ZUP člen 279, 279/1, 279/1-1. ZPDZC-1 člen 17, 17/5. ZUS-1 člen 68.
delo na črno - kratkotrajno delo - evidenca opravljenih ur dela - prekršek - ugotovitvena odločba - ničnost upravnega akta
Z izpodbijano odločbo tožniku ni bilo prepovedano opravljanje dejavnosti ali opravljanje dela na črno niti mu ni bila naložena kakšna druga obveznost s tega področja. Odločba vsebuje zgolj dejanske ugotovitve opravljenega postopka nadzora, ki jih vsebuje že zapisnik o nadzoru nad zaposlovanjem na črno pri delodajalcu z dne 12. 5. 2021, in na podlagi katerih je organ izdan plačilni nalog v ločenem prekrškovnem postopku. Z izpodbijano odločbo tako ni bilo odločeno o tožnikovih pravicah ali obveznostih s področja upravnega prava (2. člen ZUP), temveč se samo ugotavljajo okoliščine, pomembne za drug (prekrškovni) postopek, to pa je stvar, v kateri se ne more z dispozitivom samostojno odločati v upravnem postopku.
davek od dobička iz kapitala - dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev vrednostnih papirjev - davčne stopnje - neprava retroakrivnost - ustavne pravice
V Uradnem listu RS je bila 5. 11. 2019 objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o dohodnini (ZDoh-2V), ki stopnje obdavčitve zvišal in sicer: po dopolnjenih petih letih imetništva kapitala: 20 %, po dopolnjenih desetih letih imetništva kapitala: 15 % in po dopolnjenih petnajstih letih imetništva kapitala: 10 %. V skladu s prehodno določbo 30. člena ZDoh-2V, je ta novela začela veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS (torej 6. 11. 2019), uporabljala pa se je za davčna leta, ki so se začela z vključno 1. 1. 2020. Ker je tožnik vložil napoved za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2020 na podlagi pogodbe o prodaji in nakupu poslovnega deleža, sklenjeni 20. 10. 2020, je davčni organ pravilno uporabil določbo 132. člena ZDoh-2 v besedilu, kot je bilo predpisano z novelo ZDoh-2V. V primeru odtujitve kapitala po dopolnjenih petnajstih letih imetnštva pa v letu 2020 ni več veljala 5 % stopnja obdavčitve, marveč se je od 1. 1. 2020 dalje uporabljala 10 % stopnja obdavčitve (25. člen in 30. člen ZDoh2-V). Po načelu zakonitosti se pri obdavčitvi uporabi zakon, ki je veljal v obdobju, na katerega se nanaša davčna obveznost oziroma ko nastane davčna obveznost, če zakon ne določa drugače. Predmetna davčna obveznost je nastala v letu 2020, zakon pa ne določa drugačne obdavčitve. Varstvo pravnega položaja davčnih zavezancev je zagotovljeno z načelom zaupanja v pravo, ki je sestavni del načela pravne države (2. člen Ustave RS). Država ne sme arbitrarno, brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu, poslabšati pravnega položaja davčnih zavezancev. Vendar načelo zaupanja v pravo nima absolutne veljave in je v večji meri kot posamezne ustavne pravice dostopno možnim spremembam. Davčni zavezanec se ne more zanašati na to, da se trenutno veljavni zakon ne bo spremenil. Spreminjanje obstoječih predpisov je nujno in je v sami naravi prava. Še posebej to velja na področju davkov in drugih javnih dajatev.
Tožničinih navedb o neprimernem stanovanju (v primeru dežja pride do poplave v stanovanju, voda priteče skozi stene, ki jih morajo zato sušiti, tudi skozi vtičnice, kar je nevarno, v času oddaje vloge sta bili v stanovanju dve družini) sodišče ne sprejema. Za dokaz o bivanju v neprimernem stanovanju se - kot že povedano zgoraj - točkuje namreč gradbeni del stanovanja (starost objekta, okna - njihova izvedba, vrata, tlaki, notranje stene (ali beljene ali tapete), fasada v smislu toplotne izolacije in vrste obdelave, inštalacije (vodovod, elektrika, ogrevanje, itd., skupne površine) in torej ne pomanjkljivosti stanovanja, ki jih želi uveljaviti tožnica.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/3, 8/3-e. Protokol 7 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 4. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 50.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - poseg v osebno svobodo - pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja - resna grožnja za javni red ali javno varnost - kaznivo dejanje - ponovitvena nevarnost - ne bis in idem - načelo sorazmernosti - sodba ESČP v zadevi Engel proti Nizozemski
Omejitev gibanja v obravnavani zadevi po naravi ni kazenska sankcija, ampak gre za ukrep na področju upravnega prava zaradi zavarovanja ljudi in premoženja zaradi potencialne nevarnosti tožnika za javni red. Omejitev gibanja torej ni kazenska sankcija in je njeno trajanje odvisno od prosilčevega obnašanja (dokler prosilec zaradi svojih dejanj predstavlja nevarnost za javni red).
