ZTro-1 člen 93, 93/1. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
trošarine - vračilo trošarine za energente - pogoji za vračilo - evidence - dokazovanje
ZTro-1 in Pravilnik ne določata v kakšni obliki morajo biti hranjene evidence, ZTro-1 v drugem odstavku 93. člena določa le obveznost vodenja evidenc. Glede na navedeno pa bi moral davčni organ tožniku omogočiti dokazovanje z uporabo vseh dokaznih sredstev (torej tudi z elektronsko vodenimi evidencami ter ostalimi listinami, ki so bile priložene predmetnemu zahtevku) in jih tudi konkretno dokazno presoditi, vključno z ugotovitvami nadzora, kar mora izhajati iz obrazložitve upravnega akta.
ZMZ-1 člen 49, 49/8, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1-b, 29, 29/1, 29/1-1, 29/2, 29/2-2. ZUP člen 138, 220, 220/1.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - načelo zaslišanja stranke v postopku - podaljšanje roka - zapustitev azilnega doma - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - poseben ugotovitveni postopek - rok za predajo prosilca
Za zagotovitev učinkovitega delovanja dublinskega sistema in uresničitev njegovih ciljev je treba šteti, da lahko pristojni nacionalni organi, kadar predaje zadevne osebe ni mogoče opraviti, ker je ta zapustila kraj bivanja, ki ji je bil določen, ne da bi o svoji odsotnosti obvestila pristojne organe, domnevajo, da se jim je ta oseba dejansko hotela izogniti in s tem preprečiti svojo predajo, pod pogojem, da je bila navedena oseba ustrezno obveščena o svojih obveznostih v zvezi s tem. Ker pa ni mogoče izključiti, da obstajajo utemeljeni razlogi, iz katerih prosilec pristojnih organov ni obvestil o svoji odsotnosti, je nujno, da prosilec ohrani možnost dokazati, da ni imel namena izogniti se tem organom.
Izvedba skrajšanega ugotovitvenega postopka ter s tem povezana opustitev načela zaslišanja stranke po ZUP je vselej le procesna možnost upravnega organa, ki pride v poštev le tedaj, kadar to določa zakon in če s tem pravice stranke niso nedopustno prizadete. Glede na vsakokratne okoliščine je upravni organ torej dolžan na podlagi navedene procesne diskrecije presoditi, kako naj vodi upravni postopek in na kakšen način naj stranki omogoči, da uresniči vsa svoja procesna upravičenja, še posebej tista, ki ji pripadajo zato, da ohrani svoj položaj kot subjekt upravnega postopka s svojim osebnim dostojanstvom in pripadajočimi ustavnimi pravicami.
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niso določno razvidni razlogi za opustitev načela zaslišanja stranke. Tožena stranka se pri navedbi predpisov, na katere se opira sklep, sklicuje le na prvi odstavek 220. člena ZUP, ki pa v obravnavani zadevi že po naravi stvari ne more biti podlaga za opustitev načela zaslišanja stranke. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, ni razvidno, ali je bila s tem tožniku dana možnost uresničenja vseh svojih procesnih upravičenj, torej možnost, da dokaže, da ni imel namena izogniti se pristojnemu organu in s tem preprečiti svojo predajo.
ZUP člen 293, 293/3, 306a. ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4. Odlok o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in preprečevanje širjenja nalezljive bolezni COVID-19 v upravnih zadevah (2020) člen 8, 8/1.
upravni spor - dopustnost upravnega spora - upravna izvršba - predlog za odlog izvršbe - odložitev izvršbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje - izvršba - COVID-19
S tem pa prvostopenjski organ ni odločil o kakšni materialnopravni pravici, obveznosti oziroma pravni koristi tožnice, zato ne gre za upravni akt v smislu prej citiranega prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Prav tako ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, zoper katerega bi bilo mogoče samostojno sodno varstvo v upravnem sporu. Izpodbijani sklep se namreč nanaša le na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe in vpliva samo na čas oprave procesnih dejanj. S tem ko tožničinemu predlogu za odlog izvršbe ni bilo ugodeno, je bilo namreč odločeno (le) o tem, da se izpolnitev odrejene obveznosti ne odloži, ni pa bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o sami tožničini obveznosti (oziroma pravici ali pravni koristi).
