strokovnost podanih mnenj in da je bilo obrambi omogočeno, da s pomočjo lastnega strokovnjaka pripravi dodatna vprašanja ter ji je bila dana možnost, da ta vprašanja na narokih razčisti. Iz poteka kazenskega postopka je razvidno, da so imele stranke in zagovornik možnost, da izvedencem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja postavijo ustna in pisna vprašanja in da so to tudi storili ter da je podal zagovornik obdolženca številne pisne pripombe na mnenje izvedencev, na katere so izvedenci podrobno in izčrpno odgovorili.
Obramba zagovornika obdolženega E. E. ni podala predloga, da metode dela in dokumentacijo v zvezi z delom izvedenca klinične psihologije pregleda drugi strokovnjak s tega področja in da izvedenec, ki je podal izvedensko mnenje, teste, preizkuse in drugo gradivo, ki ga je uporabil pri izdelavi mnenja, predloži sodišču, da jih bo drugi strokovnjak lahko preizkusil in o tem podal mnenje. Obramba pa tudi sama ni predlagala strokovnjaka, ki bi na tak način preizkusil mnenje izvedenca klinične psihologije. Tudi potem ko so izvedenci pisno odgovorili na njene pripombe in na glavni obravnavi odgovarjali na vprašanja, med drugim tudi glede metod in načina njihovega dela, zagovornik predloga, da se izvedensko mnenje preizkusi na naveden način, ni podal in je tudi po zadnjem zaslišanju izvedencev izjavil, da dodatnih dokaznih predlogov nima. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka in obdolžencu prekršilo pravico do obrambe iz 3. alineje 29. člena Ustave.
Težo obravnavanih kaznivih dejanj in stopnjo obdolženčeve krivde je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in pri odmeri kazni ustrezno ocenilo, prav tako obteževalne in olajševalne okoliščine, ki jih je upoštevalo pri odmeri posameznih in izreku enotne zaporne kazni. V zakonsko določenem razponu kazni od 15 do 30 let zapora je za posamezna kazniva dejanja odmerilo po 29 let zapora in pritožbeno sodišče ugotavlja, da se teža obravnavanih kaznivih dejanj, stopnja obdolženčeve krivde in obteževalne okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, v posameznih določenih in izrečeni enotni kazni ustrezno odražajo. V določenih posameznih kaznih 29 let zapora, ki jih je odmerilo, prav tako v enotni kazni, pa se v zadostni meri odražata predvsem olajševalni okoliščini, ki ju je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, to je težko otroštvo in mladost obdolženca v primarni družini in dejstvo, da je ravnal v stanju zmanjšane prištevnosti, za katero pritožba državne tožilke neutemeljeno navaja, da je kot olajševalne okoliščine ni mogoče upoštevati.