Odškodninska odgovornost toženke za škodo, ki jo je tožnik utrpel, ker naj bi zaradi nepravilne upravne odločbe plačeval višje prispevke, ni podana, kljub temu da je bila upravna odločba odpravljena, saj ni podano protipravno ravnanje, ker toženka ni očitno oziroma zlonamerno uporabila materialnega prava.
Zatrjuje se škoda, nastajajoča vsled slabo izvedenih gradbenih del v zvezi z izgradnjo hitre ceste oz. vplivov slabo izdelanega odvodnjavanja ob sami hitri cesti na nepremičnino pritožnika. Zahtevek za odpravo te škode je lahko predmet drugega pravdnega postopka, ne pa presoje odškodnine na podlagi 26. člena ZSZ.
Pri izbiri ukrepa za zavarovanje otrokovih koristi mora sodišče vselej upoštevati načelo najblažjega posega. Po tem načelu je treba pri izbiri ukrepa upoštevati, naj se opravi ukrep, s katerim bodo starši čim manj prizadeti, če se z njim da zavarovati koristi otrok. To je treba upoštevati tudi pri odločanju o načinu izvrševanja otrokovih stikov. Sodišče lahko pravico staršev do stikov z otrokom po navedeni določbi 106. člena ZZZDR omeji le toliko, kolikor je potrebno za zavarovanje otrokovih koristi.
Sklep o prenosu zarubljene terjatve na upnika v izterjavo je zgolj naslednje procesno dejanje v primeru izvršbe na denarno terjatev dolžnika, ki sledi sklepu o rubežu terjatve. Z navedenim sklepom pa ni vsebinsko odločeno o terjatvi dolžnika do dolžnikovega dolžnika, zato slednji nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper ta sklep.
predhodna odredba - domneva nevarnosti - sklep o izvršbi na podlagi menice - izpodbijanje domneve
Dolžnik bi sicer domnevo nevarnosti lahko izpodbil, če bi uveljavljal, da ni bil izdan sklep o izvršbi na podlagi menice ali da proti njemu ni bil pravočasno vložen ugovor, kar pa ne pomeni, da lahko po izdaji sklepa o izvršbi na podlagi menice v postopku s predhodno odredbo izpodbija dejstvo, da listina, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi ni menica.
nepremoženjska škoda - objektivna odgovornost - sokrivda
Povsem pravilno pa pritožba (ponovno) opozarja na okoliščino, da kolesarja ni mogoče primerjati s pešcem. Zanj veljajo enaka pravila kot za voznike, saj je kolo enosledno ali dvosledno vozilo z najmanj dvema kolesoma, ki ga poganja voznik z lastno močjo (46. točka 19. člena ZVCP). K temu sodišče druge stopnje še dodaja, da je vozilo vsako prevozno sredstvo, namenjeno vožnji po cesti, razen posebnih prevoznih sredstev. Izjeme so določene v 23. točki 19. člena ZVCP. Da se morajo vsi udeleženci v prometu, torej tudi kolesarji, ravnati po prometnih pravilih (na kar opozarja tudi pritožba toženke), pa je izrecno določeno v 20. členu istega zakona. Strinjati se je torej mogoče s pritožbo, da je tožnik, ki je glede na dejanske ugotovitve v postopku na prvi stopnji spremenil smer vožnje in zapeljal na prehod za kolesarje, pri tem pa ni počakal, da bi zavarovanka toženke, ki je peljala naravnost, zapeljala skozi križišče, kršil cestnoprometne predpise (23. člen ZVCP). Na ta način je brez dvoma (so)prispeval k nastanku nevarne situacije v prometu in je za škodne posledice soodgovoren. Ker pa voznik motornega vozila, ki je imetnik nevarne stvari, oziroma zavarovalna ustanova, za škodo odgovarja objektivno, je ob pravilni uporabi materialnega prava (tretji odstavek 153. člena OZ), upoštevana je tudi teža kršitev cestnoprometnih predpisov, sodišče druge stopnje tožnikov delež sokrivde ovrednotilo v obsegu 30 %.
Do uveljavitve novele ZIZ-e je bilo sodišče, ki je bilo pristojno za odločitev o predlogu za izvršbo, pristojno tudi za izdajo sklepa o nadaljevanju izvršbe na dolžnikove nepremičnine.
Dolžnik, zoper sklep o domiku nepremičnine kupcu, ne more uspešno uveljavljati pritožbenega razloga, da je nepremičnino že pred leti prodal, saj je v zemljiški knjigi še vedno vknjižen kot lastnik, sicer pa te navedbe predstavljajo podlago za ugovor tretjega v skladu s 64. členom ZIZ.