Tožena stranka je po presoji sodišča upoštevala individualna ravnanja tožnika, težo, naravo in časovno komponento nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine ter dejstvo, da je sodišče v kazenskem postopku kot obteževalno okoliščino upoštevalo tožnikovo vztrajnost pri izvrševanju nadaljevanega kaznivega dejanja in visoko stopnjo ogroženosti varnostnikov v zvezi s kaznivim dejanjem grožnje. V zvezi z upoštevanjem načela sorazmernosti pa je kot rečeno tudi po oceni sodišča treba vzeti v obzir, da je tožnik odvisnik od drog in da mu zaradi pomanjkanja uvida v lastna dejanja (predvsem v zvezi s kaznivim dejanjem grožnje varnostnikoma) ne gre verjeti, da bo v azilnem domu sam poskrbel za svoje zdravljenje in da ne bo nadaljeval z uživanjem drog. Ob takih okoliščinah pa se sodišče strinja z ugotovitvijo tožene stranke glede nepredvidljivosti tožnikovega ravnanja in posledično logičnostjo dokazne ocene tožene stranke, da drugačen ukrep (omejitev gibanja na območje azilnega doma) ne pride v poštev, saj bi bil tožnik vrnjen v okolje, v katerem bi lahko ogrožal svojo varnost ter varnost drugih ljudi in premoženja ter da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.
obrazloženost odločbe - nepravdni postopek - objektivni pogoj za dodelitev bpp - obseg dodelitve brezplačne pravne pomoči
Navajanje toženke v obrazložitvi, da je tožniku dodelila ožji obseg BPP od zaprošenega, ker ocenjuje, da dodeljen obseg BPP zadostuje, kolikor bi bilo to potrebno, pa lahko prosilec ponovno zaprosi za BPP, pa ni ustrezno obrazloženo, temveč le pavšalno pojasnjeno, zakaj delno odobrena BPP zadostuje (ob zgoraj navedenem, da se o ugovoru odloča v kontradiktornem postopku na naroku).
Iz obrazložitve upravnega akta morajo izhajati konkretizirane okoliščine in podlaga za odločitev v takšni meri, da jih nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do njih opredeli na način, da jo lahko sodišče preizkusi ob morebitno vloženi tožbi.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni zgled za uspeh - cepljenje - vzročna zveza - izpodbijanje izvedenskega mnenja - škoda na zdravju
ZBPP organu za brezplačno pravno pomoč ne daje pooblastila za podrobno vsebinsko presojo zadeve, tako da za zavrnitev dodelitve brezplačne pravne pomoči iz razlogov po 24. členu ZBPP ne zadostuje, da se organ za brezplačno pravno pomoč strinja z odločitvijo, ki jo želi prosilec za brezplačno pravno pomoč izpodbiti, temveč mora, če želi prošnjo zavrniti, navesti okoliščine, iz katerih po njegovi presoji že na prvi pogled izhaja, da zadeva, v zvezi s katero prosilec želi brezplačno pravno pomoč, nima možnosti za uspeh. V obravnavani zadevi take očitnosti po presoji sodišča ni, saj tožnica izpodbijani odločbi Ministrstva za zdravje očita ne le postopkovne nepravilnosti pač pa tudi nepravilnosti v ugotovljenem dejanskem stanju s tem, ko po vsebini nasprotuje ugotovitvam Komisije v izdelanem strokovnem mnenju glede vprašanja vzročne zveze med cepljenjem in škodo, ki naj bi zaradi cepljenja nastala na zdravju tožnice.
