Tožnik ni upravičen do plačila vtoževanega zneska, ker do realizacije (vložitve zemljiškoknjižnega predloga za vpis lastninske pravice na kupca B. d.o.o. ali z njim povezane osebe in do vpisa lastninske pravice na navedenega kupca) nikoli ni prišlo, saj se je prodajna pogodba razvezala in se ni izpolnila. Niti s plačilom kupnine, niti z vknjižbo lastninske pravice na navedenega kupca in torej nikoli ni bila realizirana, kot je bilo določeno v navedenem členu mandatne pogodbe. Kar pomeni, da tožnik ni upravičen do vtoževanega plačila.
Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom, da varovanje državne meje ne predstavlja izrednega dogodka v smislu izjeme po tretji alineji izreka sodbe C-742/19. Za to izjemo gre v primeru, ko izredni dogodki zaradi resnosti in obsega, kot npr. pri naravnih in tehnoloških nesrečah, atentatih ali hudih nesrečah, zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, katerih izvedba bi bila ogrožena, če bi se spoštovala pravila o delovnem času. Takšnih izrednih okoliščin toženka ni dokazala ne glede na večjo intenzivnost migracij v letu 2019. Čeprav je policija prosila za pomoč pri varovanju državne meje, slednje ne dokazuje, da gre za izredne razmere, saj že četrti odstavek 37. člena ZObr predvideva možnost sodelovanja vojske pri varovanju državne meje.1 Tudi mnenje priče C. C., da je šlo za izredno nalogo, ni relevantno. Gre za pravno vprašanje, poleg tega okoliščina, da je bil tožnik kuhar, opravljal pa je tudi nalogo varovanja državne meje, ne pomeni, da delo na meji predstavlja izredni dogodek.
Sodišče prve stopnje je toženki za sestavo odgovora na tožbo zmotno priznalo priglašenih 600 točk. V tej zadevi gre za spor o premoženjskih ali drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja, za katerega je v tretji alineji 1. b točke tarifne številke 16 Odvetniške tarife (OT) za odgovor na tožbo predpisana nagrada v višini 300 točk. OT v 1. c točki tarifne številke 16 sicer res določa, da se v zadevah, opredeljenih pod 1. b točko te tarifne številke, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Vendar pa po ustaljenem stališču pritožbenega sodišča uporaba te določbe ne pride v poštev na način, da bi moral delavec zaradi neuspeha v pravdi delodajalcu povrniti višje stroške postopka, kot jih nosi sam. Odvetnik lahko to določilo uporabi (le) v razmerju do svoje stranke - delodajalca, ni pa dopustno tega stroškovnega bremena delodajalca v pravdi prevaliti na delavca. To bi pomenilo neenakost strank, saj bi moral delavec v primeru neuspeha delodajalcu povrniti dvojne stroške postopka zgolj zaradi lastnosti nasprotne stranke (ki je delodajalec). Zato je pritožbeno sodišče nagrado za odgovor na tožbo znižalo za neutemeljeno povišani del, torej za 300 točk.
Odločitve sodnika, sprejete v drugih kazenskih zadevah, ne glede na to, ali se obsojeni z njimi strinja ali ne, same po sebi ne morejo biti razlog za dvom v nepristranskost sodnika, četudi se v okviru njihovega obravnavanja seznani z dogodkom, ki je predmet konkretne kazenske zadeve.
Osebne okoliščine, na katere se zagovornica sklicuje v pritožbi, tj. da obsojeni nikoli ni bil problematičen v času delovnih aktivnosti, da ni imel nikakršnih sankcij in je poznan po delavnosti in disciplini vse do upokojitve, da je bil kot študent prodekan, ga kasneje gasilski častnik, ribiški čuvaj, lovec, član lovske družine, da v preteklosti ni bil obravnavan zaradi nasilja v družini, da ni vključen v katero izmed oblik pomoči na CSD in poudarek, da nima težav z nobeno od oblik odvisnosti ter, da se je še vedno pripravljen pogoditi z družinskimi člani glede premoženja, zatorej same po sebi ne morejo vzdržati kot utemeljen, vzdržen in prepričljiv razlog za alternativno prestajanje kazni.
