ZDR-1 člen 200, 200/3. ZPP člen 165, 165/3, 200, 200/3, 274, 275, 350, 350/2, 365, 365-3, 366.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - datum vročitve - seznanitev - pravočasnost tožbe - zavrženje tožbe
V skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 lahko delavec pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Glede na zgoraj povzete navedbe strank v tožbi in odgovoru na tožbo v zvezi z vročitvijo izredne odpovedi oziroma tožničino seznanitvijo z odjavo iz zavarovanj je evidentno, da je bil ta časovni trenutek vročitve odpovedi oziroma tožničine seznanitve z njo med strankama sporen. Zato bi moralo sodišče prve stopnje ta dejstva podrobneje raziskati oziroma v zvezi z vprašanjem pravočasnosti tožbe izvesti kontradiktorni dokazni postopek, v okviru katerega bi relevantni časovni trenutek upoštevaje nasprotujoče si navedbe in dokaze šele ugotavljalo in končno ugotovilo. Ker ni tako ravnalo, temveč se je dejansko zadovoljilo z datumom vročitve izpodbijane odpovedi s fikcijo vročitve, kot ga je navedla toženka, je utemeljena pritožbena graja bistvene kršitve procesnih določb ter posledične nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v posledici česar je izpodbijana odločitev o zavrženju tožbe v tej fazi postopka vsaj preuranjena.
Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je imel tožnik v vtoževanem obdobju sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s prvo toženko in bil na tej podlagi vključen v socialna zavarovanja. Plačo mu je izplačevala prva toženka, delo pa je nepretrgano in trajno opravljal pri drugi toženki. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je v bistvenem podobnih primerih že odločilo, prav tako pa tudi pritožbeno in revizijsko sodišče, da se je podjemna pogodba, ki je bila sklenjena med toženkama, izvajala navidezno. Prva toženka pri drugi toženki ni opravljala luško prekladalnih storitev, ki so bile predmet podjemne pogodbe, temveč ji je dejansko trajno zagotavljala delo svojih delavcev. S posredovanjem delovne sile se zaradi neizpolnjevanja za to predpisanih pogojev ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga ne sprejemati. Z delovnim razmerjem pri prvi toženki je bilo prikrito delovno razmerje z drugo toženko. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjski zaključek o zlorabi poslovanja obeh toženk na škodo delavcev prve toženke (t. i. eksternalizacija delovnih razmerij) in o obstoju prikritega delovnega razmerja tožnika pri drugi toženki temelji na pravnem sklepanju sodišča prve stopnje, da tudi v obravnavanem sporu predstavljajo podlago odločitvi sodišča dejstva, kakršna so bila ugotovljena v drugih, pravnomočno končanih sporih, ki so potekali o podobnih pravnih in dejanskih vprašanjih ter v katerih je bila ena od strank druga toženka iz obravnavanega spora (A. d. d.). Takšno postopanje sodišča prve stopnje ni pravilno. Ali je tudi v razmerju med strankami tega spora podana omenjena zloraba in prikrito delovno razmerje, bi sodišče prve stopnje lahko ocenilo šele potem, ko bi izvedlo potrebne dokaze, ki so jih stranke predlagale v zvezi s tem. Tega ni storilo. S tem, ko je dejanske in pravne zaključke iz drugih sporov apliciralo na ta spor, ni ugotovilo razlogov o dejstvih, ki so za ta spor odločilnega pomena.
Prikrajšanje, ki temelji na zatrjevani zlorabi, je tožnik vtoževal od toženk tudi kot plačilo terjatve iz delovnega razmerja (zahteval je razliko v plači in prejemke iz delovnega razmerja, ki bi jih prejel kot delavec druge toženke). Sodišče prve stopnje je zavrnitev zahtevka po tej podlagi obrazložilo s tem, da bi zoper drugo toženko moral vložiti tožbo v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, pa tega ni storil, medtem ko prva toženka ni bila delodajalec, ki v smislu določil ZDR-1 zagotavlja delo delavcev uporabniku, zato ne odgovarja za plačilo denarnih prejemkov, ki bi jih tožnik prejel kot delavec druge toženke. Takšna stališča po oceni pritožbenega sodišča niso pravilna in jim pritožba utemeljeno nasprotuje.
