zagovornik - zagovornik po uradni dolžnosti - obseg pooblastila - izredna pravna sredstva - zahteva za varstvo zakonitosti - razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - dejansko stanje
1) Odvetnik J.R. iz L., ki je do pravnomočnosti sodbe zagovarjal obsojenca po uradni dolžnosti, je dne 13.2.1996 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ne da bi priložil obsojenčevo pooblastilo za vložitev navedenega izrednega pravnega sredstva. VS RS je zato zahtevo za varstvo zakonitosti s spisom vrnilo Okrožnemu sodišču v L., na poziv tega sodišča pa je odvetnik poslal pooblastilo obsojenca za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.
2) Zagovornik obsojenca s tem, ko skuša prikazati oškodovankino izpovedbo kot neresnično, izpodbija dokazno oceno sodišča, torej uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu čl. 420/II ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.
ugotovitvena tožba - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige
Bistvo spora med pravdnima strankama je v vprašanju, ali je bil tudi poslovni prostor, ki leži v pritličju stanovanjske hiše na J., T. 28, predmet dne 6.6.1983 sklenjene prodajne pogodbe. Z drugimi besedami to pomeni, da obstaja med pravdnima strankama spor o tem, ali je toženec na podlagi prodajne pogodbe z dne 6.6.1983 pridobil kakšne pravice tudi glede poslovnega prostora oziroma o tem, ali je med pravdnima strankama glede tega poslovnega prostora sploh nastalo kakšno pravno razmerje. Razjasnitev navedenih spornih vprašanj pa je tožeča stranka lahko zahtevala tudi z ugotovitveno tožbo (1. odstavek 187. člena ZPP), za vložitev katere je izkazala tudi pravno korist (v primeru, da sporni poslovni prostor ni bil predmet prodajne pogodbe z dne 6.6.1983, bo ta poslovni prostor predmet denacionalizacije v postopku, ki je že v teku). Ne glede na določbo že omenjenega 187. člena ZPP pa tožeči stranki ni mogoče odrekati pravice (in pravnega interesa) za vložitev ugotovitvene tožbe tudi zaradi dejstva, da je bila k vložitvi tožbe, s katero naj bi se ugotovilo, da toženec ni lastnik spornega poslovnega prostora, napotena tudi s pravnomočnim sklepom opr. št. 363-9/92 z dne 11.11.1992, ki ga je izdal organ, ki vodi denacionalizacijski postopek.
Tožena stranka ima prav, da je zemljiška knjiga javna knjiga, ki jo vodi sodišče in glede katere velja kot eno izmed temeljnih načel tudi načelo zaupanja v podatke, ki so vpisani vanjo. Pri sklicevanju na podatke zemljiške knjige pa tožena stranka prezre, da se na načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige lahko sklicuje le pošteni pridobitelj, ki je bil v dobri veri.
Zakon o državljanstvu FLRJ člen 35, 35/2.ZUP člen 143.
ugotovitev državljanstva
Nelojalnost iz 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ se pri osebah nemške narodnosti domneva. Toda stranki, ki v postopku domnevi nelojalnosti ugovarja, mora biti dana možnost, da dokazuje lojalnost osebe, katere državljanstvo se ugotavlja (143. člen ZUP).
revizija - izpodbijanje dejanske podlage v reviziji - sprememba tožbe - dejanska in pravna podlaga - sprememba tožbene podlage
Samo splošno navajanje v reviziji vrste kršitev, ki jih je mogoče po zakonu uveljavljati, ne da bi stranka konkretno opisala oziroma opredelila vsebino razlogov, ki jih uveljavlja, ni dovolj, da bi jih sodišče upoštevalo. Uradni preizkus v reviziji je močno skrčen: le na procesno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.
Tožeča stranka je do konca glavne obravnave, in to tudi še po razveljavitvi prvostopne sodbe, trdila, da je bila pogodba sklenjena, da je od nje odstopila oziroma jo razdrla, navzlic temu tožila za njeno razveljavitev in končno še podrejeno za njeno razvezo.
