Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe jasno ugotovilo, da so vse tri, v postopku zaslišane priče enotno izpovedale, da je bilo kot plačilo toženi stranki obljubljena provizija. Prav plačevanje provizije za dobavljeno blago pa je značilnost komisijske in ne prodajne pogodbe.
ZIZ člen 170, 170. ZZK-1 člen 86, 86/1, 88, 86, 86/1, 88.
zaznamba sklepa o izvršbi - pravnomočnost sklepa o izvršbi
Za zemljiškoknjižno sodišče je v postopku odločanja o vpisu zaznambe sklepa o izvršbi pravno nepomembno, ali je predložen sklep o dovolitvi izvršbe na nepremičnino pravnomočen ali ne. Pravnomočnost sklepa o dovolitvi izvršbe na nepremičnine ni pogoj za vpis zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiško knjigo.
ZIZ v 83. čl. določa, da se zarubijo stvari, ki so v posesti dolžnika, zato tudi ni relevantno, ali je dolžnica lastnica tega vozila. Zato so bili stroški izvršitelja, ki jih je priglasil za prvo javno dražbo, ki pa je bila sicer neuspešna iz razloga, ker ni bilo kupca, potrebni.
Tožeča stranka in toženec sta v pogodbi o zaposlitvi dogovorila t.i. konkurenčno klavzulo. Toženec je v času zaposlitve pri tožeči stranki pridobil posebna tehnična in poslovna znanja. Takšna dela opravlja sedaj tudi pri novem delodajalcu. Čeprav je toženec pri novem delodajalcu zaposlen kot direktor, v tej vlogi med ostalim (poleg vodstvene funkcije) koordinira tudi opravila, ki jih je izvajal na prejšnjem delovnem mestu, to je na delih, ki hkrati predstavljajo dejavnost novega delodajalca. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne prepovedi utemeljen.
Določba VII. odst. 38. čl. ZIZ je jasna in upniku nalaga, da mora priglasiti stroške takoj ko nastanejo in je znana njihova višina. Ni pravilna dolžnikova interpretacija, da je mogoče priglasiti stroške izvršilnega postopka tudi kasneje in sicer v 30 dneh po zaključku izvršilnega postopka.
Ker pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v obravnavanem primeru okoliščino, da je upnik svojo vlogo pošiljal Okrajnemu sodišču v K. namesto Okrajnemu sodišču v N. kot pristojnemu, glede na dejansko stanje obravnavane zadeve mogoče pripisati očitni pomoti vložnika, je seveda potrebno ugotoviti, da so bile vloge, ki jih je upnik poslal pred iztekom roka na nepristojno sodišče vložene pravočasno.
Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom v skladu z določbo 328. čl. ZPP napako v uvodu sodbe odpravilo. Zaradi napake v uvodu pa sodba ni bila obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj je nesmiselno trditi, da se zaradi te napake ni dala preizkusiti. Opustitev naštevanja dokazov vsekakor ni takšna kršitev postopka, da bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.
Bistveni procesni učinek izpodbijane sodne odločbe je namreč v tem, da neha teči faza opravljanja izvršbe glede dolžnikovih premičnih stvari, kar pa še ne pomeni, da se je s tem procesnim dejanjem izvršilnega sodišča končal tudi celotni izvršilni postopek.
V primeru, ko zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka, ampak od drugega dejstva, se zapadlost dokazuje z upnikovo pisno izjavo dolžnika, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in z dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžnika.
Uporaba določbe 1. odst. 111. člena ZPPSL ne pride v poštev, če gre za terjatve upnikov, ki so nastale na podlagi pravnih poslov iz 133., 134. in 135. člena ZPPSL. Te terjatve so namreč stroški stečajnega postopka (136. člen ZPPSL).
Ali bo toženka s temi izpovedbami uspela dokazati svoje trditve, ali ne, je stvar dokazne presoje. V sedanji fazi postopka ni mogoče pritrditi navedbam pritožbe, da so stroški, nastali s pričanjem prič toženke, bili nepotrebni.
vojak – pogodba o zaposlitvi za določen čas – podaljšanje veljavnosti pogodbe
Kljub temu, da je v ZObr predvidena možnost podaljševanja pogodb o zaposlitvi za določen čas z delavcem, ki izpolnjuje pogoje za poklicno opravljanje vojaške službe (kot tožnik), tožena stranka po izteku pogodbe o zaposlitvi, ki je bila zakonito sklenjena za določen čas, le-te ni bila dolžna podaljšati oziroma mu ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi.
Zasežen osebni avtomobil, ki ni last mld. obdolženca, bi bil lahko odvzet v primeru, ko bi bilo izkazano, da je nevarno, če bi mld. lahko še naprej razpolagal z njim in ponavljal prekrške in če se je z izrekom te stranske sankcije takemu tveganju mogoče vsaj v pretežni meri izogniti.
Plačilo socialnih prejemkov je obveznost delodajalca, k izpolnitvi katere je ta v primeru izplačila bruto plače zavezan že na podlagi samega zakonskega določila.