pomanjkljiva sodba, ki je ni mogoče preizkusiti - pomanjkljiva dokazna ocena - pravica do izjave in sodelovanja v postopku - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Toženka v pritožbi pravilno opozarja tudi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih pripomb na izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke. Pravica do sodelovanja v postopku je stranki kratena, če sodišče ne upošteva njenih navedb ali se do njih ne opredeli, čeprav bi glede na pravno stališče, kakršno je sprejeto v sodbi, lahko bile pomembne. Toženka je obrazloženo ugovarjala izvedenskemu mnenju in njegovi dopolnitvi, vendar se sodišče prve stopnje do njenih pripomb ni opredelilo. Izvedensko mnenje je v celoti sprejelo kot verodostojno podlago za odločitev v zadevi, ne da bi pri tem obrazložilo, zakaj pripomb toženke ne sprejema. S tem je bila toženki kratena pravica do sodelovanja v postopku, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Ker sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo svojih ugotovitev, niti pojasnilo, zakaj je navedbe toženke in stranske intervenientke štelo za neutemeljene, je tudi dokazna ocena pomanjkljiva. Posledično je odločitev sodišča prve stopnje o odškodninski odgovornosti toženke preuranjena. Zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP ugodilo pritožbama, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tj. v točkah I, III, IV in V izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081432
ZObr člen 97e. ZPP člen 8, 155, 155/1, 165, 165/1, 353.
stalna pripravljenost - vojaško urjenje - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - neuporaba direktive EU - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak
V pritožbi tožnik predvsem nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izvedenih dokazov (pisne izjave oziroma izpovedi prič B. B., C. C., delno tudi A. A. in samega tožnika) sklenilo, da je bila tožniku odrejena stalna pripravljenost v okviru operativnih urjenj, ki se redno zahtevajo od pripadnikov SV, da se jim omogoči soočenje s položaji, ki predstavljajo natančno posnemanje pogojev dela, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah oziroma razmerah vojaških operacij v pravem pomenu besede, s čimer je podana izjema iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19. Tožnik s sklicevanjem na dejstvo, da je opravljal tipične naloge podporne službe na terenu, ne more izpodbiti dokazne ocene, da so se na vajah in usposabljanjih, za katera tožnik vtožuje plačilo, posnemali ekstremni pogoji, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede. Tudi tožnik je izpovedal, da so bili med usposabljanji izpostavljeni razmeram, kot bi bili morebiti v realnih izrednih razmerah, priča A. A. pa, da je izvedba terenskih usposabljanj odvisna od zagotovitve logistične podpore oziroma jih brez nje ne bi bilo mogoče izvesti. Tudi iz pisnih izjav prič B. B. in C. C. jasno izhaja, da se na kolektivnih usposabljanjih ustvarijo razmere, ki so čim bolj realistične oziroma čimbolj podobne vojnemu stanju ali izrednim razmerja, v katerih bo enota delovala, oziroma da je nujno, da se pripadniki urijo skupaj, vadijo skupaj in tudi živijo skupaj v obliki večdnevnih usposabljanj.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - vojaško strokovno usposabljanje - neuporaba direktive EU - nedopustne pritožbene novote
Tožniku je bila maja 2021 odrejena stalna pripravljenost v okviru mednarodne vojaške vaje A. v trajanju 47 ur. Tožnik pri toženki sicer opravlja delo podčastnika ZRP energetika in je razporejen na formacijsko dolžnost poveljnik oddelka, ki jo opravlja v nazivu štabni vodnik v ... polku ... E. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik svoje delo redno opravlja prav na tej lokaciji, čemur toženka v pritožbi ne nasprotuje. Ugotovilo je še, da je tudi na dneve izvedbe vaj kot običajno prišel na delo na to lokacijo, v okviru vaje so mu bile odrejene enake naloge, kot jih sicer opravlja redno na delovnem mestu na E. oziroma enake naloge, kot če bi mu bila odrejena straža, v zvezi s katero mu je bila tudi odrejena stalna pripravljenost, ki šteje v delovni čas (toženka pa zoper ta del izpodbijane sodbe ne vlaga pritožbe). Tudi temu toženka konkretno ne nasprotuje.
