TFL Glasnik:
Prof. dr. Nikica Gabrić, ste lastnik klinike Svjetlost v Zagrebu, po poklicu doktor medicine in oftalmolog, profesor in prejemnik številnih priznanj ter nagrad. Pred dobrim letom dni ste nameravali vstopiti tudi v politiko. Moje prvo vprašanje je vedno, na kaj ste v dosedanji karieri najbolj ponosni?

Nikica Gabrić:
Najbolj sem ponosen ravno na dosežke v stroki. Prišel sem iz majhnega mesta Metković z deset tisoč prebivalci in se mi še sanjalo ni, da bom vse to dosegel. Z osemnajstimi leti sem šel študirat medicino v Zagreb, študij sem končal s 23 leti s povprečjem 4,53, in sem menil, da se bom kot splošni zdravnik vrnil živet in delat v Metković. Vendar so mi kot odličnemu študentu ponudili, da ostanem na fakulteti. Zagreb in svet sta me obogatila. Uspeh je, ko nekdo doseže več, kot je pričakoval. Meni še na misel ni prišlo, da bom imel priložnost predavati v britanskem parlamentu, ko je neka ameriška družba, za katero sem delal, tam organizirala predavanja. Prav tako sem imel priložnost na Švedskem predavati v dvorani, v kateri podeljujejo Nobelove nagrade.

V mojem malem svetu v Metkoviću je bilo to nepredstavljivo. Drugo, kar štejem za uspeh, je to, da sem bil v svoji karieri dvakrat politično primeren in dvakrat neprimeren. Leta 2001 sem zato dojel, da je najvrednejše, kar imam, moje zdravje in moja izobrazba. Zato ni pomembno, ali delam v državni ustanovi, saj lahko svoje znanje hitreje in bolje uresničujem v zasebni praksi, ne da sem odvisen od pripadnosti določeni politični garnituri.

TFL Glasnik:
Vendarle je za takšno naložbo pomemben tudi pogum. Leta 2002 ste se odločili odpreti lastno kliniko.

Nikica Gabrić:
Leta 1988 sem začel z mojimi starši in učitelji – profesor Čupak je moj prvi poslovni partner pri ustanovitvi poliklinike Svjetlost. Potem sem leta 2002 pri 40 letih sklenil, da bom povsem samostojno zasnoval svojo kliniko. To je bila pogumna odločitev in pomembna v luči dejstva, da če želiš uspeti, moraš verjeti vase in svoje sposobnosti.

Sem predzadnji predsednik mladine na Hrvaškem in sem se družil z vašim Kučanom, Školčem, Thalerjem, s to generacijo politikov, ki so zaznamovali neko obdobje, vendar sem dojel, da takšnega premika na Hrvaškem ne morem doseči. Raje sem se usmeril v knjigo, v stroko in posel, če hočete.

TFL Glasnik:
Vaš posel danes pomeni, da zaposlujete 110 strokovnjakov, da je za vami 30.000 operacij, ob tem da vaši strokovnjaki prejemajo primerno plačo za svoje strokovno delo.

Nikica Gabrić:
Povedal vam bom skrivnost. Odločno verjamem v mlade ljudi in moji zaposleni imajo od 30 do 35 let – vsi so moji učenci. Le nekaj ljudi je starejših od 40 let. Verjamem, da lahko mladi ljudje dosežejo napredek, če v njih prepoznate zagnanost in energijo ter so to pripravljeni vložiti v posel, saj še nimajo družine, nimajo otrok. Če tem mladim ljudem omogočite, da se razvijajo, kot je meni omogočil moj profesor, potem lahko dosežete neverjetne uspehe. Naš izobraževalni sistem je nemško-avstro-ogrski: tisti, ki je starejši, je na piramidi vedno pred mlajšim, ker ima znanje, izkušnje. Za svoj napredek morate vedno čakati, da se tisti, ki je pred vami starejši, premakne, umakne ali umre. Drugačna pa je denimo situacija z ameriškimi piloti, ki bojna letala upravljajo od 22. do 30. leta, po tej starosti ni nihče več v bojni sestavi; odidejo med civilne pilote, inštruktorje in drugam. Verjamem, da se mlad človek hitreje uči, bolje zna in hitreje sprejema novo znanje … Vendar morate verjeti v njih. Pri nas je izobraževalni sistem zasnovan tako, da mladim čim pozneje pustite, da delajo sami, da vas ne bi ogrožali.

Moje videnje je mnogo bliže nekemu ameriškemu principu izobraževanja: na vas je, da ustvarite neko vizijo in da vlagate energijo v mlade ljudi, kar se vam večkratno povrne in vsi skupaj hitreje rastemo.