ZS člen 9, 9/1, 9/2, 9, 9/1, 9/2. ZIZ člen 53, 53/2, 58, 58/3, 53, 53/2, 58, 58/3. Sodni red člen 131, 131/1, 131, 131/1.
izvršilni predlog - pooblaščena oseba - predlagatelj
V skladu z določbami Zakona o sodiščih in Sodnega reda je računovodstvo pooblaščeno, da pozove pristojno izvršilno sodišče, da po uradni dolžnosti v skladu z določbami ZIZ izterja od dolžnika stroške ter povprečnino.
Nujne zadeve med sodnimi počitnicami tečejo in lahko iztečejo pritožbeni roki. Odločanje v nujnih zadevah pomeni izdaja odločbe na prvi stopnji in tudi odločanje o pravnih sredstvih.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 40, 41, 47.
nagrada izvedencu - stroški za analize
Po določbi 3. odst. 41. čl. Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih se izvedencu priznajo stroški, ki jih je imel za analize, meritve in druga opravila, potrebna za izdelavo izvida in mnenja in se obračunajo po veljavni ceni podjetij ali zavodov, ki te storitve opravljajo, če to ni možno, pa v višini, kot se običajno plačuje za take storitve.
Ker je določba čl. 86/I ZZVZZ specialna določba je, ne glede na objektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke za povzročitev prometne nesreče oz. poškodbe zavarovanke tožeče stranke po čl. 150 OZ, sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo tudi njegovo (morebitno) krivdno odgovornost.
stranka postopka - omejitev dedovanja - izročitev zapuščine občini ustavitev izvršilnega postopka - stranka postopka - omejitev dedovanja - izročitev zapuščine občini ustavitev izvršilnega postopka
Po določbi 128. čl. ZD se dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, omeji do višine vrednosti prejete pomoči. Ta omejitev se izvede tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, lastnina Republike Slovenije, če se je pomoč financirala iz proračuna Republike Slovenije, oziroma lastnina občine, če se je pomoč financirala iz proračuna občine. Že iz same dikcije navedene določbe torej izhaja, da del premoženja, ki ustreza vrednosti pomoči, ni zapuščina in ne sodi v zapuščino, kar pomeni, da se ne deduje.
Skupni imenovalec med poskusom kaznivega dejanja in prostovoljnim odstopom je sicer res v tem, da do prepovedane posledice ne v enem pa tudi v drugem primeru ne pride, vendar pa teh dveh institutov samo zaradi tega ne gre enačiti. Že iz samega imena instituta prostovoljnega odstopa je mogoče povzeti, da mora biti odločitev o tem, da nekdo odstopi od izvršitve poskušanega kaznivega dejanja plod povsem svobodne odločitve storilca. Kakor hitro pa dejanje ostane pri poskusu zaradi aktivnega upiranja oškodovanca, pa četudi pozneje prav zaradi tega odpora storilec odstopi od nadaljnjega izvrševanja kaznivega dejanja, seveda o prostovoljnem odstopu ne moremo govoriti.
Kolikor pa obtoženčev zagovornik še izpostavlja, da je sedaj Republika Romunija, katere državljana sta oba obtoženca, članica Evropske unije, zaradi česar izrek izgona tujca ni utemeljen, nima prav. Obravnavano stransko kazen je namreč ob splošno določenih pogojih moč izreči tudi storilcu, ki je državljan katere izmed drugih držav članic Evropske unije s tem, da so pri tem upoštevane omejitve, kot so določene v direktivi Evropskega parlamenta in Sveta št. 2004/38/ES z dne 29.4.2004 o pravici državljanov unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic. Ob tem je omeniti, da je navedena direktiva upoštevana tudi pri zadnji spremembi Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 79/2006), ki državljanom držav članic EU namenja 12.a poglavje in kjer je prav tako omenjena pravnomočna stranska kazen izgona tujca iz države (npr. čl. 93R, 93S, 93T). Vendar je prva omejitev po citirani direktivi ta, da je izgon tujca v interesu javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja s tem, da mora država pogodbenica pred sprejetjem odločbe o izgonu upoštevati tudi okoliščine iz 28. člena Direktive (koliko časa je oseba bivala na njenem ozemlju, starost, zdravstveno stanje, družinske in ekonomske razmere itd.). Gotovo je, da je obravnavano kaznivo dejanje bilo uperjeno zoper javni red naše države, ki ima zato interes, da se obtoženca odstranita z našega ozemlja. Navedeni pogoj iz direktive je torej izpolnjen, pri čimer pri obeh obtožencih niso podane nobene izmed okoliščin, ki jih našteva 28. člen Direktive. Zato se izkaže, da je izrečena stranska kazen tudi sedaj, ko je Romunija postala članica EU, povsem na mestu.