Toženka v postopku ni podala nobenih trditev v zvezi s konkretno izvedbo mednarodne vojaške vaje ..., prav tako tudi ne v zvezi s tožnikovo vlogo v okviru te vaje, kar je za odločitev bistveno. Tako gre pri pritožbenih navedbah, s katerimi si toženka prizadeva dokazati, da je bil tožnik na navedeni mednarodni vojaški vaji (tudi) vadbenec oziroma da je bil nezamenljiv, za pritožbene novote. Teh pritožbeno sodišče ni presojalo, saj jih toženka prvič podaja šele v pritožbi, pri čemer ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP) .
ZDR-1 člen 200, 200/3. ZPP člen 274, 274/1, 350, 350/2, 365, 365-2, 366.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Tožniku je bila odpoved vročena dne 21. 3. 2024 in takrat mu je pričel teči 30-dnevni prekluzivni rok za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Na tek roka ne vpliva okoliščina, da je tožnik do pogovora s strokovnimi službami na Zavodu za zaposlovanje RS v A. menil, da je bila odpoved zakonita. Tožnik bi moral tožbo vložiti najkasneje do 22. 4. 2024. Ker je tožbo vložil 10. 10. 2024, je zamudil prekluzivni rok, zato jo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas - obvestilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe - predhodni preizkus tožbe
Skladno s prvim odstavkom 79. člena ZDR-1 pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha veljati z iztekom časa oziroma, ko je dogovorjeno delo opravljeno, ali s prenehanjem razloga, za katerega je bila sklenjena. Če preneha razlog, zaradi katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, delodajalec ni dolžan podati odpovedi, saj pogodba zaposlitvi v takem primeru preneha veljati po samem zakonu. Delodajalec delavcu niti ni dolžan izstaviti obvestila o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, vendar je toženka to kljub temu storila, a se zato ne šteje, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati na podlagi obvestila. Pogodba je prenehala veljati po samem zakonu s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena, to je zaradi izpisa otroka. Če se tožnica ni strinjala s tem, da razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi več ne obstaja, bi morala do 13. 3. 2024 vložiti tožbo, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, saj je bila o tem obveščena dne 12. 2. 2024, poleg tega ji je delovno razmerje prenehalo dne 13. 2. 2024. Tožnici je tako v vsakem primeru rok za tožbo pričel teči 13. 2. 2024 in se je iztekel 13. 3. 2024.
Predsednik senata lahko ob predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim tožbo zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost, ali če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo (prvi odstavek 274. člena ZPP). Sodišče prve stopnje tožbe sicer ni zavrglo že ob predhodnem preizkusu, ampak po prejemu odgovora na tožbo, vendar glede na to, da za obravnavo tožbe niso bili izpolnjeni pogoji, ni bilo dolžno čakati, da tožnica odgovori na navedbe iz odgovora na tožbo. S tem ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti, kot to neutemeljeno uveljavljala pritožba.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081464
ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 353.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - neuporaba direktive EU - straža - varovanje državne meje - kolektivna pogodba za javni sektor - sodba vrhovnega sodišča
Tožena stranka bi morala dokazati, da gre pri dejavnosti straže in varovanja državne meje za eno od izjem, vendar tega ni dokazala. Sodišče prve stopnje pri tem ni izhajalo iz narave dela tožnika, ampak dejavnosti varovanja državne meje kot take, utemeljeno pa se je sklicevalo tudi na odločitev v zadevi VIII Ips 196/2018, v kateri se je prav tako obravnavalo vprašanje plačila vojaške osebe v času pripravljenosti, višina dodatka, ki je veljala takrat, pa je pri tem nepomembna.
