Tožnica je na podlagi več delnih umikov tožbe zoper prvo toženko umaknila tožbo v celoti. Ker vsi delni umiki niso bili posledica izpolnitve tožbenega zahtevka, bi moralo sodišče prve stopnje izračunati uspeh tožnice in prve toženke, ugotoviti, do kolikšnega zneska stroškov je upravičena vsaka od njiju glede na doseženi uspeh, te stroške medsebojno pobotati, razliko pa naložiti v plačilo dolžnici.
Sodišče prve stopnje je pri izračunu uspeha strank zmotno izhajalo le iz vrednosti 748,26 EUR, ki predstavlja neto glavnico, ki jo je prva toženka tekom spora plačala. Za izračun uspeha je namreč ključno razmerje med vrednostjo vtoževane terjatve in vrednostjo izpolnjene (plačane) terjatve. Pri tem pritožba pravilno opozarja, da prva toženka tekom spora ni plačala le del terjatve (gledano z vidika tožbenega zahtevka v prvotni tožbi), ki se je nanašala na neto glavnico. Plačala je tudi del terjatve, ki se je nanašala izključno na davke in socialne prispevke (t. i. bruto glavnica). V obravnavanem, specifičnem primeru, je zato treba pri izračunu vrednosti spornega predmeta in pri izračunu uspeha upoštevati višino obeh terjatev, tj. seštevek neto in bruto glavnice v posamezni fazi postopka.
Sodišče je nepravilno dvakrat priznalo nagrado za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih v 3. alineji prvega odstavka 38. člena določa, da za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije (za zelo obsežno) pripada 153,00 EUR. Upoštevaje citirano določbo je sodišče za zbiranje in proučevanje obsežne dodatne dokumentacije sodni izvedenki specialistki MDPŠ priznalo nagrado v višini 153,00 EUR. Po pridobitvi zdravstvenega kartona je ta postal del sodnega spisa. Sodnemu izvedencu, ki ni sam pribavil zdravstvenega kartona pripada nagrada za študij spisa skladno s 3. alinejo prvega odstavka 37. člena 153,00 EUR, kar je sodišče pravilno priznalo, nagrada za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije pa pripada zgolj sodni izvedenki specialistki MDPŠ.
Ker tožena stranka ni dokazala, da je bila izbira tožnice kot presežne delavke opravljena na podlagi objektivnih, preverljivih in nediskriminatornih meril ter ker ni dokazala, da invalidnost pri tej izbiri ni igrala nobene vloge, poslovni razlog ne more predstavljati zakonite podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Če se delo še naprej opravlja in delodajalec zanj zaposluje nove delavce, ni mogoče šteti, da je potreba po tem delu prenehala. Dejstvo, da delodajalec v času odpovednega roka zaposluje druge delavce za opravljanje dela, ki bi ga ob ustrezni prilagoditvi lahko opravljala tožnica kot delovni invalid, kaže na to, da odpoved tožnici ni bila neizogibna posledica poslovnih razmer, temveč rezultat selektivne odločitve, ki je temeljila na tožničini invalidnosti.
Ko gre za delovnega invalida je delodajalec dolžan najprej izčrpati vse možnosti ohranitve zaposlitve, odpoved iz poslovnega razloga ali razloga invalidnosti pride v poštev šele, ko je dokazano, da dela ni mogoče zagotoviti niti v prilagojeni obliki.
Dedič je tudi v primeru ločitve zapuščine pravni naslednik zapustnika, čeprav gre za vrednostno in predmetno omejeno odgovornost. Na podlagi navedenega se bo tako izvršilni oziroma drug postopek nadaljeval z novim dolžnikom - dedičem.
Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje in poudarja, da je treba ločiti med nepravilnostjo in protipravnostjo - nepravilnost pomeni napačno odločitev pri presoji dokumentacije, protipravnost pa kvalificirano kršitev, na primer kadar upravnemu organu lahko očitamo samovoljno, arbitrarno ali očitno strokovno nesprejemljivo ravnanje. V obravnavanem primeru takšno kvalificirano odstopanje ni izkazano. Organa toženke sta odločala na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije in v okviru Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, pri čemer ni bilo ugotovljeno samovoljno, arbitrarno ali očitno strokovno nesprejemljivo ravnanje. Zato zgolj dejstvo, da je bila odločba v socialnem sporu kasneje odpravljena, samo po sebi ne utemeljuje protipravnega ravnanja toženke.
Dejstvo, da je delavec v bolniškem staležu, predpostavlja, da ne more izvajati nalog, ki bi jih v tem času sicer moral, oziroma da te naloge niso opravljene iz objektivnega razloga.
Pritožnikovo stališče, da v kazenskem postopku ni mogoče izreči obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu zgolj zato, ker je bil storilcu kot nasprotnemu udeležencu v nepravdnem postopku naknadno izrečen ukrep nadzorovane obravnave po ZDZdr, je neutemeljeno in v tem postopku ne more prinesti pritožbenega uspeha.
Izvedenka ni nikjer izrecno ocenila, da bi bil ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu edini primeren ukrep za odpravo storilčeve nevarnost, niti tega ukrepa sploh ni omenila. Tudi zaslišana na glavni obravnavi dne 30. 1. 2025 ni bila izrecno povprašana o tem ukrepu. Iz zaključkov njenega izvedenskega mnenja sicer izhaja, da bi bil ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti nezadosten ukrep, vendar izvedenka kot alternativni ukrep ni omenila obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, temveč je predlagala le ukrep namestitve na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda (za dobo najmanj enega leta).
Zaključek prvostopenjskega sodišča v 72. točki obrazložitve napadanega sklepa, da je edini primeren ukrep izrek varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1, ker pač po določilih KZ-1 namestitev v socialnovarstvenem zavodu ni možna, zmoten oz. neutemeljen. Posledično po 70.a členu KZ-1 sklep nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, ki se zahtevajo za njegov pravilen in zakonit izrek, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.