Zahtevo na izstavitev zemljiškoknjižne listine je mogoče vložiti le zoper tistega, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik nepremičnine. To velja tudi v primeru, ko bi v skladu z napotitvenim sklepom zapuščinskega sodišča morala tožeča stranka vložiti tožbo zoper tistega dediča, ki ni vknjižen lastnik nepremičnine, ki predstavlja skupno premoženje zapustnika in njegove bivše zakonske partnerice. Ugotovitveni del tožbe pa predstavlja tožbeni zahtevek, s katerim se ugotavlja obstoj za dajatveni del tožbe zgolj precedenčno vprašanje - obstoj skupnega premoženja. Zato ni potrebno, da bi bila glede ugotovitvenega dela tožena kot nujna sospornika oba bivša zakonca (toženka in dedič umrlega zakonca).
ZPP člen 110, 110/2, 110/3, 116, 212, 224, 224/1, 224/3.
vrnitev v prejšnje stanje – javna listina – vročilnica – roki – dokazno breme
Tožnik je tisti, na katerem je breme, da dokaže, da ima motor takšne tehnične hibe, zaradi katerih gre za bistveno višjo porabo olja na prevoženih 1000 km in da se ta napaka lahko odpravi samo z zamenjavo motorja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00049488
ZOZP člen 18. ZOR člen 919. OZ člen 376.
obvezno zavarovanje v prometu - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - povrnitev škode - obseg in višina škode - stroški zdravljenja - povrnitev stroškov zdravljenja - Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - obračun stroškov - dokazila o opravljenih storitvah - plačilo zdravstvenih storitev - dokazovanje plačila - dokazno breme - zapadlost terjatve - zamudne obresti - tek zamudnih obresti - kdaj obresti nehajo teči - pravilo ne ultra alterum tantum - odločitev o stroških pravdnega postopka - delitev stroškov glede na uspeh v postopku - regresni zahtevek zavoda
Predmet tožbenega zahtevka je plačilo stroškov zdravljenja, ki jih je tožeča stranka plačala izvajalcem zdravstvenih storitev. Višino škode je izkazovala s predložitvijo potrdil izvajalcev zdravstvenih storitev, ki so jih le-ti izdali za posamezne zavarovance. Iz navedenih potrdil je razvidno, na katere račune izvajalcev zdravstvenih storitev se nanašajo, navedeni so tudi zneski posameznih računov.
Tožena stranka je v odgovoru na tožbo višini tožbenega zahtevka ugovarjala povsem pavšalno, saj je navedla le, da iz tožbi priložene dokumentacije ni razvidno, na kaj natančno se vtoževani znesek nanaša. Ne drži, da bi morala tožeča stranka na tako pavšalen ugovor predložiti dodatno dokumentacijo, ki bi dokazovala za koliko in kakšne ovrednotene zdravstvene storitve je šlo. Tega ne bi bila dolžna storiti niti v primeru, če bi bil ugovor tožene stranke določnejši. Vrsta, količina in vrednost opravljenih zdravstvenih storitev namreč niso predmet tega postopka, pač pa bi bilo lahko pravno pomembno le dejstvo, ali je tožeča stranka storitve, ki jih v regresnem zahtevku uveljavlja od tožene stranke, izvajalcem zdravstvenih storitev dejansko plačala.
Pri določitvi vsebine dokaznega bremena je nadalje treba upoštevati okoliščino, da je tožeča stranka oseba z javnimi pooblastili, katere organiziranost in pristojnosti določa zakon. Ker njenega poslovanja ne usmerjajo zasebni interesi niti ga ne ogrožajo običajni poslovni riziki, se predpostavlja, da svoje obveznosti v skladu s svojimi javnimi pooblastili korektno izpolnjuje. Zato je v primeru uveljavljanja regresnih zahtevkov dolžna dokazovati lastna plačila in utemeljenost s strani izvajalcev zdravstvenih storitev izdanih računov le v primeru, če obstojijo tehtne okoliščine, ki vzbujajo resen dvom v to, da tožeča stranka svojih obveznosti ni izpolnila oziroma da jih je izpolnila brez upravičenega temelja (na primer plačala zdravstvene storitve, ki niso bile opravljene). Takšnih okoliščin pa tožena stranka ne v postopku na prvi stopnji ne v pritožbi ni zatrjevala.
Določilo 18. člena ZOZP, po katerem naj bi tožeča stranka pridobila pravico do povrnitve stroškov zdravljenja in drugih nujnih stroškov od zavarovalnice šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in le do višine zavarovalne vsote, res daje oškodovancem prednost pred tožečo stranko, vendar to ne pomeni, da mora tožeča stranka na izpolnitev regresnega zahtevka čakati do pravnomočnega končanja vseh postopkov, v katerih oškodovanci uveljavljajo svoje odškodninske zahtevke do zavarovalnice. Zapadlost regresnega zahtevka tožeče stranke in s tem začetek teka zamudnih obresti ne more biti odvisen od pravnih razmerij med tretjimi ali od nastopa pravnih dejstev, na katere tožeča stranka nima nobenega vpliva niti se nje ne tičejo. Nasprotno stališče bi pomenilo prehud poseg v pravni položaj tožeče stranke in bistveno ogrozilo pravno varnost.