Glede na to, da se tožnikova pripravljenost za delo v zvezi s stražo in varovanja državne meje obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in mu priznalo plačilo, ki izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače in plačo v višini 100 % urne postavke. Določbi drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katerega izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas). Pritožba se tako neutemeljeno sklicuje na to, da iz sodbe C-742/19 izhaja, da je za čas razpoložljivosti za delo s prisotnostjo v vojašnici dopustno različno plačilo v odvisnosti od tega, ali delavec delo dejansko opravlja.
ZODPol člen 29, 29/2,. KPJS člen 39, 39/2. ZPP člen 154, 155, 165, 353, 358, 358-5. Odvetniška tarifa (2015) člen 11.
dodatek za nevarnost in posebne obremenitve - policija - stroški predhodnega postopka - načelo enako plačilo za enako delo
Na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanje je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da sta bila pri delu tožnika v vtoževanem obdobju izpolnjena oba pogoja za plačilo dodatka za nevarnost in posebne obremenitve po drugem odstavku 29. člena ZODPol. Ker je tožnik opravljal naloge skupaj s pripadniki posebne policijske enote, ki so bile istovrstne, saj so vsi opravljali nadzor državne meje in pri tem prejemali navodila od skupnega nadrejenega, je opravljal enako delo v enakih okoliščinah kot pripadniki te enote. Pri tem je ustrezno upoštevalo, da tožnikova metoda dela glede na to, da je bil vodnik službenega psa, ne more biti povsem identična metodi dela pripadnikov posebne policijske enote. Vendar pa niti ta okoliščina niti dejstvo, da se zaradi učinkovite izvedbe nalog niso mogli vsi nahajati na eni lokaciji, ne utemeljuje bistvene razlike v vsebini njihovega dela. Glede na enak dejanski stan je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnik za svoje delo v vtoževanem obdobju upravičen do enakega plačila.
Toženka pa v pritožbi pravilno opozarja, da so bili tožniku nepravilno priznani stroški pritožbe zoper sklep toženke v višini 250 točk, saj predhodni postopek v sporih zaradi (čistih) denarnih terjatev, kot je v obravnavanem primeru, ni procesna predpostavka za sodno varstvo in torej ni potreben strošek v smislu določbe 155. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato tožnikove stroške znižalo za 250 točk, tako da ti ob ponovni odmeri znašajo 859,39 EUR in ne 1.042,37 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje.
ZDR-1 člen 5, 5/1, 202. ZPP člen 155, 155/1, 165, 165/1, 206, 206/6, 286, 339, 339/2, 339/2-14, 353. ZPDZC-1 člen 5, 5/7.
poslovni model - zloraba - prikrajšanje - reparacija - posredovanje delavcev drugemu uporabniku - ugovor zastaranja - zastaranje terjatve iz delovnega razmerja - dejanski delodajalec
Formalni delodajalec pokojnega tožnika, družba IPS, čeprav je posredovala delavce, ni bila družba za zagotavljanje dela delavcev uporabniku; posredovanje delavcev, kot je bil pokojni tožnik, je bilo nezakonito, čemur pravzaprav pritrjuje sama toženka v pritožbi. Prav tako sama priznava, da je družba IPS poslovala izključno z njo in da je bil pokojni tožnik vključen v delovni proces toženke. Že navedeno ob upoštevanju trajnega opravljanja dela (tožnik je delo opravljal pri toženki od leta 1998 dalje) daje podlago za presojo, da je bilo delovno razmerje zlorabljeno. Zloraba pa pomeni, da je šteti toženko za dejanskega delodajalca v smislu ZDR-1 (drugi odstavek 5. člena ZDR-1), ki za prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja odgovarja kot za reparacijo, ne na odškodninski podlagi.
Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo ugovoru zastaranja toženke; upoštevalo je petletni zastaralni rok za terjatve iz delovnega razmerja, določen v 202. členu ZDR-1, ki je začel teči z zapadlostjo posameznega prejemka. Ker ne gre za kondikcijo ali odškodnino, so z zastaranjem tovrstnih terjatev povezane pritožbene navedbe tožnice, ki jih dosledno ponavlja iz pripravljalne vloge z dne 3. 3. 2022, za odločitev nebistvene kot je neutemeljeno sklicevanje na stališča sodne prakse v drugačnih sporih ali na ureditev v Zakonu o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1; sedmi odstavek 5. člena ZPDZC-1), saj v primeru pokojnega tožnika ni šlo za delo na črno, poleg tega pa določba o obveznosti delodajalca, ki zaposluje na črno, ne pomeni, da je zastaranje drugače urejeno, kot je v splošnih predpisih obligacijskega (oziroma delovnega) prava.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081779
ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 7, 7/1, 154, 154/1, 165, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - sodba SEU - straža - varovanje državne meje - vojaška operacija - trditveno in dokazno breme
Ob upoštevanju vsebine vojaške dejavnosti straže, kot je bila ugotovljena v konkretnem primeru (redna dejavnost SV, vnaprej načrtovana, običajna služba v mirnem času, kontinuirano izvajanje) je sodišče pravilno zaključilo, da opravljanje straže ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede. Pravilnost takega materialnopravnega zaključka je bila že potrjena v izpostavljeni sodbi VSRS opr. št. VIII Ips 196/2018, na podlagi bistveno enakih okoliščin primera tako v dejanskem kot v pravnem smislu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da straža ne utemeljuje izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES.
Glede na to, da varovanje državne meje ni bilo usmerjeno v usposabljanje na terenu, temveč v patruljiranje in nadzor, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da delovanja pripadnikov Slovenske vojske na državni meji ni mogoče umestiti pod izjemo po 1. alineji izreka sodbe C-742/19. Pridobivanje praktičnih izkušenj terenskega dela ne dosega standarda operativnega urjenja, ki se nanaša na soočanje s položaji, ki omogočajo kar najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede.
URS člen 2, 23, 25. ZPP člen 11, 11/1, 11/3, 333, 333/1, 336a, 350, 350/2, 363, 363/1, 365, 365-2, 366.
denarna kazen zaradi zlorabe pravic - tožnik - ustavna pravica do pritožbe - načelo enakosti - načelo enakega varstva pravic
Tožnik, kot je podrobno povzelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ponavljajoče vlaga nedovoljene pritožbe, v katerih vztraja pri enakih navedbah. Takšno ravnanje je pravilno štelo za zlorabo procesnih pravic in s tem podlago za kaznovanje na podlagi tretjega odstavka 11. člena ZPP. Prvi odstavek 11. člena ZPP nalaga sodišču, strankam in drugim udeležencem prizadevanje, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški; vsaki stranki nalaga, da skrbno in pravočasno uresničuje svoje pravice, sodišču pa, da onemogoči vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke in drugi udeleženci.
Ustavna pravica do pritožbe (25. člen Ustave RS), izhajajoča iz načela zakonitosti (2. člen Ustave RS) in enakega varstva pravic (23. člen Ustave RS) je zagotovljena vsakemu proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, kadar ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. V delovnem sporu (pravdnem postopku) je urejena v 25. poglavju ZPP (333. do 336.a člen ZPP). Tožniku je bila pravica v tem sporu zagotovljena.
stroški postopka - uspeh stranke - opisni zahtevek - posebni stroški
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnik v sporu uspel v pretežni meri. Uspeha ni vrednotilo ločeno po temelju in po višini (čeprav je tako navedlo v obrazložitvi). To niti bilo mogoče, saj je tožnik uveljavljal nekonkretiziran (opisni) denarni zahtevek. Pri oceni uspeha je pravilno upoštevalo, da je tožnik uspel v svojem prizadevanju za plačilo prikrajšanja pri plači po dejanskem delu, pri čemer je za prvi dve obdobji do 30. 11. 2020 uspel v celoti, za drugi dve pa deloma (zahtevek je bil za obdobje od 1. 12. 2020 do 30. 4. 2021 zavrnjen za en plačni razred in za naslednje obdobje od 1. 5. 2021 do 31. 12. 2022 za dva plačna razreda; oboje zaradi neupoštevanja napredovanj). Drugačne pritožbene navedbe in zavzemanje za drugačno vrednotenje uspeha s strani toženke so neutemeljeni.