Na podlagi 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije, odpotuje iz kraja bivanja. Pravila OZZ glede tega v drugem odstavku 233. člena določajo, da je za odhod izven kraja bivanja v času bolniškega staleža vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. To navodilo je bilo tožniku podano tudi v vseh odločbah ZZZS, s katerimi se mu je podaljšal bolniški stalež (A12). Stališče sodišča prve stopnje, da vedno ne pomeni, da je za vsak odhod izven kraja bivanja potrebna predhodna odobritev zdravnika, je napačno. Vedno pomeni, da je odobritev zdravnika potrebna za vsak odhod izven kraja bivanja (prim. VIII Ips 8/2020). Sodna praksa sicer izjemoma omogoča naknadno odobritev, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, kakšna navodila je imel delavec pred tem (prim. VIII Ips 8/2020, VIII Ips 37/2017, VIII Ips 101/2014). Osebni zdravnik tožnika je jasno izpovedal, da je tožniku povedal, da mora pred vsakim odhodom izven kraja bivanja poklicati in javiti, da to vpiše v njegov karton, da pa 17. 6. 2023 tega ni storil. Iz tega jasno izhaja, da tožnik ni imel generalnega dovoljenja za neomejene izhode izven kraja bivanja, ampak je moral vsakič to predhodno sporočiti, čeprav bi mu zdravnik odhod načeloma vedno odobril. S tem, ko tožnik dne 17. 6. 2023 ni javil osebnemu zdravniku, da želi za cel dan odpotovati izven kraja bivanja, ni kršil le administrativno navodilo osebnega zdravnika, ampak je kršil svoje delovne obveznosti in ravnal v nasprotju z odločbo ZZZS in Pravili OZZ, toženka pa je izkazala obstoj odpovednega razloga iz 8. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1.
Sodišče prve stopnje se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o zahtevku tožnice v zvezi z njeno razrešitvijo z mesta poslovodne osebe pri toženki (tožnica zahteva ugotovitev, da s sklepom o razrešitvi s funkcije direktorice z dne 26. 8. 2024 niso bili izpolnjeni pogoji za njeno razrešitev po individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 6. 2019) ter odškodninskem zahtevku za premoženjsko škodo zaradi izgube zaslužka v višini 100.218,57 EUR. Štelo je, da ima sklep o razrešitvi tožnice s funkcije direktorice naravo korporacijskega in ne delovnopravnega akta, zaradi česar gre v zadevi za spor med gospodarsko družbo in nekdanjim direktorjem družbe, za katerega je treba uporabiti pravo gospodarskih družb.
Odločitev, da v zadevi ne gre za spor o pravici, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem (individualni delovni spor) iz točke b. prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, je pravilna. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu ustrezno sklicevalo na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 12. 6. 2008, ki se nanaša na spore v zvezi z odpoklici članov organov gospodarskih družb, saj gre v bistvenem za enako situacijo: pristojnost sodišča splošne pristojnosti za spore članov organov gospodarskih družb s temi družbami.
Zavrniti je treba tudi pritožbeno navedbo, da zadeva Pdp 87/2017 ni v bistvenem podobna obravnavani, ker tožnica ne izpodbija sklepa o razrešitvi. Glede na to, da tožnica uveljavlja zahtevek za presojo vsebinske pravilnosti sklepa o njeni razrešitvi s funkcije direktorice toženke oziroma presojo utemeljenosti razlogov za njeno razrešitev (ugotovitev, da s tem sklepom niso bili izpolnjeni pogoji za njeno razrešitev), gre za materijo statusnopravne narave, za katero so pristojna sodišča, ki odločajo v gospodarskih sporih. Na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vpliva sklicevanje tožnice na to, da je bilo v individualni pogodbi o zaposlitvi, ki jo je imela sklenjeno s toženko, dogovorjeno, da po razrešitvi ponovno stopi v veljavo med njima sklenjena prejšnja pogodba o zaposlitvi za delovno mesto organizator poslovnih procesov - svetovalec.
Sporazum strank o pristojnosti stvarno nepristojnega sodišča tako ni dopusten, skladno z določbo 19. člena ZPP pa sodišče na stvarno pristojnost pazi po uradni dolžnosti.
Sodišče prve stopnje je v točki 15 obrazložitve zavzelo stališče, da je čas pripravljenosti, ki je bila odrejena tožniku, delovni čas v smislu Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Zahtevek je z izpodbijanim delom sodbe kljub temu pravilno zavrnilo, saj je presodilo, da se za dejavnost, v zvezi s katero je bila tožniku pripravljenost odrejena, določbe direktive ne uporabljajo. To pomeni, da se pripravljenost skladno s 97.e členom ZObr ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, delavec (kot tožnik) pa prejme za čas pripravljenosti določen dodatek v višini 50 odstotkov urne postavke, kot je določen v KPJS (drugi in tretji odstavek 46. člena KPJS). V obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe je sodišče prve stopnje jasno navedlo, na podlagi katere alineje sodbe Sodišča EU C-742/19, s katero je razsodilo o predhodnem vprašanju, predlaganem v istovrstnem sporu zoper toženko (v katerem je Vrhovno sodišče RS odločilo s sodbo in sklepom VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022), je podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES. Gre za izjemo po 1. alineji, in sicer za dejavnost, ki poteka v okviru operativnega urjenja.