Vprašanje izkazanosti vzročne zveze v primeru cepljenj predstavlja tudi z vidika medicinske stroke zapleteno strokovno vprašanje, na katerega po presoji sodišča ni mogoče odgovoriti brez izvedbe ustreznega dokaznega postopka in podrobnejše vsebinske analize okoliščin vsakega konkretnega primera posebej. Kakršnokoli vnaprejšnje opredeljevanje organa za brezplačno pravo pomoč do vprašanja možnosti uspeha prosilca do brezplačne pravne pomoči v upravnem sporu, v katerem se pod vprašaj postavlja obstoj vzročnosti, predstavlja zato presojo, ki presega standard očitnosti, ki se uporablja pri oceni obstoja objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči.
ZUS-1 člen 4. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 8.
COVID-19 - kršitev človekovih pravic - pravica do izobraževanja - šola - varstvo ustavnih pravic - načelo sorazmernosti - nalezljive bolezni
Začasni ukrep testiranja zasleduje ustavno dopusten cilj v javnem interesu (preprečiti ali omejiti širjenje bolezni COVID-19 in s tem zagotoviti varovanje zdravja in življenja ljudi), ukrep pa je tudi primeren in nujen za dosego navedenega ustavno dopustnega cilja ter sorazmeren v ožjem smislu. Primeren je zato, ker se z njim preprečuje dostop oseb, ki so lahko vir okužbe, do različnih storitev oziroma njihova udeležba pri različnih dejavnostih (tudi pri vzgojno-izobraževalnih dejavnostih v prostorih šol), s tem pa se posledično preprečuje tudi širjenje nalezljive bolezni in zmanjšuje obremenitev zdravstvenega sistema. Ukrep testiranja je nujen, ker na voljo ni drugih, milejših in enako učinkovitih sredstev za dosego zasledovanega cilja, teža posledic posega v pravice posameznika pa tudi odtehta pomen oziroma vrednost zasledovanega cilja varstva zdravja in življenja, ki predstavlja eno najpomembnejših ustavno varovanih vrednot.
Ukrep testiranja, ki je bil v 8. členu Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 predpisan kot pogoj za uresničevanje pravice otrok do zbiranja in združevanja ter izobraževanja v prostorih osnovnih šol, je bil skladen z načelom sorazmernosti in ustavno dopusten tudi z vidika zatrjevane kršitve drugih v ustavi zagotovljenih pravic, ki jih tožnica navaja v tožbi (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti po 34. členu Ustave RS, pravica do zbiranja in združevanja po 42. členu Ustave RS, pravice otrok po 56. členu Ustave RS in pravica do izobraževanja po 57. členu Ustave RS). Ukrep testiranja je namreč milejši od pred tem veljavnega ukrepa splošnega zaprtja šol, ukrep je primeren za dosego želenega cilja, koristi ukrepa, ki so v zaščiti javnega zdravja, pa tudi pretehtajo nad težo posega v pravice posameznika.
Iz ugotovitev v obravnavani zadevi ne izhaja, da bi do šolanja tožnice na domu in s tem do posega v njeno pravico do izobraževanja prišlo prav zaradi dejanja toženke. Tožnica namreč ne zatrjuje, da ji je toženka fizično ali kakorkoli drugače s pozicije oblasti preprečila vstop v šolo in ji s tem neposredno onemogočila izobraževanje v prostorih šole. Zahteva po izpolnjevanju pogoja iz predpisa oziroma golo opozorilo ravnateljice toženke na obveznost testiranja, ki jo je določal že Odlok 174/2021 kot pogoj za udeležbo otrok pri pouku v prostorih šole oziroma opozorilo na posledice, ki sledijo po predpisih, če se oseba ne podredi obveznosti testiranja (to je obveznost šolanja od doma, ki jo je določal že sklep ministra), pa sama po sebi po presoji sodišča ne moreta predstavljati dejanja, ki bi ga bilo mogoče šteti za neposredni vzrok nastale posledice (to je izobraževanja tožnice na daljavo).
mednarodna zaščita - preganjanje - nedržavni subjekt preganjanja - zaščita v izvorni državi - resna škoda
Če so zdravstveni delavci v Libiji na splošno ogrožena skupina, je v tožnikovem primeru šlo zgolj za enkraten dogodek, za spor z določeno osebo, ki je tožnika preganjala zaradi ne posredovanja laboratorijskega izvida, in ne zato, ker je po poklicu zdravstveni delavec. Poleg tega je tožnik imel zadostno zaščito ene izmed najmočnejših milic.
