Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur.
V primerih koriščenja izravnalnih ur gre le za uravnavanje presežkov ur z namenom nepreseganja 40 ur na teden. Z naknadnim koriščenjem presežkov opravljenih ur se torej vzpostavlja le povprečna obremenitev 40 ur tedensko. Ur te izravnave ni pravilno šteti v kvoto opravljenih delovnih ur, saj bi to pomenilo, da se te ure upoštevajo dvakrat - najprej, ko so oddelane, nato še, ko se izravnavajo v obliki odsotnosti. Izravnava v obliki zagotavljanja prostih ur (oziroma počitka) tako pomeni, da delavec ne dela in nima delovnih obveznosti. Te ure, ki so dejansko le obračunske ure za evidence, je zato treba glede na stališče Vrhovnega sodišča šteti kot čas počitka. Če delavec v referenčnem obdobju koristi izravnalne ure in v tem času ne dela ter nima delovnih obveznosti, se ta čas šteje kot čas počitka. Delavec tako nima še dodatnega, ločenega zakonskega počitka "poleg” teh ur.
Nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi sama po sebi ne pomeni avtomatične podlage za priznanje nepremoženjske škode. Za nastanek odškodninske odgovornosti mora delavec poleg nezakonitosti ravnanja delodajalca konkretno izkazati, da je zaradi tega utrpel pravno priznano obliko nepremoženjske škode (duševne bolečine, strah ipd.) in da obstaja vzročna zveza med nezakonito odpovedjo in zatrjevanimi duševnimi posledicami. Institut varstva pred nezakonito odpovedjo je namreč v prvi vrsti urejen z reintegracijskimi in reparacijskimi zahtevki, medtem ko je odškodnina za nepremoženjsko škodo izjemna in pride v poštev le ob posebej intenzivnih ali ponižujočih okoliščinah.
Tožnik do dodatka za nadurno delo za ure, ki so bile ob koncu referenčnih obdobij izplačane kot viški ur, ni upravičen. Tožnik je delo opravljal v okviru neenakomerno razporejenega delovnega časa, pri katerem se polni delovni čas ugotavlja kot povprečna obveznost v referenčnem obdobju, zato presežek ur v posameznem mesecu sam po sebi še ne predstavlja nadurnega dela.
Druge tožničine zdravstvene težave in sicer bolečine v predelu desnega kolka, ledvenem delu hrbtenice (križ), ki trajajo še vedno, so se pojavile v septembru 2020. Vzrok za bolečine v predelu desnega kolka bi lahko bilo predpisano nepretrgano in dolgotrajno ležanje, ki pa tožnici ni bilo predpisano, in tožnica tega tudi ni zatrjevala, prav tako pa tudi ob nesreči ni prejela udarca v predelu kolka. Te bolečine so posledica trohanternega burzitisa kot posledice preobremenitev ali obrabnih sprememb v delu kolka in niso posledica nezgode pri delu.
Enako velja tudi za bolečine v križu, ki so tudi posledica tožničinih degenerativnih sprememb v ledveni hrbtenici, kar izhaja iz izvidov magnetne resonance. Tožnica ni prejela udarca v križ in tudi ni padla na zadnjico. To dvoje bi lahko povzročilo poškodbo križa. Tožnica tako hernije ni dobila ob nezgodi pri delu, saj je tožnica v tem predelu bolečine začutila mesec in pol po nezgodi.
Tožnik je utemeljeno verjel, da je tudi od 11. 2. 2025 na dopustu, njegov status (glede bolniškega staleža in poklicne rehabilitacije) takrat še ni bil dokončno urejen, kar pomeni, da je neutemeljen očitek iz odpovedi, da ni prišel na delo od 12. 2. 2025, o razlogih za odsotnost pa ni obvestil toženke, čeprav bi to moral in mogel storiti. Delavec, ki je na dopustu, delodajalca ni dolžan obveščati o razlogih za odsotnost.
Zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela posredovanja delavcev odgovornost toženke ni le subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1, prav tako ni le klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Toženka je zaradi ugotovljene zlorabe, s katero je prikrivala dejansko delovno razmerje, obravnavana v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja kot dejanski delodajalec. Le na tak način je lahko saniran položaj, v katerem se je tožnik znašel zaradi zlorabe.
