Prvi odstavek 85. člena ZDR-1 v zvezi z opozorilom razen njegove pisne oblike ne določa drugih formalnosti za njegovo veljavnost. Ni bistveno, kako je pisno opozorilo sestavljeno oziroma kje v njem so navedene očitane kršitve. V ZDR-1 ni podlage za to, da bi se različno obravnavali očitki, navedeni v "izreku" pisnega opozorila, in očitki, navedeni v njegovi "obrazložitvi".
Če pisno opozorilo vsebuje več očitkov, je pogoj za njegovo utemeljenost (in s tem pogoj za podajo redne odpovedi iz krivdnega razloga), da je vsaj en očitek utemeljen. Šele, če po vsebinski obravnavi posameznih očitkov iz opozorila sodišče ugotovi, da noben izmed njih ni utemeljen, je mogoče pisno opozorilo šteti za neutemeljeno in posledično redno odpoved iz krivdnega razloga za nezakonito zaradi neizpolnjenosti tega pogoja.
Toženka ni dokazala očitka iz odpovedi, čeprav je bilo na njej dokazno breme (prvi odstavek 84. člena ZDR-1), da je tožnik organiziral odvoz cca. 3 m3 gozdno‑lesnih sortimentov (GLS), ki je napadel na sečišču.
Ker je imel tožnik dovoljenje da odpelje vse, kar je ostalo zadaj, tudi ni odločilno, ali je šlo za sečne ostanke ali pa za GLS, saj ta distinkcija na delovnopravno presojo ravnanja tožnika, ki mu je nadrejeni delavec odobril odvoz vsega, kar bo ostalo zadaj, ne vpliva.
Ni bistveno, da vročitev ni bila opravljena zakonitemu zastopniku toženke oziroma osebi, ki je pri toženki pooblaščena za sprejem pisanj. ZPP namreč ne določa zaporedja vročanja, oziroma da bi vročevalec moral najprej poskusiti pisanje vročiti zakonitemu zastopniku oziroma da bi moral iskati katero izmed pooblaščenih oseb. Tako ne drži pritožbena navedba, da je (osebna) vročitev pravilna le, če je sodno pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu za sprejem pisanj. Pravilna in enakovredna je tudi vročitev delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu družbe na naslovu, ki je vpisan v register (prvi odstavek 133. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 142. člena ZPP in tretjim odstavkom 139. člena ZPP).
O oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks lahko odloča strokovni sodelavec (12. točka prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 270. člena ZPP). Zoper odločitev, ki jo izda strokovni sodelavec, je dovoljeno pravno sredstvo, vendar o njem odloči sodnik istega sodišča (četrti in peti odstavek 53.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 54. člena ZS). Gre za specialnejšo določbo v razmerju do drugega odstavka 3. člena ZDSS-1, ki določa, da o pritožbah zoper odločbe delovnega in socialnega sodišča odloča višje delovno in socialno sodišče. Zoper sklep, ki ga izda strokovni sodelavec sodišča prve stopnje, ima torej stranka možnost pritožbe, o kateri odloča sodnik istega sodišča, zoper odločbo slednjega pa ima nato stranka možnost pritožbe, o kateri odloča pritožbeno sodišče.
Ker v konkretnem primeru o pritožbi zoper izpodbijani sklep odloča sodnik sodišča prve stopnje, se je pritožbeno sodišče izreklo za nepristojno in pritožbo odstopilo v reševanje pristojnemu sodišču prve stopnje.
Tožniku je bilo od zahtevanih 5.011,13 EUR prisojenih 3.707,89 EUR, kar pomeni, da ni uspel s 26 % svojega zahtevka. Sodišče prve stopnje bi tako ob pravilnem izračunu uspeha obeh strank moralo tožniku naložiti, da toženki povrne 26 % njenih stroškov, toženki pa, da tožniku povrne 74 % stroškov postopka na prvi stopnji.
Na traktorsko prikolico so se z vedenjem tožnika nezakonito nalagali gozdno lesni sortimenti (GLS) in ne sečni ostanki (C. C. jih je nalagal z dovoljenjem tožnika), pri čemer je bil prav tožnik kritičnega dne kot odpremnik na rampnem prostoru odgovoren za nadzor nad nakladanjem in razkladanjem GLS, za usmerjanje in vodenje voznikov in strojnikov ter za preverjanje, kaj se nalaga na traktorsko prikolico. Posledično se tožnik odgovornosti ne more razbremeniti s sklicevanjem na sekača, traktorista in šoferja.
Ravnanje tožnika vsebuje vse znake kaznivega dejanja male tatvine po drugem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v sostorilstvu. Tožnik je kot odgovorna oseba za nadzor nad nakladanjem GLS zavestno sodeloval pri odtujitvi tuje premične stvari v obliki približno 3 m³ GLS, ko je dal navodilo, da se na zasebno traktorsko prikolico naloži posekan GLS, pri čemer je vedel, da za takšen natovor ne razpolaga niti z dovoljenjem delodajalca niti z ustrezno knjigovodsko listino. Dejstvo, da les zaradi posredovanja inšpektorice ni bil odpeljan, kot pojasnjeno, ne izključuje dokončanosti dejanja. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam o neobstoju prilastitvenega namena, saj je iz ugotovljenih okoliščin razvidno, da je tožnik ravnal z direktnim naklepom in se zavedal protipravnosti svojega ravnanja.
