ZS člen 9, 9/1, 9/2, 9, 9/1, 9/2. ZIZ člen 53, 53/2, 58, 58/3, 53, 53/2, 58, 58/3. Sodni red člen 131, 131/1, 131, 131/1.
izvršilni predlog - pooblaščena oseba - predlagatelj
V skladu z določbami Zakona o sodiščih in Sodnega reda je računovodstvo pooblaščeno, da pozove pristojno izvršilno sodišče, da po uradni dolžnosti v skladu z določbami ZIZ izterja od dolžnika stroške ter povprečnino.
Sklep o prenosu zarubljene terjatve na upnika v izterjavo je zgolj naslednje procesno dejanje v primeru izvršbe na denarno terjatev dolžnika, ki sledi sklepu o rubežu terjatve. Z navedenim sklepom pa ni vsebinsko odločeno o terjatvi dolžnika do dolžnikovega dolžnika, zato slednji nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper ta sklep.
kazensko materialno pravo - kazensko procesno pravo
VSK0003296
KZ člen 169, 169/1, 169/3, 169, 169/1, 169/3. ZKP člen 358, 358/1, 358, 358/1, 358, 358/1.
razžalitev - opis kaznivega dejanja - udarec v lice
Čeprav pravna opredelitev navaja kaznivo dejanje razžalitve po 1.odst. 169.čl. KZ, bi torej bilo moč sklepati, da je bil zasebni tožilec zaradi prejetih udarcev razžaljen, vendar pa tega očitka v opisu dejanja ni in ga pravna opredelitev kaznivega dejanja ne more nadomestiti. Zakonska označba kaznivega dejanja je namreč le posledica opisa dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki in obratna razlaga, da bi se glede na zakonsko označbo sklepalo na obstoj zakonskih znakov v opisu dejanja, ne more biti sprejemljiva.
izvršilni naslov - načelo formalne legalitete - zakonske zamudne obresti
V predmetni zadevi teče izvršba na podlagi izvršilnega naslova (1. odst. 17. čl. ZIZ). V izvršilnem postopku je sodišče vezano na izvršilni naslov, zato ne more upniku prisoditi manj ali kaj drugega kot izhaja iz izvršilnega naslova, prav tako pa tudi ne more presojati pravilnosti in zakonitosti le-tega, ter vanj posegati. Takšna ureditev je posledica dejstva, da sta se obstoj in višina terjatve že ugotavljala v pravdnem postopku. To pa v konkretnem primeru pomeni, da mora izvršilno sodišče upoštevati, da zamudne obresti od posameznih zneskov izterjevane glavnice in stroškov postopkov prenehajo teči šele z dnem plačila - tako je namreč povsem jasno določeno v pravnomočnem izvršilnem naslovu. Pri tem je potrebno upoštevati, na kar pravilno opozarja upnik, da je izvršilni naslov postal pravnomočen po izdaji odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006 in je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 27.9.2006 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki ni omejila teka zakonskih zamudnih obresti, izvršilno sodišče pa je s sklepom o izvršbi z dne 22.1.2007, ki je tudi že postal pravnomočen (3.2.2007), dovolilo predlagano izvršbo v skladu z izvršilnim naslovom in brez omejitev v smislu 376. čl. OZ (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) in v zvezi s citirano odločbo Ustavnega sodišča, zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom nezakonito poseglo v pravnomočen sklep o izvršbi, kot je že zgoraj navedeno.
predhodna odredba - domneva nevarnosti - sklep o izvršbi na podlagi menice - izpodbijanje domneve
Dolžnik bi sicer domnevo nevarnosti lahko izpodbil, če bi uveljavljal, da ni bil izdan sklep o izvršbi na podlagi menice ali da proti njemu ni bil pravočasno vložen ugovor, kar pa ne pomeni, da lahko po izdaji sklepa o izvršbi na podlagi menice v postopku s predhodno odredbo izpodbija dejstvo, da listina, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi ni menica.
Odškodninska odgovornost toženke za škodo, ki jo je tožnik utrpel, ker naj bi zaradi nepravilne upravne odločbe plačeval višje prispevke, ni podana, kljub temu da je bila upravna odločba odpravljena, saj ni podano protipravno ravnanje, ker toženka ni očitno oziroma zlonamerno uporabila materialnega prava.
Odškodnina po izteku pogodbe je svojevrsten institut denarne odmene, lasten športnemu pravu, katere namen je, da nov klub, kamor igralec prestopa, plača matičnemu klubu nek, vnaprej okvirno začrtan znesek ter se matičnemu klubu na tak način povrnejo materialna in nematerialna vlaganja v igralčev razvoj.