Preverjanja toženke so se nanašala na urejanje formalne dokumentacije (bolniški listi, skladnost z odločbami ZZZS in roki), kar je bilo za toženko pomembno tudi z vidika organizacije delovnega procesa in refundacij. Pri tem je sodišče pravilno upoštevalo listinsko dokumentacijo (pozivi, komunikacija, evidenca manjkajočih ali neusklajenih bolniških listov) ter izpoved priče iz računovodstva in zakonitega zastopnika toženke. Takšno ravnanje delodajalca, ki je usmerjeno v ureditev statusa odsotnosti in v zagotovitev nemotenega delovnega procesa, samo po sebi ne predstavlja diskriminacije ali trpinčenja.
Zgolj dvom zakonitega zastopnika toženke v utemeljenost bolniške odsotnosti pa po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja vplivanja na tožničino bolniško odsotnost, še manj pa trpinčenje, še zlasti zato, ker je izhajal iz upravičenih pomislekov in pri tem ni ravnal diskriminatorno. Ni šlo za ravnanja, usmerjena proti tožnici kot osebi, temveč za ravnanja, povezana z ureditvijo njene odsotnosti z dela in z uveljavljanjem zakonskih upravičenj delodajalca.
Predstojnik upravne enote je lahko izdal sklep o nalogah, ki jih je treba zagotavljati v času stavke, neposredno na podlagi določb ZStk. Ta v 11. členu izrecno določa, da delavci v državnih organih (med katere sodijo tudi javni uslužbenci na upravni enoti) uveljavljajo pravico do stavke pod pogojem, da z njo ni bistveno ogroženo uresničevanje funkcije teh organov ter da se s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo v skladu z zakonom določijo dela in naloge, ki se morajo opravljati tudi med stavko.
Izpodbijani sklep zasleduje legitimen cilj, ki je skladen z ustavo in zakonom, tj. da se prebivalcem Slovenije zagotovi dostop do osnovnih upravnih storitev. Z določitvijo nalog, ki so jih tudi med stavko dolžne zagotavljati upravne enote, je mogoče doseči navedeni legitimen cilj; ukrep je torej tudi primeren za dosego cilja. Predlagatelj ni podal nobenih trditev o tem, da bi bilo mogoče isti cilj doseči s kakim drugim (milejšim) ukrepom. Zagotovitev osnovnih upravnih storitev v času stavke javnih uslužbencev ni mogoča na noben drug način kot tako, da se njihova pravica do stavke omeji.
Izostanek neposrednih dokazov ne pomeni, da sodišče prve stopnje do zaključka, da je tožnik odtujil tri paketne pošiljke, ne bi moglo priti na podlagi posrednih dokazov. Sodišče namreč lahko tudi na podlagi posrednih dokazov ugotovi odločilna dejstva, če predstavljajo celovit in zaključen krog, ki logično potrjuje zatrjevanja stranke ter ne omogoča razumnih pomislekov. Dokazno oceno je sodišče prve stopnje ustrezno in pravilno obrazložilo ter se pri tem opredelilo tudi do trditev in dokazov tožnika.
Skladno z ustaljeno sodno prakso je sodišče prve stopnje presojalo le, ali je do reorganizacije, zaradi katere je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi, dejansko prišlo, ne sme pa ocenjevati smotrnosti reorganizacije. Ugotovilo je tudi, da je toženka še eni delavki na delovnem mestu Kontrolor na liniji II odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V obdobju od 1. 12. 2023 do 31. 1. 2024 je tako 20 delavcem odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kar potrjuje zaključek sodišča, da je bila reorganizacija dejansko izpeljana in ni bila navidezna.
Glede na namen posebne nagrade (stimulacija za zaposlitev pri tožnici za določen čas) sta se tožnica in toženec o njenem vračilu v primeru predčasnega prenehanja delovnega razmerja, zaradi sklenitve katerega je bila nagrada sploh izplačana, lahko dogovorila v pogodbi o zaposlitvi, prav tako se je to vprašanje lahko uredilo z Uredbo o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski. Pri tem ne gre za nezakonit poseg v pridobljeno pravico. Toženec je bil do nagrade upravičen zaradi sklenitve delovnega razmerja s tožnico za določen čas. S tem, ko je po njegovi volji delovno razmerje predčasno prenehalo, je odpadla podlaga za izplačilo posebne denarne nagrade, zato ni v nasprotju z ZSSloV, da je bilo tudi z Uredbo urejeno vračilo posebne nagrade.