Toženki in stranskima intervenientoma po prvem odstavku 6. člena Odvetniške tarife (OT) pripada urnina največ do višine postavke, ki je v tarifnih številkah posebnega dela določena za prvo tovrstno zastopanje, v tej zadevi je to glede na vrednost spora 6.000,00 EUR po tar. št. 15/3a v povezavi s 15/1a, 18/1 in 20/1 OT 300 točk.
Toženki sodišče prve stopnje ni priznalo potnih stroškov za prihod na naroke, saj jih ni priglasila, pravilno pa ji je skladno s četrtim odstavkom 6. člena OT v povezavi z 8. členom ZDOdv priznalo za odsotnost iz pisarne za čas poti na in s sodišča za vsake začete pol ure 20 točk (za 10 narokov 400 točk). Prvemu stranskemu intervenientu glede na to, da ima pooblaščenko v kraju, v katerem je sodišče, pripadajo potni stroški za njen prihod na sodišče in odsotnost iz pisarne za čas poti na in s sodišča za vsake začete pol ure 20 točk.
Tožnik je zlorabil bolniško odsotnost s tem, ko je potoval na Poljsko brez dovoljenja osebnega zdravnika; gre za odpovedni razlog po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ta temelji na ugotovitvi, da delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja.
Četudi sta bili stranki zakonca oziroma družinsko povezana, je pri urejanju razmerij iz pogodbe o zaposlitvi v prvi vrsti upoštevati položaj delavca in delodajalca, vključno z njunimi pristojnostmi v tem razmerju. Navedena okoliščina zato ne izključuje pravil, ki veljajo za delovno razmerje. Delodajalec ima pravico preverjati, ali delavec svoje pravice, konkretno pravice iz zdravstvenega zavarovanja, izvršuje v skladu s predpisi, in če jih ne, ustrezno ukrepati.
Odpoved delavca kogentno določenim pravicam iz delovnega razmerja v času delovnega razmerja, ko je delavec v položaju odvisnosti in podrejenosti v razmerju do delodajalca, ni dopustna.
Odpravnina je kogentno določena pravica iz delovnega razmerja, ki se ji tožnica z dogovorom z dne 30. 3. 2020 ni mogla pravno veljavno odpovedati.
ZJU ne določa kriterijev za premestitev javnih uslužbencev; slednje je v izključni pristojnosti delodajalca, ki mora paziti le na to, da odločitev ni diskriminatorna. Toženka se je kljub temu odločila za uporabo kriterijev in meril ter presoje drugih okoliščin za premestitev, pri čemer je bil (zgolj) eden izmed faktorjev tudi želja javnega uslužbenca, izražena v spletnem vprašalniku. Ker je tožnik zatrjeval, da je bila njegova premestitev posledica sankcioniranja in neenakopravne obravnave, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali se je toženka pri premestitvi tožnika držala meril in kriterijev, ki jih je oblikovala in v postopku zatrjevala.
Tožnica v tej fazi postopka ni verjetno izkazala obstoja terjatve. V sporu o zakonitosti odpovedi to pomeni, da mora biti z vidika uspeha tožbe verjetno izkazano, da je odpoved nezakonita oziroma očitno neutemeljena. Dejanska utemeljenost poslovnega razloga se bo praviloma presojala šele po izvedbi dokazov v kontradiktornem postopku. Obstoj terjatve je v tej fazi verjetno izkazan zlasti tedaj, ko iz navedb in predloženih listin izhaja, da je bila odpoved podana iz očitno neutemeljenega razloga, da delodajalec postopka odpovedi ni izpeljal skladno z določbami ZDR-1 oziroma da razlogi za ugoditev tožbenemu zahtevku prevladujejo nad razlogi za njegovo zavrnitev.
Razmerja med toženko in IPS družbami niso imela narave podjemne oziroma podizvajalske pogodbe, temveč so po vsebini pomenila zagotavljanje dela delavcev uporabniku. Ker IPS družbe za takšno dejavnost niso imele ustreznega dovoljenja, je šlo za nezakonit poslovni model, ki je prikrival dejansko delovno razmerje med tožnikom in toženko.
Upoštevaje ustaljeno sodno prakso glede posledic zlorab pogodbenih in delovnih razmerij z namenom oškodovanja delavcev pri prejemkih iz delovnega razmerja, je treba v tem primeru preseči določbo šestega odstavka 62. člena ZDR-1 in odgovornost toženke izenačiti z odgovornostjo delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja.
Zlorabo, kakršna je bila ugotovljena v tem sporu, je pravilno (in tudi pravično) pravno sanirati tako, da se za dejansko delodajalko tožnika šteje že od samega začetka uporabe njegovega dela dalje toženka.
