kazensko materialno pravo - kazensko procesno pravo
VSK0003296
KZ člen 169, 169/1, 169/3, 169, 169/1, 169/3. ZKP člen 358, 358/1, 358, 358/1, 358, 358/1.
razžalitev - opis kaznivega dejanja - udarec v lice
Čeprav pravna opredelitev navaja kaznivo dejanje razžalitve po 1.odst. 169.čl. KZ, bi torej bilo moč sklepati, da je bil zasebni tožilec zaradi prejetih udarcev razžaljen, vendar pa tega očitka v opisu dejanja ni in ga pravna opredelitev kaznivega dejanja ne more nadomestiti. Zakonska označba kaznivega dejanja je namreč le posledica opisa dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki in obratna razlaga, da bi se glede na zakonsko označbo sklepalo na obstoj zakonskih znakov v opisu dejanja, ne more biti sprejemljiva.
izvršilni naslov - načelo formalne legalitete - zakonske zamudne obresti
V predmetni zadevi teče izvršba na podlagi izvršilnega naslova (1. odst. 17. čl. ZIZ). V izvršilnem postopku je sodišče vezano na izvršilni naslov, zato ne more upniku prisoditi manj ali kaj drugega kot izhaja iz izvršilnega naslova, prav tako pa tudi ne more presojati pravilnosti in zakonitosti le-tega, ter vanj posegati. Takšna ureditev je posledica dejstva, da sta se obstoj in višina terjatve že ugotavljala v pravdnem postopku. To pa v konkretnem primeru pomeni, da mora izvršilno sodišče upoštevati, da zamudne obresti od posameznih zneskov izterjevane glavnice in stroškov postopkov prenehajo teči šele z dnem plačila - tako je namreč povsem jasno določeno v pravnomočnem izvršilnem naslovu. Pri tem je potrebno upoštevati, na kar pravilno opozarja upnik, da je izvršilni naslov postal pravnomočen po izdaji odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006 in je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 27.9.2006 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki ni omejila teka zakonskih zamudnih obresti, izvršilno sodišče pa je s sklepom o izvršbi z dne 22.1.2007, ki je tudi že postal pravnomočen (3.2.2007), dovolilo predlagano izvršbo v skladu z izvršilnim naslovom in brez omejitev v smislu 376. čl. OZ (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) in v zvezi s citirano odločbo Ustavnega sodišča, zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom nezakonito poseglo v pravnomočen sklep o izvršbi, kot je že zgoraj navedeno.
Nujne zadeve med sodnimi počitnicami tečejo in lahko iztečejo pritožbeni roki. Odločanje v nujnih zadevah pomeni izdaja odločbe na prvi stopnji in tudi odločanje o pravnih sredstvih.
Ker je določba čl. 86/I ZZVZZ specialna določba je, ne glede na objektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke za povzročitev prometne nesreče oz. poškodbe zavarovanke tožeče stranke po čl. 150 OZ, sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo tudi njegovo (morebitno) krivdno odgovornost.
Odškodninska odgovornost toženke za škodo, ki jo je tožnik utrpel, ker naj bi zaradi nepravilne upravne odločbe plačeval višje prispevke, ni podana, kljub temu da je bila upravna odločba odpravljena, saj ni podano protipravno ravnanje, ker toženka ni očitno oziroma zlonamerno uporabila materialnega prava.
Pri izbiri ukrepa za zavarovanje otrokovih koristi mora sodišče vselej upoštevati načelo najblažjega posega. Po tem načelu je treba pri izbiri ukrepa upoštevati, naj se opravi ukrep, s katerim bodo starši čim manj prizadeti, če se z njim da zavarovati koristi otrok. To je treba upoštevati tudi pri odločanju o načinu izvrševanja otrokovih stikov. Sodišče lahko pravico staršev do stikov z otrokom po navedeni določbi 106. člena ZZZDR omeji le toliko, kolikor je potrebno za zavarovanje otrokovih koristi.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 40, 41, 47.
nagrada izvedencu - stroški za analize
Po določbi 3. odst. 41. čl. Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih se izvedencu priznajo stroški, ki jih je imel za analize, meritve in druga opravila, potrebna za izdelavo izvida in mnenja in se obračunajo po veljavni ceni podjetij ali zavodov, ki te storitve opravljajo, če to ni možno, pa v višini, kot se običajno plačuje za take storitve.