Zatrjevala je dogovor o vikendski parceli, za katero se je izkazala, da je kmetijsko zemljišče, in da toženec do pomladi 1992 ni uredil, da bi se dalo na njej graditi, po postavitvi podrednega zahtevka pa je še trdila, da se ta odložni ali razvezni pogoj ni izpolnil. Torej nič takšnega, kar bi kazalo na nesporazum, na neujemanje izjav volje. Gre torej za to, da trdi v dejanskem pogledu nekaj drugega, kot je to trdila do konca glavne obravnave. To pomeni spremembo istovetnosti zahtevka in nadalje spremembo tožbe (prvi odstavek 191. člena ZPP), ki pa je dovoljena le do konca glavne obravnave (prvi odstavek 190. člena ZPP). Po povedanem torej ne gre le za pravno kvalifikacijo.
Po 221.a členu ZPP sodišče v primerih, ko na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Dokazno breme pa leži na tistemu, ki nekaj trdi, razen, če zakon ne določa drugače.
Pravno odločilno dejstvo za odločitev (o tem sporu) je, da se je toženec v razmerju do tožnika obnašal kot prodajalec, da je bil on "gospodar posla".
Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je ob priliki sklepanja pogodbe toženec izročil tožniku tudi svojo vizitko. Na vizitki ni bil naveden toženčev status v podjetju. Če pa njegov status ni naveden, bi ga toženec moral tožniku jasno izkazati na drug način. Ugotovljeno pa je bilo, da je toženec sprejel kupnino, zanjo izstavil potrdilo v svojem imenu na papirju, iz katerega ni bilo razvidno, da sklepa posel za koga drugega, nato pripeljal zobozdravstveni stroj, ga potem ponovno prevzel zaradi popravila in se tudi angažiral za spremembo posameznih delov, ter končno tudi odpeljal posamezne dele tega stroja. Če pa je tako, ugovor, da toženec ni nastopal kot prodajalec, ni utemeljen.
Po 131. členu ZOR pogodbe res ni mogoče razdreti zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti. Vendar pa pri izpolnitvi, kakršna je bila dogovorjena, to je zobozdravstveni stroj, ni mogoče govoriti o neznatni neizpolnitvi, če manjkajo tako vitalni deli stroja kot je ultrazvočni aparat oziroma če gre za odmontiranje elektronske plošče, ki je potem bila nameščena v drug stroj drugje.
prometni davek - davčna osnova prometnega davka od prodaje rabljenih avtomobilov
1. Davčna osnova, od katere je treba obračunati in plačati davek od prometa rabljenih avtomobilov, je njihova prometna vrednost. Ta se načeloma določa po prodajni ceni. Če pa ta ne ustreza prometni vrednosti, ugotovi prometno vrednost davčni organ sam.
2. Eden od načinov za ugotovitev prometne vrednosti je tudi uporaba kataloga - cenika rabljenih osebnih avtomobilov, izdelanega na podlagi podatkov o cenah, ki veljajo na tržišču.
Višje sodišče je pri odmeri odškodnine za telesne bolečine - prestane in bodoče ter neprijetnosti med zdravljenjem upoštevalo v pravi meri upoštevalo vse elemente, ki jih kot relevantne predpisujeta 200. in 203. člen zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ni namreč mogoče iti mimo tega, da je tožnik trpel trajne hude in srednje močne bolečine le poltretji dan, takšne občasne pa 3 dni, medtem ko je bilo zmernih trajnih 10 dni, občasnih in pojemajočih zmernih pa 14 dni, torej vseh vsega skupaj dober mesec dni. Nadalje, da je nosil ovratnico, in to mehko 14 dni in dobil tetanus injekciji.
Neprijetnosti torej niso bile tako številne, kot skuša to oceniti revizija. V zvezi z bodočo škodo gre le za občasne bolečine pri sunkovitih gibih z vratom, v zvezi s čimer je tožnik še pojasnil, da pri vsakdanjih gibih nima težav, celo ne, če glavo obrne do konca. Torej navzlic dejstvu, da je bil tožnik star ob nesreči 36 let, opisana intenzivnost in pogostost bolečin ne opravičujeta višje kot prisojene odškodnine iz tega naslova v znesku 300.000,00 SIT. Tudi primerjava z odškodninami, ki jih prisojajo slovenska sodišča v podobnih primerih, ne opravičuje višje, kot je prisojena odškodnina, ki pomeni pravično denarno zadoščenje v smislu prvega odstavka 200. člena ZOR.
pogodba o delu - določitev plačila in izplačilo - zamuda dolžnika - kdaj pride dolžnik v zamudo - učinek upnikove zamude
Vodenje gradbenega dnevnika oziroma tako imenovane "šihtne" knjige ter izstavljanje začasnih situacij za (takšno) pogodbo o delu, ni pravno odločilnega pomena in zato na odločitev ne more vplivati.
