ZDSS-1 člen 6. ZDR-1 člen 6, 6/1. ZSPJS člen 9, 9/1, 19, 19/1. URS člen 14. ZPP člen 155, 155/1, 165, 165/1, 353, 358, 358-5, 360, 360/1.
sistemizacija delovnih mest - diskriminacija - uvrstitev javnega uslužbenca v plačni razred - načelo enako plačilo za enako delo - kraj opravljanja dela - pogodba o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi tožnikove trditve, da je za isto delo neutemeljeno prejel nižje plačilo zaradi diskriminacije na podlagi kraja opravljanja dela, saj je ugotovilo, da je bil tožnik obravnavan enako kot drugi javni uslužbenci v enakem položaju, tj. na delovnih mestih vodij službe direktorja, za katera sta bila v toženkini sistemizaciji določena navedena nižja naziva; pristojnosti za vrednotenje delovnih mest pri delodajalcu pa sodišče nima. Pritožbeno sodišče s tem razlogovanjem soglaša ter dodaja, da kraj opravljanja dela ni druga osebna okoliščina iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1. Neutemeljeno pa je pritožbeno zavzemanje, da bi morali vsi vodje služb direktorjev policijskih uprav zaradi opravljanja enakega dela prejeti tudi enako plačilo. Skladno z določbami ZSPJS je osnovna plača javnega uslužbenca določena s plačnim razredom, v katerega je uvrščeno delovno mesto oziroma naziv, na katerega je javni uslužbenec razporejen oziroma ga je pridobil z napredovanjem (prvi odstavek 9. člena); ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv pa se javni uslužbenec uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje, oziroma na katerega je bil premeščen, oziroma v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan (prvi odstavek 19. člena). Ker gre za različno obravnavo različnih situacij, ni utemeljena pritožbena trditev o kršitvi prepovedi neutemeljene neenake obravnave in ustavnega načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Druge pritožbene navedbe v zvezi s tem za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00079518
KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 372, 394, 394/1.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - kvalifikatorni znak kaznivega dejanja - nevarnost za življenje in zdravje - abstraktna nevarnost - konkretna ogrozitev - sprememba pravne kvalifikacije kaznivega dejanja pred sodiščem druge stopnje - sprememba odločbe o kazenski sankciji na drugi stopnji
Opis nevarnosti je omejen na dejstvo, da je obtoženka tri tujce prevažala v prtljažnem vozilu avtomobila, kjer niso bili privezani z varnostnimi pasovi in opis abstraktne nevarnosti z navedbo, kakšne posledice bi tujci v primeru nepredvidenih prometnih situacij lahko utrpeli. V opisu dejanja druge okoliščine prevoza niso konkretizirane. Prevoz oseb v prtljažniku sicer ne predstavlja varnega transporta, vendar ta okoliščina, ob odsotnosti drugih okoliščin (npr. bežanje pred policisti ob stiku z njimi, natlačenost večjega števila ljudi v prtljažniku), predstavlja le možnost nastanka poškodbe zavarovane dobrine in s tem zgolj abstraktno nevarnost. V opisu opisana nevarnost je tako povezana izključno s hipotetičnimi okoliščinami nepredvidljivih situacij v prometu in ne okoliščinami, ki bi izkazovale, da je bilo zdravje in življenje tujcev izpostavljeno nevarnosti že med samim prevozom zaradi samega načina prevoza.