koncesije - zavrženje ponudbe - predhodni preizkus - zdravstvena dejavnost
Tožnik z vložitvijo ponudbe ni uveljavljal pravice oziroma pravne koristi nekoga drugega, ampak lastno pravico oziroma pravno korist. V takšnem primeru je za procesno dopustnost vloge dovolj, da ponudnik zatrjuje (oziroma da to smiselno izhaja iz njegove vloge), da gre za njegovo (in ne tujo) pravico oziroma pravno korist. Če tožena stranka ugotovi, da pa mu ta pravica po materialnem pravu ne gre, mora po aplikaciji relevantnih pravnih norm na ugotovljeno dejansko stanje (v konkretni zadevi je to dejstvo, da je tožnik javni zavod) o tožnikovi pravici meritorno odločiti z odločbo (prim. prvi odstavek 207. člena ZUP). Vprašanje stvarne legitimacije je torej vprašanje materialnega prava in ne procesne dopustnosti strankine zahteve.
V obrazložitvi izpodbijane odločbe je poleg navedbe, da je tožnica vložila zahtevek (brez konkretne vsebinske opredelitve tega zahtevka) in povzemanja prvega in četrtega odstavka, navedeno le, da se zahtevek nanaša na več kot 12 mesečnih nakazil in da so vanj vključena tudi delovna mesta administrativnih nalog, ki po zakonu niso predmet sofinanciranja, in sicer višji referent pod zap. št. 7, delovodja V pod zap. št. 8a in delovodja V pod zap. št. 8b. Toženka še navaja, da se za navedena delovna mesta izplačane plače in drugi izdatki ter prispevki v skupni višini 44.677,58 EUR ne priznajo, tožnici pa se skladno z deležem sofinanciranja skupne občinske uprave zniža v zahtevku naveden znesek za 4.825,18 EUR, tako da upravičen zahtevek občini 61.543,46 EUR (str. 2, drugi odstavek). Navedeno pa ne zadosti standardu obrazložitve upravne odločbe po prvem odstavku 214. člena ZUP.
ZUP člen 53, 53/1, 59, 59/4, 60, 180, 180a, 180a/4, 225, 225/5. ZPP člen 96.
denacionalizacija - agrarna skupnost - vračanje premoženja agrarni skupnosti - potrdilo o pravnomočnosti - sprememba potrdila o pravnomočnosti - upravičenost za zastopanje - prenos pooblastila - posebno pooblastilo - izrecno pooblastilo za prenos pooblastila
Ker člani AS A. B. B. niso podelili upravičenja za prenos zastopniških pooblastil na drugo osebo, niti niso (z izjemo samega B. B.) odvetnika neposredno pooblastili za zastopanje v upravnem postopku vračanja premoženja AS A., med tožnico in odvetnikom A. A. ni moglo biti vzpostavljeno ne izkazano pooblastilno razmerje, vročitev odločb o vračanju premoženja temu odvetniku s strani prvostopenjskega organa pa ni predstavljala zakonite vročitve teh odločb tožnici (88. člen ZUP/86 in 88. člen ZUP). Okoliščina, da so bile omenjene odločbe izvršene že v letu 2011, tudi z vpisi v zemljiško knjigo, še ne potrjuje, da je prvostopenjski organ tožnici te odločbe vročil. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da so bile skupaj z zemljiškoknjižnimi sklepi tožnici vročene tudi odločbe o vračanju premoženja, prav tako ne, kakšna je bila vsebina omenjenih sklepov. Ob tem ne gre prezreti, da so za tožnico pomembni predvsem tisti deli odločb, s katerimi je bila zahteva za vračilo premoženja agrarne skupnosti v naravi zavrnjena, saj ti deli odločb pogojujejo njeno pravico do odškodnine (10. člen ZPVAS). Zavrnilni izreki odločb o vračanju premoženja pa niso bili izvršljivi in niso mogli biti predmet zemljiškoknjižnih sklepov o vpisu lastninske pravice na nepremičninah, ki so bile vrnjene v naravi.