Odločilno je le, da je tožnik obveznosti iz dogovorjene pogodbe o delu izpolnil, medtem ko toženka svoje obveznosti delno ni izpolnila.
Če se izterjujejo zaostale obveznosti iz več odmernih odločb, je dolgovni seznam lahko izvršilni naslov, ki pa mora biti sestavljen na podlagi odmernih odločb.
tožba na izpraznitev - soba v gostinsko počitniškem objektu
Sobe, ki je bila toženi stranki dodeljena v gostinsko-počitniškem objektu I., ni mogoče šteti za stanovanje v smislu določbe 4. člena zakona o stanovanjskih razmerjih, Ur.l.SRS, št. 35/84, 14/84. Tožena stranka na tej sobi zato ni bila imetnica stanovanjske pravice.
V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje je bilo namreč ugotovljeno, da se dejanska situacija, ki narekuje občasno uporabo služne stvari v obsegu, kot je naveden v izreku pravnomočne sodbe, ni spremenila že najmanj 77 let. Gnojišče tožene stranke stoji ves navedeni čas neposredno za stanovanjsko hišo, prostor med gnojiščem in hlevom pa je izredno ozek. Tožena stranka, ki se še vedno ukvarja s kmetijstvom, bi lahko prišla do gnojišča po drugi poti le z vzvratno vožnjo, pri kateri pa bi bila zaradi izredne ozkosti prostora potrebna posebna spretnost oziroma bi bil, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, taki vožnji kos le "specialist za vzvratno vožnjo". Obremenjenost 16 metrov dolge služnostne poti je le občasna (okoli štirideset voženj s praznim vozilom letno), sicer majhna škoda, ki letno nastane na služečem zemljišču - travniku pod katerim teče trasa vodovoda, zaradi česar gradnja ni mogoča, pa je vsaj 4,3 krat manjša od bremena, ki bi ga brez služnostne poti utrpelo gospodujoče zemljišče. Ob dolgoletnem nespremenjenem izvrševanju služnostne pravice, zlasti pa zaradi dejstva, da za varen in povprečno sposobnemu vozniku dostopen dovoz do gnojišča gospodarska potreba po "krožnih" vožnjah še vedno obstaja, sta tudi po revizijski presoji materialnopravno pravilni odločitvi sodišč druge in prve stopnje, da pogoji za prenehanje stvarne služnosti iz razlogov po 2. odstavku 58. člena ZTLR niso izpolnjeni.
dvostranske pogodbe - razveza pogodbe zaradi neizpolnitve - če je pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe - dispozitivna narava zakonskih določb
Dogovor strank v posledicah prekoračitve izpolnitvenega roka (125. člen ZOR) je lahko tudi tak, da je odstop od pogodbe treba nedvoumno sporočiti (20. člen ZOR).
Do uveljavitve zakona o spremembah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur.l. RS, št. 26/90), ki je pričel veljati 14.7.1990, je v primeru, če je za nameravana dela po zakonu zadostovala priglasitev v smislu 51. člena ZUN ter ta dela niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom in z njimi tudi ne bi bili prizadeti interesi drugih oseb, napravila uradna oseba o tem uradni zaznamek in izdala o tem potrdilo, ki bi ga po 2. odst. 62. člena ZUN morala izdati v 30 dneh po vložitvi pravilno vložene priglasitve. Če potrdila v tem roku organ ni izdal, se po tem zakonu šteje, da so dela dovoljena. Ker so tožniki priglasili dela 7.6.1990, je 30-dnevni rok iz 4. odst. 62. člena ZUN potekel 7.7.1990, torej pred novelo zakona (14.7.1990), ki je potrdila po tej določbi odtlej štela za odločbe, ki bi ne glede na obliko (potrdilo) morale biti vročene tudi prizadetim strankam.
