Določbo 3. odstavka 63. člena ZDen je treba razlagati kot domnevo, zoper katero je mogoč in dovoljen nasproten dokaz in je stranki dovoljeno dokazovanje lojalnosti. V upravnem postopku pred organom prve stopnje pa tožnici ni bilo omogočeno dokazovati, da dejstvo, katerega obstoj zakon domneva (to je nelojalnost), ne obstaja. Domneva nelojalnosti je tako izpodbojna in je breme dokazovanja na strani tožnika, to je tistega, ki zatrjuje, da dejstvo (domnevana nelojalnost) ne obstaja.
stranka v postopku - solidarni dolžnik - carinski dolžnik
Ob ustrezni (logični) interpretaciji določbe 11. točke 3. člena CZ, veljavnega v času upravnega odločanja, bi po presoji sodišča tožnik v zadevi ne bi bil pasivno legitimiran le, če bi v carinskem postopku nastopal kot direktni zastopnik prejemnika blaga, kot to neizkazano in v nasprotju s podatki upravnih spisov zatrjuje v tožbi.
V izreku prvostopne odločbe je carinska obveznost obema strankama naložena v solidarno plačilo. Kakšna so notranja razmerja med strankama, iz katerih izhajajo morebitne notranje regresne pravice, ni stvar carinskega postopka, v katerem se odloča le o razmerjih med carinskimi dolžniki in carinskimi organi, nikakor pa ne o pravicah in obveznostih carinskih dolžnikov, ki izhajajo iz njihovih medsebojnih obligacijsko pravnih razmerij. Carinski organ bi s poseganjem v ta razmerja prekoračil zakonska pooblastila in odločal o stvari, ki ne sodijo v upravno pristojnost. Na vprašanje je torej tožena stranka utemeljeno odgovorila s sklicevanjem na določbo 150. člena CZ kot podlago za določitev solidarne odgovornosti za plačilo carinskega dolga.
carinski posotopek - pasivna legitimacija - direktno zastopanje - indirektno zastopanje - carinski deklarant - carinska deklaracija - solidarna odgovornost za plačilo carinskega dolga
Ob ustrezni (logični) interpretaciji določbe 11. točke 3. člena CZ, veljavnega v času upravnega odločanja, bi po presoji sodišča tožnik v zadevi ne bi bil pasivno legitimiran le, če bi v carinskem postopku nastopal kot direktni zastopnik prejemnika blaga. Carinska deklaracija je zahtevek stranke - carinskega deklaranta za začetek carinskega postopka, na zahtevek stranke pa je carinski organ pri svojem odločanju v celoti vezan. V izreku prvostopne odločbe je carinska obveznost obema strankama naložena v solidarno plačilo. Kakšna so notranja razmerja med strankama, iz katerih izhajajo morebitne notranje regresne pravice ni stvar carinskega postopka v katerem se odloča le o razmerjih med carinskimi dolžniki in carinskimi organi. Carinski organ bi s poseganjem v to razmerje prekoračil zakonska pooblastila in odločal o stvari, ki ne sodi v upravno pristojnost. Na vprašanje je torej tožena stranka utemeljeno odgovorila s sklicevanjem na določbo 150. člena CZ kot podlago za določitev solidarne odgovornosti za plačilo carinskega dolga.
ZDavP člen 22/2, 1, 1/1, 22, 22/2, 1, 1/1, 22. ZUP člen 274, 274/2, 274, 274/2.
odprava ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici (ZDavP)
Ker ZDavP v 2. odstavku 22. člena ne določa upravičencev za vložitev zahteve za odpravo, razveljavitev oziroma spremembo odločbe po nadzorstveni pravici, je glede tega potrebno uporabiti določbe ZUP. Iz določbe 2. odstavka 274. člena ZUP izhaja, da lahko pristojni organ izdano odločbo razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon. Glede na navedeno določbo ZUP je tožena stranka pravilno odločila, da tožnik kot stranka v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati kršitve materialnega predpisa in zahtevati razveljavitve izpodbijanih odločb s tem izrednim pravnim sredstvom, saj pristojni organ lahko razveljavi odločbo le po uradni dolžnosti.