Sodišče prve stopnje je za tožnika, vojaka specialista (oziroma specialista voznika, kot izhaja iz povzete izpovedi priče A. A., ki ji je sledilo) ugotovilo, kar priznava sam, da je opravljal delo voznika valuka. V pritožbi del izpovedi priče jemlje iz konteksta, saj priča ni izpovedal le, da je bila tožnikova naloga na vaji priprava vozila za terensko usposabljanje, premik vozila in moštva na terensko usposabljanje, ampak tudi, da je nato sledilo "v skladu s konceptom vaje vožnja, napad, obramba etc.". Takšni izpovedi je, kot že navedeno, sodišče prve stopnje pravilno sledilo in tako ugotovilo, da je bil tožnik na vajah, ki se jih je udeležil, vadbenec, torej se je operativno uril. Operativno se je uril, kot je sodišče prve stopnje prav tako pravilno ugotovilo iz skladnih pisnih izjav prič B. B. in C. C., saj so se na vajah vzpostavili pogoji, ki so bili v največji možni meri približek vojnega stanja, izrednih razmer ali razmer v določenem območju delovanja, torej je šlo za kar najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih vojaške operacije v pravem pomenu besede potekajo.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo ob sklenitvi posojilnih pogodb, iz katerih izvirajo vtoževane terjatve, dogovorjeno, da se vračilo posojila lahko zahteva le, če finančno stanje družbe (toženke) to omogoča oziroma če gre toženki dobro. Ob ugotovitvi, da je leta 2019 izkazovala izgubo, je materialnopravno pravilno zaključilo, da pogoji za odpoklic posojila takrat niso bili izpolnjeni.
Za pritožbeno sojenje je značilno, da se ne začne neposredno pri vsem zbranem procesnem gradivu, kot izhaja iz celotnega pravdnega spisa, pač pa je začetna točka vedno izpodbijana odločba. Pritožnik mora njo kritizirati ali siceršnje prvostopenjsko sojenje, ki se v njej izrazi.
Toženka je bila zavezana doseči rezultat. Ta rezultat ni bila pritožničina potrditev toženkinih predlogov. Ta potrditev je bila odvisna od pritožničinega vrednotenja, v veliki meri estetskega, ki je po svoji naravi močno subjektivno, nazadnje odvisno od doživljanja ene in ne od izdelkov druge stranke. Merilo, ali je delo naročniku (subjektivno) všeč, pa ni uporabno za presojo, ali je podjemnik (objektivno) izpolnil pogodbo. Obligacija rezultata je bila v tej zadevi izdelava ustreznih predlog celotne grafične podobe avtomobilske blagovne znamke.
Preden se pogodbeno materialno pravo lahko uporabi kot takšno, ga morajo stranke jasno zatrjevati, v tej razsežnosti pa ima procesnopravne značilnosti dejstva. Smiselno isto velja za smernice v tej zadevi. Kot navodila za delo v smislu 622. člena OZ in drugega odstavka 99. člena ZASP so te smernice enostranski posli, za katere se določbe OZ, ki veljajo za pogodbe, smiselno uporabljajo (14. člen OZ). Ratio zahteve po zatrjevanju vsebine določb je tudi tu isti.
Glede na pritožbene navedbe glede prisojenega denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR-1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odmerjeni znesek skladen s kriteriji, določenimi v drugem odstavku tega člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo s strani toženke zatrjevanega dejstva, ki ga ponavlja v pritožbi, da je tožnik zaradi nezakonite odpovedi prejel pogodbeno kazen, ampak zakonsko določene kriterije: trajanje tožnikove zaposlitve pri toženki, pravice, ki jih je uveljavljal do prenehanja delovnega razmerja, njegove zaposlitvene možnosti in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Odmerjeno denarno povračilo v višini šestih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, je upoštevaje zakonsko določene kriterije ustrezno umestilo v primere sodne prakse, ki jo je v obrazložitvi citiralo.
Splošni pogoji za pobot, ki veljajo tudi v primeru procesnega ugovora pobota, so določeni v 311. členu OZ, ki določa, da lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti ter če sta obe zapadli. Pogoj istovrstnosti terjatev se nanaša na vrsto (rod) predmeta obveznosti, ne na pravno podlago terjatve. Terjatvi, ki se glasita na denar, kot sta tožnikova in toženkina terjatev (ne glede na to, da je ena v bruto znesku, torej obremenjena z davki in prispevki, druga pa v neto znesku), sta upoštevaje povzeto istovrstni.