Odpust dolga mora biti jasen in izrecen, tožnica bi morala v sporazumu izrecno navesti, da ne bo zahtevala vrnitve sorazmernega dela regresa, toženec pa bi se moral s tem strinjati (prvi odstavek 319. člena OZ). Ker v sporazumu ni bilo nič določeno glede vrnitve sorazmernega dela regresa, to ne pomeni, da se je tožnica temu odpovedala.
Delo preko agencije za zagotavljanje začasnega dela pri istem podjetju uporabniku ne sme postati stalen položaj delavca, zaposlenega pri agenciji. Judikat C-232/20 ponuja nekaj izhodišč, ki so v pomoč presoji stalnega oziroma začasnega položaja agencijskega delavca. Država članica lahko npr. v nacionalnem pravu določi natančno trajanje, po preteku katerega napotitve ni več mogoče šteti za začasno. Če takega trajanja ne določi (kar velja tudi za ureditev v ZDR-1), ga mora določiti nacionalno sodišče v vsakem primeru posebej in glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja. Indic za zlorabo napotitve je npr., če napotitve delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, v isto podjetje uporabnika pripeljejo do trajanja dela v tem podjetju, ki je daljše od tistega, ki ga je glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja, mogoče razumno šteti za začasno v smislu Direktive.
Opredelitev tretje in prve toženke kot tožnikove dejanske delodajalke bi bila ustrezna le, če bi tožniku res zagotavljali začasno delo pri uporabnikih. Ker temu ni bilo tako, je treba zlorabo, kakršna je bila ugotovljena v tem sporu, pravilno (in tudi pravično) pravno sanirati tako, da se za dejansko delodajalko tožnika šteje že od samega začetka uporabe njegovega dela dalje druga toženka.
Delo preko agencije za zagotavljanje začasnega dela pri istem podjetju uporabniku ne sme postati stalen položaj delavca, zaposlenega pri agenciji. Judikat C-232/20 ponuja nekaj izhodišč, ki so v pomoč presoji stalnega oziroma začasnega položaja agencijskega delavca. Država članica lahko npr. v nacionalnem pravu določi natančno trajanje, po preteku katerega napotitve ni več mogoče šteti za začasno. Če takega trajanja ne določi (kar velja tudi za ureditev v ZDR-1), ga mora določiti nacionalno sodišče v vsakem primeru posebej in glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja. Indic za zlorabo napotitve je npr., če napotitve delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, v isto podjetje uporabnika pripeljejo do trajanja dela v tem podjetju, ki je daljše od tistega, ki ga je glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja, mogoče razumno šteti za začasno v smislu Direktive.
Druga toženka je s trditvami o stanju VTV in sklenjenih Okvirnih sporazumih za napotitev delavcev k uporabniku dokazovala zakonito uporabo agencijske delovne sile, vendar ta dejstva utemeljujejo ravno nasproten pravni zaključek. S sporazumi, sklenjenimi z agencijami v letu 2020, si je druga toženka zagotovila (vsaj) 120 agencijskih delavcev VTV, s sporazumom, sklenjenim s prvo toženko v letu 2022 za dobo štirih let, pa (vsaj) 149 takih delavcev. Ključnega pomena je nedovoljen učinek, ki si ga je zagotovila preko opisanega sodelovanja z agencijami, tj. zagotovitev večine potrebne delovne sile, ki jo je potrebovala za opravljanje dela VTV nepretrgoma in v daljšem obdobju, katerega po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče razumno šteti zgolj za začasnega v smislu Direktive. Opravljanje dela VTV s pretežno napotenimi delavci se je pri drugi toženki ustalilo kot pravilo.
Nihanje v pretovoru (oziroma negotovost poslovanja) je poslovni riziko (vsakega) delodajalca, ki ga ne more zakonito uravnavati na način, da na posameznem delovnem mestu dolgoročno (izven razumnih časovnih okvirov) in pretežno zaposluje agencijsko delovno silo.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi bila opredelitev prve toženke kot tožnikove dejanske delodajalke ustrezna le, če bi tožniku res zagotavljala začasno delo pri uporabnikih. Ker temu ni bilo tako, je treba zlorabo, kakršna je bila ugotovljena v tem sporu, pravilno (in tudi pravično) pravno sanirati tako, da se za dejansko delodajalko tožnika šteje že od samega začetka uporabe njegovega dela dalje druga toženka.