odložitev izvršitve upravnega akta - ukrep urbanističnega inšpektorja
Inšpekcijski organ odloča na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega ob inšpekcijskem pregledu, takrat pa tožnica ni imela ustreznega pravnomočnega upravnega dovoljenja, zato je bil ukrep urbanističnega inšpektorja pravilen in zakonit. Dejstvo, da je tožnica naknadno podala vlogo za legalizacijo sporne zasteklitve, za rešitev v tem upravnem sporu ni pomembno, saj je postopek pridobivanja dovoljenj povsem ločen od postopka, ki ga je v konkretni zadevi vodil urbanistični inšpektor in je lahko razlog za morebitno odložitev prisilne izvršitve inšpekcijske odločbe. Ker pa je odločanje v zvezi s tem, kot tudi glede odloga izvršbe iz razloga verjetnosti nastanka težko popravljive škode, česar pa tožnica tudi sicer ni z ničemer izkazala, v pristojnosti prvostopnih upravnih organov (293. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99), so tožbeni ugovori neutemeljeni in na izrek inšpekcijskega ukrepa ter na odločitev upravnega sodišča v tem sporu ne morejo vplivati.
Inšpektor za delo neposredno opravlja inšpekcijsko nadzorstvo v mejah pristojnosti inšpektorata. ZID na podlagi splošne določbe o tem, da inšpektor za delo izvaja inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem med drugim tudi kolektivnih pogodb (1. člen), ureja možne konkretne vrste inšpekcijskih ukrepov. Med temi ukrepi je v določilu 1. odstavka 15. člena ZID tudi pravica in dolžnost inšpektorja odrediti delodajalcu, da z dejanjem, opustitvijo dejanja oziroma z aktom, v roku, ki ga določi inšpektor, zagotovi izvajanje zakonov, drugih predpisov in kolektivnih pogodb ter splošnih aktov iz svoje pristojnosti. V skladu s tem zakonskim besedilom je tudi ukrep prvostopenjskega upravnega organa v obravnavanem sporu, saj je inšpektor za delo tožeči stranki naložil spoštovanje in izvajanje konkretnih določb SKPGD in KP SKEI. Da tak ukrep lahko inšpektor izreče tudi v primeru, če obrazložitev inšpekcijskega ukrepa temelji na ugotovitvi neskladnosti podjetniške KP s kolektivnimi pogodbami višje ravni, izhaja iz določila 3. odstavka 112. člena ZDR. Inšpektor za delo je zato v obravnavanem primeru imel zakonito podlago za odreditev neposredne uporabe določenih določil iz SKPGD in KP SKEI tožeči stranki.
Po določbah ZBPP se kot pogoj za odobritev brezplačne pravne pomoči zahteva obstoj določenih tehtnih okoliščin o zadevi, ki kažejo na verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet brezplačne pravne pomoči imelo končni uspeh. Te okoliščine so primeroma določene v 24. členu ZBPP. Med drugim zakon tudi določa, da mora imeti zadeva verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožati. Pri presoji, ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh, je po mnenju sodišča potrebno kot standard upoštevati, ali več dokazov govori v prid kot pa v škodo stranki. V zvezi z okoliščino, ki se nanaša na razumnost sprožanja zadeve, pa že ZBPP v 2. odstavku 24. člena določa, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Tožnik v tožbi zatrjuje, da so mu bili zaradi nestrokovnega dela Centra za socialno delo A onemogočeni stiki z hčerko, prav tako pa tudi skrbništvo nad njo, zaradi česar je trpel duševne bolečine. Predloženi dokazi pa tudi po presoji sodišča ne kažejo na verjetnost uspeha tožnikovega odškodninskega zahtevka v pravdi, predvsem pa ne kažejo na to, da je razumno sprožati zadevo, saj je zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari.