Sodišče prve stopnje je napačno obračunalo stroške postopka, kot da bi bile vse storitve opravljene v okviru brezplačne pravne pomoči. Zato jih je sodišče druge stopnje izračunalo ponovno.
Nagrada za predlog za revizijo je bila pravilno priznana, nagrada za revizijo pa v stroškovniku ni bila priglašena. Zato ne drži, da sodišče prve stopnje o stroških za revizijo ni odločilo.
Plačilo sodne takse je potreben strošek za pravdo, ni pa potreben strošek pošiljanje potrdila o plačilu (brez poziva s strani sodišča).
Za subjektivno nevarnost po drugem odstavku 270. člena ZIZ mora biti izkazano konkretno ravnanje dolžnika, ki ima lahko za posledico otežitev ali preprečitev možnosti, da bi upnik dejansko prišel do poplačila terjatve. Tožnica je sicer navedla, da je toženka prodala del nepremičnin v X. na Hrvaškem, vendar je poleg tega lastnica velikega števila nepremičnin v Sloveniji in poslovnega deleža v hčerinski družbi, glede katerih tožnica ne zatrjuje nobenih konkretnih toženkinih ravnanj v smeri onemogočanja ali otežitve uveljavitve tožničine terjatve. Ker je toženka, poleg nedoločenega števila nepremičnin na Hrvaškem, lastnica še velikega števila nepremičnin v Sloveniji in poslovnega deleža v hčerinski družbi, ni mogoče zaključiti, da so se s prodajo dela nepremičnin v k. o. X. na Hrvaškem zmanjšale možnosti za uspešno uveljavljanje tožničine denarne terjatve.
Iz utemeljitve izpodbijane odpovedi izhaja, da glede na obseg in vsebino tožnikovega dela njegovo delovno mesto pri toženki ni bilo več potrebno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka njegovo delo prerazporedila med ostale zaposlene, namesto tožnika pa tudi ni zaposlila nobenega novega delavca. Glede na tako ugotovljena dejstva je pravilno zaključilo, da je delo tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno (poslovni razlog).
Pritožba zmotno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo na podlagi prvega odstavka 34. člena ZDSS-1 po uradni dolžnosti vpogledati v spis Pd 31/2024, ki se nanaša spor o plačilu odškodnine zaradi šikaniranja tožnika, in v katerem se nahajajo podrobnejše navedbe in dokazi o tem, vključno z zdravstveno dokumentacijo, ki potrjuje posledice šikaniranja (trpinčenja). Izvajanje dokazov po uradni dolžnosti pride v poštev le, kadar delovno sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. V obravnavanem sporu, ki se nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi, niti sodišče prve stopnje niti pritožbeno sodišče ni ugotovilo nastopa takšne procesne situacije, ki bi utemeljevala v pritožbi predlagano postopanje po prvem odstavku 34. člena ZDSS-1. Tudi sicer je predlog za vpogled v spis Pd 31/2024 (nesubstancirano) podala le toženka, sodišče prve stopnje pa ga ni izvedlo ob pravilnem razlogovanju, da je za ta spor lahko upoštevna le tista trditvena podlaga, ki jo je tožnik podal v tem sporu.
Zmoten je pritožbeni očitek, da je pravica do operacije, ki jo je opravil tožnik, določena kot pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in bi mu moral toženec že zato povrniti stroške za opravljen poseg. Čeprav je tožnik zavarovanec obveznega zdravstvenega zavarovanja in uveljavlja pravico iz takšnega zavarovanja, do povračila stroškov zdravstvenih storitev ni upravičen. Storitev je namreč opravil samoplačniško v zasebnem zavodu, s čimer je izstopil iz sistema javnega zdravstva. Storitev ni bila opravljena v okviru javne zdravstvene službe, ki se financira iz javnih sredstev. Na to je bil tožnik opozorjen in se je za opravo posega na ta način kljub temu odločil. Poseg je opravil mimo čakalne vrste na način, da je storitev plačal sam. Zato tudi niso ključne pritožbene navedbe, da je tožnik zdravstveni poseg opravil pri zasebniku, ki sicer ima koncesijo. Kadar oseba kot samoplačnik opravi zdravstveno storitev zunaj sistema javne mreže v Sloveniji, je do povrnitve stroškov takšne storitve upravičena le, če gre za nujno zdravljene ali nujno medicinsko pomoč (25. člen ZZVZZ in prvi odstavek 103. člena Pravil OZZ).