Presoji o neobstoju odškodninske odgovornosti druge toženke v pritožbi tožnica oporeka s sklicevanjem na judikate (Pdp 616/2011, Pdp 303/2010, Pdp 645/2019)6 in z zatrjevanjem, da je v razmerju do tožnice še vedno imela položaj delodajalke, zaradi česar obveznosti iz delovnega razmerja ni mogla v celoti prenesti na prvo toženko (v pogodbi o zaposlitvi se je zavezala, da bo tožnici zagotavljala varnost pri delu). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za odškodninsko odgovornost druge toženke ne velja avtomatizem in je ni mogoče utemeljiti že zgolj z dejstvom, da je imela s tožnico sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (smiselno prim. VIII Ips 5/2024). Zakon tega ne določa. V drugem odstavku 62. člena ZDR-1 celo predpisuje, da je ne glede na določbe pisnega dogovora, ki ga skleneta uporabnik in delodajalec za zagotavljanje dela, za spoštovanje določb zakona, kolektivnih pogodb ter splošnih aktov uporabnika o varovanju zdravja pri delu odgovoren uporabnik. Ta določba po presoji pritožbenega sodišča sicer ne pomeni, da lahko odškodninsko odgovarja le uporabnik, ne pa tudi delodajalec, ki zagotavlja delo. Tudi ta je namreč podvržen določbi prvega odstavka 179. člena ZDR-1 o tem, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava, če mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Vendar pa to predpostavlja ugotovitev o kršitvi dolžnostnega ravnanja, ki je tožnica tudi glede druge toženke (kateri je očitala takšne kršitve kot prvi toženki) ni dokazala, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnici ob stroju, ki ga je običajno uporabljala, zdrsnilo na oljnem madežu. Za ta škodni dogodek ni ugotovilo objektivne odškodninske odgovornosti nobene toženke. Tožnica v pritožbi vztraja pri tovrstni odgovornosti prve toženke; meni, da so tla predstavljala nevarno stvar, ker so bila bolj spolzka in nevarna zaradi načina delovanja proizvodnje oziroma stroja, zaradi česar je tožničino delo na tem mestu predstavljalo dejavnost, iz katere je izvirala večja škodna nevarnost za okolico. Pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, se je tožnica v okviru trditvenega bremena zgolj pavšalno sklicevala na nevarno dejavnost (niti ni navajala trditev, ki jih glede tega uveljavlja v pritožbi). Tudi sicer se ni poškodovala pri neposrednem opravljanju dela. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega in v sodni praksi ustaljenega stališča, da je objektivna odgovornost pridržana za tiste primere nevarnosti, ki jih kljub zadostni skrbnosti ni moč imeti vselej pod kontrolo in jih obvladovati, ter pri katerih kljub še tako veliki skrbnosti ni mogoče preprečiti nastanka (navadno relativno velike in verjetne) škode, ki iz njih izvira. V primerih, ko postaneta stvar oziroma dejavnost nevarni glede na okoliščine primera, gre te okoliščine pripisati opustitvi skrbnosti ali varstvenih pravil, podlago spora pa predstavlja krivdna odgovornost. Upoštevaje navedena pravna stališča je tožničine trditve, da so bila tla mastna zato, ker je iz stroja puščalo (kar naj bi prva toženka vedela, a stroja ni dala popraviti), oziroma da je padec posledica opustitev toženk (neustrezna obutev, neoznačeni deli tal, kjer se ne sme hoditi), pravilno ocenilo kot takšne, s katerimi ni mogoče utemeljiti objektivne odgovornosti toženk, temveč so lahko podlaga kvečjemu krivdni odgovornosti.
Tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da mastnega madeža (zaradi katerega je padla) ni videla, zaradi česar ga ni mogla počistiti. Da ta navedba ni utemeljena, izhaja že iz tožničine izpovedi o tem, da na dan škodnega dogodka med čiščenjem sploh ni pogledala in zato torej ni videla, da je mastno. Upoštevaje navedeno in pa tožničino izpoved, da je bilo okoli njenega stroja običajno po tleh mastno in je to počistila, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je na dan škodnega dogodka pri zaključni delovni nalogi čiščenja delovnega mesta ravnala hudo malomarno, ker se ni prepričala, da okoli delovnega stroja ni mastnih madežev. Posledično je spregledala oljni madež in ko je nanj stopila, je padla in se poškodovala. Upoštevaje vse obrazloženo je odgovornost za škodni dogodek pripisati izključno njeni nezadostni skrbnosti in je zanj odgovorna v celoti in ne le v 20 %, kot je to materialnopravno zmotno presodilo sodišče prve stopnje.
Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 98. ZDR-1 člen 9, 9/2, 67, 131, 131/5.
višina regresa za letni dopust - delo za krajši delovni čas od polnega - polni delovni čas
KPVIZ v 98. členu določa, da delavcem, ki delajo s krajšim delovnim časom, pripadajo drugi osebni prejemki ter povračilo stroškov v zvezi z delom v enakem znesku kot delavcem, ki delajo s polnim delovnim časom. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da četudi je bila tožnica v vtoževanem obdobju pri toženki zaposlena krajši delovni čas, ni upravičena terjati regresa za letni dopust v enakem znesku, kot so ga prejeli delavci, ki delajo pri toženki s polnim delovnim časom, torej celotnega regresa za letni dopust. Odločilno je namreč dejstvo, da je bila tožnica dejansko zaposlena polni delovni čas, in sicer krajši delovni čas pri toženki, preostali delovni čas pa kot samozaposlena, zato uporaba 98. člena KPVIZ ne pride v poštev. Določilo 98. člena KPVIZ se namreč nanaša le na delavce, ki delajo s krajšim delovnim časom (ne le na področju vzgoje in izobraževanja, pač pa tudi sicer).
ZDR-1 člen 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3. ZDSS-1 člen 41, 41/5. ZPP člen 8, 165, 236, 236a, 236a/6, 254, 286, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 353.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - škoda zaradi uporabe viličarja - pisno opozorilo pred odpovedjo - dokazna ocena
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je očitek v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kot je opredeljen v 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, utemeljen; gre za očitek, kot je povzelo sodišče prve stopnje, da je tožnik 3. 8. 2020 zaradi prehitre vožnje in sunkovitega obračanja z zadnjim delom viličarja udaril v skladiščeno paleto, ki je bila polna jeklenk UNP, pri čemer je podrsal zadnji bok viličarja in razbil zadnjo luč, kar je povzročilo škodo najmanj v višini 144,72 EUR, lahko pa bi povzročilo bistveno večjo škodo in telesne poškodbe navzočih oseb, če bi jeklenke eksplodirale in povzročile požar. V izpodbijani sodbi ni (nejasno) ugotovilo, kot mu očita tožnik v pritožbi, da je po spornem dogodku drug delavec toženke naložil jeklenke na tovornjak, ampak je v tem delu povzelo vsebino odpovedi (točka 8 obrazložitve).
Tožnik uveljavlja kršitev 8. člena ZPP, ki bi bila podana, če dokazna ocena sodišča prve stopnje ne bi bila v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej ne bi bila vestna, skrbna ter narejena na podlagi presoje vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega postopka. Tega v pritožbi ne zatrjuje, ampak dejansko uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar je prav tako neutemeljeno. Že pojmovno ne gre za kršitev 8. člena ZPP, če sodišče prve stopnje določenega dejstva ne ugotavlja - gre za dejstvo, ali je bilo začasno skladišče, kamor je A. A. odlagal palete, polne jeklenk UNP dovolj odmaknjeno (vsaj pet metrov) od polnilnice. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem sicer na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je bilo skladišče organizirano v skladu s pravili stroke (točka 11 obrazložitve) oziroma da palete, polne jeklenk UNP niso bile postavljene izven območja za skladiščenje (točka 12 obrazložitve), predvsem pa pravilno razlogovalo, da morebitno nepravilno organiziranje skladiščenja jeklenk ob polnilnici z ničemer ni vplivalo na očitano in ugotovljeno kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka tožniku pred odpovedjo podala tri pisna opozorila, pri čemer tožnik v zvezi s pisnim opozorilom z dne 13. 11. 2019, v katerem mu je toženka očitala, da ni izpolnil delovne obveznosti, da je motil delavca v delovnem procesu ter v poslovni listini potrdil neresnične podatke, v pritožbi niti ne podaja konkretiziranih navedb. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da pisnega opozorila z dne 20. 8. 2019 ne bi smelo upoštevati, ker je od kršitve 17. 7. 2019 do odpovedi minilo več kot eno leto, saj je bistveno, kdaj pisno opozorilo delavec prejme, kot izhaja iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1, ki ga je citiralo sodišče prve stopnje. Kot je povzelo v izpodbijani sodbi (točka 19 obrazložitve), je toženka prvo pisno opozorilo podala zaradi neprimernega obnašanja, neizpolnitve delovnih nalog oziroma odklanjanja dela.
preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - resna grožnja - ogrožena osebna varnost - delo občinskega redarja - zakonito ravnanje uradne osebe
D. D. v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni izpovedal zgolj, da je obtoženec oškodovanca pošiljal v "p. m.", ampak tudi, da je povedal, da bo oškodovanca čakal pred vhodom na mestno redarstvo in ga bo razbil, ter da je bolje, da oškodovanca najdejo policisti, preden ga najde obtoženec, ker če ga bo našel on, ga bo ubil. Navedenih besed obtoženca v nasprotju z mnenjem zagovornice torej ni moč opredeliti zgolj kot folklorno izražanje slabe volje, ampak gre za resne grožnje zoper življenje in telo uradne osebe.
