Iz dopisa Mestnega redarstva z dne 17. 3. 1999 izhaja, da redarstvo preklicuje svoj predlog za izterjavo denarne kazni iz plačilnega naloga, ki se izterjuje z izpodbijanim sklepom o izvršbi, ker je bila denarna kazen plačana. Iz izpodbijane odločbe pa je razvidno, in tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo sama pove, da navedenega dopisa oziroma preklica pri odločanju o pritožbi ni upoštevala. To pa pomeni, da v zadevi dejansko stanje glede obstoja temeljnega pogoja za izvršbo - neizpolnjene obveznosti iz plačilnega naloga - ni bilo popolno ugotovljeno, saj se izvršba ne opravi oziroma po določbi 281. člena ZUP po uradni dolžnosti ustavi in opravljena dejanja odpravijo, če se ugotovi, da je obveznost izpolnjena.
Iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo presojala izpolnjevanje pogojev za uporabo 56. člena ZDavP. Ugotovila je, da je sklep o prisilni izterjavi postal izvršljiv. Čim pa je sklep izvršljiv, so izpolnjeni pogoji za uporabo 56. člena ZDavP, torej za izdajo odločbe. Tožnik nima prav, da bi tožena stranka morala ugovor presojati po vsebini in ga upoštevati kot izredno pravno sredstvo. ZDavP in tudi ZUP kot subsidiarni predpis, izrednih pravnih sredstev v izvršilnem postopku nimata. Ugovor o neobstoju izvršilnega naslova (terjatve) bi moral tožnik uveljavljal zoper sklep o prisilni izterjavi, ne pa šele sedaj, ko je ta sklep že postal izvršljiv.
Obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča je samostojna obveznosti, vezana izključno na uporabo zemljišča, stavbe ali dela stavbe in neposrednega uporabnika.
ZVO člen 80. Uredba o taksi za obremenjevanje vode člen 4, 4/1, 6, 10.
odmera takse za obremenjevanje vode
Ker monitoring odpadnih voda ni bil izveden v skladu z določbami Pravilnika o prvih meritvah in obratovalnemu monitoringu odpadnih vod ter o pogojih za njegovo izvajanje (Uradni list RS, št. 35/96) in Uredbo o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda iz virov onesnaženja (Ur. l. RS, št. 35/96), in sicer glede trajanja vzorčenja, načina vzorčenja in merjenja pretokov, razporeditve meritev skozi celotno letno obdobje in predpisanega nabora parametrov ter posledično izračuna enot obremenitve, je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je obračun takse oprl na 17. člen Uredbe o taksi. Navedena določba Uredbe o taksi pa upravnemu organu daje le podlago, da za obračun takse uporabi za vsak posamezni obravnavani primer ustrezne verodostojne podatke.
državljanstvo upravičenca do denacionalizacije - denacionalizacijski upravičenec
O državljanstvu pokojnega AA je bilo odločeno v postopku ugotavljanja državljanstva s pravnomočno sodno odločbo, na katero je sodišče na podlagi 2. člena Zakona o sodiščih vezano v tem upravnem sporu, kjer gre za denacionalizacijo, torej za drug postopek, ni mogoče obravnavati in še manj upoštevati ugovorov tožeče stranke, ki se nanašajo na ugotavljanje državljanstva.
Denacionalizacijski upravičenec lahko zahteva odškodnino v obliki nadomestne nepremičnine le, če so stvari, ki so predmet denacionalizacije, v premoženju kakšne pravne osebe, da torej obstoji zavezanec za vrnitev podržavljene nepremičnine v smislu 1. odstavka 51. člena ZDen. Zakon pa ne omogoča denacionalizacije v obliki nadomestne nepremičnine v primerih, ko je podržavljeno premoženje prešlo v last fizičnih ali civilnopravnih oseb, ki po zakonu niso zavezanci za vrnitev.
Po zakonski določbi 1. točke 1. odstavka 42. člena ZDDV je mogoč popravek odbitka vstopnega DDV le v primeru, če davčni zavezanec naknadno ugotovi, da je bil odbitek v rednem obračunu DDV obračunan v višjem ali nižjem znesku, kot je to upravičeno, ker je npr. v obračunu napravil napako ali je uveljavljal nepravilni odbitni delež v smislu 41. člena ZDDV, ne pa tudi v primeru pomotnega neuveljavljanja odbitka vstopnega DDV v rednem obračunu DDV.
Določba 7. odstavka 40. člena ZDDV po presoji sodišča ni nejasna. Z določbo, "sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV v davčnem obdobju" je urejena tako pridobitev pravice kot tudi rok za njeno uveljavljanje. Gre za zakonski materialni rok za uveljavitev pravice, s potekom katerega pravica, ki je stranka ni uveljavila, ugasne, zato o derogaciji določb o zastaranju ni mogoče govoriti.