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ter tudi iz sami tožnikovih trditev, izhaja, da sta stranki vsebino Pogodbe oblikovali skupaj, zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na določbo 83. člena OZ, ki predpisuje razlago nejasnih določil v posebnih primerih, tj., kadar je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke. Predpostavka za uporabo tega pravnega pravila je namreč izpolnjena takrat, kadar se stranki o vsebini pogodbenih določil nista pogajali/usklajevali, temveč sta pogodbo sklenili s tako vsebino/v takem besednem zapisu, kot ga je pripravila in predlagala ena od njiju. Očitno je, da je prvotni osnutek Pogodbe pripravila tožena stranka, vendar se je zapis spreminjal in usklajeval glede na potek pogajanj med strankama, zgolj zato, ker stranki prvotnega zapisa 3. člena Pogodbe nista spremenili, pa še ne pomeni, da je zanj mogoče uporabiti normo iz 83. člena OZ. Določba o razlagi nejasnih pogodbenih določil je uzakonjena in favorem šibkejše stranke ter se nanaša na primere, ko močnejša stranka svojo voljo "vsili" tako, da izključi možnost spreminjanja vnaprej pripravljene pogodbe. Kadar pa je vsebina pogodbe plod medsebojnih pogajanj (tako kot v obravnavanem primeru), pa ne gre za nejasno določilo v smislu 83. člena OZ, temveč mora sodišče ugotavljati pogodbeni namen strank s pomočjo metod razlage.
Ker je določba čl. 86/I ZZVZZ specialna določba je, ne glede na objektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke za povzročitev prometne nesreče oz. poškodbe zavarovanke tožeče stranke po čl. 150 OZ, sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo tudi njegovo (morebitno) krivdno odgovornost.
Nujne zadeve med sodnimi počitnicami tečejo in lahko iztečejo pritožbeni roki. Odločanje v nujnih zadevah pomeni izdaja odločbe na prvi stopnji in tudi odločanje o pravnih sredstvih.
nepremoženjska škoda - objektivna odgovornost - sokrivda
Povsem pravilno pa pritožba (ponovno) opozarja na okoliščino, da kolesarja ni mogoče primerjati s pešcem. Zanj veljajo enaka pravila kot za voznike, saj je kolo enosledno ali dvosledno vozilo z najmanj dvema kolesoma, ki ga poganja voznik z lastno močjo (46. točka 19. člena ZVCP). K temu sodišče druge stopnje še dodaja, da je vozilo vsako prevozno sredstvo, namenjeno vožnji po cesti, razen posebnih prevoznih sredstev. Izjeme so določene v 23. točki 19. člena ZVCP. Da se morajo vsi udeleženci v prometu, torej tudi kolesarji, ravnati po prometnih pravilih (na kar opozarja tudi pritožba toženke), pa je izrecno določeno v 20. členu istega zakona. Strinjati se je torej mogoče s pritožbo, da je tožnik, ki je glede na dejanske ugotovitve v postopku na prvi stopnji spremenil smer vožnje in zapeljal na prehod za kolesarje, pri tem pa ni počakal, da bi zavarovanka toženke, ki je peljala naravnost, zapeljala skozi križišče, kršil cestnoprometne predpise (23. člen ZVCP). Na ta način je brez dvoma (so)prispeval k nastanku nevarne situacije v prometu in je za škodne posledice soodgovoren. Ker pa voznik motornega vozila, ki je imetnik nevarne stvari, oziroma zavarovalna ustanova, za škodo odgovarja objektivno, je ob pravilni uporabi materialnega prava (tretji odstavek 153. člena OZ), upoštevana je tudi teža kršitev cestnoprometnih predpisov, sodišče druge stopnje tožnikov delež sokrivde ovrednotilo v obsegu 30 %.