napačna uporaba materialnega zakona - upravni postopek
Tožena stranka v konkretnem primeru ni imela podlage za odločanje po stari carinski zakonodaji, saj se določba 1. odstavka 182. člena CZ/95 nanaša na dokončanje upravnih postopkov. Iz odločbe o ustavitvi postopka zaradi carinskega prekrška pa je razvidno, da je bil pred 01.01.1996 oziroma dne 03.12.1993 uveden postopek o prekršku, ki ga je v skladu s 14. členom Zakona o carinski službi (Ur. l. RS št., 1/91) vodil prvostopni upravni organ - carinarnica po določilih postopka takrat veljavnega Zakona o prekrških in da je bil leta 1997 v skladu s tem zakonom postopek tudi ustavljen. Tožena stranka je tako v izpodbijani odločbi prezrla, da se je leta 1993 začel le prekrškovni postopek, ki se je pravnomočno končal dne 08.10.1997, ne pa tudi upravi postopek za odmero carinskega dolga, saj se je ta v predmetni zadevi pričel šele po pravnomočno ustavljenem prekrškovnem postopku, torej po 01.01.1996, kar izhaja tudi iz dopisa carinarnice A tožeči stranki z dne 05.12.1997. Čeprav je postopek za ugotovitev carinskega prekrška in postopek za ugotovitev in odmero carinskega dolga vodil isti upravni organ pa je potrebno ločiti prekrškovni postopek, ki ga je vodil po Zakonu o prekrških, in upravni postopek, ki ga je vodil po Zakonu o splošnem upravnem postopku.
Iz določba ZDen je razvidno, da je lahko upravičenec do denacionalizacije predvsem oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno. Če je takšna oseba umrla pred 28. 8. 1945 (oziroma v določenih primerih pred 15. 9. 1947) in je bilo njeno premoženje podržavljeno po njeni smrti, se šteje, da je bilo podržavljeno njenim pravnim naslednikom in so torej oni (pravni nasledniki) upravičeni (seveda ob izpolnjevanju ostalih pogojev). Če pa fizična oseba iz 9. člena ni upravičenec (ker n.pr. ne izpolnjuje pogoja državljanstva), je upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena ZDen.
Čeprav gre v obravnavanem primeru za vročitev poziva za dopolnitev vloge in ne za vročitev odločbe ali sklepa, za kar je po določbi prvega odstavka 87. člena ZUP predpisano obvezno osebno vročanje, je treba po presoji sodišča navedeno določbo razlagati širše. Poziv za dopolnitev vloge je namreč vseboval rok, katerega zamuda je imela za posledico zavrženje tožnikove vloge za brezplačno pravno pomoč, zato bi moral organ, ki je vodil postopek, v skladu z določbo četrtega odstavka 83. člena ZUP zanj odrediti obvezno osebno vročitev. Ker tega ni storil, vročitve, ki je bila opravljena s pisemsko pošiljko, ki ni vsebovala navedene klavzule, ni mogoče šteti kot fikcijo vročitve po določbi četrtega odstavka 87. člena ZUP na kar se sklicuje tožena stranka.
ZDen člen 27, 27/10, 14, 18, 19, 27, 27/10, 14, 18, 19. ZVO člen 16, 16. ZG člen 3, 5, 96, 96, 3, 5. ZON člen 85, 85.