Kot neutemeljene sodišče druge stopnje zavrača tudi pritožbene navedbe, da bi verbalni grožnji moralo slediti tudi aktivno dejanje v smeri njene uresničitve, kar pa ni bilo izpolnjeno, saj se obtoženec oškodovancu ni približal, da bi mu grožnjo izrekel blizu, niti ga ni iskal drugje kot v službi, torej na samem pri odhodu iz službe, morebiti doma ali kjerkoli drugje, saj za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 ni potrebno, da bi bile grožnje uresničene ali skoraj uresničene, ter ni potreben neposredni fizični stik ali neposredno poseganje v osebni prostor oškodovanca.
URS člen 23, 23/2, 26, 155. ZBan-1 člen 223, 223/2, 253, 253/1, 261a. ZRPPB člen 265. ZPSVIKOB člen 45. ZPSVIKOB-1 člen 3, 3/3, 4, 6, 48. ZPP člen 17, 17/3, 182, 182a, 191, 192, 192/2, 339, 339/2-14.
povrnitev škode - Banka Slovenije - nadzor nad bankami - odločba o izrednih ukrepih - podrejene obveznice - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - odločba ustavnega sodišča o neskladnosti zakona z ustavo - nadaljevanje prekinjenega postopka - varstvo oškodovanca - pristojno sodišče - krajevna pristojnost - izrek o nepristojnosti sodišča po uradni dolžnosti - prepoved ponovnega odločanja o isti stvari - razdružitev postopka - sosporniki - uveljavljanje več tožbenih zahtevkov z isto tožbo - različna dejanska in pravna podlaga tožbenih zahtevkov - odločanje o podrejenem zahtevku - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - odprava bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje - odškodninska odgovornost bank - pravica do sodnega varstva - pravica do učinkovitega sodnega varstva - prepoved povratne veljave pravnih aktov (prepoved retroaktivnosti) - atrakcija pristojnosti - nov zakon - pravica do izjave v postopku
Iz ZPSVIKOB-1 izhaja jasen in nedvoumen namen zakonodajalca, da se v "posebnem" postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru obravnavajo le odškodninski zahtevki imetnikov izbrisanih finančnih instrumentov zoper Banko Slovenije, uveljavljeni izključno na pravni podlagi ZPSVIKOB-1. To pomeni, da se bodo v teh postopkih ugotavljala in dokazovala dejstva, ki bodo omogočila uporabo in preizkus načela "noben upnik na slabšem", ki je edino merilo za upravičenje do odškodnine. Za zahtevke na katerikoli drugi podlagi zoper Banko Slovenije in za odškodninske zahtevke zoper druge stranke, poslovne banke-izdajateljice podrejenih finančnih instrumentov, se ZPSVIKOB-1 ne uporablja. Okrožno sodišče v Mariboru zato ni pristojno za odločanje o odškodninskih zahtevkih zoper Banko Slovenije na drugih podlagah niti o odškodninskih zahtevkih zoper druge stranke. Vrhovno sodišče RS je tudi že zavzelo stališče, da za odločanje o zahtevkih po ZPSVIKOB-1 ni mogoče uporabiti splošnih pravil ZPP, koliko nasprotujejo specialni ureditvi (VSRS sklep III R 17/2022, III R 5/2020, III R 40/2020). Med drugim ni mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 17. člena ZPP o atrakciji pristojnosti, ki določa, da če se med postopkom spremenijo okoliščine, na katere se opira pristojnost sodišča, ostane sodišče, ki je bilo pristojno ob vložitvi tožbe, pristojno še naprej, čeprav bi bilo zaradi teh sprememb pristojno drugo sodišče.