sprejem v državljanstvo - pogoji za sprejem v državljanstvo - pridobitev državljanstva z naturalizacijo - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Tožena stranka je ugotovila, da je bilo tožnikovo dejansko življenje v Sloveniji v letih 2010 in 2011 prekinjeno (odsotnost v trajanju več kot 60 dni na leto, ki je glede na določbo 2. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo ni mogoče spregledati), zato bi morala, ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča iz sklepa X Ips 22/2024 z dne 5. 6. 2024, preverjati izpolnjevanje pogoja dejanskega življenja tožnika v Sloveniji v daljšem obdobju in ne šele od 12. 9. 2008 dalje. Navedene prekinitve namreč podaljšujejo obdobje, v katerem lahko prosilec izpolni zakonski pogoj desetletnega dejanskega življenja v Sloveniji, zato bi morala upoštevati obdobje, ko je bil tožnik v Sloveniji oziroma je imel tu prijavljeno prvo začasno prebivališče (to je od 11. 9. 2007) in dokazno oceniti izvedene dokaze, ki se nanašajo na to obdobje.
ZBPP člen 14, 14/1-3. ZUPJS člen 17, 17/1. ZUS-1 člen 52.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - materialni pogoj - možnost razpolaganja s premoženjem - nedovoljene tožbene novote
Obstoj solastnine na obravnavani nepremičnini in spor s tem v zvezi (začet postopek delitve te nepremičnine) po presoji sodišča v konkretni zadevi ne predstavljajo okoliščin, ki bi utemeljevale zaključek, da tožnica z njej solastnim deležem te nepremičnine dejansko ne more razpolagati (v smislu tretjega odstavka 14. člena ZBPP).
ZDoh-2 člen 44, 45. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3.
davki - dohodnina - akontacija dohodnine - delo v tujini - stroški prevoza - stroški prevoza na delo - davčna osnova - zaposlitev pri tujem delodajalcu - znižanje davčne osnove - podzakonski predpis - exceptio illegalis
Po presoji Vrhovnega sodišča je ob ustavnoskladni razlagi 45. člena ZDoh-2 davčni zavezanec upravičen do zmanjšanja davčne osnove od doseženih dohodkov iz delovnega razmerja za stroške prevoza na delo in z dela, kamor sodi tudi vožnja od prebivališča v Republiki Sloveniji, kjer tožnik prebiva, v drugo državo, do mesta, kjer dejansko opravlja delo, in nazaj, kar velja ne glede na določbe 3. člena Uredbe, torej ne glede na to, ali se od tega prebivališča vozi vsaj štirikrat tedensko, kar kot omejitev izhaja iz opredelitve pojma "običajnega prebivališča" iz drugega odstavka 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja.
ZBPP člen 13, 13/1, 13/2, 14, 14/1, 14/2. ZSVarPre člen 21, 21/1, 21/3.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - dohodkovni cenzus - izguba periodičnega dohodka - napačna uporaba materialnega prava
Prav na sodno izpodbijanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku podal njegov delodajalec, se namreč nanaša tožnikova prošnja za dodelitev BPP, kar jasno izhaja tudi iz izpodbijane odločbe. Navedeno pomeni, da je tožnik ostal brez rednega periodičnega dohodka, v skladu s citiranim prvim odstavkom 21. člena ZSVarPre pa toženka tega dohodka (plače, kot jo je tožnik pri omenjenem delodajalcu prejel v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje za BPP) pri ugotavljanju tožnikovih lastnih dohodkov (in s tem pri presoji izpolnjevanja materialno-finančnega pogoja za dodelitev BPP) ne bi smela upoštevati.
Kljub stališču sodišča, da pogodbena kazen po določbah EZ-1 in tudi odločitvi sodišča EU ni izrecno prepovedana, to še ne pomeni, da zaračunavanje pogodbene kazni v višini 20,00 EUR ne nasprotuje načelu vestnosti in poštenja, temveč bo moral ustrezno presojo o tem napraviti sam upravni organ.
Sodišče soglaša s stališčem upravnega organa, da tožeča stranka v posledici potrošnikove kršitve pogodbenih obveznosti ni upravičena posebej zaračunavati pavšalnih stroškov vodenja postopka odstopa od pogodbe v višini 12,00 EUR in stroškov preklica odstopa od pogodbe v višini 6,00 EUR, saj sta takšni določbi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.