vrnitev v naravi
ZDen vračanja naravnih znamenitosti in kulturnih spomenikov v naravi ne izključuje, to obliko denacionalizacije preprečujejo le ovire, predpisane v določbah ZDen. Po mnenju sodišča gozdovi kot genus, kot vrsta nepremičnin, niso imeli statusa dobrine v splošni rabi v prejšnji družbeni ureditvi in niso naravno javno dobro po novi zakonodaji. Tudi v prejšnjem dvolastninskem sistemu s prevladujočo družbeno lastnino so bili gozdovi tudi v zasebni lasti. Vsak lastninski upravičenec je moral dopustiti dostop in gibanje ter nabiranje plodov itd. (Zakon o gozdovih, Uradni list SRS, št. 18/85, 29/86 in 24/89). Tudi po veljavnem Zakonu o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93; v nadaljevanju ZG) je nelastnikom gozdov priznana pravica do prostega dostopa in gibanja, do čebelarjenja, lova in rekreativnega nabiranja plodov, zelnatih rastlin, gob in prosto živečih živali (5. člen). To sicer kaže na splošno rabo, kar je temeljni opredelilni znak javnega dobra, in ki je v pravni teoriji opisana kot anonimna in začasna uporaba javnega dobra v skladu z namenom stvari, ki jo uporabnik izvršuje tako, da s svojo uporabo ne onemogoča drugim vsebinsko enake rabe. Vendar pa je treba upoštevati, da ima gozd kot naravna dobrina več funkcij (po 6. točki 3. člena ZG ekološko, socialno in proizvodno), in so prej navedene rabe vezane na socialno funkcijo. Njihov položaj se glede na namen in uporabo lahko približa režimu javnega dobra ne da bi stvari same zaradi tega postale javno dobro. V prejšnji ureditvi gozdovom statusa dobrine v splošni rabi ni dajal noben predpis. Tudi sedaj 16. člen ZVO veže pridobitev in ukinitev statusa naravnega javnega dobra za posamezna območja na predpis Vlade oziroma lokalne skupnosti. Ker je torej pridobitev statusa javnega dobra pogojena z obličnostjo, se lahko za naravno javno dobro štejejo le tisti gozdovi na posameznem območju, katerim ta status določa predpis Vlade RS ali lokalne skupnosti, v katerem se določi tudi režim uporabe. Stališč, da bi za zahtevane nepremičnine obstajale ovire po 3. točki 19. člena ZDen, po presoji sodišča tudi ni mogoče opreti na dejstvo, da ležijo v območju TNP. To območje je po ZTNP, ki je veljal ob sprejetju ZDen, uživalo zaščito zaradi naravnih in kulturnih vrednot (1. člen ZTNP), torej je bilo ena izmed treh tudi tedaj ustavno zaščitenih premoženjskih kategorij. Ni pa bilo podvrženo tudi režimu dobrin v splošni rabi. Tudi ZTNP ni določal, da nepremičnine na območju TNP niso v pravnem prometu (v 30. členu je bila ob sprejemu zakona določena le začasna prepoved, ki je lahko trajala največ tri leta), in lastništvo nepremičnin tudi ni omejil samo na družbenolastninsko sfero. Tudi 85. člena ZON, ki prepoveduje promet z nepremičninami na zavarovanih območjih in naravnimi vrednotami v lasti države, kar pa denacionalizacija niti ni (z denacionalizacijsko odločbo se lastninska pravica pridobi originarno, 66. in 67. člen ZDen), ni mogoče razlagati tako, da preprečuje vrnitev nepremičnine v naravi.
Predmet vračanja ne morejo biti tiste javne ceste, ki so z aktom opredeljene kot državne ali občinske ceste, pri čemer pa po mnenju sodišča ni bistveno, ali so kot take že vpisane v zemljiško knjigo. Kot javne ceste je treba obravnavati tudi tiste ceste, ki so jih je po 96. členu ZG prevzele lokalne skupnosti, čeprav so bile te ceste kategorizirane šele po uveljavitvi ZDen.
Ureditev v ZV in ZVO preprečuje v denacionalizaciji vračanje voda, naravnih vodotokov in vodnih zemljišč, ker gre za zakonski dejanski stan iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen.
ZDen člen 19, 19/1-3, 19, 19/1-3. ZUS člen 18, 18/2, 18, 18/2.
vrnitev v naravi
Razlaga določbe 2.odstavka 18. člena ZUS v smeri, da ima državni pravobranilec lahko vlogo tožnika v upravnem sporu le v primerih, ko ni bil udeležen v upravnem postopku kot zastopnik države ali njenega organa (v obravnavani zadevi pa je sodeloval) nima opore v gramatikalni in tudi ne v teleološki razlagi te določbe, pa tudi ne v nadaljnjih določbah 1. in 2. odstavka 19. člena ZUS. Zakon o državnem pravobranilstvu (Uradni list RS, št. 20/97, v nadaljevanju: ZDPra) določa vlogo pravobranilstva kot zastopnika, poznejši ZUS pa mu v določbi 2. odstavek 18. člena določa status stranke, kadar s tožbo uveljavlja, da je z upravnim aktom kršen zakon v škodo javne koristi. Določbe o statusu ne omejuje pogoj, kot ga zatrjuje tožeča stranka.