S sklepanjem po nasprotnem razlogovanju (a contrario) je treba vse stalne dodatke, ki jih delodajalec plačuje delavcu, šteti v pojem plače in s tem v osnovo za obračun nadomestila plače, razen če zakon (ali kolektivna pogodba) izrecno določa, da vanjo ne štejejo. Pri vtoževanih dodatkih in nagradah ne gre za tak primer.
Kot drug z zakonom pooblaščen organ v smislu prvega odstavka 42.a člena ZSPJS je mogoče šteti tudi predlagatelja. Čeprav Kolektivna pogodba za poklicne novinarje na strani delodajalcev zavezuje le še predlagatelja in je bila sklenjena pred veljavnostjo ZSPJS, gre za kolektivno pogodbo, ki ureja plače v javnem sektorju, saj je predlagatelj kot javni zavod del javnega sektorja in sistema plač v javnem sektorju.
Nasprotni udeleženec je reprezentativen sindikat s področja radijske in televizijske dejavnosti, Kolektivna pogodba za poklicne novinarje pa velja za vse novinarke in novinarje ter urednice in urednike, zaposlene pri delodajalcu časopisnoinformativne dejavnosti radija in televizije (prvi odstavek 2. člena Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje). Čeprav je v teku spor glede reprezentativnosti nasprotnega udeleženca, je imel in še vedno ima status reprezentativnosti, kot to izhaja iz seznama reprezentativnih sindikatov, predstavlja pa vse zaposlene, tudi novinarje in urednike, v dejavnosti radia in televizije.
Ugotovitev števila nadur ne spada v izrek vmesne sodbe, saj vprašanje obsega nadurnega dela spada v presojo višine zahtevka in ne njegovega temelja. Pri vmesni sodbi gre za odločanje zgolj o temelju zahtevka. Število nadur je tipičen element, ki vpliva na višino terjatve (koliko znaša plačilo), ne pa na sam obstoj pravice do plačila za nadurno delo. Število nadur zato ne spada v izrek vmesne sodbe, ampak v nadaljnjo fazo postopka.
V obrazložitvi izvedenskega mnenja ne sme biti pomanjkljivosti (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Izvedenec mora navesti podatke in analize, na podlagi katerih je v mnenju podal ugotovitve glede strokovnih vprašanj, ker je le na ta način mogoče preveriti pravilnost teh ugotovitev. Če teh podatkov izvedenec v mnenju, dopolnitvah mnenja ali na ustnem zaslišanju, ki ima običajno odločilno dokazno vrednost pri odločanju o (ne)utemeljenosti zahtevka, ne prikaže, je stranka prikrajšana za pravico do izjave. Jasna, razumljiva in preverljiva obrazložitev izvedenskega mnenja je temeljna predpostavka, ki stranki zagotavlja, da se glede tega dela dokaznega postopka izjavi o rezultatu dokazovanja.
Sodno varstvo neizbranega kandidata je omejeno na preverjanje bistvenih kršitev razpisnega postopka in ali izbrani kandidat izpolnjuje zahtevane pogoje (prvi odstavek 36. člena ZZ). Sodišče glede na obseg sodnega varstva ne more presojati, kateri od kandidatov, ki izpolnjuje razpisne pogoje, je najustreznejši. Kandidati za direktorja nimajo pravice do imenovanja, mora pa biti zagotovljen pošten in transparenten postopek. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri razpisu ni prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, ki bi bistveno vplivale na odločitev, prav tako je izbrana kandidatka izpolnjevala vse razpisne pogoje.
Ker so bile stopnice tehnično brezhibne, sestopanje iz tovornjaka ni predstavljalo nevarne dejavnosti, temveč enostavno in običajno opravilo. V sporu niso bile dokazane že tožnikove trditve o načinu nastanka škodnega dogodka, sodišče prve stopnje pa utemeljeno ni ugotovilo niti nedopustnih ravnanj toženke, ki bi lahko botrovale škodnemu dogodku.
Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določb o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu in 45. člen ZDR-1).
Stroški prihoda in odhoda odvetnika na sodišče ne morejo bremeniti nasprotne stranke, če si stranka izbere pooblaščenca zunaj delovnega območja sodišča, pred katerim teče postopek, in te svoje odločitve posebej ne utemelji. Takšni izdatki namreč ne predstavljajo potrebnih stroškov postopka v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP.
Pritožba sicer poudarja razlike med delom tožnika po IPS modelu poslovanja in poznejšim agencijskim delom, vendar te razlike ne omajejo bistvene ugotovitve: tožnik je ves čas osebno opravljal isto delo, na istem kontejnerskem terminalu, z istimi sredstvi druge toženke, v njenem organiziranem delovnem procesu, po navodilih, ki so bila neposredno povezana z izvajanjem delovnega procesa druge toženke in pod njenim nadzorom, IPS model in agencijsko delo pa sta bila zlorabljena, saj sta prikrivala delovno razmerje. Zato je pravilno ugotovilo, da je bila v vsem tem obdobju dejanska delodajalka tožnika druga toženka.