TFL Glasnik:
To se vam je povrnilo več kot stokratno. Ste največji strokovnjak na tem področju, na voljo imate veliko novih metod. Klinika Svjetlost ni največja v ožjem okolju, ampak tudi mnogo širše. Ravno zaradi omenjene formule.

Nikica Gabrić:
Pa še zaradi ene formule. Demokracija in kapitalizem sta nam omogočila dostop do svetovnega trga. Če ste pogumni in imate znanje, lahko vzamete posojilo in kupite opremo, enakovredno tisti v New Yorku, Parizu, Londonu ali kjer koli. Potem lahko pokažete svoje sposobnosti.

Moram priznati, da me je, ko sem bil pogosto povabljen operirati kje v tujini, motilo najprej to, da niso vedeli, iz katere države prihajam, ali pa so vedeli, da je to zelo majhna država ali kje je Dubrovnik, in te takoj obravnavali kot drugorazrednega zemljana. Tega vam nihče ne pove, vendar to začutite, ko prihajate. Ko pa se usedete za operacijsko mizo in dobro operirate, po možnosti hitreje kot kakšen Američan ali Rus, potem ste na to izjemno ponosni.

Hitrost v očesni kirurgiji ni nekaj, s čimer bi se bilo treba hvaliti, saj je osnovno to, da bolnik dobro vidi. Operiral sem na Fjodorjevem inštitutu v Moskvi za ameriško podjetje, ki jim je prodalo neko novo tehnologijo. Operacijo sem opravil v šestih minutah in pol, njihov strokovnjak pa v 17 minutah. Ta občutek, da ste pred tri tisoč ljudmi, ki so spremljali operacijo, na neki način demonstrirali znanje, da so se spraševali, od kod je ta, kako da nismo slišali zanj, je res dober.

Ta občutek, da ste boljši, da ste enakovredni, je več vreden kot kateri koli honorar in vas žene, da greste naprej, da tekmujete. Ena od mojih lastnosti je, da rad tekmujem – če nimam s kom, potem pa sam s seboj.

TFL Glasnik:
Toliko uspehov v stroki. Verjetno ste iskali kakšen nov izziv. Človek želi storiti kaj tudi za državo. Na koncu leta 2013 ste sklenili stopiti v politiko. Ustanovili ste stranko Nacionalni forum in moram priznati, da so mi kot podjetnici vaša stališča več kot blizu. Ne bi politizirala, a povejte mi, kako so vas razumeli?

Nikica Gabrić:
Problemi, ki mučijo hrvaškega človeka, mučijo tako tistega, ki hodi v cerkev, kot tistega, ki ne. Enake težave z zaposlovanjem imajo tisti, katerih dedje so bili partizani, kot tisti, katerih dedje so bili na drugi strani. Enako težko je vnukom tistih, ki so verjeli v Tita, kot vnukom tistih drugih.

Na Hrvaškem pa ves čas govorimo o preteklosti in ne o prihodnosti. Menil sem, da Hrvaška potrebuje podjetniško meščansko stranko, ki ne bo govorila o preteklosti, temveč bi reševala probleme prihodnosti. Žal je družba globoko razdeljena zaradi stvari, ki sem jih naštel, in ljudje ne razumejo, da Hrvaška v takšni finančni krizi ni sposobna vračati niti obresti, kaj šele glavnico dolgov. Vsako leto se izseli od 15.000 do 20.000 izobraženih mladih ljudi, imamo 10.000 manj rojenih otrok, kot na leto umre ljudi. Ker imamo prečudovito obalo, je bila ena od mojih idej, da naredimo nekaj, kar sem simbolično imenoval Florida Evrope. Da starejši ljudje, ki so upokojeni, so pa fizično in mentalno ohranjeni – 65 let danes ni veliko – živijo nekaj mesecev, morda tudi pol leta, na Hrvaškem. To bi bila priložnost za hrvaško prehrambno industrijo, za hrvaški turizem, za zdravstvo, ki bi skrbelo za te ljudi.

Žal so me desni in levi ugasnili v medijih. Preprosto nismo dobili prostora, saj sta se obe politični opciji bali te nove struje, ki na neki način ogroža njihove pozicije. Ni nam uspelo – očitno smo izbrali napačne volitve, to je evroparlamentarne volitve.

Pa še nekaj je. Ljudje so sklepali, da tisti, ki gredo v evropski parlament, zaslužijo pet ali šest tisoč evrov na mesec, že tako mislijo samo nase. Pet tisoč evrov za uspešnega podjetnika je smešna plača in me še malo ni zanimal finančni vidik te zgodbe. Menim, da na Hrvaškem še ni prišel čas za tretjo opcijo. Politiko sem zato nekako zamrznil. Preprosto ni kritične mase ljudi, ki bi se ukvarjali s tem, kar nas povezuje – danes vsi na Hrvaškem govorijo, kaj nas ločuje.

