Vročitev sklepa o prisilni izterjavi dolga tožniku je bila pravilno opravljena, saj je bil sklep vročen tožnikovemu odraslemu članu gospodinjstva (tožnikovi soprogi). Po presoji sodišča v zadevi ni odločilno formalno potrdilo tožnikovega prebivališča, ki ga je tožnik priložil šele k tožbi, ampak skupno gospodinjstvo ter nesporno dejstvo, da je sklep sprejela tožnikova soproga.
ZDDV člen 34, 40. ZUP člen 9, 254, 254/2, 9, 254, 254/2.
načelo zaslišanja stranke - davek na dodano vrednost - odbitek vstopnega DDV - kršitev pravil postopka
Tožena stranka je v pritožbenem postopku dopolnjevala postopek ter tožnika pozvala k predložitvi dokaza o opravljanju dejavnosti, vendar pa tožniku po predložitvi odločbe Občine A, Sekretariata za družbeni razvoj z dne 7. 12. 1993 ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, s tem pa je tožena stranka bistveno kršila določbe postopka in je izpodbijana odločba že iz tega razloga nezakonita. Sklep tožene stranke o tem, da je pritožba tožnika neutemeljena, temelji zgolj in izključno na ugotovitvi, ki izhaja iz predložene odločbe Občine A, da opravljene storitve po spornem računu niso oziroma ne bodo uporabljene za namene opravljanja dejavnosti tožnika. Gre torej za popolnoma novo okoliščino, s katero tožnik v prejšnjem postopku ni bil seznanjen. Dodatno je tožena stranka kršila določbe postopka tudi s tem, ko pritožbenih navedb, ki se nanašajo predvsem na uporabo 34.člena ZDDV, sploh ni presodila (2. odstavek 254. člena ZUP).
Tožnikova vloga za odpis davčnega dolga je bila po tem, ko je tožnik priložil dokazila o svojih dohodkih in premoženjskem stanju za sebe in za svoje družinske člane, pravilno presojana po določbi 89. člena ZDavP. Tožniku je bilo delno ugodeno, v preostalem znesku dolga pa mu je bilo odobreno obročno plačilo. Pred odločitvijo o vlogi za odpis se je preračunalo dohodke v tožnikovi družini, kot da jo sestavljata dva družinska člana oziroma trije družinski člani in v obeh primerih dohodki presegajo znesek zajamčenega osebnega dohodka.
Če tožnik meni, da so se premoženjske razmere njegove družine v času od odločitve prvostopnega davčnega organa tako poslabšale, da bi plačilo spornega dolga ogrozilo preživljanje njegove družine, kot bi iz tožbenih navedb izhajalo, potem lahko vloži pri davčnem organu novo vlogo za odpis dolga, saj zakon časovno ne omejuje vlaganja takih prošenj.
CZ člen 182, 182/1. ZUS člen 40, 40/2. CZ (1976) člen 30b.
carine - naknadni obračun carinskega dolga - prepoved odločanja v škodo tožnika v upravnem sporu
Z naknadnim obračunom carine ni začet nov upravni postopek, ampak da gre za nadaljevanje postopka, ki je bil začet s sprejemom uvozne carinske deklaracije, tj. 27. 7. 1993, to pa pomeni, da se po 1. odstavku 182. člena CZ/95 postopek naknadnega obračuna carinskega dolga vodi oziroma nadaljuje po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo CZ/95, torej po določbah CZ/76. Ugotovitev nepravilne uporabe materialnega zakona v izpodbijani odločbi tožene stranke bi sicer narekovala odpravo odločbe kot nezakonite. Ker pa je tožena stranka v izpodbijani odločbi tožniku določila carinski dolg v nižjem znesku kot prvostopni carinski organ (katerega odločba pa je, kot že povedano, pravilna), ter je bil tožnik dolžan carinski dolg poravnati po izpodbijani odločbi kot dokončni (glede na 1. tč. izreka prvostopne odločbe), bi bila odprava izpodbijane odločbe tožniku v škodo, take odločitve pa sodišče glede na določbo 2. odstavka 40. člena ZUS ne more sprejeti.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnin - naravne znamenitosti in kulturni spomeniki
