Sodišče je odredilo predujem v določeni višini na podlagi izkušenj s podobnimi primeri, kar je tehtna okoliščina za takšno odločitev. Odrejeni predujem je morda res razmeroma visok, po oceni pritožbenega sodišča pa ne pretiran oziroma ne nerazumno visok, kot to očita predlagateljica. Predvsem pa predlagateljica niti v pritožbi niti v prošnji prvostopenjskemu sodišču ne graja višine predujma konkretno in opredeljeno, na primer v odnosu na druge podobne postopke ali glede na tarifo, ki zavezuje cenilce in izvedence.
povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - vožnja po desnem smernem vozišču - kršitev člena 21 zvcp
Določba 2. odst. 21. čl. ZVCP zavezuje voznika, da vozi po desni strani oziroma po desnem smernem vozišču, v situaciji, v kateri lahko svoje vozilo obvladuje.
Kršitev določbe 2. odst. 21. čl. ZVCP je potrebno razlagati tako, da je podana le takrat, kadar ni podana katera izmed drugih kršitev določb citiranega zakona, ki je dejansko razlog, da voznik svojega vozila več ne obvladuje in da se z vozilom znajde na levem voznem pasu in da ne vozi več po desnem smernem vozišču. Določba 2. odst. 21. čl. ZVCP je tako splošna določba, ki pa je kršitve drugih določb, ki sankcionirajo prepovedano ravnanje voznika, če so le-te razlog, da je voznik z vozilom zapeljal na levo stran cestišča in da torej več ni vozil po desni strani ceste v smeri svoje vožnje, izključujejo.
izvršba na denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet - ustavitev
Sodišče prve stopnje bi upnika moralo seznaniti z obvestilom organizacije za plačilni promet in mu omogočiti, da sporoči novo številko dolžnikovega računa, ne pa v celoti ustaviti izvršbo na denarna sredstva dolžnika, ki jih ima pri organizaciji za plačilni promet, saj je upnik predlagal rubež denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik na kateremkoli računu, zlasti pa na računu pri navedeni organizaciji za plačilni promet.
ZIZ člen 168, 168/5, 168, 168/5. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-6, 205, 205/1, 205/1-6. ZFPPod člen 27, 27.
prekinitev postopka - družbeniki izbrisane družbe
Ustavno sodišče R Slovenije je s sklepom U-I-117/07, z dne 20.4.2007 sprejelo pobudo za oceno ustavnosti Zakona o spremembah zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list štev. 31/2007; ZFPPod), do dokončne odločitve zadržalo izvrševanje navedenega zakona in odločilo, da so v času zadržanja prekinjeni vsi upravni in sodni postopki, začeti zoper družbenike, začeti na podlagi četrtega in petega odstavka 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur. list RS št. 54/99 in 110/99). Ustavno sodišče je torej nedvoumno odredilo prekinitev v tistih postopkih, ki tečejo zoper družbenike - na podlagi četrtega in petega odstavka 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij. To pa so po vsebini tisti postopki, ko upniki terjajo izpolnitev obveznosti izbrisanih družb od njihovih družbenikov. Pritožnica pa pravilno opozarja, da predmetni pravdni postopek ne teče zoper družbenike na podlagi četrtega in petega odstavka 27. člena navedenega zakona, temveč na podlagi 5. odstavka 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju pod opr. št. I 03/00036, tožbeni zahtevek pa se glasi na ugotovitev skupnega premoženja in na izstavitev zemljiškoknjižne listine, s katero bo drugo tožena stranka dovolila vpis lastninske pravice na prvo toženo stranko, ki je družbenik izbrisanega dolžnika. Kljub vzročni povezanosti z izvršilnim postopkom, kjer se tožeča stranka želi poplačati z izvršbo na nepremičninah, ki so tudi predmet tega pravdnega postopka, in v ta namen na podlagi cit. določbe ZIZ s tožbo zasleduje vpis lastninske pravice na nepremičninah na dolžnika - tu prvo tožene stranke, gre v tej pravdi za drugačen postopek, kot ga predvideva omenjena odločba ustavnega sodišča.