Razlogi, ki so nastopili po uveljavitvi ZDen oziroma po vložitvi predloga za denacionalizacijo in torej izhajajo iz kasneje uveljavljene zakonodaje, v postopkih denacionalizacije ne predstavljajo ovire za vračanje nepremičnine v naravi v smislu 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen.
Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v skladu s pravilom, da odloča po predpisih, ki veljajo v času odločanja, sprejela pravilno odločitev. Po tedaj veljavnem 78. členu ZDen se je dedovanje uvedlo s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, kar je pomenilo, da so dedovali tisti dediči denacionalizacijskega upravičenca, ki so bili v tem trenutku živi. Po izdaji odločbe tožene stranke pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo, št. U-I-138/99-41 z dne 18. 1. 2001 (Uradni list RS, št. 11/01), razveljavilo 20. člen ZDen-B, s katerim je bil spremenjen 78. člen ZDen. Razveljavitev te določbe pomeni, da je ponovno začel veljati prvi odstavek 78. člena ZDen v besedilu prvotno sprejetega ZDen, ki določa, da se dedovanje po umrlem uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju. Po razlagi ustavnega sodišča ta določba, ob uporabi določb ZD, pomeni, da se dediči določijo po trenutku zapustnikove smrti. Če dediči, ki so dedovali v zapuščinskem postopku, izvedenem po smrti denacionalizacijskega upravičenca, v trenutku pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe niso več živi, dedujejo njihovi dediči, torej dediči dedičev, ne pa več dediči denacionalizacijskega upravičenca. Ker se po določbi 44. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) del zakona, ki ga ustavno sodišče razveljavi, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne ni bilo pravnomočno odločeno, kot je to v obravnavani zadevi, je sodišče pri presoji izpodbijane odločbe upoštevalo ureditev v prvotnem besedilu 78. člena ZDen.
status zaščitene kmetije - vračanje premoženja v naravi
Tožnica nima prav, ko meni, da kot zaščitene kmetije ni mogoče določiti kmetije, ki je vrnjena v postopku denacionalizacije prejšnjima lastnikoma, ki sta bila v času življenja zakonca, če izpolnjuje tudi druge pogoje iz 2. člena ZDKG, saj je Zakon o denacionalizaciji z novelo ZDen-B določil, da se glede novega zapuščinskega postopka uporabljajo določbe Zakona o dedovanju ter določbe ZDKG.
ZIL člen 19/1-2, 17, 17/1, 19, 19/1-2, 17, 17/1, 19.
registracija znamke
Znak "TEST IT" je premalo razlikovalen in ni primeren za razlikovanje blaga v gospodarskem prometu. Blagovna znamka je vedno vezana na točno določene proizvode. Sam znak daje vtis reklamnega slogana in je preveč splošen, da bi bil primeren za razlikovanje. Prijavljen je namreč v besedi z običajnimi črkami, sama vsebina znaka pa je pogosta kombinacija reklamnih sporočil, ter ga potrošnik ne bo povezal s tobačnimi proizvodi, za katere se prijavlja, ampak s kakršnokoli reklamno akcijo. Tožena stranka ima prav, ko meni, da mora izraz "TEST IT" kot pogosto uporabljen reklamni slogan ostati v prosti uporabi.
Funkcija prijavljene znamke je razlikovanje proizvodov enega gospodarskega subjekta od drugega z namenom, da ne bi prišlo do zmede na trgu glede kvalitete, izvora in drugih lastnosti blaga različnih proizvajalcev.
Glede na razlago izraza "carinski deklarant" v 11. točki 3. člena CZ (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95), veljavni v času upravnega odločanja, bi po presoji sodišča tožnik ne bil v zadevi pasivno legitimiran le v primeru, če bi v carinskem postopku nastopal kot direktni zastopnik prejemnika blaga.