Pritožba se pridružuje navedeni razlagi in pomenu določil ZPSVIKOB-1. Sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da ni ugotavljalo, na katerih podlagah tožeča stranka uveljavlja svoje zahtevke zoper toženi stranki, in da tudi ni presojalo pogojev za eventualni tožbeni zahtevek (192. člen ZPP), ki ga tožeča stranka uveljavlja zoper drugo toženo stranko, pravno naslednico poslovne banke, ki je izdala izbrisane finančne instrumente. Utemeljen je tudi očitek o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo oz. o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih, saj iz izreka sklepa izhaja, da se je sodišče prve stopnje izreklo za nepristojno za odločanje o celotni tožbi (tako o primarnem zahtevku zoper prvo toženo stranko kot tudi o podrejenem zahtevku zoper drugo toženo stranko), v obrazložitvi pa je navedlo le razloge, zaradi katerih se je izreklo za nepristojno za odločanje o tožbi zoper prvo toženo stranko.
ZIZ člen 9, 9/3. ZS člen 83, 83/2, 83/3, 83/3-4. ZNP-1 člen 93, 93/1, 93/1-2.
izvršba zaradi izterjave preživnine - sodne počitnice / poletno poslovanje - nujna zadeva - tek procesnih rokov med sodnimi počitnicami - prepozen ugovor
Nujne zadeve so tudi izvršilne zadeve v zvezi s postopki za varstvo koristi otrok. Nujni so namreč tudi postopki, v katerih se odloča o preživljanju otroka, torej tudi postopek izterjave preživnine, ki je v zvezi s tem postopkom.
predlog za izvršbo - začetek postopka zaradi insolventnosti - izvršilni naslov
V tem primeru ne gre za pravdne stroške, ki so nastali stečajnemu dolžniku (in so normirani v 6. točki drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP) in ne gre za izpolnitev obveznosti, ki jih je naročil stečajni dolžnik, za katere potrebuje stečajna upraviteljica soglasje stečajnega sodišča, temveč gre za stroške, ki so nastali upniku in mu jih je priznalo ter odmerilo sodišče v pravdnem postopku. Ne more stečajno sodišče upravitelju naložiti plačila stroškov, ki jih zahteva eden od upnikov. Do teh pravdnih stroškov je prišlo zaradi stečajne upraviteljice, ki je sprva prerekala terjatev in ločitveno pravico upnika, ta je bil nato napoten na pravdo in je z vloženo tožbo v celoti uspel. Stečajna upraviteljica se je ob prerekanju terjatve in ločitvene pravice morala zavedati, da lahko napoteni upnik vloži tožbo in da lahko z njo uspe, kar bo posledično pomenilo, da mu bo moral stečajni dolžnik plačati pravdne stroške.
Predmet pritožbenega preizkusa je sklep sodišča prve stopnje, s katerim je sodišče prve stopnje kot nedovoljeno zavrglo pritožbo tožnika zoper sklep VDSS opr. št. Psp 81/2024 z dne 21. 5. 2024, saj je pritožba kot pravno sredstvo dovoljena le zoper sodbo, ki je izdana na prvi stopnji. Tudi 25. člen Ustave RS, na katerega se sklicuje tožnik ponovno v pritožbi, zagotavlja pravico do pritožbe kot rednega pravnega sredstva le v dvostopenjskem sojenju. Tožnik je realiziral možnost pritožbe zoper sodbo, izdano 11. 10. 2023 realiziral, zaradi česar ne gre za kršitev 25. člena Ustave RS.
Sodišče je v 4. točki ugotovilo, da pritožbe tožnika ni mogoče šteti kot izrednega pravnega sredstva, ker jo je vložil sam, hkrati pa ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit.