ZST člen 13, 13/1, 13/3, 13, 13/1, 13/3. ZPP člen 105, 105a/1, 168, 169, 169/1, 105, 105a/1, 168, 169, 169/1.
pritožba - sodna taksa - oprostitev plačila - samostojni podjetnik - uresničevanje pravice do sodnega varstva - slabo ekonomsko finančno stanje
Pritožba ni vloga, za katero bi lahko sodišče samostojnemu podjetniku oprostilo plačila sodne takse, saj ni navedena v čl. 105a/I ZPP. Sodišče prve stopnje zato kako drugače, kot je odločilo, ni ne moglo in ne smelo odločiti, saj po povedanem niti morebitno resnično slabo premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje tožene stranke ni (bilo) opravičljiv razlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo.
izvršba na denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet - ustavitev
Sodišče prve stopnje bi upnika moralo seznaniti z obvestilom organizacije za plačilni promet in mu omogočiti, da sporoči novo številko dolžnikovega računa, ne pa v celoti ustaviti izvršbo na denarna sredstva dolžnika, ki jih ima pri organizaciji za plačilni promet, saj je upnik predlagal rubež denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik na kateremkoli računu, zlasti pa na računu pri navedeni organizaciji za plačilni promet.
ZZVZZ člen 39. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 133, 133/1. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 1, 1/1, 1/1-17, 12, 12/1.
povračilo stroškov – zdravljenje v tujini – nujno zdravljenje
Ker je šlo pri prevozu z reševalnim vozilom iz Republike Hrvaške v bolnišnico v Republiki Sloveniji za nujno zdravstveno storitev, je tožnik upravičen do povračila s prevozom nastalih stroškov v breme toženca.
Vsakršnega delovanja policije, bodisi neposredno ali pa posredno preko policijskih informatorjev, še ni mogoče enačiti z izvajanjem posebnih ukrepov, saj vsaka informacija, ki jo pridobi informator še ne predstavlja nujno pravnorelevantnega dokaza.
Kolikor pa zagovornika menita, da je nevzdržno, da se policijski informator sestaja s poznejšim osumljencem in da je bil s strani policije usmerjan ter se pri tem sklicujeta na komentarje kazenskoprocesnih teoretikov Horvata, Dežmana in Erbežnika, pa jima je potrebno povedati, da nimata prav, saj vira in informatorja ni mogoče enačiti. Če za vir velja, da je posredovanje informacij policiji o kaznivih dejanjih samoiniciativno in nenačrtno, pa kaj takega za informatorja ni mogoče trditi. Za informatorja namreč velja, da je posredovanje informacij in podatkov o kaznivih dejanjih in njihovih storilcih prikrito, zavestno, prostovoljno in usmerjeno, prav tako pa gre pri delovanju informatorjev tudi za daljše časovno obdobje, tako, kakor je sodelovanje z informatorjem opisal tudi kriminalist.
Krivdna odgovornost staršev za škodo, ki jo povzroči mladoletnik, je podana tudi ko starši kljub sicer dobri splošni vzgoji, ne usmerjajo in ne kontrolirajo otroka v situacijah, ki bi jih morali ali mogli pričakovati in te situacije lahko pripeljejo do škode, npr. vztrajna in drastična kršitev prepovedi uporabe motorja izven dovoljenega območja.
ZTLR člen 28, 28/4. ODZ paragraf 1500. SPZ člen 44, 44/2.
priposestvovanje - dobra vera - priposestvovalna doba - omejitev priposestvovanja
1. Zgolj dejstvo, da so bili v zemljiški knjigi vpisani pravni predniki toženca oziroma toženec samo po sebi še ne zadošča za ugotovitev, da tožnik ni bil v dobri veri. Potrebno je presojati vse okoliščine, ki bi na dobro vero lahko vplivale, in tudi dokazno breme, saj se dobra vera domneva.