Zahtevane nepremičnine so bile v času uveljavitve ZDen, tj. 7. 12. 1991, družbena lastnina v sredstvih A., p. o.. Lastninile so se na podlagi ZLKSDL (Uradni list RS, št. 89/99, popr. 107/99). Po 2. členu tega zakona so postali kulturni spomeniki, ki so bili na dan 23. 8. 1996 družbena lastnina v sredstvih podjetij in drugih pravnih oseb, ter na dan 5. 11. 1999 razglašeni kot kulturni spomenik državnega pomena, last države Republike Slovenije. Glede na to ureditev, ki je veljala v času sprejetja odločitve tožene stranke (4. 10. 2001), je zavezanec za vrnitev nepremičnin v naravi Republika Slovenija. V času upravnega odločanja je varstvo, sedaj naravnih vrednot, urejal Zakon o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 56/99 in popr. 31/00; v nadaljevanju: ZON). Zakonski dejanski stan iz določbe 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, po kateri nepremičnine ni mogoče vrniti, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice, se nanaša na nepremičnine, ki so javno dobro, oziroma v terminologiji prejšnje družbeno-pravne ureditve, v kateri se je ZDen pripravljal, dobrine v splošni rabi. Tožena stranka je svoje stališče, da gre v obravnavanem primeru za takšne dobrine, ki jih je zakonodajalec z določbo 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen izvzel iz vračanja v naravi, oprla na 51. člen ZNKD, ki je določal, da spomenika ali znamenitosti, ki je v družbeni ali javni (spremembe in dopolnitve ZNKD, Uradni list RS, št. 26/92) lastnini, ni mogoče odtujiti. Člen 51. ZNKD pa po mnenju sodišča ne more biti podlaga za dejanski sklep, da so nepremičnine Blejskega otoka javno dobro. Tega stvarnopravnega statusa ne dajejo tudi sicer izjemne prirodne lastnosti in z njimi spojeni arhitekturni posegi človeka, zaradi katerih je država že z Ustavo Republike Slovenije (drugi odstavek 74. člena) pooblaščena, da v javnem interesu vzpostavi ustrezno stopnjo in obseg varstva. Sodišče meni, da bi bilo z uporabo določb ZON in ZVKD, ki sta bila sprejeta leta 1999, poseženo v pravni položaj denacionalizacijskega upravičenca, kakršnega varuje v letu 1991 sprejeti ZDen. Da gre pri denacionalizaciji za pričakovano pravico, in se morajo vsi vzdrževati posegov vanjo, pa je v svojih odločbah menilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije (odločbe, št. U-I-95/91, U-I-431/94, U-I-22/95, U-I-119/94, U-I-107/96, U.I-326/98, U-I-138/99). Ker je tožena stranka oprla svojo odločitev na 3. točko prvega odstavka 19. člena ZDen v zvezi s 51. člen ZNKD, ki pa jo je napačno razlagala, je moralo sodišče 1. točko izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka zavrnila zahtevek za vrnitev podržavljenih parcel v last in posest, odpraviti. Vrnitev podržavljenega premoženja v naravi in vrnitev v obliki odškodnine sta le dve obliki enega zahtevka, ki ga je denacionalizacijski upravičenec moral vložiti v roku iz 64. člena ZDen, zahtevano obliko denacionalizacije pa lahko spreminja le do odločbe na prvi stopnji (130. člen ZUP/86).
objektivni pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetnost izgleda za uspeh
V obravnavani zadevi, ko glede na ugotovljena dejstva in okoliščine ni mogoče z gotovostjo sklepati na uspešnost na taki osnovi sproženega pravdnega postopka, bi tožena stranka morala v dvomu odločiti v korist tožnice in ji priznati pravico do brezplačne pravne pomoči. Ker iz določb ZBPP ne izhaja za kolikšno stopnjo verjetnosti izgleda za uspeh naj bi šlo pri izpolnjevanju tega objektivnega pogoja, je zato ob dejstvu, da je tožnica upravičena do vložitve zahtevka za povračilo izgubljenega dobička, v pristojnosti organa za BPP, da o odobritvi brezplačne pravne pomoči tako odloči v okviru proste presoje.