Zgolj to, da zakon daje tožnici procesno upravičenje predlagati odlog izvršbe v postopku po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe, pa ne pomeni, da sklep, s katerim je o predlogu odločeno, vsebuje odločitev o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi.
trošarine - vračilo trošarine - vračilo trošarine za energente - pogoji za vračilo - delovni stroj - evidenca - listine - bistvena kršitev določb postopka
Po presoji sodišča je odločitev davčnega organa v obravnavanem primeru preuranjena, saj bi moral davčni organ izvesti predlagane dokaze, in sicer zaslišati predlagane priče in vpogledati v predlagane listine, ki jih je tožnik predlagal pravočasno, substanicirano ter z njimi dokazuje relevantna dejstva ali pa jih ustavno skladno zavrniti.
ZOdv člen 17, 17/5. Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 6/1, 6/4, 7, 7/2. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 39, 39/2.
brezplačna pravna pomoč - odvetniška storitev - odvetniška tarifa - načelo enakega varstva pravic - višina nagrade odvetnika - znižana nagrada - ustavnost zakonske ureditve - plačilo storitev brezplačne pravne pomoči - določitev zagovornika storilcu več kaznivih dejanj - vrednost storitve po Odvetniški tarifi - urnina - odsotnost iz pisarne - odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko - nagrada za pregled spisa - nagrada za študij spisa - zmotna uporaba materialnega prava
Za obravnavano zadevo relevantna določba petega odstavka 17. člena ZOdv po mnenju Vrhovnega sodišča RS, ki ga je zavzelo v sodbi X Ips 23/2022 z dne 24. 1. 2024, ni protiustavna.
Upravnosodna praksa se je v primerljivih zadevah izrekla, da povečanje iz zadevne določbe drugega odstavka 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene, kot sta urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne, ker bi tako prišlo do neupravičenega podvajanja teh nagrad. Na podlagi navedene določbe OT se zvišujejo samo plačila za storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi postavke porabljenega časa, kot je urnina, ki ne predstavlja odvetniške storitve v smislu OT, temveč jo odvetnik lahko obračuna le poleg plačila za zastopanje. Že iz jezikovne razlage predmetne določbe 7. člena OT namreč izhaja, da se zviša skupna vrednost storitve, torej vsota vseh storitev, ki jih je odvetnik opravil za stranko, razen izdatkov in drugih stroškov. Urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne pa ne predstavljata odvetniške storitve. Enakega zaključka pa po presoji sodišča ni mogoče napraviti v zvezi z nagrado za pregled in študij spisa po tar. št. 39/2 OT, saj gre pri tem za (nagrado za) storitev, ki je urejena v posebnem delu OT, in je torej ni mogoče obravnavati oziroma vrednotiti drugače kot (nagrado za) storitev. Po povedanem toženka nima prav, da za to nagrado ni mogoče uporabiti povečanja po 7. členu OT, ker naj bi bilo že pri njeni odmeri upoštevano, da je tožnik upravičenca zastopal zaradi več kaznivih dejanj, zato je v tem delu zmotno uporabila materialno pravo. Tožnik ima prav tudi, ko ugovarja, da toženka za urnino in nadomestilo za odsotnost iz pisarne ne smela uporabiti znižanja na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv, saj se ta uporablja le za plačilo, ki odvetniku pripada za opravljene storitve po OT, kamor pa urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne glede na vse predhodno navedeno ne spadata.
ZDen ima glede na splošen zapuščinski postopek, urejen v ZD, posebne določbe (74. do 83. člen ZDen), ki so lex specialis. Zato je treba, kadar je zapuščinski postopek po umrlem upravičencu že pravnomočno končan, ne da bi bilo v njem odločeno tudi o dedovanu denacionaliziranega premoženja, glede tega denacionaliziranega premoženja izvesti nov zapuščinski postopek (prvi odstvek 74. člena ZDen).
81. člen ZDen daje prednost zakonitemu dedovanju. S tako ureditvijo je zakonodajalec onemogočil, da bi se ugotavljala domnevna (hipotetična) oporočiteljeva volja.
Ker v času sestave oporoke obravnavana nepremičnina ni bila več v premoženju denacionalizacijskega upravičenca, za presojo oblike dedovanja ni pomembno splošno določilo oporoke, da za univerzalni dedinji svojega nepremičnega in premičnega premoženja določa tam imenovani nečakinji.
Obveznost začasnega skrbnka preneha, ko se postavi stalni skrbnik, ali ko postane odločba, s katero sodišče odloči, da ni razlogov za postavitev pod skrbništvo pravnomočna.