ZDR-1 člen 49, 87, 87/2, 90. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/1, 353, 360. ZDSS-1 člen 41, 41/5. URS člen 14, 22, 23, 25, 74.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - obstoj odpovednega razloga - mirovanje pravic iz delovnega razmerja
Sodišče prve stopnje je odpoved pogodbe o zaposlitvi presojalo celovito, z vidika zatrjevanega odpovednega razloga s strani toženke, kot tudi z vidika tožnikovih ugovorov, da je šlo za zlorabo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jih zatrjuje tudi v pritožbi, vendar je tožnikove ugovore v zvezi s tem pravilno zavrnilo kot neutemeljene. Ocenilo je, da je toženka dokazala resničnost in utemeljenost odpovednega razloga, in zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Pritožbeno sodišče s takšno oceno soglaša.
osebni stečaj - stečaj zapuščine - odškodninska odgovornost predsednika uprave - odškodninska terjatev - tožba na ugotovitev prerekane terjatve - ugotovitev obstoja prerekane terjatve - pripoznava tožbenega zahtevka - sodba na podlagi pripoznave - enotni sosporniki - nujni sosporniki - razveljavitveni sklep pritožbenega sodišča
ZFPPIPP v četrtem odstavku 300. člena določa, da če upnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ne vloži tožbe proti vsem, ki so prerekali terjatev, v skladu s prvim do tretjim odstavkom tega člena, preneha njegova prerekana terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika. Tožeča stranka je zato morala vložiti tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve tako proti stečajnemu dolžniku kot proti upniku, ki je terjatev prerekal, sicer bi tožila napačno stranko po materialnem pravu. Ker je glede na navedeno zakonsko določbo treba vložiti tožbo proti vsem, ki so prerekali terjatev, sicer ni mogoče doseči poplačila v stečajnem postopku, sta toženca nujna sospornika. Če namreč tožeča stranka ne vloži tožbe proti vsem, ki so prerekali terjatev, njegova prerekana terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha in tako ne more v postopku osebnega stečaja doseči poplačila ob razdelitvi stečajne mase.
ZPP člen 212, 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. OZ člen 80.
gospodarski spor majhne vrednosti - podjemna pogodba - trditveno breme - substanciranje dejanskih navedb - pooblastilo po zaposlitvi - zavrnitev dokaznega predloga
Trditvena podlaga tožeče stranke glede opravljenih del in njihovih cen, podana v njenih vlogah in dodatno substancirana s predloženimi listinami, je bila dovolj konkretizirana, da je omogočala toženi stranki, da nanjo konkretizirano odgovori.
Obstoj in obseg pooblastila pooblaščenca po zaposlitvi sta odvisna od tega, kakšno delo je opravljal za toženo stranko oziroma katero delovno mesto je zasedal. Ker so navedena dejstva v zaznavnem območju tožene stranke, spadajo tudi v njeno trditveno breme, ki pa mu tožena stranka s svojim pavšalnim ugovorom ni zadostila.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00079481
ZKP člen 16, 16/2, 19, 19/1, 168, 168/3, 429, 434. URS člen 29.
predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj - načelo akuzatornosti - opis kaznivega dejanja - obvezne sestavine obtožnega predloga
V predlogu za opravo posameznih preiskovalnih dejanj opisano osumljenčevo ravnanje mora torej imeti vse zakonske znake kaznivega dejanja, enako kot v obtožnem aktu.
oprostitev plačila sodne takse - sprememba premoženjskega stanja upravičenca - sodna poravnava - pridobitev premoženja na podlagi poravnave - izplačilo deleža na skupnem premoženju - zmožnost plačila sodnih taks - dolžnost plačila sodne takse - obseg plačila in povrnitve sodnih taks kot stroškov postopka - ogroženost preživljanja prosilca - pravno sredstvo zoper nalog za plačilo sodne takse - nepopolna ugotovitev dejanskih okoliščin
Naknadna obveznost plačila sodne takse je sprejemljiva le ob predpostavki, da se je strankino premoženjsko stanje dejansko spremenilo in ji tudi dejansko omogoča plačilo takse. Zato za uporabo te zakonske določbe ne zadošča zgolj na podlagi izvršilnega naslova pridobljeno premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala stranka plačati, ampak je potrebna še presoja njene zmožnosti za plačilo takse.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - NEPRAVDNO PRAVO - SODNE TAKSE
VSL00079906
ZNP-1 člen 36, 36/2, 161. ZPP člen 168. ZBPP člen 2, 2/3.
plačilo sodne takse - oprostitev plačila sodne takse - brezplačna pravna pomoč - oprostitev plačila stroškov postopka - stroški v nepravdnem postopku - postopek za delitev stvari v solastnini - skupni stroški postopka - stroški izvedenca - sodna poravnava - odločanje sodišča prve stopnje o pritožbi - ni navedena pravna podlaga odločitve
Zakonske podlage za predlagano oprostitev stroškov postopka ni. Sodišče lahko v nepravdnem postopku udeleženca oprosti le plačila sodnih taks, ne pa tudi ostalih stroškov postopka.