Tožniku (kot uvozniku motornih vozil) je ob uvozu moral biti obračunan DDV od osnove, ki DMV ni vključevala. Pri nadaljnji prodaji (uvoženih) motornih vozil pa je tožnik bil dolžan obračunati DDV kot trgovec po davčni stopnji iz 21. člena ZDDV. Ker gre za obračun DDV, ki se nanaša na promet blaga (iz 1. tč. 3. člena ZDDV) ter ne na uvoz (iz 2. tč. 3. člena ZDDV), pri obračunu tega DDV tožnik ne nastopa več kot uvoznik (na katerega se nanašajo določbe ZDMV), pač pa kot trgovec, zato zanj ZDMV (in tudi določba 12. člena tega zakona) v tem drugem primeru ne velja. Določba 12. člena ZDMV se torej uporabi le v primeru obračuna DDV pri uvozu in pri prvi prodaji novih motornih vozil domačih proizvajalcev (kajti za nova vozila sta le uvoznik in domači proizvajalec, ki vozilo prvič daje v promet, zavezanca, na katera se zakon nanaša), v drugih primerih pa ne.
verodostojna knjigovodska listina - davek od dobička pravnih oseb
Po določbi 54. člena ZGD mora gospodarska družba voditi poslovne knjige na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin, katerih vrsto, vsebino, nadzor in gibanje urejajo Slovenski računovodski standardi (SRS). Zato se zavezanec pri uveljavljanju stroškov ne more sklicevati na to, da ZDDPO pojma verodostojna knjigovodska listina v 11. oziroma 12. členu ne uporablja.
ZUS člen 37, 37/2, 37/3, 37, 37/2, 37/3. ZUP člen 273, 273.
ustavitev postopka
Tožena stranka je po pozivu sodišča, da odgovori na tožbo in dostavi upravne spise sodišču dne 1.10.2002 poslala odgovor na tožbo, v katerem je odgovorila, da so tožbene navedbe utemeljene, zato je na podlagi 273. člena ZUP izdala novo odločbo z dne 16.9.2002, s katero je izpodbijano odločbo odpravila. Ker tožnik v določenem roku ni navedel, da tožbo razširja na novo izdani akt, je sodišče na podlagi tretjega odstavka 37. člena ZUS postopek ustavilo.
Tožnik vlaga tožbo kot izpodbojno. Ker pa vsebinsko izpodbija odločbo tožene stranke v delu, v katerem le-ta ni odločila o njegovem zahtevku, tako tožbeni predlog, naj sodišče odpravi odločbo v tem delu, ni mogoč ter njegove tožbe kot izpodbojne ni mogoče obravnavati. Tožba je po vsebini tožba zaradi molka organa. Za tožbo zaradi molka organa pa bi tožnik moral izkazati kot procesno predpostavko, da je (pred vložitvijo tožbe) pri pristojnem organu najprej zahteval, naj o neodločenem zahtevku odloči v nadaljnjih 7 dneh, ter da je ta rok brezuspešno potekel (26. člen ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00). Vložitev predloga za izdajo dopolnilne odločbe na podlagi 220. člena ZUP časovno ni omejena.
CZ člen 154, 154/1. ZCT člen 1, 1/2, 2, 2/1, 2/2. Uredba o določitvi carinskih kontingentov pri uvozu blaga v letu 1999 člen 12, 12/1- 1, 12/1-3, 12/2.
carina - nezakonito ravnanje s carinskim blagom
V Zakonu o carinski tarifi (Uradni list RS, št. 74/95, v nadaljevanju ZCT/95), ki je veljal v času, ko je nastala carinska obveznost, so določene le konvencionalne carinske stopnje. Konvencionalne carinske stopnje so namreč stopnje, ki so določene v carinski tarifi, ki je sestavni zakona. S carinsko tarifo pa so določene carinske stopnje, po katerih se plačuje carina za blago, ki se uvaža na carinsko območje Republike Slovenije, razen če z zakonom ali mednarodno pogodbo ni drugače določeno (1. odstavek 2. člena in 2. odstavek 1. člena ZCT/95). ZCT/95 loči med konvencionalnimi in preferencialnimi carinskimi stopnjami, vendar pa za slednje velja, da so določene s pogodbo o coni proste trgovine ali drugo mednarodno pogodbo, ki jo je sklenila Republika Slovenija (2. odstavek 2. člena ZCT/95), zato preferencialne stopnje niso sestavni del zakona, temveč so predmet posebnih mednarodnih pogodb. V primerih nezakonitega ravnanja s carinskim blagom carinski dolžnik pri naknadnem obračunu carinskega dolga ne more doseči ugodnejše carinske obravnavane oziroma naknadno uveljaviti posebnih preferencialnih stopenj (točka (a) 1. odstavka 154. člena CZ/95). Takšno pravico ima le v primeru, če ob carinjenju izpolnjuje vse predpisane pogoje.