Kolikor pa obtoženčev zagovornik še izpostavlja, da je sedaj Republika Romunija, katere državljana sta oba obtoženca, članica Evropske unije, zaradi česar izrek izgona tujca ni utemeljen, nima prav. Obravnavano stransko kazen je namreč ob splošno določenih pogojih moč izreči tudi storilcu, ki je državljan katere izmed drugih držav članic Evropske unije s tem, da so pri tem upoštevane omejitve, kot so določene v direktivi Evropskega parlamenta in Sveta št. 2004/38/ES z dne 29.4.2004 o pravici državljanov unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic. Ob tem je omeniti, da je navedena direktiva upoštevana tudi pri zadnji spremembi Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 79/2006), ki državljanom držav članic EU namenja 12.a poglavje in kjer je prav tako omenjena pravnomočna stranska kazen izgona tujca iz države (npr. čl. 93R, 93S, 93T). Vendar je prva omejitev po citirani direktivi ta, da je izgon tujca v interesu javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja s tem, da mora država pogodbenica pred sprejetjem odločbe o izgonu upoštevati tudi okoliščine iz 28. člena Direktive (koliko časa je oseba bivala na njenem ozemlju, starost, zdravstveno stanje, družinske in ekonomske razmere itd.). Gotovo je, da je obravnavano kaznivo dejanje bilo uperjeno zoper javni red naše države, ki ima zato interes, da se obtoženca odstranita z našega ozemlja. Navedeni pogoj iz direktive je torej izpolnjen, pri čimer pri obeh obtožencih niso podane nobene izmed okoliščin, ki jih našteva 28. člen Direktive. Zato se izkaže, da je izrečena stranska kazen tudi sedaj, ko je Romunija postala članica EU, povsem na mestu.
Skupni imenovalec med poskusom kaznivega dejanja in prostovoljnim odstopom je sicer res v tem, da do prepovedane posledice ne v enem pa tudi v drugem primeru ne pride, vendar pa teh dveh institutov samo zaradi tega ne gre enačiti. Že iz samega imena instituta prostovoljnega odstopa je mogoče povzeti, da mora biti odločitev o tem, da nekdo odstopi od izvršitve poskušanega kaznivega dejanja plod povsem svobodne odločitve storilca. Kakor hitro pa dejanje ostane pri poskusu zaradi aktivnega upiranja oškodovanca, pa četudi pozneje prav zaradi tega odpora storilec odstopi od nadaljnjega izvrševanja kaznivega dejanja, seveda o prostovoljnem odstopu ne moremo govoriti.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 40, 41, 47.
nagrada izvedencu - stroški za analize
Po določbi 3. odst. 41. čl. Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih se izvedencu priznajo stroški, ki jih je imel za analize, meritve in druga opravila, potrebna za izdelavo izvida in mnenja in se obračunajo po veljavni ceni podjetij ali zavodov, ki te storitve opravljajo, če to ni možno, pa v višini, kot se običajno plačuje za take storitve.
Zatrjuje se škoda, nastajajoča vsled slabo izvedenih gradbenih del v zvezi z izgradnjo hitre ceste oz. vplivov slabo izdelanega odvodnjavanja ob sami hitri cesti na nepremičnino pritožnika. Zahtevek za odpravo te škode je lahko predmet drugega pravdnega postopka, ne pa presoje odškodnine na podlagi 26. člena ZSZ.
Do uveljavitve novele ZIZ-e je bilo sodišče, ki je bilo pristojno za odločitev o predlogu za izvršbo, pristojno tudi za izdajo sklepa o nadaljevanju izvršbe na dolžnikove nepremičnine.
Dolžnik, zoper sklep o domiku nepremičnine kupcu, ne more uspešno uveljavljati pritožbenega razloga, da je nepremičnino že pred leti prodal, saj je v zemljiški knjigi še vedno vknjižen kot lastnik, sicer pa te navedbe predstavljajo podlago za ugovor tretjega v skladu s 64. členom ZIZ.
ZPP člen 110, 110/2, 110/3, 116, 212, 224, 224/1, 224/3.
vrnitev v prejšnje stanje – javna listina – vročilnica – roki – dokazno breme
Tožnik je tisti, na katerem je breme, da dokaže, da ima motor takšne tehnične hibe, zaradi katerih gre za bistveno višjo porabo olja na prevoženih 1000 km in da se ta napaka lahko odpravi samo z zamenjavo motorja.
ZOR člen 56, 56. ZPP člen 77, 80, 81, 81/1, 77, 80, 81, 81/1.
pravdna sposobnost - sposobnost biti stranka - procesne predpostavke
Tako je še vedno odprto vprašanje, ali je tožena stranka glede na svoje zdravstveno stanje oziroma svoje osebne lastnosti v času sklenitve spornih pogodb oziroma tudi v času postopka na prvi stopnji bila poslovno popolnoma sposobna in je kot taka bila tudi sposobna sama opravljati pravdna dejanja oziroma je imela pravdno sposobnost - 77. člen ZPP.