Državno odvetništvo kot tožnik ugovarja, da je toženka nepravilno preučila izpolnjevanje pogojev za dodelitev BPP glede pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem druge stopnje in pred VSRS ter posledično v tem delu preuranjeno in neobrazloženo dodelila izredno BPP prosilcu.
Glede drugostopenjskega postopka in postopka pred VSRS (za katera ni dvoma, da se zoper prosilca (še) ne vodita) toženka ni podala nobenih razlogov, zakaj je prošnji ugodila tudi v tem obsegu. V trenutni fazi postopka, ko prvostopenjski postopek še ni končan, po oceni sodišča zadošča, tako kot to zatrjuje tudi tožnik, da je BPP za prosilca nujna in sorazmerna le glede trenutnega kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje, saj bo po oceni sodišča že z dodeljeno obliko BPP pred sodiščem prve stopnje v trenutni fazi zadeve dosežen pričakovani rezultat, ne pa šele v še negotovi fazi postopka pred sodiščem druge stopnje in VSRS.
ZFPPIPP člen 386. ZDavP-2 člen 125, 125/3, 126, 126/2.
prisilna izterjava davčnega dolga - sklep o davčni izvršbi - sklep o zavarovanju - zastaralni rok - relativni zastaralni rok - pretrganje zastaranja - stečajni dolžnik - vročanje
Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je 23. 11. 2015 izdalo sklep o zavarovanju, na podlagi seznama izvršilnih naslovov, s katerim je bilo dovoljeno zavarovanje z vknjižbo hipoteke in zaznambo izvršljivosti terjatve na tožnikovi nepremičnini. Navedeni sklep je bil pooblaščenki tožnika vročen 20. 10. 2016. To pa pomeni, da je bilo z navedenim dnem pretrgano zastaranje, tako kot pravilno ugotavlja toženka. Namen zavarovanja je namreč v tem, da se upnik v morebitnem kasnejšem postopku izvršbe prednostno poplača iz sredstev, pridobljenih s prodajo dolžnikovih nepremičnin, ki služijo kot predmet zavarovanja. To pomeni, da gre pri vložitvi predloga za zavarovanja za dejanje upnika, ki je usmerjeno h končnemu cilju izvršitve zavarovanja terjatve, torej za aktivnost, ki je v smislu drugega odstavka 126. člena ZDavP-2 uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, in ki pomeni pretrganje zastaranja.
Inšpekcijski zavezanec, ki je s svojim protipravnim ravnanjem (npr. s kršitvijo pravil o varstvu okolja) povzročil nezakonito stanje (kot je to čezmerna obremenitev okolja), je dolžan to stanje po splošnih pravilih okoljskega prava (načelo odgovornosti povzročitelja obremenitve iz 11. člena ZVO-2) tudi sanirati, in sicer ne glede na to, ali je to stanje povzročil na svoji nepremičnini ali na nepremičnini v lasti oziroma uporabi koga drugega.
Inšpekcijska odločba zgolj zaradi naložene obveznosti odprave nezakonitega stanja na tujem zemljišču ni nična. Z njeno izvršitvijo se namreč udejanja javni interes (v obravnavanem primeru interes varovanja okolja in zdravja ljudi), ki ga varujejo norme javnega prava, nad spoštovanjem katerih bdi pristojna okoljska inšpekcija.
Okoljevarstveno dovoljenje, s katerim se upravljavcu dovoljuje obratovanje naprave, predstavlja upravni akt, ki njegovemu imetniku nalaga obveznosti v zvezi z delovanjem naprave, ki jih mora ta izpolniti, da se prepreči škoda na okolju in zdravju ljudi, ki bi lahko nastala zaradi delovanja naprave. Navedeno pomeni, da obveznosti, ki jih dovoljenje nalaga upravljavcu, ne morejo zavezovati tudi drugih oseb, ki niso upravljavci naprave (ne glede na njihovo morebitno seznanitev z vsebino okoljevarstvenega dovoljenja), kolikor zahteve, naložene upravljavcu, nimajo podlage v predpisih ali v posamičnih aktih, izdanih na podlagi teh predpisov, ki bi poleg upravljavca naslavljali tudi te druge osebe.