Določba 154. člena CZ predstavlja pravno podlago za naknadni obračun in naložitev v plačilo carinskega dolga za vse primere, ko carinski dolg ni bil obračunan oziroma je bil obračunan v nižjem znesku, kot to določa zakon. To pa pomeni, da je prvostopni carinski organ, ki je na to določbo oprl odločbo, s katero je naknadno obračunal kot carinski dolg še posebno uvozno dajatev, ki je s predhodno odločbo, izdano na podlagi 52. člena CZ, v nasprotju z zakonom ni obračunal, ravnal pravilno ter da tožnik neutemeljeno zatrjuje, da je bil zakon nepravilno uporabljen.
vpis v register agrarnih skupnosti - tuji državljani - mednarodni sporazum
Če mednarodnega sporazuma, ki ga kot pogoj določa ZPVAS, ni, potem tujim državljanom ni mogoče priznati pravice do vzpostavitve agrarne skupnosti in vrnitve premoženja po tem zakonu, pri čemer okoliščine in pravni temelj odvzema premoženja nekdanjim agrarnim skupnostim na odločitev v zadevi ne morejo vplivati.
Tožnica je v letu 1996 s plačilom zadnjih dveh obrokov zakupnine prejela avtomobil kot izplačilo v naravi, kar predstavlja osnovo za davek od osebnih prejemkov kot posamezne vrste dohodka, ki nato tvori osnovo za odmero dohodnine. Res je sicer, da tožnica vozila ni prejela v celoti brezplačno, vendar je zanj plačala le dva zadnja obroka iz zakupne pogodbe, kar pa ne predstavlja celotne tržne vrednosti avtomobila.
upravičenec za uveljavljanje vrnitve premoženjskih pravic po ZPVAS
Ker se po ZPVAS vračajo premoženjske pravice, ki so jih posamezni člani imeli na premoženju bivše agrarne skupnosti, ne pa premoženje bivše agrarne skupnosti, in ker so upravičenci do vračila člani nekdanje agrarne skupnosti kot nosilci nekdanjih premoženjskih pravic, če so sami ali njihovi pravni nasledniki člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti, ne pa ponovno vzpostavljena agrarna skupnost, ki ni pravna oseba, je za odločanje po ZPVAS pomembno, ali so zahtevo za vrnitev premoženjskih pravic vložile upravičene osebe. Od tega dejstva je odvisno, komu in katere premoženjske pravice na podržavljenem premoženju ter v kakšnem obsegu se bodo v postopku vračale. Zato je po ZPVAS pomembna okoliščina pravilna ugotovitev vsebine pravic, kar je med drugim tudi podlaga za presojo aktivne legitimacije vlagateljev zahteve za vrnitev premoženjskih pravic.
ZPVAS določa, da se lahko vrača le tiste pravice in tisti obseg pravic, kot je bil odvzet. Podana in izkazana mora biti torej istovetnost odvzetih, zahtevanih in vrnjenih premoženjskih pravic in v istovetno urejeni ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti.
Po določbi 11. točke 3. člena CZ (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95), veljavni v času upravnega odločanja, kot jo s pomočjo ustrezne (logične) interpretacije razlaga sodišče, bi tožnik v zadevi ne bil pasivno legitimiran le v primeru, če bi v carinskem postopku nastopal kot direktni zastopnik prejemnika blaga. Carinska deklaracija je zahtevek stranke - carinskega deklaranta za začetek carinskega postopka, na zahtevek stranke pa je carinski organ pri svojem odločanju v celoti vezan. Po drugem odstavku 62. člena CZ lahko carinski organ tudi po prepustitvi blaga deklarantu, do poteka rokov iz 9. člena tega zakona, zaradi preverjanja točnosti podatkov v deklaraciji, naknadno pregleda komercialne, tehnološke in druge dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne postopke v zvezi s tem blagom ali na kasnejše komercialne postopke v zvezi s tem blagom. Ti postopki se lahko izvedejo v prostorih deklaranta ali druge osebe, ki je neposredno ali posredno poslovno vključena v omenjene operacije ali v prostorih katerekoli druge osebe, ki posreduje omenjene podatke in dokumente v poslovne namene. Carinski organ lahko prav tako pregleda blago, če je to še vedno mogoče.