Po določbi 2. odstavka 4. člena ZDavP je spis treba najprej poskušati vročiti naslovniku neposredno in šele če naslovnika vročevalec ne najde, lahko spis vroči drugim, v zakonu navedenim osebam. Iz izpodbijane odločbe in predloženega upravnega spisa pa ne izhaja, da bi tožena stranka ugotavljala, ali je vročitev spisa tožnici neposredno sploh bila poskušana, torej ali je vročevalec tožnico poskušal osebno najti, preden je bila vročitev opravljena pooblaščeni delavki podjetja, kjer je bila tožnica zaposlena.
upravni postopek - stranka v postopku - varstvo javnega interesa - neformalno organizirana skupina ljudi
Skupina ljudi ne more biti stranka v postopku iz naslova varovanja javnega interesa, tega tako varuje že upravni organ pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev. Skupina ljudi je lahko stranka v postopku samo, če je lahko nosilec pravic in obveznosti, o katerih se odloča v upravnem postopku. V obravnavanem primeru pa se ne odloča o takih pravicah in obveznostih, katerih nosilec bi lahko bila neformalno organizirana skupina ljudi.
določitev davčne osnove s cenitvijo - davek od dohodka iz dejavnosti
Prvostopni organ je cenitev opravil z uporabo dokumentacije o prodaji in nakupu tuje gotovine tako, da je knjižil vse poslovne dogodke prihodkov in odhodkov in izdelal dnevni povzetek le-teh po poslovnih enotah obratovalnice in po posameznih dnevih. Dnevni povzetki (seštevki) prihodkov in odhodkov iz naslova nakupa in prodaje so sestavni del zapisnika in odločbe. Iz zapisnika in odločbe pa niso razvidne listine, in zneski, ki so bili na njihovi podlagi upoštevani, tako da pravilnosti dnevnih seštevkov ni mogoče preizkusiti. Glede na uporabljeno metodo cenitve, ki je tudi po presoji sodišča v obravnavanem primeru najustreznejša, pa bi prvostopni organ po prejemu pripomb na zapisnik svoj izračun moral dopolniti s konkretnimi podatki vsaj v spornem delu. Ker tožnika z izračuni, razen s končnimi zneski, ni seznanil, mu je dejansko odvzel možnost dokazovanja nižje davčne osnove.
izvršba nedenarnih obveznosti s posredno prisilitvijo prizadete stranke - poravnava kot izvršilni naslov - ustavitev izvršbe po uradni dolžnosti
Izvršbo je mogoče po uradni dolžnosti ustaviti le iz razlogov, določenih v 281. členu ZUP, med katere pa sprememba bivališča ne spada. Glede na navedeno po presoji sodišča sprememba bivališča v obravnavanem primeru ne pomeni takšne pravno pomembne okoliščine, ki je sicer nastala po izdaji izvršilnega naslova, zaradi katere bi prenehala obveznost prizadete stranke, da tožniku omogoči stike z otrokom, kar tožnik utemeljeno ugovarja v tožbi.
ZS člen 1, 98, 98/2, 1, 98, 98/2. ZSS člen 86, 87, 90, 86, 87, 90. ZDT člen 46, 47, 46, 47. ZUS člen 34, 34/1-3, 34, 34/1-3.
upravni postopek
Sodišče je tožbo zavrglo, ker so sodbe Disciplinskega sodišča druge stopnje za državne tožilce pravnomočne sodne odločbe, zoper katere ni sodnega varstva v rednem postopku in zato zoper njih tudi ni mogoče sprožiti upravnega spora.
Ker je upravni postopek končan z izdajo odločbe prvostopnega upravnega organa, je za odločanje o predlogu za obnovo postopka pristojen upravni organ, ki je odločbo izdal. Organ druge stopnje predloga za obnovo postopka ne more obravnavati, ampak lahko sam odpravi nezakoniti sklep prvostopnega upravnega organa. Določbo prvega odstavka 256. člena je potrebno razumeti tako, da se predlog za obnovo postopka zavrže brez dokazov samo takrat, kadar je očitno, da v predlogu ta okoliščina ni verjetno izkazana, po mnenju sodišča pa predloženi dokumenti izkazujejo verjetnost okoliščine na katero se predlog opira, prav tako pa pristojni organ ni ugotovil, ali s tožnikove trditve, da je sporno dokumentacijo iskal, vendar se je našla povsem slučajno, utemeljene, za kar bo v prenovljenem postopku moral predložiti dokazila tožnik.
ZPD člen 3, 21, 22, 22/2. Slovenski računovodski standardi standard 10.