Neposredne podlage za izrek inšpekcijskega ukrepa iz 247. člena ZVO-2 ne more predstavljati niti določba 11. člena ZVO-2, ki je kot eno temeljnih načel evropske in nacionalne okoljske politike le podlaga za sprejem drugih zakonskih in podzakonskih določb, ki povzročiteljem obremenitve pri posegih v okolje nalagajo obveznost preventivnega in kurativnega delovanja. Enako velja za v ustavi zagotovljeno pravico do zdravega okolja (72. člen Ustave RS), ki za svojo uresničitev potrebuje nadaljno zakonsko ureditev.
RTV prispevek - plačilo RTV prispevka - zavezanec za plačilo RTV prispevka
V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik ima (oz. da se domneva, da ima) sprejemnik oziroma napravo, ki mu omogoča sprejem radijskih in televizijskih programov (na čemer skladno z 31. členom ZRTVS-1 temelji izpodbijana odločba), saj tožnik tega s tožbo ne izpodbija.
zavrnitev prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči - vrednost premoženja - nepremičnine z vknjiženo hipoteko - materialni pogoj - premoženjski cenzus
Vknjižena hipoteka in prepoved odtujitve na nepremičnini, kar izhaja tudi iz eZK, še ne pomeni avtomatično, da prosilka s premoženjem ne more razpolagati. Tožnica ne dokazuje, da dejansko razpolaganje nikakor ni možno, ampak le, da so možnosti majhne. Tega varovala pa zakonodajalec ni predpisal in bi šlo sodišče predaleč, če bi izpeljalo interpretacijo, da se premoženje, za katero obstajajo majhne možnosti za razpolaganje, ne upošteva.
ZDavP-2 člen 95. ZDavP-2J člen 71, 71/3. URS člen 2, 155.
davek od dohodkov pravnih oseb - davčni inšpekcijski nadzor - zamudne obresti od neplačanih davkov - sprememba zakona - povratna veljava predpisov - odločba Ustavnega sodišča
Tožnikov pravni položaj, relevanten za odmero obresti, je bil zaključen z izdajo izpodbijane odločbe, kar pa je že v času, ko se uporablja novela ZDavP-2J, zato že pojmovno z odmero obresti ni moglo priti do posega v pridobljene pravice. V tožnikovi zadevi bi tako lahko šlo zgolj za nepravo retroaktivnost, ki pa se ne presoja po 155. členu Ustave, temveč z vidika načela pravne države in načela zaupanja v pravo (2. člen Ustave). Novela ZDavP-2J pa ni posegla v tožnikov zaključen pravni položaj, posegla je zgolj v njegovo pričakovanje, da zakonodajalec ne bo spremenil obrestne mere, po kateri se bodo obrestovale njegove davčne obveznosti oz. v pričakovanje, da če bo do spremembe obresti prišlo, da bo nova obrestna mera veljala šele za čas od spremembe dalje.
Neodvisno od presoje, ali gre v obravnavani zadevi za pričakovanje ali za pričakovano pravico, sodišče sodi, da obračun višjih obresti za celotno obdobje obrestovanja, čeprav se je obrestna mera zvišala tekom postopka davčnega nadzora in le manjši del obdobja obrestovanja predstavlja čas po zvišanju obrestne mere, ni v nasprotju z načelom pravne varnosti po 2. členu Ustave. Načelo zaupanja v pravo zagotavlja varstvo pridobljenih pravic zoper zakonske posege za naprej. Posamezniku zagotavlja, da država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in ustavno dopustnem javnem interesu.
Prvostopenjski organ s strani tožnikov zatrjevanega spornega lastništva dela nepremičnin nameravane gradnje (kljub tekočemu postopku sodnega urejanja meje med nepremičninami tožnikov in strank z interesom) ni bil dolžan ali upravičen obravnavati kot predhodno vprašanje, predmetnega postopka izdaje gradbenega dovoljenja pa tako iz navedenega razloga tudi ne prekiniti.
ZDRS člen 3, 10, 10/1, 10/1-3, 10/8. ZUP člen 214, 214/1, 237, 237/2, 237/2-7.
državljanstvo - sprejem v državljanstvo - pogoji za sprejem v državljanstvo - zagotovilo upravnega organa - pogoj dejanskega življenja v RS - središče življenjskih interesov - središče osebnih in ekonomskih interesov - obrazložitev odločbe - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Iz izpodbijane odločbe je sicer razvidno, da je tožnik v upravnem postopku uveljavljal tesno povezanost z drugimi družinskimi člani v RS v spornem obdobju, vendar se do teh zatrjevanih okoliščin toženka ni jasno opredelila, saj ni utemeljila, ali jih šteje kot neizkazane ali kot nepomembne in zakaj. Še več, toženka je v izpodbijani odločbi navedla, da je tožnika večkrat seznanila s svojimi ugotovitvami in da se je tožnik nanje odzval, ni pa pojasnila, kako.