Ob pravilni oceni, da tožnik ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom zahtevka in da zaradi tega niso nastali posebni stroški, je sodišče prve stopnje o pravdnih stroških pravilno odločilo, upoštevaje tretji odstavek 154. člena ZPP.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka - načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča - računanje roka - fikcija vročitve
Upoštevaje zgoraj citirano zakonsko določbo je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 30. 8. 2024 skupaj s pritožbo zoper sklep z dne 25. 1. 2024 (četrti odstavek 117. člena ZPP) vložen prepozno, po poteku šestih mesecev od dneva zamude. Sodišče prve stopnje je sicer potek roka za pritožbo zoper sklep z dne 25. 1. 2024 v korist tožnika (nepravilno) izračunalo šele na dan 27. 2. 2024, neupoštevaje načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 1. 2015, ki mu sledi tudi sodna praksa, da se pri izteku roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP ne upošteva določbe četrtega odstavka 111. člena ZPP, po katerem se, če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delovnika. To pomeni, da lahko fikcija vročitve nastopi tudi na soboto, nedeljo, praznik, ki je dela prost dan, ali na drug dela prost dan v Republiki Sloveniji.
ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 337, 337/1, 350, 350/2, 365, 365-2, 366. ZDSS-1 člen 41, 41/5.
začasna odredba - verjetno izkazan obstoj terjatve - izostanek hujših neugodnih posledic za dolžnika - bolniški stalež - refundacija nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela - zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi - denarna kazen
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožnik konkretno pojasnil verjeten obstoj predpostavke iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, torej da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. V postopku zavarovanja z začasno odredbo mora tožnik že v samem predlogu za njeno izdajo izkazati vsa pravno relevantna dejstva, to je dejstva o nastanku in obsegu škode, predvsem pa, da je taka škoda zanj težko nadomestljiva. Temu tožnik ni zadostil z zatrjevanjem, da bo zaradi izgube zaposlitve izgubil edini vir preživljanja. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se v položaju izgube dohodkov, ki v večini primerov predstavlja glavni vir preživljanja, po naravi stvari znajdejo vsi delavci, ki jim preneha delovno razmerje. Gre torej za logično posledico prenehanja delovnega razmerja, ki sama po sebi, brez ustrezne konkretizacije v posameznem primeru še ne more predstavljati izpolnjenosti pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ - nastanka težko nadomestljive škode.
Zmotno je tudi pritožbeno vztrajanje, da je bila za izdajo začasne odredbe izpolnjena predpostavka iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Čeprav sodna praksa sicer ni povsem enotna, ali je mogoča izdaja regulacijske začasne odredbe v primeru, ko je izpolnjena le ta predpostavka, je za obravnavani primer ključno, da sodišče prve stopnje obstoja okoliščin iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ pravilno ni ugotovilo.
Zgolj s pritožbenim ponavljanjem, da je tožnik v bolniškem staležu, ki naj bi po njegovih predvidevanjih trajal tudi v prihodnje, kar pomeni, da gre nadomestilo za bolniški stalež vključno s prispevki (trenutno) v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS, tožnik ne more uspešno dokazovati neobstoja hujših neugodnih posledic za toženko v primeru, če bi se tekom postopka začasna odredba izkazala za neutemeljeno, ker bi te (v obliki neupravičeno izplačanih bolniških nadomestil) nastajale Zavodu za zdravstveno zavarovanje RS, ki izplačano nadomestilo delodajalcu v primeru daljšega bolniškega staleža refundira. To še ne pomeni, da bi lahko delodajalec pristajal tudi na neutemeljena izplačila zgolj zato, ker zaradi predvidene refundacije v končni fazi ne bo nosil njihovega (celotnega) finančnega bremena.
