ZOR člen 371, 374, 376, 376/3. OZ člen 346, 349, 352, 352/3.
neupravičena obogatitev - dogovor o ustanovitvi skupne obratovalnice - delitev čistega dohodka (dobička) - sprememba tožbenega zahtevka - zastaranje - pretrganje zastaranja - čas, ki je potreben za zastaranje - splošni zastaralni rok - medsebojne terjatve iz pogodb v prometu blaga in storitev - terjatve iz gospodarskih pogodb
Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica s spremenjeno tožbo namesto prvotne terjatve terjala drugo terjatev. Tožbene navedbe, ki so podlaga prvotnega tožbenega zahtevka, tudi pritožbeno sodišče razume tako, kot jih je sodišče prve stopnje. Tožnica je zahtevala izplačilo denarnega zneska iz naslova dviga gotovine in nepoloženega inkasa, ki v knjigovodskih listinah skupne obratovalnice ni bil opredeljen kot dobiček in zato tudi ne zajet v davčnih odločbah. Da v davčnih odločbah ni bil zajet nenazadnje izhaja tudi iz izvedenskega mnenja in iz dopolnitve mnenja, kjer izvedenka pove, „da gre za s strani toženke zadržane gotovinske dvige, ki bi jih morala toženka vrniti poslovalnici in bi šli šele v naslednji fazi za delitev dobička obema ustanoviteljicama". S spremenjenim tožbenim zahtevkom pa tožnica zahteva polovico dobička, ki bi ji šel po odločbah o davku in napovedih davka od dobička, v skladu z dogovorom iz točke V Pogodbe o ustanovitvi skupne obratovalnice. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnica s tem spremenila istovetnost zahtevka, da je torej prejšnji zahtevek nadomestila z novim zahtevkom, in je moralo sodišče odločati le o spremenjenem zahtevku (v takšnem primeru stara tožba velja za umaknjeno). Z novim tožbenim zahtevkom tožnica uveljavlja pripadajoči dobiček po odločbah o odmeri davka za leto 1993 in po napovedi za odmero davka za leto 1994. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zastaralni rok za uveljavljanje terjatve za dobiček za leto 1993 začel teči s 1. 3. 1994, za dobiček za leto 1994 pa s 16. 3. 1994 in da je terjatev iz teh naslovov že zastarala, saj je izplačilo njej pripadajočega dobička tožnica uveljavljala šele s spremenjeno tožbo z dne 13. 2. 2001. Terjatev je zastarala tako po določbah o splošnem zastaralnem roku petih let - 371. člen ZOR oziroma 346. člen OZ, kot seveda tudi v primeru triletnega zastaralnega roka, ki velja za terjatve iz gospodarske pogodbe - 374. člen ZOR oziroma 349. člen OZ in za odškodninsko terjatev zaradi kršitve pogodbene obveznosti - tretji odstavek 376. člena ZOR oziroma tretji odstavek 352. člena OZ.
Sodišče je odredilo predujem v določeni višini na podlagi izkušenj s podobnimi primeri, kar je tehtna okoliščina za takšno odločitev. Odrejeni predujem je morda res razmeroma visok, po oceni pritožbenega sodišča pa ne pretiran oziroma ne nerazumno visok, kot to očita predlagateljica. Predvsem pa predlagateljica niti v pritožbi niti v prošnji prvostopenjskemu sodišču ne graja višine predujma konkretno in opredeljeno, na primer v odnosu na druge podobne postopke ali glede na tarifo, ki zavezuje cenilce in izvedence.
povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - vožnja po desnem smernem vozišču - kršitev člena 21 zvcp
Določba 2. odst. 21. čl. ZVCP zavezuje voznika, da vozi po desni strani oziroma po desnem smernem vozišču, v situaciji, v kateri lahko svoje vozilo obvladuje.
Kršitev določbe 2. odst. 21. čl. ZVCP je potrebno razlagati tako, da je podana le takrat, kadar ni podana katera izmed drugih kršitev določb citiranega zakona, ki je dejansko razlog, da voznik svojega vozila več ne obvladuje in da se z vozilom znajde na levem voznem pasu in da ne vozi več po desnem smernem vozišču. Določba 2. odst. 21. čl. ZVCP je tako splošna določba, ki pa je kršitve drugih določb, ki sankcionirajo prepovedano ravnanje voznika, če so le-te razlog, da je voznik z vozilom zapeljal na levo stran cestišča in da torej več ni vozil po desni strani ceste v smeri svoje vožnje, izključujejo.