Omejevanje brezplačne pravne pomoči zgolj na eno procesno dejanje v postopku (vložitev tožbe, vložitev posamezne vloge, zastopanje na enem samem naroku) ne omogoča kakovostnega pravnega svetovanja in zastopanja. Postopek pred sodiščem je kontinuiran proces, kjer se z aktivnim delovanjem vseh udeležencev (sodišča in strank) ustvarja procesni okvir, v katerem se nato zgradi materialna oziroma vsebinska podlaga odločitve. V tem smislu procesna dejanja ene stranke niso zgolj posamezna opravila, ampak tvorijo procesno celoto. Zato praviloma pravna pomoč pomeni podporo in strokovno pomoč stranki skozi celoten postopek na eni stopnji, saj je le na ta način omogočeno, da ustrezno procesno reagira, ko je to potrebno in zahtevano.
ZBPP člen 24. ZDR-1 člen 200, 200/3, 202. OZ člen 325.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - rok za tožbo - zamuda roka - denarne terjatve iz delovnega razmerja - zastaranje - zastaranje odškodninske terjatve - verjetni zgled za uspeh
Po navedenem je organ za BPP po presoji sodišča pravilno zaključeval, da gre v tožnikovem primeru za očitno nerazumne zadeve, v katerih nima verjetnih izgledov za uspeh, tako da ni razumno začenjati postopkov, saj so zakonski roki za vložitev tožb zamujeni.
telekomunikacije - spor med operaterjem in končnim uporabnikom - elektronska komunikacijska sredstva - odgovornost operaterja - pravna podlaga za zaračunavanje sms sporočil - zloraba
Za presojo ni relevantno, da so bila sporočila poslana s telefonskega aparata stranke z interesom. Temveč je pomembno, ali jih je stranka z interesom ustvarila in poslala sama ali pa so posledica zlorabe s strani tretjih ter ali je v zvezi s tem stranki z interesom mogoče očitati kakršnokoli obliko krivde. Toženka je ugotovila, da stranka z interesom ni sama ustvarila in poslala obravnavanih SMS sporočila. Tudi sodišče samo ugotavlja, da neprerekana frekvenca in število poslanih sporočil ter njihova destinacija kažejo na to, da SMS sporočil ni kreirala stranka z interesom, temveč so bila kvečjemu kreirana z zlonamerno programsko opremo. Do spornih stroškov je torej prišlo v posledici zlorabe, za katero stranki z interesom ni mogoče očitati nobene krivde.
davek od dohodka iz dejavnosti - obrestovanje - obresti - načelo zakonitosti - prepoved retroaktivnosti
Sodišče sodi, da obračun višjih obresti za celotno obdobje obrestovanja, čeprav le manjši del obdobja obrestovanja predstavlja čas po zvišanju obrestne mere, ni v nasprotju z načelom pravne varnosti po 2. členu Ustave. Načelo zaupanja v pravo zagotavlja varstvo pridobljenih pravic zoper zakonske posege za naprej. Posamezniku zagotavlja, da država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in ustavno dopustnem javnem interesu.
status kmeta - pogoji za priznanje statusa kmeta - kršitev pravil postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku - dokazna ocena
Ob tožbeno neprerekanih ugotovitvah, da je tožnica vložila vlogo, s katero je zaprosila za izdajo odločbe o priznanju statusa kmeta, ni utemeljen tožbeni očitek o kršitvi določb postopka zaradi vodenja ločenega postopka o statusu kmeta.
Pogoj pomembnega dela dohodka iz naslova kmetijske dejavnosti ni izpolnjen zgolj v primeru, če oseba dosega (denarni) dohodek iz prodaje v ustrezni višini, temveč tedaj, ko vrednost njenih pridelkov, četudi bi bili npr. namenjeni za osebno uporabo, doseže zakonsko predvideno višino. Je pa pri tem treba upoštevati pridelke, ki so bili dejansko predelani na kmetiji in ne tistih, ki bi glede na kmetovalno površino in pogoje kmetovanja lahko bili pridelani.