sodna poravnava - dodelitev otroka v vzgojo in varstvo materi - postopek predodelitve mladoletnih otrok, določitve stikov in določitve preživnine - predodelitev otroka v vzgojo in varstvo drugemu od staršev - odklanjanje stikov s strani otroka - fizično nasilje - vložitev kazenske ovadbe - ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba o določitvi stikov med otrokom in staršem - začasna ureditev stikov - pogoj za izrekanje ukrepov za varstvo koristi otroka - ogroženost otroka - načelo otrokove koristi - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - mnenje otroka - neformalni razgovor - seznanitev staršev z vsebino razgovora - pravica do izjave
Mnenja in poročila CSD imajo v postopkih za varstvo koristi otroka posebno težo. Mnenje CSD ima bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja, procesni položaj CSD je zaradi njegovega strokovnega znanja in izkušenj blizu položaja sodnega izvedenca. Pritožba zato ne more uspeti s posplošenimi pritožbenimi trditvami, da je mnenje CSD nestrokovno (na primer stališča CSD glede vzgojnih pristopov). Glede pritožbenih trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo zaradi pripomb nasprotne udeleženke zahtevati dopolnitev mnenja CSD, pritožbeno sodišče odgovarja, da je glede na naravo postopka izdaje začasne odredbe in nižji dokazni standard mnenje CSD z dne 16. 5. 2023 tudi brez zahtevanih dopolnitev v povezavi z drugimi dokazi predstavljalo sodišču prve stopnje zadostno podlago za izdajo začasne odredbe. V njem ni nobenih nelogičnosti in pomanjkljivosti, ki bi to onemogočale.
Načela največje koristi otroka ni mogoče presojati brez upoštevanja mnenja otroka, ki je dovolj star in zrel, da lahko uresničuje svojo pravico do izjave o tem, ali želi imeti stike z drugim staršem ali ne oziroma kakšne.
začasna odredba po uradni dolžnosti - ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe - stiki otroka s staršem - izvrševanje stikov - zavračanje stikov - začasna ureditev stikov - začasna ukinitev stikov - ponovna vzpostavitev stikov - konfliktnost med starši - dolžnost starša, da se vključi v družinsko terapijo - strokovna pomoč - denarna kazen kot sredstvo izvršbe - ukrepi za varstvo koristi otroka - preprečitev škode - največja korist otroka - visoka ogroženost otroka - poseg v ustavno varovane pravice - človekove pravice in temeljne svoboščine - kolizija ustavno varovanih pravic - načelo najmilejšega ukrepa
Nasprotna udeleženka trenutno nima uvida in ne razume, da so starševska skrb ne le pravice, marveč tudi obveznosti, ki v okviru dolžnostnega ravnanja nalagajo staršu, da otroku omogoči zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo (drugi odstavek 137. člena DZ v zvezi s 135. in 136. členom DZ). Njena odgovornost, da izvaja starševsko skrb v skladu z največjimi koristmi otroka, je toliko večja, ker je bil otrok dodeljen njej v varstvo in vzgojo.
Človekove pravice in temeljne svoboščine so samo omejene s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava, s tem, da je iz besedila tretjega odstavka 51. člena Ustave, ki vsebuje pridržek, razvidno, da ne gre za absolutno pravico, ampak jo je mogoče omejevati. Varstvo druge človekove pravice ali temeljne svoboščine vselej pomeni ustavno dopustni cilj, ker zagotavlja možnost sorazmernega in s tem ustavno dopustnega postavljanja meja ustavno varovanim pravicam. V koliziji dveh ali več enakovrednih pravic, je treba presoditi, kateri dati prednost. Nobena ustavna pravica ne sme izključevati enakovredne druge ustavne pravice, pravna presoja konkretnih okoliščin pa odloča o (ne)dopustnosti takšnih posegov oziroma kateri ustavni pravici dati prednost. V konkretnem primeru so si v navzkrižju ustavne pravice udeležencev iz 35. in tretjega odstavka 51. člena Ustave in ustavna pravica otroka do posebnega varstva (56. člen Ustave). Okoliščine konkretnega primera prepričljivo potrjujejo, da je poseg sodišča prve stopnje z izpodbijano odločitvijo v ustavne pravice udeležencev dopusten, ker zasleduje ustavno utemeljen/dopusten cilj - varstvo koristi otroka, ki mu nastaja škoda, ki je povezana z ravnanji in opustitvami njegovih staršev. Taka omejitev ustavnih pravic udeležencev je torej dopustna, ker je potrebna za zavarovanje pomembnejših koristi. Taka so tudi stališča sodne prakse, ki poudarja, da je terapija dragocen pripomoček za reševanje medsebojnih razmerij, ne zgolj zaradi izboljšanja odnosov, temveč zaradi konkretnega ogrožanja otroka, oziroma ko je potrebna zaradi zavarovanja pomembnejše koristi - dobrobiti otrok.