Za delodajalca je nastala obveznost obračuna in plačila socialnih prispevkov dne 25.4.2001, ko je delavcu na podlagi pravnomočne sodbe izplačal prisojeno razliko v plači. Na podlagi 2. odstavka 130. člena ZDavP, na katerega napotuje 1. odstavek 15. člena ZPSV, je potrebno plačati socialne prispevke v 6 dneh po izplačilu razlike v plači, vendar najpozneje do prvega naslednjega izplačila osebnih prejemkov. Po 1. in 2. odstavku 96. člena ZDavP pravica do odmere oz. izterjave davka zastara v 5 letih po poteku leta, v katerem bi bilo treba davek odmeriti oz. izterjati. Smiselna uporaba tega določila pomeni, da je 5-letni zastaralni rok za vtoževano terjatev pričel teči šele 1.1.2002, kar je po poteku leta, v katerem je bil delodajalec dolžan obračunati in plačati socialne prispevke.
ZDR člen 111, 111/1, 111/2-2, 111, 111/1, 111/2-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpovedni razlog - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Kršitev drugih obveznosti iz delovnega razmerja lahko predstavlja tudi ravnanje, ki ni v neposredni zvezi z obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi. Med "druge obveznosti" tako sodi na primer ustrezen odnos do sodelavcev in njihove lastnine.
Čeprav delo pri sindikalni blagajni vzajemne pomoči ne sodi med naloge, za katere ima tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, je njeno ravnanje (znesek, odobren na ime sodelavca, naj bi izplačala sebi) mogoče opredeliti za kršitev drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ker je blagajna poslovala v prostorih tožene stranke, med delovnim časom, namenjena je bila izključno delavcem tožene stranke, tožena stranka pa je preko svoje računovodske službe zagotavljala odplačevanje kreditov, odobrenih pri blagajni vzajemne pomoči.
Določba 425. čl. tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je navajala, da kadar je na upniški strani več oseb, so solidarne le, če je solidarnost dogovorjena ali z zakonom določena. V obravnavanem primeru solidarnost ni bila določena v zakonu, prav tako pa ni bilo ugotovljeno, da bi to bilo določeno v pogodbi oz. sklepu skupščine z dne 16.12.1991; ravno obratno, glede tega sklepa je bilo zatrjevano, da so bile terjatve prvotnega upnika razdeljene na njegova pravna naslednika.
ZZVZZ člen 39. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 133, 133/1. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 1, 1/1, 1/1-17, 12, 12/1.
povračilo stroškov – zdravljenje v tujini – nujno zdravljenje
Ker je šlo pri prevozu z reševalnim vozilom iz Republike Hrvaške v bolnišnico v Republiki Sloveniji za nujno zdravstveno storitev, je tožnik upravičen do povračila s prevozom nastalih stroškov v breme toženca.
ZOR člen 371, 374, 376, 376/3. OZ člen 346, 349, 352, 352/3.
neupravičena obogatitev - dogovor o ustanovitvi skupne obratovalnice - delitev čistega dohodka (dobička) - sprememba tožbenega zahtevka - zastaranje - pretrganje zastaranja - čas, ki je potreben za zastaranje - splošni zastaralni rok - medsebojne terjatve iz pogodb v prometu blaga in storitev - terjatve iz gospodarskih pogodb
Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica s spremenjeno tožbo namesto prvotne terjatve terjala drugo terjatev. Tožbene navedbe, ki so podlaga prvotnega tožbenega zahtevka, tudi pritožbeno sodišče razume tako, kot jih je sodišče prve stopnje. Tožnica je zahtevala izplačilo denarnega zneska iz naslova dviga gotovine in nepoloženega inkasa, ki v knjigovodskih listinah skupne obratovalnice ni bil opredeljen kot dobiček in zato tudi ne zajet v davčnih odločbah. Da v davčnih odločbah ni bil zajet nenazadnje izhaja tudi iz izvedenskega mnenja in iz dopolnitve mnenja, kjer izvedenka pove, „da gre za s strani toženke zadržane gotovinske dvige, ki bi jih morala toženka vrniti poslovalnici in bi šli šele v naslednji fazi za delitev dobička obema ustanoviteljicama". S spremenjenim tožbenim zahtevkom pa tožnica zahteva polovico dobička, ki bi ji šel po odločbah o davku in napovedih davka od dobička, v skladu z dogovorom iz točke V Pogodbe o ustanovitvi skupne obratovalnice. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnica s tem spremenila istovetnost zahtevka, da je torej prejšnji zahtevek nadomestila z novim zahtevkom, in je moralo sodišče odločati le o spremenjenem zahtevku (v takšnem primeru stara tožba velja za umaknjeno). Z novim tožbenim zahtevkom tožnica uveljavlja pripadajoči dobiček po odločbah o odmeri davka za leto 1993 in po napovedi za odmero davka za leto 1994. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zastaralni rok za uveljavljanje terjatve za dobiček za leto 1993 začel teči s 1. 3. 1994, za dobiček za leto 1994 pa s 16. 3. 1994 in da je terjatev iz teh naslovov že zastarala, saj je izplačilo njej pripadajočega dobička tožnica uveljavljala šele s spremenjeno tožbo z dne 13. 2. 2001. Terjatev je zastarala tako po določbah o splošnem zastaralnem roku petih let - 371. člen ZOR oziroma 346. člen OZ, kot seveda tudi v primeru triletnega zastaralnega roka, ki velja za terjatve iz gospodarske pogodbe - 374. člen ZOR oziroma 349. člen OZ in za odškodninsko terjatev zaradi kršitve pogodbene obveznosti - tretji odstavek 376. člena ZOR oziroma tretji odstavek 352. člena OZ.