ZDoh-2 člen 45. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3.
dohodnina - akontacija dohodnine - delo v tujini - stroški prevoza - letalski prevoz - zaposlitev pri tujem delodajalcu - znižanje davčne osnove - podzakonski predpis - exceptio illegalis
Po presoji Vrhovnega sodišča je ob ustavnoskladni razlagi 45. člena ZDoh-2 davčni zavezanec upravičen do zmanjšanja davčne osnove od doseženih dohodkov iz delovnega razmerja za stroške prevoza na delo in z dela, kamor sodi tudi vožnja od prebivališča v Republiki Sloveniji, kjer tožnik prebiva, v drugo državo, do mesta, kjer dejansko opravlja delo, in nazaj, ne glede na to, ali se od tega prebivališča vozi vsaj štirikrat tedensko, kar kot omejitev izhaja iz opredelitve pojma "običajnega prebivališča" iz drugega odstavka 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja.
brezplačna pravna pomoč - vračilo prejete brezplačne pravne pomoči - dedovanje - sodediči - načelo zaslišanja strank - pravica do izjave - spor polne jurisdikcije
Iz listin v upravnem spisu zadeve ne izhaja, da bi toženka pred izdajo izpodbijanega sklepa tožnici omogočila izjasnitev glede dejstev, ki so odločilna za izdajo izpodbijanega sklepa, tj. glede tega, da naj bi tožnica na podlagi sodne poravnave, sklenjene pred Okrožnim sodiščem v Kranju, pod I P 173/2020 z dne 5. 7. 2023, pridobila premoženje skupne vrednosti 100.000,00 EUR. Tekom upravnega postopka pred toženko tožnica posledično ni mogla uveljavljati, da s premoženjem po omenjeni sodni poravnavi (še) ne more razpolagati, ugotovitveni postopek pa je bil tako, kot to utemeljeno izpostavlja tožnica, izveden pomanjkljivo in s kršitvijo tožničinih pravic.
Pravilnik o registru kmetijskih gospodarstev (2016) člen 32. ZKme-1 člen 5. OZ člen 104, 603.
pravica do uporabe zemljišča - zamuda s plačilom - evidenca GERK - izbris iz evidence GERK
Ker je stranka z interesom zakupnino plačala še pred obvestilom o prenehanju zakupnega razmerja, tožnica zakupne pogodbe ni mogla odpovedati. Pogodba ostaja v veljavi, ker je zakupnik dolžno najemnino plačal, preden mu je bila sporočena odpoved. Nenazadnje tožnica dejstvu, da je stranka z interesom plačala dolžni znesek 6. 12. 2021, ne ugovarja.
Za presojo, ali je stranka z interesom tožnici dolžna plačati še del zakupnine oziroma zamudne obresti, je pristojno sodišče.
Toženka je pravilno štela, da iz predložene zakupne pogodbe in ravnanja strank ne izhaja, da sta se dogovorili, da je pogodba, če zakupnik ne plača zakupnine do 30. 11. tekočega leta, ex lege razdrta.
V zadevi niso sporna pravno relevantna dejstva, katerim ugotavljanju je namenjena ustna obravnava, ampak uporaba predpisa oziroma razlaga pogodbenih določil. O uporabljeni pravni podlagi pa se je tožnica lahko pisno izrekla pred izdajo izpodbijane odločbe, saj jo je organ z dopisom z dne 6. 4. 2022 seznanil s svojo razlago pogodbe oziroma predpisa. Poleg tega je sodišče v zadevi razpisalo obravnavo, na kateri je imela tožnica možnost, da bi dodatno pojasnila svoja pravna naziranja.
prestajanje zaporne kazni - vloga za prekinitev prestajanja kazni - zavrnitev vloge - razlogi za prekinitev - zdravstveni razlog
Glede na jasno določbo zakona, da lahko na prošnjo obsojenca direktor zavoda, kadar za to ne obstajajo varnostni zadržki, prekine prestajanje kazni zapora, med drugim tudi, če obsojencu zavod zaradi njegove hude bolezni, poškodbe ali potrebnega zdravljenja, ki ni bolnišnično zdravljenje, ne more zagotoviti potrebne zdravstvene oskrbe (prva alineja prvega odstavka 82. člena ZIKS-1), odločitev toženke po ugotovitvi, da tožniku lahko zagotovi potrebno zdravstveno oskrbo, po presoji sodišča zakonita.