ZDD člen 26. Pravilnik o vročanju po detektivih in izvršiteljih v civilnih sodnih postopkih in v kazenskem postopku (2019) člen 8.
vročitev odločbe - stroški detektiva - število dejanj
Pritrditi je smiselnemu zatrjevanju pritožbe, da gre v danem primeru procesnopravno za dve dejanji vročitve, vendar pa je iz vidika opravljene storitve v skladu z 8. členom Pravilnika to ena vročitev, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Na drugačno razlago ne morejo vplivati v pritožbi izpostavljene okoliščine, da je vročevalec pisanja prejel ločeno, da sta bili vsebini pisanja drugačni oziroma da je detektiv sodišču podal dve ločeni poročili in dva ločena stroškovnika, saj tudi Pravilnik izplačilo nagrade ne veže na te okoliščine. Ob tem, ko iz spisovnih podatkov izhaja, da naj detektiv z vročitvijo prvega pisanja počaka, saj mu bo sodišče posredovalo še sklep, katerega bo prav tako moral vročiti, je tudi na podlagi 8. člena Pravilnika mogoče potrditi izpodbijano odločitev, saj je sodišče prve stopnje detektivu odredilo, da obe pisanje vroči z enim dejanjem vročitve.
Po določbi tretjega odstavka 102. člena ZKP mora tisti, ki je upravičen podati predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, določno označiti svoj zahtevek in predložiti dokaze. V obravnavanem primeru oškodovanka temu ni zadostila. Oškodovanka v predlogu ni opredelila intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin ter ni povedala, katere nevšečnosti naj bi utrpela med zdravljenjem. Nadalje ni opredelila intenzivnosti primarnega strahu ob samem očitanem ravnanju obtoženke ter ni pojasnila, v čem naj bi se kazal sekundarni strah in koliko časa naj bi trajal. Končno, oškodovanka ni pojasnila svojega subjektivnega doživljanja ob odzivu oklice na trajne brazgotine na svoji podlahti (skaženost). Uveljavljani premoženjskopravni zahtevek torej ni obrazložen in ga zato ni mogoče preizkusiti. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za prisojo premoženjskopravnega zahtevka, temveč bi moralo oškodovanko z njim napotiti na pravdo (drugi odstavek 105. člena ZKP).
ZPP člen 337, 337/1. ZDR-1 člen 137, 138, 138/1, 138/2.
nadomestilo plače za čas čakanja na delo - nedovoljena pritožbena novota
Kadar delavec dela ne more opravljati, hkrati pa niso izpolnjeni pogoji po določbi 138. člena ZDR-1, je delodajalec dolžan delavcu za čas, ko dela ne opravlja - pa razlogi za to niso nastali na strani delavca - izplačevati polno nadomestilo plače po določbi 137. člena ZDR-1.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00070449
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4. OZ člen 86, 86/1.
ničnost notarskega zapisa kreditne pogodbe - švicarski franki (CHF) - kreditna pogodba v CHF - valutna klavzula v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - nepošten pogodbeni pogoj - slaba vera banke - valutno tveganje - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - Direktiva Sveta 93/13/EGS - novejša sodna praksa SEU - sodna praksa Vrhovnega sodišča - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami
Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v točki 44 obrazložitve sodbe pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da je v konkretnem primeru opravila pojasnilno dolžnost v luči predstavljenih kriterijev SEU. Podpis izjave o prevzemu valutnega tveganja ob najemu kredita v tuji valuti za izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadostuje. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da je SEU v svojih odločbah zavzelo stališče, da mora biti potrošnik obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil in pravilno zaključilo, da pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno opravljena. Pritožbeno sodišče pa se ne strinja s pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ravnala v nasprotju z dobro vero. V skladu s stališčem najnovejše sodne prakse VSRS, ki je sledilo stališčem SEU ob razlagi Direktive 93/13, gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj.
Ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko (abstraktno, nedoločno) spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti na dolgi rok, lahko znatno (močno, pomembno) spremeni, kar ima lahko zanj tudi znatne negativne ekonomske posledice.
Prisojeni znesek v višini treh plač tožnice, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, je glede na kriterije, določene v drugem odstavku 118. člena ZDR-1 pretiran in si toženka v pritožbi utemeljeno prizadeva za njegovo znižanje.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 118, 118/1. ZDSS-1 člen 41, 41/4. ZPP člen 2, 181, 274.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - dopustnost ugotovitvene tožbe - utemeljenost odpovednega razloga - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - zavrženje tožbe na sodišču druge stopnje
Sodišče prve stopnje, ki je podrobno izvedlo dokaze o načinu izvajanja kontrole izdelkov pri toženki, je ugotovilo, da ni bilo mogoče, da bi tožnik lahko sam pokril vsa dela in naloge preveritve kakovosti s stoodstotnim nadzorom izdelkov in proizvodnega procesa, da na posameznih oddelkih proizvodnega procesa glede na način dela ni bilo stoodstotnega nadzora izdelkov, da toženka ni imela notranjih aktov, ki bi regulirali obseg kontroliranih proizvodov in kvaliteto, da tožnik ni imel odredbe, da pregleda čisto vsak izdelek, ter da je delovni proces pri toženki potekal tudi na način, da je tožnik pregledal prvi kos in naključne kose, nato pa so delavke na končni montaži neustrezne kose izločile, tožnik pa jih je pregledal upoštevajoč določene kriterije.
Če zahteva sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi le delodajalec, delavec pa vztraja pri reintegraciji in ne postavi tožbenega zahtevka za plačilo denarnega povračila za primer odločitve po 118. členu ZDR-1, sodišče nima podlage za to, da bi samo, po uradni dolžnosti prisodilo delavcu to denarno povračilo.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje - začetek teka roka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje - prepozen predlog - zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje - nepopolna tožba - poziv na dopolnitev tožbe - rok za dopolnitev tožbe - opozorilo na posledice zamude roka - prepozna dopolnitev tožbe - zavrženje tožbe
Pritožnik ne trdi, da mu sklep z dne 23. 3. 2023 ne bi bil vročen niti da na posledice nepravočasne dopolnitve tožbe ne bi bil opozorjen. Trdi le, da je bil prepričan, da je dopolnitev tožbe oddal znotraj v sklepu določenega 15 dnevnega roka, vendar ne navede nobenega opravičljivega razloga za zatrjevano zmoto. Pritožnikovi trditvi, da je za zamudo zvedel šele ob prejemu sklepa o zavrženju tožbe, tako ni mogoče slediti.
nasilje v družini - zastaranje kazenskega pregona - kršitev kazenskega zakona - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - zavrnitev dokaznih predlogov
Izrek je dovolj jasno in razumljivo koncipiran z navajanjem, da je v navedenem časovnem okviru obtoženec skoraj vsak mesec fizično napadal oškodovanko na način kot izhaja iz opisanih ravnanj, izvajal psihično nasilje z ravnanji, ki so prav tako opisana, v nadaljevanju izreka pa so posamični dogodki, kot jih navaja pritožnica, še posebej konkretizirani. Tako konkretizirani dogodki v ničemer ne vplivajo na sicer opisano fizično in psihično nasilje izvajano približno enkrat na mesec.
Pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP pa je višje sodišče ugotovilo, da je bil v obtoženčevo škodo prekršen kazenski zakon, ko prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da je nastopilo zastaranje kazenskega pregona za obtoženčeva ravnanja do 1. 5. 2014. V navedenem je zato prepoznalo kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP. Za kaznivo dejanje nasilje v družini je v zakonu predpisana kazen zapora do petih let, kar upoštevaje določbo 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1, ki predpisuje zastaranja kazenskega pregona v desetih letih od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto, privede do ugotovitve, da so zastarala obtožencu očitana ravnanja od 1. 11. 2008 do 21. 9. 2013 (upoštevaje desetletni zastaralni rok šteto od datuma odločitve na višjem sodišču). Iz opisa obtožencu očitanega kaznivega dejanja je izrecno izhajalo še, da je bilo iz navedenega očitka izvzeto obdobje od 22. 9. 2013 do 30. 4. 2014. To pomeni, da je bil že v času izrečene prvostopenjske sodbe del obtožencu očitanih izvršitvenih ravnanj navedenega kaznivega dejanja zastaran, zato je višje sodišče časovni okvir izvršitve kaznivega dejanja opredelilo s časovnim obdobjem od 1. 5. 2014 do junija 2019, tako da v navedenem časovnem okviru niso obsežena ravnanja, ki so že zastarala.