2. Prvostopno sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, to je določbo 2. odstavka 44. člena SPZ (pravilno bi bilo uporabiti paragraf 1500 ODZ). Iz razlogov sodbe namreč izhaja, da je toženec postal zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine v letu 1974, priposestvovalna doba pa je tekla od leta 1976 dalje. Ves čas priposestvovalne dobe je bil torej v zemljiški knjigi vpisan toženec, kar pomeni, da je priposestvovanje teklo proti njemu. Toženec zato ni tretji iz citirane določbe in se zanj ta določba ne more uporabiti.
Skupščina tožene stranke je brez soglasja tožeče stranke sprejela sklep o spremembi določbe svojega statuta, ki je tožeči stranki (pod pogojem vsaj triodstotne udeleženosti v kapitalu tožene stranke) podeljevala pravico veta pri spremembi statuta tožene stranke v določenih delih. Po presoji pritožbenega sodišča tudi te določbe brez soglasja tožeče stranke ni bilo mogoče spremeniti, izpodbijani sklep pa je bil posledično sprejet v nasprotju s statutom.
Tožena stranka drugih konkretnih pripomb na mnenje ni imela. Zgolj pavšalno opozarjanje, da gradbena knjiga (za katero ni sporno, da jo je tožeča stranka sestavila naknadno, „na mah“ in da je med gradnjo ni vodila, kot to zahtevajo predpisi) ne more biti podlaga izvedenskemu mnenju in ne more omajati zgoraj ugotovljenih dejstev, predvsem, da je izvedenec podatke iz „gradbene knjige“ preveril z dejanskimi količinami, kot se je največ dalo, preverjal jih je tudi pri nadzornemu organu (ki ga je imenoval toženec) in šele na podlagi preverjenih podatkov izdelal svoje mnenje. V čem konkretno naj bi bilo mnenje nepravilno, tožena stranka niti pri vprašanjih izvedencu niti v pritožbenih navedbah ne pojasni.
kaznivo dejanje zoper pravni promet - ponarejanje listin - konkreten dejanski stan
S tem, ko je obdolženec na potrdilu o vpisu na fakulteto spremenil številko letnika, v katerega naj bi bil vpisan, in šolsko leto ter tako predrugačeno listino poslal centru za socialno delo z namenom priznanja pravice do otroškega dodatka, je izpolnil vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin.
kazensko materialno pravo - kazensko procesno pravo
VSC0001785
KZ člen 270, 270. ZKP člen 37, 37/2, 442, 442/1, 37, 37/2, 442, 442/1, 37, 37/2, 442, 442/1.
kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost in javna pooblastila - konkreten dejanski stan - sojenje v nenavzočnosti
Kljub zanikanju obd. je temu z izvedenimi dokazi dokazano, da je kot službujoči policist, torej pri opravljanju službe, z zlorabo uradnih pravic grdo ravnal z oškodovanci in enega od njih tudi žalil. Za to, da je enega sunil s pištolo pod rebra, da je bil poškodovan, druga dva pa udarjal s pestmi in pištolo in ju brcal, ni imel zakonite podlage.
Ob razsoji pa ni prišlo do kršitve kazenskega postopka, saj navzočnost obd. na eni od glavnih obravnava ni bila nujna in se je lahko opravila v njegovi nenavzočnosti. Takrat zaslišana priča za razsojo ni odločilna, lahko pa bi predlagal njeno ponovno zaslišanje na glavni obravnavi, kateri je prisostvoval, pa tega ni storil.
Že pozitivna vstavitev naboja v cev zadošča za ugotovitev, da gre za orožje. Zmotno in neutemeljeno je stališče pritožnika, da bi taka ugotovitev bila možna le, kolikor bi izvedenec vstavil v zaseženi predmet 2 naboja oziroma le naboj v cev, ki naj bi delovala, in nato poskusil aktivirati strelivo, saj bi šele ob tem lahko ugotovil, ali udarna igla udari na strelivo - inicialno kapico s potrebno močjo, da jo aktivira in da nato sproži kemičen proces v smodniškem polnjenju naboja, ter, ali je cev tako oblikovana oziroma narejena, da omogoča, da se vsled nastanka plinov po sprožitvi kemičnega procesa v smodniškem polnjenju, le-ti lahko potisnejo kroglo skozi cev.