Upnik mora povrnitev stroškov zahtevati takoj, ko so mu le-ti nastali in je bila znana njihova višina (ko sta kumulativno izpolnjeni obe predpostavki), ne pa kadarkoli do izteka 30-dnevnega roka po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku.
izvršba na denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet - ustavitev
Sodišče prve stopnje bi upnika moralo seznaniti z obvestilom organizacije za plačilni promet in mu omogočiti, da sporoči novo številko dolžnikovega računa, ne pa v celoti ustaviti izvršbo na denarna sredstva dolžnika, ki jih ima pri organizaciji za plačilni promet, saj je upnik predlagal rubež denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik na kateremkoli računu, zlasti pa na računu pri navedeni organizaciji za plačilni promet.
izvršba na denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet - ustavitev
Sodišče prve stopnje bi upnika moralo seznaniti z obvestilom organizacije za plačilni promet in mu omogočiti, da sporoči novo številko dolžnikovega računa, ne pa v celoti ustaviti izvršbo na denarna sredstva dolžnika, ki jih ima pri organizaciji za plačilni promet, saj je upnik predlagal rubež denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik na kateremkoli računu, zlasti pa na računu pri navedeni organizaciji za plačilni promet.
Vsakršnega delovanja policije, bodisi neposredno ali pa posredno preko policijskih informatorjev, še ni mogoče enačiti z izvajanjem posebnih ukrepov, saj vsaka informacija, ki jo pridobi informator še ne predstavlja nujno pravnorelevantnega dokaza.
Kolikor pa zagovornika menita, da je nevzdržno, da se policijski informator sestaja s poznejšim osumljencem in da je bil s strani policije usmerjan ter se pri tem sklicujeta na komentarje kazenskoprocesnih teoretikov Horvata, Dežmana in Erbežnika, pa jima je potrebno povedati, da nimata prav, saj vira in informatorja ni mogoče enačiti. Če za vir velja, da je posredovanje informacij policiji o kaznivih dejanjih samoiniciativno in nenačrtno, pa kaj takega za informatorja ni mogoče trditi. Za informatorja namreč velja, da je posredovanje informacij in podatkov o kaznivih dejanjih in njihovih storilcih prikrito, zavestno, prostovoljno in usmerjeno, prav tako pa gre pri delovanju informatorjev tudi za daljše časovno obdobje, tako, kakor je sodelovanje z informatorjem opisal tudi kriminalist.
ZST člen 13, 13/1, 13/3, 13, 13/1, 13/3. ZPP člen 105, 105a/1, 168, 169, 169/1, 105, 105a/1, 168, 169, 169/1.
pritožba - sodna taksa - oprostitev plačila - samostojni podjetnik - uresničevanje pravice do sodnega varstva - slabo ekonomsko finančno stanje
Pritožba ni vloga, za katero bi lahko sodišče samostojnemu podjetniku oprostilo plačila sodne takse, saj ni navedena v čl. 105a/I ZPP. Sodišče prve stopnje zato kako drugače, kot je odločilo, ni ne moglo in ne smelo odločiti, saj po povedanem niti morebitno resnično slabo premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje tožene stranke ni (bilo) opravičljiv razlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo.
ZIZ člen 168, 168/5, 168, 168/5. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-6, 205, 205/1, 205/1-6. ZFPPod člen 27, 27.
prekinitev postopka - družbeniki izbrisane družbe
Ustavno sodišče R Slovenije je s sklepom U-I-117/07, z dne 20.4.2007 sprejelo pobudo za oceno ustavnosti Zakona o spremembah zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list štev. 31/2007; ZFPPod), do dokončne odločitve zadržalo izvrševanje navedenega zakona in odločilo, da so v času zadržanja prekinjeni vsi upravni in sodni postopki, začeti zoper družbenike, začeti na podlagi četrtega in petega odstavka 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur. list RS št. 54/99 in 110/99). Ustavno sodišče je torej nedvoumno odredilo prekinitev v tistih postopkih, ki tečejo zoper družbenike - na podlagi četrtega in petega odstavka 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij. To pa so po vsebini tisti postopki, ko upniki terjajo izpolnitev obveznosti izbrisanih družb od njihovih družbenikov. Pritožnica pa pravilno opozarja, da predmetni pravdni postopek ne teče zoper družbenike na podlagi četrtega in petega odstavka 27. člena navedenega zakona, temveč na podlagi 5. odstavka 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju pod opr. št. I 03/00036, tožbeni zahtevek pa se glasi na ugotovitev skupnega premoženja in na izstavitev zemljiškoknjižne listine, s katero bo drugo tožena stranka dovolila vpis lastninske pravice na prvo toženo stranko, ki je družbenik izbrisanega dolžnika. Kljub vzročni povezanosti z izvršilnim postopkom, kjer se tožeča stranka želi poplačati z izvršbo na nepremičninah, ki so tudi predmet tega pravdnega postopka, in v ta namen na podlagi cit. določbe ZIZ s tožbo zasleduje vpis lastninske pravice na nepremičninah na dolžnika - tu prvo tožene stranke, gre v tej pravdi za drugačen postopek, kot ga predvideva omenjena odločba ustavnega sodišča.