Namreč sposobnost biti stranka in procesna sposobnost sta procesni predpostavki, na obstoj teh pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, tudi če se pomanjkanje procesnih predpostavk ob predhodnem preizkusu tožbe ne opazi. S tem v zvezi pa lahko sodišče ugotavlja tudi dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, in izvede dokaze, ki jih nobena od strank ni predlagala, kar je predvsem podano v obravnavanemu primeru, ko ni zatrjevano ali ugotovljeno, da bi bila tožencu poslovna sposobnost odvzeta.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00049488
ZOZP člen 18. ZOR člen 919. OZ člen 376.
obvezno zavarovanje v prometu - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - povrnitev škode - obseg in višina škode - stroški zdravljenja - povrnitev stroškov zdravljenja - Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - obračun stroškov - dokazila o opravljenih storitvah - plačilo zdravstvenih storitev - dokazovanje plačila - dokazno breme - zapadlost terjatve - zamudne obresti - tek zamudnih obresti - kdaj obresti nehajo teči - pravilo ne ultra alterum tantum - odločitev o stroških pravdnega postopka - delitev stroškov glede na uspeh v postopku - regresni zahtevek zavoda
Predmet tožbenega zahtevka je plačilo stroškov zdravljenja, ki jih je tožeča stranka plačala izvajalcem zdravstvenih storitev. Višino škode je izkazovala s predložitvijo potrdil izvajalcev zdravstvenih storitev, ki so jih le-ti izdali za posamezne zavarovance. Iz navedenih potrdil je razvidno, na katere račune izvajalcev zdravstvenih storitev se nanašajo, navedeni so tudi zneski posameznih računov.
Tožena stranka je v odgovoru na tožbo višini tožbenega zahtevka ugovarjala povsem pavšalno, saj je navedla le, da iz tožbi priložene dokumentacije ni razvidno, na kaj natančno se vtoževani znesek nanaša. Ne drži, da bi morala tožeča stranka na tako pavšalen ugovor predložiti dodatno dokumentacijo, ki bi dokazovala za koliko in kakšne ovrednotene zdravstvene storitve je šlo. Tega ne bi bila dolžna storiti niti v primeru, če bi bil ugovor tožene stranke določnejši. Vrsta, količina in vrednost opravljenih zdravstvenih storitev namreč niso predmet tega postopka, pač pa bi bilo lahko pravno pomembno le dejstvo, ali je tožeča stranka storitve, ki jih v regresnem zahtevku uveljavlja od tožene stranke, izvajalcem zdravstvenih storitev dejansko plačala.
Pri določitvi vsebine dokaznega bremena je nadalje treba upoštevati okoliščino, da je tožeča stranka oseba z javnimi pooblastili, katere organiziranost in pristojnosti določa zakon. Ker njenega poslovanja ne usmerjajo zasebni interesi niti ga ne ogrožajo običajni poslovni riziki, se predpostavlja, da svoje obveznosti v skladu s svojimi javnimi pooblastili korektno izpolnjuje. Zato je v primeru uveljavljanja regresnih zahtevkov dolžna dokazovati lastna plačila in utemeljenost s strani izvajalcev zdravstvenih storitev izdanih računov le v primeru, če obstojijo tehtne okoliščine, ki vzbujajo resen dvom v to, da tožeča stranka svojih obveznosti ni izpolnila oziroma da jih je izpolnila brez upravičenega temelja (na primer plačala zdravstvene storitve, ki niso bile opravljene). Takšnih okoliščin pa tožena stranka ne v postopku na prvi stopnji ne v pritožbi ni zatrjevala.
Določilo 18. člena ZOZP, po katerem naj bi tožeča stranka pridobila pravico do povrnitve stroškov zdravljenja in drugih nujnih stroškov od zavarovalnice šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in le do višine zavarovalne vsote, res daje oškodovancem prednost pred tožečo stranko, vendar to ne pomeni, da mora tožeča stranka na izpolnitev regresnega zahtevka čakati do pravnomočnega končanja vseh postopkov, v katerih oškodovanci uveljavljajo svoje odškodninske zahtevke do zavarovalnice. Zapadlost regresnega zahtevka tožeče stranke in s tem začetek teka zamudnih obresti ne more biti odvisen od pravnih razmerij med tretjimi ali od nastopa pravnih dejstev, na katere tožeča stranka nima nobenega vpliva niti se nje ne tičejo. Nasprotno stališče bi pomenilo prehud poseg v pravni položaj tožeče stranke in bistveno ogrozilo pravno varnost.