Zahtevo na izstavitev zemljiškoknjižne listine je mogoče vložiti le zoper tistega, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik nepremičnine. To velja tudi v primeru, ko bi v skladu z napotitvenim sklepom zapuščinskega sodišča morala tožeča stranka vložiti tožbo zoper tistega dediča, ki ni vknjižen lastnik nepremičnine, ki predstavlja skupno premoženje zapustnika in njegove bivše zakonske partnerice. Ugotovitveni del tožbe pa predstavlja tožbeni zahtevek, s katerim se ugotavlja obstoj za dajatveni del tožbe zgolj precedenčno vprašanje - obstoj skupnega premoženja. Zato ni potrebno, da bi bila glede ugotovitvenega dela tožena kot nujna sospornika oba bivša zakonca (toženka in dedič umrlega zakonca).
nepremoženjska škoda - objektivna odgovornost - sokrivda
Povsem pravilno pa pritožba (ponovno) opozarja na okoliščino, da kolesarja ni mogoče primerjati s pešcem. Zanj veljajo enaka pravila kot za voznike, saj je kolo enosledno ali dvosledno vozilo z najmanj dvema kolesoma, ki ga poganja voznik z lastno močjo (46. točka 19. člena ZVCP). K temu sodišče druge stopnje še dodaja, da je vozilo vsako prevozno sredstvo, namenjeno vožnji po cesti, razen posebnih prevoznih sredstev. Izjeme so določene v 23. točki 19. člena ZVCP. Da se morajo vsi udeleženci v prometu, torej tudi kolesarji, ravnati po prometnih pravilih (na kar opozarja tudi pritožba toženke), pa je izrecno določeno v 20. členu istega zakona. Strinjati se je torej mogoče s pritožbo, da je tožnik, ki je glede na dejanske ugotovitve v postopku na prvi stopnji spremenil smer vožnje in zapeljal na prehod za kolesarje, pri tem pa ni počakal, da bi zavarovanka toženke, ki je peljala naravnost, zapeljala skozi križišče, kršil cestnoprometne predpise (23. člen ZVCP). Na ta način je brez dvoma (so)prispeval k nastanku nevarne situacije v prometu in je za škodne posledice soodgovoren. Ker pa voznik motornega vozila, ki je imetnik nevarne stvari, oziroma zavarovalna ustanova, za škodo odgovarja objektivno, je ob pravilni uporabi materialnega prava (tretji odstavek 153. člena OZ), upoštevana je tudi teža kršitev cestnoprometnih predpisov, sodišče druge stopnje tožnikov delež sokrivde ovrednotilo v obsegu 30 %.
Skupni imenovalec med poskusom kaznivega dejanja in prostovoljnim odstopom je sicer res v tem, da do prepovedane posledice ne v enem pa tudi v drugem primeru ne pride, vendar pa teh dveh institutov samo zaradi tega ne gre enačiti. Že iz samega imena instituta prostovoljnega odstopa je mogoče povzeti, da mora biti odločitev o tem, da nekdo odstopi od izvršitve poskušanega kaznivega dejanja plod povsem svobodne odločitve storilca. Kakor hitro pa dejanje ostane pri poskusu zaradi aktivnega upiranja oškodovanca, pa četudi pozneje prav zaradi tega odpora storilec odstopi od nadaljnjega izvrševanja kaznivega dejanja, seveda o prostovoljnem odstopu ne moremo govoriti.
Odškodnina po izteku pogodbe je svojevrsten institut denarne odmene, lasten športnemu pravu, katere namen je, da nov klub, kamor igralec prestopa, plača matičnemu klubu nek, vnaprej okvirno začrtan znesek ter se matičnemu klubu na tak način povrnejo materialna in nematerialna vlaganja v igralčev razvoj.
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ter tudi iz sami tožnikovih trditev, izhaja, da sta stranki vsebino Pogodbe oblikovali skupaj, zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na določbo 83. člena OZ, ki predpisuje razlago nejasnih določil v posebnih primerih, tj., kadar je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke. Predpostavka za uporabo tega pravnega pravila je namreč izpolnjena takrat, kadar se stranki o vsebini pogodbenih določil nista pogajali/usklajevali, temveč sta pogodbo sklenili s tako vsebino/v takem besednem zapisu, kot ga je pripravila in predlagala ena od njiju. Očitno je, da je prvotni osnutek Pogodbe pripravila tožena stranka, vendar se je zapis spreminjal in usklajeval glede na potek pogajanj med strankama, zgolj zato, ker stranki prvotnega zapisa 3. člena Pogodbe nista spremenili, pa še ne pomeni, da je zanj mogoče uporabiti normo iz 83. člena OZ. Določba o razlagi nejasnih pogodbenih določil je uzakonjena in favorem šibkejše stranke ter se nanaša na primere, ko močnejša stranka svojo voljo "vsili" tako, da izključi možnost spreminjanja vnaprej pripravljene pogodbe. Kadar pa je vsebina pogodbe plod medsebojnih pogajanj (tako kot v obravnavanem primeru), pa ne gre za nejasno določilo v smislu 83. člena OZ, temveč mora sodišče ugotavljati pogodbeni namen strank s pomočjo metod razlage.