ZDR-1 člen 84, 84/1. ZDR-1 člen 165, 165/3, 350, 350/2, 355.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - reorganizacija - delovne naloge - odpovedni razlog - dokazno breme - dejanski prenos
Tožnica je v okviru izpodbijanja odpovednega razloga toženki očitala, da je izpodbijana odpoved neobrazložena, saj ne pojasni, kdo konkretno in katere naloge njenega delovnega mesta naj bi dejansko prevzel. Iz njene izpovedbe kot stranka tudi izhaja, da kolikor je njej znano po zasebnem obisku A., njenih delovnih nalog niso razporedili med druge zaposlene, saj določena dela niso bila opravljena. Poleg tega posamezni poimensko izpostavljeni zaposleni v času, ko je bila še zaposlena pri toženki, niso opravljali nobenih nalog iz opisa njenega delovnega mesta. Glede na razporeditev dokaznega bremena pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 84. člena ZDR-1) in upoštevaje podano trditveno podlago tožnice (zatrjevanje negativnega dejstva, da do dejanske prerazporeditve njenih delovnih nalog na druge zaposlene ni prišlo) je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo že s tem, ko se je v dokaz reorganizacije zadovoljilo s formalno spremembo Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest in predloženimi pogodbami o zaposlitvi posameznih delavcev, ki imajo v opisih del in nalog teh pogodb o zaposlitvi zajete posamezne delovne naloge, ki jih je predhodno po odpovedani pogodbi o zaposlitvi opravljala tožnica (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 13). Tožnica v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da ni mogoče zgolj na podlagi zapisov na posamezen list papirja sklepati, da se v praksi ta dela dejansko tudi opravljajo tako, kot je formalno navedeno. Za presojo zakonitosti podane odpovedi ni bistvena (le) ugotovitev, da je bila formalno izvedena reorganizacija, ampak bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati dejstva glede njene dejanske izvedbe.
ZNPPol člen 4. ZPP člen 155, 155/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 353, 360, 360/1.
policist - odreditev dela - delovno mesto - naloge policije - zahteva za odpravo kršitve - dežurstva
Tožnik v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je po pogodbi o zaposlitvi z aneksi dolžan opravljati tudi naloge v skladu s 4. členom ZNPPol, ter se zavzema za to, da se skladno s to določbo lahko stalnemu dežurnemu odrejajo samo naloge, ki so opredeljene v razdelku 3.1 Pravil policije (dežurstvo). Navedeno ne drži. Kljub temu, da je naziv tožnikovega delovnega mesta višji policist - stalni dežurni, naloge tega delovnega mesta ne vključujejo le nalog iz 77. do 87. člena Pravil policije, ki opredeljujejo dežurstvo, temveč še številne druge naloge, ki se po svoji naravi opravljajo na terenu (denimo nadzorovanje in urejanje prometa, vzdrževanje javnega reda in miru, nadziranje na mejnih prehodih ter varovanje javnih shodov in prireditev, prim. 3. člen aneksa z dne 20. 7. 2018, A 12), in izvajanje nalog v skladu s 4. členom ZNPPol. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da sta patruljiranje in dežurstvo dve obliki dela za izvrševanje nalog policije. To izhaja iz Pravil policije, ki skladno z opredelitvijo v 1. členu urejajo medsebojna razmerja, odnose in način dela policijskih enot in uslužbencev policije. Opredelitev dežurstva v Pravilih policije je treba razumeti v navedenem okviru, tj. kot opredelitev ene izmed temeljnih oblik dela policije, in ne kot opis dela na delovnem mestu stalnega dežurnega. Pravila policije ne določajo, kaj delajo zaposleni na različnih sistemiziranih mestih v policiji. Kaj spada med naloge posameznega delovnega mesta, določa sistemizacija delovnih mest in za posamezne zaposlene pogodbe o zaposlitvi, ki so jih podpisali, tako kot je tožnik podpisal svojo pogodbo o zaposlitvi in anekse k njej. Pravno nepomembno je, koliko zaposlenih pri toženki in na katerih delovnih mestih ima v svojih pogodbah o zaposlitvi določilo o izvajanju nalog v skladu s 4. členom ZNPPol.