Pritožba spregleda, da tožniku ni bila priznana renta v obliki plače, ki bi jo prejemal za plačni razred, v katerega bi bil uvrščen v kolikor bi delal, ampak renta v višini povprečna neto plače za dejavnost javne uprave in obrambe. Ta pa že vključuje tako plače oseb, ki niso oz. so napredovale, zato je pritožba iz razloga, da bi tožnik v tem obdobju napredoval za enega oziroma najverjetneje za dva plačna razreda ter mu tako pripada še 2 x 70,00 EUR, kolikor znaša en plačni razred, neutemeljena, saj je napredovanje že zajeto v povprečni neto plači, ki je podlaga za izračun rente tožniku.
Stroga jezikovna interpretacija določb drugega odstavka 96. člena ZKP sicer kaže, da subsidiarnega tožilca stroški postopka ne bi smeli bremeniti le v primeru ustavitve postopka zaradi obdolženčeve smrti ali pa zastaranja kazenskega pregona (do česar, kot pojasnjeno, v danem trenutku še ni prišlo). Vendar je drugi odstavek 96. člena ZKP treba razlagati smiselno in pri tem kot ključno merilo upoštevati, ali oškodovanec kot tožilec z obtožbo ni uspel iz razlogov, na katere ni mogel vplivati oziroma jih ni povzročil po svoji krivdi. Položaj obdolženčeve trajne procesne nesposobnosti je glede na procesne učinke vsebinsko enak situaciji smrti obdolženca - ustavitev kazenskega postopka, česar seveda ni zakrivila oškodovanka kot tožilka, pač pa gre za nemožnost nadaljnjega vodenja kazenskega postopka iz (bolj ali manj) objektivnih razlogov.
izvršba na podlagi verodostojne listine - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - nadaljevanje izvršilnega v pravdnem postopku - delni umik tožbe - prehod iz rednega postopka v spor majhne vrednosti - spor majhne vrednosti - odločitev o stroških postopka - nagrada za sestavo vloge - nagrada za pripravljalno vlogo - povračilo materialnih stroškov - pritožba zoper odločitev o stroških postopka - pritožbeni stroški
Po privolitvi toženca v delni umik tožbe je postopek, ki se je obravnaval po pravilih rednega postopka, skladno z drugim odstavkom 449. člena ZPP prešel v spor majhne vrednosti. Šele od tega trenutka dalje so v tej zadevi uporabljiva pravila postopka v sporih majhne vrednosti, s tem pa tudi omejitev števila vlog. Sporna pripravljalna vloga, ki jo je tožnica vložila 15. 7. 2022 (in k vložitvi katere jo je sodišče s pozivom s 5. 7. 2022 izrecno pozvalo), je bila torej prva vloga, ki je bila z njene strani vložena v sporu majhne vrednosti, zaradi česar ni šlo za vlogo iz tretjega odstavka 452. člena ZPP, ki bi bila vezana na okoliščino, da je toženec pred tem podal odgovor na tožbo.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - postavitev sodnega izvedenca - predujem za stroške sodnega izvedenca - podaljšanje roka za plačilo predujma - zavrnitev predloga za podaljšanje roka - naloge izvedenca
Predlagateljica v pritožbi pravzaprav (ponovno) ugovarja postavitvi izvedenke (in s tem povezani določitvi plačila predujma). Zoper sklep o postavitvi sodnega izvedenca ni posebne pritožbe, niti ga ne more predlagateljica izpodbijati v okviru pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za podaljšanje roka. Udeleženci postopka lahko morebitne napake oziroma pomanjkljivosti pri postavitvi izvedenca in določitvi njegovih nalog uveljavljajo v pripombah zoper izvedensko mnenje ter nazadnje v pritožbi zoper končno odločbo.