Po določilu prvega odstavka 400. člena zakona o pravdnem postopku (naprej ZPP), lahko stranke vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, kadar je bil z njim postopek pravnomočno končan.
Pravnomočno pa je postopek s sklepom končan (v smislu prvega odstavka 400. člena ZPP), če ima sprejeta odločitev za posledico končanje postopka o tožbenem zahtevku (prenehanje litispendence). Z izpodbijanim sklepom litispendenca ni prenehala, ker je bila z njim zavržena le pritožba zoper sklep o prekinitvi postopka, kar pomeni, da tekoča pravda še ni končana. S takim sklepom tako postopek še ni končan in se bo nadaljeval, čim bodo prenehali razlogi za prekinitev postopka. Ker torej s pobijanim sklepom postopek ni bil pravnomočno končan, revizija zoper tak sklep ni dovoljena, zaradi česar jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (četrti odstavek 400. člena v zvezi s 392. členom ZPP).
bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih
Ko tožena stranka izpodbijani sodbi z navedbo določbe 354. člena ZPP očita procesne napake, jo graja s stališča obstoja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Le tako je mogoče razumeti revizijske navedbe, da ni ugotovljena vzročna zveza med kazensko odgovornostjo toženca in poškodbami tožnika oziroma "bi sodišče moralo ugotoviti civilno odgovornost tožnikov, ki je prav gotovo podana". Izpodbijani sodbi naj bi torej manjkali razlogi o odločilnih dejstvih, vendar to ni res. V njenih razlogih je posebej opozorjeno, da je sodišče prve stopnje "ustrezno upoštevalo tako v kazenskem postopku ugotovljena dejstva kot tudi dejstva, ki jih je v dokaznem postopku ugotovilo samo, ta dejstva pa so med seboj identična". Zato ne vzdrži revizijska teza, da vzročna zveza med toženčevim ravnanjem in poškodbami tožnika ni ugotovljena.
vojaško stanovanje - pridobitev imetništva stanovanjske pravice - dobrovernost - prevzem upravljanja premoženja JLA
Republika Slovenija je ob osamosvojitvi prevzela pravno nasledstvo od prejšnje skupne države SFRJ v obsegu, kot to izhaja iz Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ustavnega zakona za njeno izvedbo in drugih predpisov. Vsekakor je prevzela premoženje JLA in s tem tudi njen stanovanjski sklad.
Prevzela ga je z dnem osamosvojitve in s tem stopila v pravice in obveznosti, ki so veljavno nastale do tedaj. Nadaljnja pravna dejanja JLA, s katerimi je razpolagala s tistim premoženjem, ki ga je prevzela v upravljanje Republika Slovenija, pa za Republiko Slovenijo niso ustvarila nikakršnih obveznosti. Ta razpolaganja niso veljavna. Časovna meja za veljavnost pravnih dejanj JLA glede upravljanja in razpolaganja z njenim premoženjem na ozemlju Republike Slovenije je trenutek osamosvojitve.
povrnitev negmotne škode - deljena odgovornost - osebe, ki imajo v primeru smrti pravico do denarne odškodnine
Kršitev pravila prednosti je ena od najhujših kršitev cestnoprometnih predpisov. Posledica te kršitve je vsekakor znaten delež odgovornosti za škodo, ki nastane zaradi tega. Toda ugotovljena hitrost avtomobilista H. 119 km/h pri omejitvi 60 km/h ter pri znakih za križišče s stransko cesto in za prehod za pešce, ponoči, ob gostem nasprotnem prometu in zato pri vožnji z zasenčenimi lučmi predstavlja hujšo in bolj nevarno kršitev. Pomembna je izvedenčeva ugotovitev, da bi celo pri hitrosti 80 km/h H. lahko brez zaviranje z izogibanjem preprečil trčenje, ustavil pa bi se lahko pri hitrosti 72 km/h. Ta podatek pove, da je prav nadaljnja večja prekoračitev hitrosti predstavljala odločilen vzrok za nesrečo. Gre za tako veliko odstopanje od primerne hitrosti, da ni bilo mogoče pričakovati od drugih udeležencev, da bi s tem računali. Zato je razmejitev odgovornosti v razmerju 40 : 60 v breme avtomobilista pravilno.