Predkupni upravičenec se dražbe ni udeležil, zato mu varščine ni bilo potrebno plačati, je pa imel pravico svojo predkupno pravico uveljaviti takoj po končani javni dražbi in to brez predhodnega plačila varščine, saj na javni dražbi ni sodeloval kot dražitelj.
Sodišče prve stopnje je predkupnega upravičenca, ki je prava neuka stranka in na naroku za tretjo javno dražbo ni imel pooblaščenca, takoj seznanilo, da ne more uveljavljati svoje predkupne pravice, ker ni plačal varščine, nato pa je predkupni upravičenec izjavil, da želi kupiti nepremičnino ter da zanjo ponuja svojo stanovanjsko hišo in svoj solastniški delež na drugi nepremičnini.
ZIZ člen 34, 34/3. ZPPSL člen 4, 4/1, 104, 104/4, 111, 111/1.
začetek stečajnega postopka nad dolžnikom – samostojni podjetnik – novo sredstvo izvršbe
1. Za stečaj samostojnega podjetnika veljajo iste določbe, kot za stečaj pravnih oseb. Razlika je le ta, da po zaključku stečaja proti samostojnemu podjetniku, nekdanji samostojni podjetnik, ki je to prenehal biti z zaključkom stečaja, kot fizična oseba še živi.
2. Načeloma je izvršba v primerih, ko je predmet izterjave osebna in neposlovna terjatev zoper dolžnika - samostojnega podjetnika lahko dovoljena, vendar le glede premoženja, ki ga je ta pridobil po začetku stečajnega postopka, kar v tem primeru ni podano. V stečajno maso dolžnika kot samostojnega podjetnika gre namreč vse njegovo premoženje, ki ga je imel ob začetku stečajnega postopka.
ZIZ člen 168, 168/1, 168/3, 168/5. ZPP člen 108, 108/1, 108/4.
dokaz o dolžnikovi lastnini – dopolnitev predloga
68. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da mora upnik, če dolžnik ni vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik nepremičnine, predlogu za izvršbo na nepremičnino priložiti listino, ki je primerna za vpis dolžnikove pravice, če pa te nima, lahko s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika. Slednje pomeni, da mora izkazati, da je pričel z aktivnostmi za vpis dolžnika v zemljiški knjigi na nepremičnini, to je, da je vložil tožbo po 5. odstavku 168. člena ZIZ. Pri tem ni naloga sodišča, da poizveduje, ali ima upnik listino, oziroma ali je vložil ustrezno tožbo, ampak mora ustrezna dokazila sodišču predložiti upnik.
Že pozitivna vstavitev naboja v cev zadošča za ugotovitev, da gre za orožje. Zmotno in neutemeljeno je stališče pritožnika, da bi taka ugotovitev bila možna le, kolikor bi izvedenec vstavil v zaseženi predmet 2 naboja oziroma le naboj v cev, ki naj bi delovala, in nato poskusil aktivirati strelivo, saj bi šele ob tem lahko ugotovil, ali udarna igla udari na strelivo - inicialno kapico s potrebno močjo, da jo aktivira in da nato sproži kemičen proces v smodniškem polnjenju naboja, ter, ali je cev tako oblikovana oziroma narejena, da omogoča, da se vsled nastanka plinov po sprožitvi kemičnega procesa v smodniškem polnjenju, le-ti lahko potisnejo kroglo skozi cev.
KZ člen 313, 313/1. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1.
opis kaznivega dejanja – samovoljnost – preizkus obtožnega predloga
Opis ravnanja, da obdolženec neupravičeno ni hotel izročiti vozila in prometnega dovoljenja zasebnemu tožilcu v prepričanju, da tega ni dolžan, dokler mu zasebni tožilec ne plača opravljenega dela; s tem je jasno razvidno, da naj bi obdolženec vzel domnevno obligacijsko-zastavno pravico (podjemne pogodbe), zato je odločitev sodišča, da iz opisa ne izhaja, kakšno domnevno pravico naj bi si vzel, nepravilna.
Za odgovor na vprašanje, ali je tožena stranka ravnala protipravno, ni odločilnega pomena, da na podlagi razpisa z dne 21. 11. 1997 ni podelila dveh kocesij, temveč samo eno, saj si je to pravico v razpisu pridržala (in se v takšnem primeru obvezala razpis ponoviti), temveč dejstvo, da zaradi spremenjenih okoliščin, do katerih je prišlo med razpisnim postopkom, več kot ene koncesije sploh ni mogla podeliti (in zato tudi ne ponoviti razpisa).
Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da bi morala tožena stranka z možnostjo podelitve koncesije po petem odstavku 67. člena ZTel računati že pri pripravi javnega razpisa. Zaradi jasnosti pa k tem razlogom še dodaja, da bi upoštevanje navedene možnosti narekovalo razpis samo ene koncesije. Ker pa sta bili razpisani dve koncesiji, je tožena stranka s tem, ko je med razpisnim postopkom (še preden je z odločbo z dne 11. 6. 1998 eno od razpisanih koncesij podelila družbi A., d. d.) eno od teh dveh koncesij, na drugi podlagi sicer, oddala tretjemu, dejansko spremenila razpisne pogoje in vnaprej izločila enega od udeležencev razpisa oziroma mu povzročila nepotrebne stroške.
Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbene navedbe, da ob pripravi razpisa ni bilo profesionalno neskrbno razpisati dveh koncesij, ker da takrat še ni bilo ustrezne prijave za pridobitev koncesije po petem odstavku 67. člena ZTel. Ravno zato, ker še ni bilo prijav, rok zanje pa takrat še ni potekel, je namreč toženi stranki mogoče očitati neskrbno ravnanje. Ker je Uredba o podelitvi koncesije za uporabo radiofrekvenčnega spektra za storitve mobilne telefonije GSM (Ur. list RS, št. 49/97) začela veljati dne 23. 8. 1997, je 90-dnevni rok iz petega odstavka 67. člena ZTel v zvezi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-180/97 potekel dne 21. 11. 1997 opolnoči. Tega dne pa je bil objavljen tudi javni razpis za podelitev dveh koncesij. Tako je istega dne, ko je bil objavljen javni razpis, še vedno obstajala realna možnost, da družba M., d. d. vloži ustrezno prijavo.
Sodišče druge stopnje se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da se tožeča stranka s tem, ko je pred odpiranjem ponudb podpisala izjavo, da bo nosila vse stroške v zvezi s ponudbo in da se vnaprej odreka vsaki pravici do povračila stroškov, ni odpovedala tudi pravici do povračila škode, ki bi ji nastala zaradi deliktnega ravnanja tožene stranke. Izjava bi bila lahko upoštevna le v primeru, če bi se podelitev razpisanih koncesij opravila v skladu z razpisnimi pogoji.
Tožena stranka drugih konkretnih pripomb na mnenje ni imela. Zgolj pavšalno opozarjanje, da gradbena knjiga (za katero ni sporno, da jo je tožeča stranka sestavila naknadno, „na mah“ in da je med gradnjo ni vodila, kot to zahtevajo predpisi) ne more biti podlaga izvedenskemu mnenju in ne more omajati zgoraj ugotovljenih dejstev, predvsem, da je izvedenec podatke iz „gradbene knjige“ preveril z dejanskimi količinami, kot se je največ dalo, preverjal jih je tudi pri nadzornemu organu (ki ga je imenoval toženec) in šele na podlagi preverjenih podatkov izdelal svoje mnenje. V čem konkretno naj bi bilo mnenje nepravilno, tožena stranka niti pri vprašanjih izvedencu niti v pritožbenih navedbah ne pojasni.
Skupščina tožene stranke je brez soglasja tožeče stranke sprejela sklep o spremembi določbe svojega statuta, ki je tožeči stranki (pod pogojem vsaj triodstotne udeleženosti v kapitalu tožene stranke) podeljevala pravico veta pri spremembi statuta tožene stranke v določenih delih. Po presoji pritožbenega sodišča tudi te določbe brez soglasja tožeče stranke ni bilo mogoče spremeniti, izpodbijani sklep pa je bil posledično sprejet v nasprotju s statutom.
Skupno premoženje zakonca upravljata skupno in sporazumno. Pravni pojem upravljanja premoženja se ne pokriva s pojmom uporabe, zato pri soglasju k uporabi ne gre za situacijo iz drugega odstavka 52. člena ZZZDR (ki določa, da se zakonca lahko dogovorita, da le eden izmed njiju upravlja skupno premoženje ali njegov del). Pravdni stranki sta se v okviru skupnega upravljanja skupnega premoženja dogovorili, da bo poslovni prostor za svojo dejavnost uporabljal toženec. Uporaba poslovnega prostora tako ni brez pravne podlage, prav tako pa tožnica ni prikrajšana, saj kot rečeno, ne gre za njeno posebno (so) lastnino, ampak za še ne razdeljeno skupno lastnino, posebej pa je pomembno, da so tudi prihodki od skupnega premoženja predmet skupnega premoženja, ne glede na to, ali med strankama še obstaja premoženjska skupnost ali ne.