Poskus, da v Nacionalnem forumu zberemo ljudi, drugačne od nas, je bil razumljen, da je to zbiranje starih odpisanih politikov, mi pa smo želeli dokazati, da smo lahko za isto mizo, tudi če nismo.

TFL Glasnik:
Do kdaj ste to zamrznili?

Nikica Gabrić:
Tole bi razdelil tako: trideset odstotkov Hrvatov dela od jutra do večera in so uspešni, vlagajo v izobraževanje, v svojo stroko. Proti večeru, ko pridejo ven, nimajo potrebe spreminjati družbo. Sedemdeset odstotkov ljudi, ki so v spodnjem srednjem razredu in gredo proti revščini, pa bi se ukvarjalo s politiko. Vsi. Obupno me je razočaralo, da pol ljudi, ki so se vpisali v stranko, ni plačalo članarine, čeprav je znašala 20 evrov. Ne morete spreminjati sveta, če niste pripravljeni dati svojega prispevka. Vsi pričakujejo, da boste zagotovili prostor za sestanke, kavo, vodo. Nekdo mora prinašati denar in sem ga prinašal jaz, ne iz črnih virov, temveč iz svojega posla. Nato sem dojel, da je to nesmiselno.

TFL Glasnik:
Politikov ne intervjuvam, vendar me je zanimala vaša osebna zgodba.

Nikica Gabrić:
Samo še en podatek. V radiju 500 kilometrov okoli Istre živi 64 milijonov ljudi, katerih indeks bogastva je 144 v primerjavi z Evropo. Med temi 64 milijoni ljudi je 14 milijonov upokojencev. Moja teza je bila, da če bi med temi 14 milijoni tri milijone pripeljali, da živijo na Hrvaškem, in bi porabljali 50 evrov na dan, bi to znašalo 27 milijard evrov. Oni pa v svojih domačih državah porabijo 100 evrov na dan.

Zaradi tega so razglasili, da želim spremeniti krvno sliko Hrvaške, da bodo Hrvati izginili. Ko sem slikovito dejal, da Florida živi od zimskega turizma, so rekli, da želim betonirati hrvaško obalo, da bom razprodajal hrvaško zemljo. Ko sem govoril o jogurtu, ki ga nekateri teh ljudi popijejo za zajtrk, so rekli, da delam 'jogurtno revolucijo'. Zato sem se vprašal, ali to potrebujem.

TFL Glasnik:
Vseeno vam želim, da bi zamrznitev trajala čim krajši čas, sicer bi vas povabila, da pridete v Slovenijo in te ideje udejanjite tukaj.

In še zadnje vprašanje, ki ga vedno postavim – za vas bo malo drugačno. Kakšno je vaše sporočilo Slovencem, kakšno Hrvatom in morda obojim skupaj.

Nikica Gabrić:
Tako Hrvaška kot Slovenija imata problem v majhnosti države. Zato nas veliki ne jemljejo resno. Navidezno imamo enake pravice, v resnici pa moramo biti poslušni velikim državam. Zato moramo nadpovprečno veliko delati, da bi nas upoštevali in nam priznali obstoj, da smo vsaj majhen partner. Če se bo, govoril bom o Hrvaški, nadaljevala dosedanja politika, ne bomo partnerji, temveč sluge – le navidezno nam bodo rekli partnerji.

Evropski trg ima 500 milijonov ljudi, dokazati moramo, da smo sposobni ustvarjati proizvode, ki jih te pol milijarde ljudi potrebuje. Moja naslednja naloga na moji kliniki je, da tujce operiramo pri nas. Podpisali smo pogodbo z Angleži, ker ljudje na Otoku čakajo devet mesec ali leto dni na operacijo mrene in jih stane 1600 funtov za eno oko, mi smo jim ponudili ceno tisoč funtov in imamo še vedno 25 odstotkov zaslužka s to ceno, ker je cena dela pri nas nižja. Standard opreme naših prostorov, opreme za delo in znanja ljudi je povsem enakovreden njihovemu.

Zato vidim priložnost Hrvaške in Slovenije, da ustvarjata izdelke, ki jih lahko prodamo. Ko sem v politiki govoril, da Hrvaška ne more proizvesti milijona kulnov za Kitajce. Kulen stane 100 evrov in bi to bilo 100 milijonov evrov, vendar ne moremo vzredit milijon prašičev, saj ob avtocesti ne morete videti krave razen z oglasa za čokolado milka. Uničili smo neke primerjalne prednosti.

Imata pa Slovenija in Hrvaška druge potenciale, vendar se nismo pripravljeni združiti, da bi bili uspešnejši.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Jure Horvat