ukrepi za varstvo koristi otroka - nadaljevanje postopka po uradni dolžnosti - omejitev starševske skrbi - kolizijski skrbnik otroka - izobraževanje otroka s posebnimi potrebami
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje postopek nadaljevalo po uradni dolžnosti, ker je ocenilo, da je nadaljevanje postopka potrebno za zavarovanje koristi A. A.
Ker je bilo ugotovljeno, da starša ne zmoreta ustrezno poskrbeti za koristi A. A., sedaj njene pravice v in koristi v postopku varuje kolizijska skrbnica, ki v njenem imenu podaja tudi trditve, predlaga dokaze in se izreka o procesnem gradivu.
priposestvovanje stvarne služnosti - vsebina služnostne pravice - sprememba zakona
Stvarna služnost se s priposestvovanjem pridobi na podlagi samega zakona (na originaren način), ko so izpolnjeni pogoji, ki jih zakon določa za njeno pridobitev.
Ker SPZ (v 266. členu) določa, da če so stvarne pravice bile pridobljene že pred uveljavitvijo tega zakona, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon, opredelitev vsebine stvarne služnosti po SPZ in ZTLR pa je enaka, je tudi pravilno pojasnilo, da v času ZTLR pridobljena stvarna služnost v enaki vsebini ostaja v veljavi.
plačilo za dejansko delo - policist - dokazna ocena - mejna kontrola - zadostna trditvena podlaga - trditveno in dokazno breme - odsotnost z dela
Ni mogoče šteti, da bi delavec z opravljanjem določene naloge, ki niti ne sodi v okvir pogodbe o zaposlitvi, daljše obdobje opravljal nalogo po nalogu nadrejenega delavca, za kar si neutemeljeno prizadeva toženka. Enako neutemeljeno se zavzema, da bi se za odsotnosti z dela (letni dopust, bolniški stalež, tudi izobraževanje in praktični postopki samoobrambe) štelo, da je tožnik opravljal delo svojega delovnega mesta oziroma da ne bi bil upravičen do razlike, saj je nadomestilo plače, ki mu pripada, odvisno od plače v preteklem obdobju, kot je pravilno utemeljilo že sodišče prve stopnje.
ZPP člen 339, 339/1, 362, 362/2. ZZVZZ člen 19, 29, 31. ZPIZ-2 člen 66.
nadomestilo plače za čas bolniškega staleža - razlika v nadomestilu - poškodba pri delu - novi dokazi v ponovljenem postopku
Pogoj nekrivde iz citirane določbe 362. člena ZPP res zajema tudi položaje, ko je stranka za določena dejstva in dokaze že vedela, vendar jih sodišču ni predložila, ker upravičeno ni mogla pričakovati, da bodo relevantni. Vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo. To, ali je tožnik upravičen do višjega nadomestila in s tem sam obstoj terjatve med pravdnima strankama, je sporno že od začetka postopka in ključno za utemeljenost tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu ni izpostavilo nobenih novih vprašanj v zvezi z obstojem terjatve, zaradi katerih bi bila toženka v ponovljenem sojenju upravičena do navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov. Toženka bi zato morala že v prvotnem postopku predložiti sporazum in podati ustrezne trditve v zvezi z njim, in ni res, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti.
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi bila vzrok za začasno nezmožnost za delo poškodba pri delu in da zato ni upravičen do višjega nadomestila za čas bolniškega staleža.
pritožba zoper sklep o nadaljevanju postopka - prijava terjatev v stečajnem postopku
Ker je bil objavljen sklep o preizkusu terjatev v stečajnem postopku zoper toženko, je prenehal razlog za prekinitev postopka v tem delovnem sporu. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sklenilo, da se postopek, ki je bil prekinjen, nadaljuje.