Sklep o prenosu zarubljene terjatve na upnika v izterjavo je zgolj naslednje procesno dejanje v primeru izvršbe na denarno terjatev dolžnika, ki sledi sklepu o rubežu terjatve. Z navedenim sklepom pa ni vsebinsko odločeno o terjatvi dolžnika do dolžnikovega dolžnika, zato slednji nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper ta sklep.
stranka postopka - omejitev dedovanja - izročitev zapuščine občini ustavitev izvršilnega postopka - stranka postopka - omejitev dedovanja - izročitev zapuščine občini ustavitev izvršilnega postopka
Po določbi 128. čl. ZD se dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, omeji do višine vrednosti prejete pomoči. Ta omejitev se izvede tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, lastnina Republike Slovenije, če se je pomoč financirala iz proračuna Republike Slovenije, oziroma lastnina občine, če se je pomoč financirala iz proračuna občine. Že iz same dikcije navedene določbe torej izhaja, da del premoženja, ki ustreza vrednosti pomoči, ni zapuščina in ne sodi v zapuščino, kar pomeni, da se ne deduje.
ZS člen 9, 9/1, 9/2, 9, 9/1, 9/2. ZIZ člen 53, 53/2, 58, 58/3, 53, 53/2, 58, 58/3. Sodni red člen 131, 131/1, 131, 131/1.
izvršilni predlog - pooblaščena oseba - predlagatelj
V skladu z določbami Zakona o sodiščih in Sodnega reda je računovodstvo pooblaščeno, da pozove pristojno izvršilno sodišče, da po uradni dolžnosti v skladu z določbami ZIZ izterja od dolžnika stroške ter povprečnino.
ZIZ člen 67, 67/2, 67, 67/2. ZPP člen 274, 274/1, 319, 319/2, 274, 274/1, 319, 319/2.
pravnomočnost sodbe - pravnomočno razsojena stvar - zavrženje predloga za nasprotno izvršbo - procesna predpostavka - rok
Glede na določbo drugega odstavka 319. člena ZPP se nova tožba zavrže le v primeru, ko je bilo s pravnomočno sodno odločbo odločeno o istem zahtevku iz prejšnje tožbe, kar pomeni, da je bilo o isti zadevi že sojeno po vsebini. Ne pa tudi takrat, ko je bil isti zahtevek predhodno zavržen zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk. Prepoved odločanja ne bis in idem (ne dvakrat o isti stvari) torej velja le za odločanje o tožbenem zahtevku (predmetu spora), za sojenje o vsebini zadeve, ne pa za odločanje o procesnih predpostavkah tožbe, o katerih se vselej odloča s sklepom.
Za konkretni primer, ko je upnik predlog za nasprotno izvršbo enkrat že vložil in ga je sodišče s sklepom zavrglo, ker je ugotovilo, da je vložen prepozno, to pomeni, da sodišče prve stopnje sedaj obravnavanega predloga za nasprotno izvršbo ne bi smelo zavreči kot nedovoljenega (prvi odstavek 274. člena ZPP). Odločitev o predhodnem predlogu za nasprotno izvršbo je zgolj procesne narave, zanjo pa prepoved ponovnega odločanja o isti stvari ne velja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00049488
ZOZP člen 18. ZOR člen 919. OZ člen 376.
obvezno zavarovanje v prometu - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - povrnitev škode - obseg in višina škode - stroški zdravljenja - povrnitev stroškov zdravljenja - Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - obračun stroškov - dokazila o opravljenih storitvah - plačilo zdravstvenih storitev - dokazovanje plačila - dokazno breme - zapadlost terjatve - zamudne obresti - tek zamudnih obresti - kdaj obresti nehajo teči - pravilo ne ultra alterum tantum - odločitev o stroških pravdnega postopka - delitev stroškov glede na uspeh v postopku - regresni zahtevek zavoda
Predmet tožbenega zahtevka je plačilo stroškov zdravljenja, ki jih je tožeča stranka plačala izvajalcem zdravstvenih storitev. Višino škode je izkazovala s predložitvijo potrdil izvajalcev zdravstvenih storitev, ki so jih le-ti izdali za posamezne zavarovance. Iz navedenih potrdil je razvidno, na katere račune izvajalcev zdravstvenih storitev se nanašajo, navedeni so tudi zneski posameznih računov.