Tožnik do vračila spornega DDV preko odbitka vstopnega DDV ni upravičen, če je, kot zatrjuje sam, šlo za prenos sredstev kot dela podjetja v smislu 7. člena ZDDV, pri katerem se po tej zakonski določbi DDV ne obračuna in plača. Pravno podlago za zavrnitev priznanja ob prenosu sredstev plačanega DDV kot vstopnega DDV pa predstavlja določba devetega odstavka 40. člena ZDDV. Če je namreč ob prenosu sredstev kot dela podjetja na drugega davčnega zavezanca DDV obračunan in plačan, je obračunan in plačan brez podlage v zakonu in torej v višjem znesku, kot bi po zakonu moral biti. Obdarjencu, ki prejme blago na podlagi darilne pogodbe, ni mogoče izdati računa za to blago in mu tako tudi ni mogoče zaračunati DDV. Če je torej tožniku kot obdarjencu bil DDV zaračunan (ter ga je, kot zatrjuje, tudi plačal), mu je bil zaračunan neupravičeno. Če pa mu je bil DDV zaračunan neupravičeno, potem po izrecni določbi devetega odstavka 40. člena ZDDV plačanega DDV ne more uveljaviti kot vstopnega DDV.
ZUP (1986) člen 49. ZUS člen 4, 4/2, 26, 26/1, 34, 34/1-2, 34/1-5.
izdaja lokacijskega dovoljenja - obnova postopka - stranka v postopku - javni interes
Položaj stranke bi bilo v obravnavanem upravnem postopku moč priznati tožniku v primeru varovanja njegovih pravic in pravnih koristi, ne more pa tožnik uspešno uveljavljati golega dejanskega interesa v smislu, da se s predvideno gradnjo okolje bistveno ne bi spremenilo. Tožbeni ugovori glede obremenitve električnega in vodovodnega omrežja ter predvidenih težav v zvezi z greznico, se v celoti nanašajo na javni interes, ki so ga dolžni varovati v postopku udeleženi upravni organi tako, da preverijo obstoj potrebnih soglasij soglasodajalcev po posebnih predpisih. Soglasodajalci, kot so sanitarna inšpekcija in drugi pristojni organi, pa so dolžni varovati v splošnem interesu s predpisi varovane dobrine do meje, predpisane z normativi.
Pri parcelaciji obravnavanih nepremičnin je organ vezan na sodno poravnavo, iz katere izhaja način parcelacije, ne glede na drugačne zahteve solastnikov. V primeru neprostovoljne izvršitve namreč pravnomočne sodne odločbe izvršuje sodišče splošne pristojnosti v izvršilnem postopku, tako tudi sodne poravnave o razdružitvi solastnine, za katere izvršitev je v 19. poglavju ZIZ - razdelitev stvari (234. - 237. člen ZIZ) predpisan poseben postopek. Pristojni prvostopni organ v teh primerih postopek parcelacije sprovede šele po sklepu sodišča, (izvršilni sklep o dovolitvi razdelitve kot je določena v izvršilnem naslovu - sodni poravnavi) kot tudi določa 2. odstavek 26. člena ZZKat.
meja - mejni ugotovitveni zapisnik - izračun površin zemljišča
Iz zapisnika o mejno ugotovitvenem postopku je razvidno, da so se s soglasjem obeh tožnikov ugotovile in zamejničile mejne točke na posestnih mejah. Zapisnik sta kot prizadeta lastnika podpisala. Zato je tožena stranka pravilno upoštevala mejni ugotovitveni zapisnik, sestavljen po določbah 14. člena ZZkat, ki je podlaga za evidentiranje posestnih meja parcel v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi. Na podlagi ugotovljenih in zamejničenih mej je opravila izračun površin parcel, med katerimi se je meja uredila. Izračun površin zemljišča ob v naravi zamejničenih mejah pa je zgolj računska operacija, ki posledično nima vpliva na potek meje, ki je v naravi stranki znana že s postavitvijo mejnih znamenj.