davek od dobička pravnih oseb - dolgoročne rezervacije - prometni davek - licenca - davčni zavezanec - tuja pravna oseba, ki opravi storitev domači pravni osebi
Licenca je po ZOR poseben tip rabokupa. Ne gre torej za prodajo pravice, ampak za odplačen odstop njene uporabe, ta pa se po ZPD nedvomno šteje za promet storitev. Vendar pa ima tožnik po presoji sodišča prav, da v obravnavanem primeru ni davčni zavezanec za prometni davek iz naslova opravljenih plačil za licenčnino. Plačila je namreč opravil dajalcu licence, ki je tuja pravna oseba. Kot tisti, ki se mu opravi storitev pa je bil tožnik v kontroliranem obdobju (v letu 1997) zavezan plačati davek samo v primeru, če je šlo za storitev, ki mu jo je (kot pravni) opravila fizična oseba. Pojem fizična oseba naj bi sicer po razlagi tožene stranke obsegal tudi tujo pravno osebo, vendar pa se s takšno razlago sodišče ne strinja. Po SRS 10.4 se dolgoročne rezervacije zmanjšujejo neposredno za stroške, za katerih kritje so bile oblikovane. Davčni organ v ničemer ne oporeka oblikovanju dolgoročnih rezervacij oziroma načinu oziroma višini, v kateri so bile oblikovane (1,5 % prihodkov od prodaje lastnih proizvodov), oporeka le obremenjevanju tekočih stroškov iz naslova obveznosti, ki bi se po SRS morale pokrivati iz rezervacij in za pokrivanje katerih so rezervacije oblikovane. To pa so nedvomno stroški reklamacij za prodane proizvode (strešnike) iz preteklih let, ki se (prav tako nedvomno) niso pokrivali iz rezervacij ali se vsaj niso pokrivali v celoti.
vlaganje v nepremičnino - zavezanec za vračilo podržavljenega premoženja - upravičenec
Povečana vrednost in zato obstoj terjatve iz naslova vlaganj v nepremičnino nista ovira za vzpostavitev lastninske pravice denacionalizacijskega upravičenca na celi nepremičnini. Upravičenec do odškodnine iz naslova vlaganj v nepremičnino torej na podlagi dopolnjene določbe 25. člena ZDen ne pridobi stvarnopravnih upravičenj, temveč obligacijsko terjatev. Tako stališče je že zavzelo Ustavno sodišče RS v odločbi, U-I-367/98 z dne 25. 5. 2000 (OdlUS IX/1). Že iz samega besedila 26. člena ZDen-B, ki ga je v tej določbi uporabil zakonodajalec "organ, ki vodi postopek", izhaja, da se nanaša na postopke, ki ob uveljavitvi ZDen-B še niso bili pravnomočno končani, pa tudi sicer je naslovljena na najemojemalce in upravičence do vrnitve. Do povrnitve vlaganj je zavezanec za denacionalizacijo upravičen le, če je zaradi njegovih vlaganj prišlo do povečane vrednosti nepremičnine. Ker se upošteva le dejanski učinek vlaganj niti ni nujno, da je povečana vrednost enaka vloženim sredstvom. Če je zaradi vlaganj prišlo do večvrednosti nepremičnine, je zavezanec po petem odstavku 25. člena ZDen upravičen le do razlike v vrednosti.
Ne predstavlja utemeljenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje okoliščina, če je pristojbine za vzdrževanje veljavnosti patenta namesto slovenskega zastopnika plačeval nekdo drug, kakor tudi okoliščina, da je 13. 8. 2001, ko je bil zadnji dan roka za plačilo pristojbine, švedski zastopnik po telefaksu naročil slovenskemu zastopniku naj navedeno pristojbino plača do napačnega datuma, to je do 31. 8. 2001. V spisih namreč ni podatka, da bi tožeča stranka dano pooblastilo slovenskemu zastopniku, ki vključuje tudi plačevanje pristojbin, preklicala oziroma, da bi toženo stranko obvestila, da je za plačevanje pristojbin pristojen kdo drug.
Glede na datum izdaje sklepa o prisilni izterjavi (9.12.1997) ne gre za nepravilno oziroma retroaktivno uporabo Zakona o davčni službi in Zakona o davčnem postopku. Oba predpisa sta namreč v času izdaje sklepa že veljala in sta torej predstavljal veljavno procesno podlago za odločanje prvostopne izpostave.
V obravnavanem primeru gre za preverjanje, ali kmetija še izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo, glede na to, da je bila zaščitena z odlokom Občinske skupščine Radovljica o določitvi kmetij (Uradni vestni k Gorenjske, štev. 3 in 5/78), torej za postopek po 25. v zvezi s 4. členom ZDKG. V tem postopku je tudi po presoji sodišča prvostopni organ ravnal pravilno in zakonito (4. člen ZDKG), ko je glede lastništva uporabil podatke iz zemljiške knjige, glede zemljišč pa podatke iz zemljiškega katastra. Prav ti dve evidenci sta uradni evidenci glede omenjenih atributov, je pa seveda možno dokazovati tudi nasprotno kot v njima piše.
Napačno je prepričanje tožeče stranke, da je predmet zaščite po ZDKG lahko le celotna kmetija, torej vsa zemljišča, vse nepremičnine, stvari in pravice, ki jo sestavljajo ali služijo opravljanju kmetijske dejavnosti, in da bi morala biti predmet zaščite z odločbo še vsa zemljišča, tudi tista, katerih solastnica je tožeča stranka. ZDKG, ki ureja posebnosti pri dedovanju kmetijskih gospodarstev (kmetij), preprečuje drobitev zaščitenih kmetij (1. člen ZDKG) v postopku dedovanja, pri čemer zaščiteno kmetijo opredeljuje kot kmetijsko oziroma kmetijsko-gozdarsko gospodarsko enoto, ki pa ni nujno celotna kmetija oziroma celotno kmetijsko gospodarstvo.