ZDR-1 člen 34, 200, 200/1, 200/2. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 181, 181/1, 339, 339/2, 339/2-8, 350, 350/2, 365, 365-2, 366. URS člen 2, 22, 25.
prepozna tožba - rok za vložitev tožbe - ugotovitvena tožba - zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe - zavrženje tožbe
Pritožbene navedbe, da je tožnici onemogočeno pravno varstvo zoper nezakonito ravnanje delodajalca, zaradi česar je postavljena v še bolj podrejeni položaj, so neutemeljene. Kolikor delavec meni, da mu delodajalec nezakonito nalaga določene obveznosti oziroma krši njegove pravice, lahko na podlagi prvega odstavka 200. člena ZDR-1 od delodajalca zahteva odpravo kršitev pravic. Če delodajalec v roku 8 dni od pisne zahteve delavca ne izpolni svoje obveznosti in ne odpravi kršitev, lahko delavec v roku 30 dni zahteva sodno varstvo. Tožnica se je zoper navodilo delodajalca, ki izhaja iz izpodbijanega obvestila, pritožila oziroma zahtevala odpravo kršitev pravic. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je delodajalec na zahtevo odgovoril dne 22. 2. 2024. Tožnica tožbe nato ni vložila v roku 30 dni, ampak šele 5. 4. 2024, zato je bila s tožbo prepozna, tega pa ne more sanirati z vlaganjem ugotovitvene tožbe. Odločitev sodišča prve stopnje, da se tožba zavrže, je pravilna že iz tega razloga.
Prvi odstavek 181. člena ZPP določa, da tožeča stranka lahko s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, kar ne zajema možnosti ugotavljanja nezakonitosti navodil delodajalca in s tem obhod obveznosti delavca iz prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1. Ker ni bil izpolnjen pogoj iz 181. člena ZPP za vsebinsko obravnavo tožbe, jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo, očitek o relativno bistveni kršitvi pravil postopka pa je neutemeljen.
Ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo, je pravilno zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Tožnica je z začasno odredbo želela zadržanje izvrševanja navodil in zahtev iz obvestila do pravnomočne odločitve o tožbi, katero je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo, zato niso izpolnjeni pogoji za obravnavo predloga za izdajo začasne odredbe.
URS člen 14, 22. ZDR-1 člen 33, 34, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 163, 163/1, 179, 200. ZPP člen 8, 154, 154/1, 165, 165/1, 227, 227/1, 286, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 350, 350/2, 353. Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije (2014) člen 29. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije (2015) člen 26, 26/5.
odsotnost z dela - odpovedni razlog - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - koriščenje dopusta brez dovoljenja - obveznosti delavca - opravljanje dela - upoštevanje delodajalčevih navodil
Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku na podlagi druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, skladno s katero lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je odpoved prejel, ker je bil dne 29. in 30. 6. 2023 odsoten z dela (bil je na kolesarjenju v Franciji), čeprav mu za ta dva dneva letni dopust ni bil odobren. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da lahko odsotnost z dela predstavlja utemeljen odpovedni razlog samo v primeru, če delavec na delo ne pride najmanj pet dni zaporedoma, o razlogih za odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Navedeno predstavlja odpovedni razlog po četrti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, tožniku pa je bila odpoved, kot rečeno, podana po drugi alineji tega zakonskega določila, glede katere pa ni odločilno ne število dni (neupravičene) odsotnosti z dela ne v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je tožnik toženko obvestil, da gre na kolesarjenje v Francijo.
S tem, ko toženka ni odgovorila na tožbo, se šteje, da je priznala dejanske navedbe tožnice, zato zamudne sodbe ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Pritožbene navedbe, da toženka priznava odgovornost le za škodo do 800,00 EUR, da je sporazum podpisala zaradi groženj in ustrahovanja in je bila žrtev trpinčenja, so glede na navedeno nedovoljene, saj toženka z njimi nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, zato jih pritožbeno sodišče ne upošteva.