Tožena stranka je v odgovoru na tožbo višini tožbenega zahtevka ugovarjala povsem pavšalno, saj je navedla le, da iz tožbi priložene dokumentacije ni razvidno, na kaj natančno se vtoževani znesek nanaša. Ne drži, da bi morala tožeča stranka na tako pavšalen ugovor predložiti dodatno dokumentacijo, ki bi dokazovala za koliko in kakšne ovrednotene zdravstvene storitve je šlo. Tega ne bi bila dolžna storiti niti v primeru, če bi bil ugovor tožene stranke določnejši. Vrsta, količina in vrednost opravljenih zdravstvenih storitev namreč niso predmet tega postopka, pač pa bi bilo lahko pravno pomembno le dejstvo, ali je tožeča stranka storitve, ki jih v regresnem zahtevku uveljavlja od tožene stranke, izvajalcem zdravstvenih storitev dejansko plačala.
Pri določitvi vsebine dokaznega bremena je nadalje treba upoštevati okoliščino, da je tožeča stranka oseba z javnimi pooblastili, katere organiziranost in pristojnosti določa zakon. Ker njenega poslovanja ne usmerjajo zasebni interesi niti ga ne ogrožajo običajni poslovni riziki, se predpostavlja, da svoje obveznosti v skladu s svojimi javnimi pooblastili korektno izpolnjuje. Zato je v primeru uveljavljanja regresnih zahtevkov dolžna dokazovati lastna plačila in utemeljenost s strani izvajalcev zdravstvenih storitev izdanih računov le v primeru, če obstojijo tehtne okoliščine, ki vzbujajo resen dvom v to, da tožeča stranka svojih obveznosti ni izpolnila oziroma da jih je izpolnila brez upravičenega temelja (na primer plačala zdravstvene storitve, ki niso bile opravljene). Takšnih okoliščin pa tožena stranka ne v postopku na prvi stopnji ne v pritožbi ni zatrjevala.
Določilo 18. člena ZOZP, po katerem naj bi tožeča stranka pridobila pravico do povrnitve stroškov zdravljenja in drugih nujnih stroškov od zavarovalnice šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in le do višine zavarovalne vsote, res daje oškodovancem prednost pred tožečo stranko, vendar to ne pomeni, da mora tožeča stranka na izpolnitev regresnega zahtevka čakati do pravnomočnega končanja vseh postopkov, v katerih oškodovanci uveljavljajo svoje odškodninske zahtevke do zavarovalnice. Zapadlost regresnega zahtevka tožeče stranke in s tem začetek teka zamudnih obresti ne more biti odvisen od pravnih razmerij med tretjimi ali od nastopa pravnih dejstev, na katere tožeča stranka nima nobenega vpliva niti se nje ne tičejo. Nasprotno stališče bi pomenilo prehud poseg v pravni položaj tožeče stranke in bistveno ogrozilo pravno varnost.
sojenje v nenavzočnosti obdolženca - sprememba obtožnega akta
Oceno o tem, ali je navzočnost obdolženca na glavni obravnavi nujna, sodišče napravi glede na dejansko stanje, razčiščeno do tega trenutka.
S takšno spremembo obtožnega akta, ki za obdolženca pomeni povsem nov očitek tako glede načina storitve kaznivega dejanja kakor tudi glede osebe oškodovanca, obdolženec ni bil seznanjen in se zato o navedbah v njej tudi ni mogel izjasniti, zaradi česar zagotovo niso bili več podani pogoji za sojenje v njegovi nenavzočnosti, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo prekiniti glavno obravnavo in s tem obdolžencu omogočiti pripravo na obrambo. S tem, ko sodišče prve stopnje obdolžencu ni omogočilo, da na spremembo obtožnice odgovori in da poda svoj zagovor, če to želi, je bilo takojšnje nadaljevanje glavne obravnave v škodo pravice obdolženca do učinkovite obrambe, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.