URS člen 125. ZTel člen 35, 35/5. Uredba o razporeditvi radiofrekvenčnih pasov v Sloveniji člen 1, 2.
plačilo pristojbine za uporabo radijskih frekvenc - oprostitev plačila pristojbine - državna raba
Iz določbe 5. odstavka 35. člena ZTel izhaja, da so plačila pristojbine oproščene radijske postaje, za katere je izdano radijsko dovoljenje za uporabo radijske frekvence, če so te frekvence z razporeditvijo radio-frekvenčnih pasov v Republiki Sloveniji namenjene za obrambo, varnost, zaščito in reševanje ter radioamatersko dejavnost. Sodišče meni, da je Uredba o razporeditvi radiofrekvenčnih pasov v Sloveniji (Ur. l. RS, št. 7/98) z opredelitvijo pojma "državna raba" v 2. členu zožila oprostitve, ki bi bile možne na podlagi 5. odstavka 35. člena ZTel, zato sodišče v obravnavanem primeru te določbe uredbe o razporeditvi radio-frekvenčnih pasov ne upošteva, saj so sodniki pri sojenju vezani le na ustavo in zakon (125. člen URS).
denacionalizacijski zavezanec - razpolaganje z nepremičninami, ki so predmet denacionalizacije - ničnost pravnega posla - pravni interes
Po 88. členu ZDen z dnem uveljavitve ZDen ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami, glede katerih obstaja dolžnost vrnitve. Pravni posli, sklenjeni v nasprotju s to prepovedjo, so nični. Pogodbo izreče za nično sodišče (92. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01). V denacionalizacijskem postopku ugotovitev, da je prodajna pogodba o predmetu podržavljena nična, vzpostavi pravno stanje, ko mora upravni organ kot zavezanca za denacionalizacijo obravnavati prodajalca. Pravni interes za izpodbijanje pogodbe zato nima le denacionalizacijski upravičenec, ki v primeru, če je premoženje prešlo v last fizične osebe, po 16. členu ZDen izgubi pravico do vrnitve v naravi. Ta okoliščina daje tudi Slovenski odškodninski družbi pravni interes, da doseže pravno neučinkovanje nične pogodbe, saj je sicer zaradi nemožnosti vrnitve v naravi denacionalizacijski zavezanec za denacionalizacijo v obliki odškodnine.
zapisnik o mejnem ugotovitvenem postopku in parcelaciji zemljišč
Iz zapisnika o mejnem ugotovitvenem postopku in parcelaciji zemljišč je razvidno, da je bila meja med tožnikovo parcelo in sosednjo parcelo že ugotovljena v postopku komasacije, ugotovljeno pa je bilo tudi, da v naravi obstajajo mejniki, ki predstavljajo mejo med zgoraj navedenima parcelama. Z vsebino zapisnika sta bila seznanjena prizadeta lastnika obeh parcel, ki sta zapisnik tudi podpisala.
mejni ugotovitveni postopek - nesoglasje glede posestne meje parcele - sodni postopek za ugotovitev meje
Če se v mejnem ugotovitvenem postopku ne doseže soglasja med lastniki oziroma uporabniki glede posestne meje parcele, pozove uradna oseba, ki vodi postopek prizadete lastnike, da v 30 dneh sprožijo sodni postopek za ugotovitev meje. Če ti v navedenem roku ne sprožijo sodnega postopka, se meja ugotovi tako, da se prevzame iz podatkov obstoječega zemljiškega katastra. V primerih, ko meja zaradi nedoseženega soglasja ni postala dokončna, se v skladu z določbami 1. odstavka 15. člena ZZKat in 53. člena Navodila za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja parcel (Uradni list SRS, št. 2/76 in 6/87) potek posestne meje prevzame do odprave navedenega nesoglasja iz podatkov obstoječega katastra.