Sodišče prve stopnje je glede kaznivega dejanja pod točko I/1 sodbe, s sprejeto pravno kvalifikacijo po tretjem v zvezi s prvim odstavkom člena 211 KZ-1, ki nima ustreznega odraza v konkretnem opisu, uporabilo materialnopravno določbo, ki je ne bi smelo uporabiti. Napačno uporabljena pravna kvalifikacija pa se v obravnavanem primeru izkazuje kot taka, ki je v škodo obtoženca, ne le iz razloga višje predpisane kazni, pač pa tudi, ker je za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku člena 211 KZ-1, na katero napotuje konkreten opis, predpisana zaporna kazen do treh let, kar pomeni, upoštevaje določbo 4. točko prvega odstavka člena 90 KZ-1 in desetletni zastaralni rok, da je kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje že zastaral.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obtoženca nista ravnala po očitku, ampak sta izvršila določena druga ravnanja, ki pa niso predmet očitka. Ob izostanku ustrezne spremembe obtožnega akta s strani tožilstva bi prvostopenjsko sodišče moralo izreči oprostilno sodbo iz razloga, ker dejanji obtožencema nista dokazani, ne pa prevzeti tožilske funkcije in samo, izven očitka, ugotavljati, na kakšen v ključnem drugačen način od tistega, ki je zaveden v očitku, sta obtoženca vendarle prispevala k nastanku prepovedane posledice oziroma k poskusu, da bi le-ta nastala.
spor iz družinskih razmerij - ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - začasna ureditev stikov - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - preprečevanje stikov - ureditev stikov med starši in otrokom - nadzorovani stiki - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - največja korist otroka - spremenjene okoliščine - izvedensko mnenje
Glede na družinsko situacijo in poročila CSD o nadzorovanih stikih, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča taka kombinacija v korist otroka. Čeprav so (tudi) nadzorovani stiki (kar je bila sicer običajna praksa v primeru nenadzorovanih stikov, ki so bili določeni ob sobotah) pogosto odpadli iz neutemeljenih razlogov na strani nasprotne udeleženke, pa kombinacija nadzorovanih in nenadzorovanih stikov zagotavlja več možnosti, da se bodo stiki izvedli, ker glede na pretekle izkušnje obstaja večja verjetnost, da bo nasprotna udeleženka otroka na nadzorovani stik pripeljala.
V tem sporu prisojena reparacija se ne more upoštevati kot pravica, ki jo je tožnica uveljavila za čas do prenehanja delovnega razmerja, saj gre za obveznost toženke, ki je posledica nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženka je dolžna tožnici za čas od nezakonitega prenehanja do sodne razveze vzpostaviti stanje skladno s pogodbo o zaposlitvi. Dosojeni znesek denarnega povračila je zato prenizek. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je bila tožnica ves čas zaposlena pri toženki, ki je bila njen edini delodajalec in da se ji je zdravstveno stanje v tem času toliko poslabšalo, da ima sedaj status invalida III. kategorije in je težje zaposljiva, kot tudi ne dejstva, da ni bila upravičena do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti zaradi nezakonitega ravnanja toženke. Tako je po stališču pritožbenega sodišča pravično denarno povračilo v višini 16-kratnika tožničine povprečne plače.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00070247
ZIZ člen 270, 270/3, 272, 272/2, 272/2-3. ZPP člen 163, 163/6, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
spor zaradi motenja posesti - regulacijska začasna odredba - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - namen regulacijske začasne odredbe - restriktiven pristop - sodna praksa - predpostavke - nastanek težko nadomestljive škode - trditvena podlaga - pavšalne navedbe - rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti
V sodni praksi je enotno stališče, da velja pri izdaji regulacijskih začasnih odredb restriktivni pristop. Namen te vrste začasnih odredb ni v zavarovanju kasnejše izvršbe, pač pa začasna ureditev spornega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena.
ZDR-1 ureja možnosti delodajalca glede sankcioniranja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Širjenje teh možnosti z uporabo drugih institutov, ki jih ZDR-1 ne ureja, je v nasprotju s kogentnimi predpisi. Navedeno velja tudi za dogovor o pogodbeni kazni za nespoštovanje odpovednega roka (kršitev obveznosti opravljanja dela v času odpovednega roka), ki je ničen (prvi odstavek 86. člena OZ).