Za odgovor na vprašanje, ali je tožena stranka ravnala protipravno, ni odločilnega pomena, da na podlagi razpisa z dne 21. 11. 1997 ni podelila dveh kocesij, temveč samo eno, saj si je to pravico v razpisu pridržala (in se v takšnem primeru obvezala razpis ponoviti), temveč dejstvo, da zaradi spremenjenih okoliščin, do katerih je prišlo med razpisnim postopkom, več kot ene koncesije sploh ni mogla podeliti (in zato tudi ne ponoviti razpisa).
Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da bi morala tožena stranka z možnostjo podelitve koncesije po petem odstavku 67. člena ZTel računati že pri pripravi javnega razpisa. Zaradi jasnosti pa k tem razlogom še dodaja, da bi upoštevanje navedene možnosti narekovalo razpis samo ene koncesije. Ker pa sta bili razpisani dve koncesiji, je tožena stranka s tem, ko je med razpisnim postopkom (še preden je z odločbo z dne 11. 6. 1998 eno od razpisanih koncesij podelila družbi A., d. d.) eno od teh dveh koncesij, na drugi podlagi sicer, oddala tretjemu, dejansko spremenila razpisne pogoje in vnaprej izločila enega od udeležencev razpisa oziroma mu povzročila nepotrebne stroške.
Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbene navedbe, da ob pripravi razpisa ni bilo profesionalno neskrbno razpisati dveh koncesij, ker da takrat še ni bilo ustrezne prijave za pridobitev koncesije po petem odstavku 67. člena ZTel. Ravno zato, ker še ni bilo prijav, rok zanje pa takrat še ni potekel, je namreč toženi stranki mogoče očitati neskrbno ravnanje. Ker je Uredba o podelitvi koncesije za uporabo radiofrekvenčnega spektra za storitve mobilne telefonije GSM (Ur. list RS, št. 49/97) začela veljati dne 23. 8. 1997, je 90-dnevni rok iz petega odstavka 67. člena ZTel v zvezi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-180/97 potekel dne 21. 11. 1997 opolnoči. Tega dne pa je bil objavljen tudi javni razpis za podelitev dveh koncesij. Tako je istega dne, ko je bil objavljen javni razpis, še vedno obstajala realna možnost, da družba M., d. d. vloži ustrezno prijavo.
Sodišče druge stopnje se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da se tožeča stranka s tem, ko je pred odpiranjem ponudb podpisala izjavo, da bo nosila vse stroške v zvezi s ponudbo in da se vnaprej odreka vsaki pravici do povračila stroškov, ni odpovedala tudi pravici do povračila škode, ki bi ji nastala zaradi deliktnega ravnanja tožene stranke. Izjava bi bila lahko upoštevna le v primeru, če bi se podelitev razpisanih koncesij opravila v skladu z razpisnimi pogoji.
KZ člen 313, 313/1. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1.
opis kaznivega dejanja – samovoljnost – preizkus obtožnega predloga
Opis ravnanja, da obdolženec neupravičeno ni hotel izročiti vozila in prometnega dovoljenja zasebnemu tožilcu v prepričanju, da tega ni dolžan, dokler mu zasebni tožilec ne plača opravljenega dela; s tem je jasno razvidno, da naj bi obdolženec vzel domnevno obligacijsko-zastavno pravico (podjemne pogodbe), zato je odločitev sodišča, da iz opisa ne izhaja, kakšno domnevno pravico naj bi si vzel, nepravilna.
Kaznivo dejanje "čekovne goljufije", ki ga storilec stori z izročitvijo več čekov, je storjeno z dnem, ko obdolženec izroči čeke, če je podan njegov namen, da si pridobi protipravno premoženjsko korist, ne pa z dnem, ko posamezni čeki dospejo v plačilo.