Zavezanka za plačilo sodne takse je na podlagi drugega odstavka 3. člena ZST-1 po tarifni številki 2311 ZST-1 toženka, saj je tožnik s svojim tožbenim zahtevkom uspel v celoti, toženka pa s svojim pobotnim ugovorom ni uspela.
Ker ni podana ne objektivna ne krivdna odškodninska odgovornost toženke za tožniku nastalo škodo v delovni nesreči dne 9. 9. 2019, se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati do soprispevka tožnika in višine vtoževane odškodnine.
Prepoved sodbe presenečenja strank ne varuje pred dejanskim presenečenjem nad sprejeto odločitvijo, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku.
Sestopanje po lestvi ne predstavlja nevarne dejavnosti, tudi če je ta vlažna ali mokra, saj že ob povprečni pazljivosti pri sestopu ni podana znatnejša nevarnost zdrsa. Objektivna odgovornost ni določena za vsako nevarnost, pač pa le za posebno, večjo nevarnost, ki je posledica dejstva, da določene stvari ali dejavnosti kljub povečani skrbnosti ni mogoče imeti pod nadzorom in ne odvrniti škode, ki iz nje izvira. Krivdna odgovornost je pravilo, objektivna pa izjema in jo je kot takšno treba tolmačiti ozko.
To, da je tožnik padel z lestve, še ne pomeni, da je bila ta pomanjkljivo pritrjena oziroma da je bilo z njo nekaj narobe. Tožnik je padel z lestve bodisi zaradi lastnega premalo skrbnega ravnanja bodisi zaradi nesrečnega naključja, ki se mu je pripetilo. Nesrečno naključje, katerega rezultat je nastala škoda, pa v odsotnosti krivca zanjo ali pa okoliščin, ki pogojujejo objektivno odgovornost, bremeni tistega, ki se mu je pripetilo.
Toženka pisnega soglasja tožnika k zatrjevanemu pobotu ni predložila in niti ni zatrjevala, da bi tožnik pisno soglasje k pobotu podal. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da materialnopravni pobot v konkretnem sporu ni bil možen, saj ni bil izpolnjen pogoj pisnega soglasja iz drugega odstavka 136. člena ZDR-1.
Glede procesnega pobota je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženkina terjatev do tožnika ne obstaja, posledično pa procesni pobot ni mogoč.
Toženka ni dokazala, da je zaradi ukinitve produkcijske enote programa A. in s tem tudi oddaje G. prenehala potreba po delu tožnice, saj pogodba ni bila vezana izključno na delo produkcijske enote programa A. Poleg tega toženka ni dokazala niti tega, da tudi širše ni bilo potrebe po delu tožnice pod pogoji njene pogodbe o zaposlitvi. Izvedeni dokazi potrjujejo navideznost poslovnega razloga.
Zavzemanje tožnice, da bi bilo treba upoštevati kot datum začetka teka 30-dnevnega roka za vložitev tožbe dan, ko je na pošti prevzela drugi izvod odpovedi, ni utemeljeno. Rok teče od takrat, ko je odpoved pravilno vročena, in ne od dne dejanske seznanitve z njeno vsebino. V primeru vročanja pisanja s fikcijo je za ugotovitev datuma vročitve bistveno, kdaj je bilo stranki puščeno obvestilo o prispeli pošti (v konkretni zadevi je bilo to 29. 1. 2024), kar je razvidno iz vročilnice, ki ima kot dokaz opravljene vročitve vse elemente javne listine in zato dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno. Če stranka v roku 15 dni od obvestila pisanja ne prevzame, nastopi fikcija z iztekom zadnjega dne tega roka (v konkretnem primeru je to 13. 2. 2024), za tek roka pa ni pomembno, ali in kdaj je bila pošiljka puščena v hišnem predalčniku naslovnika.
Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo vsako posamezno ravnanje toženke, ki ga je tožnica štela za diskriminacijo, spolno nadlegovanje oziroma dejanje trpinčenja na delovnem mestu, nobeden od tožničinih očitkov pa se po izvedenem dokaznem postopku ni izkazal za utemeljenega.