ZVGLD člen 15, 15. ZSKZ člen 14, 14. ZDru člen 37, 37.
kmetijsko zemljišče - lovska družina
Pravilno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru napačno uporabilo pri ocenjevanju, ali obstaja lastninska pravica tožene stranke na parc. št. 2276/1 in 2276/3 k.o. ...., 37. čl. Zakona o društvih (Ur. l. RS, št. 60/95). Pravilno je pritožbeno stališče, da bi uporaba navedenega člena prišla v poštev v primeru, da pred tem ne bi bil sprejet Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 10/93, ZSKZ), ki je stopil v veljavo 10.3.1993, in ki v svojem 14. čl. določa, da kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanj podjetij, po Zakonu o zadrugah ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačan način, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na Sklad oziroma na občino. Pri tem v 3. odst. 14. čl. še dodatno določa, da so citirana zemljišča lastnina občine, na območju katere ležijo in če so bile 6.4.1941 v lasti občine. Glede na takšen zapis v 14. čl. tega zakona je tudi pravno nepomembno, ali so lovske organizacije pridobile pravico uporabe na kmetijskih oziroma gozdnih zemljiščih odplačno ali neodplačno. ZSKZ je ta zemljišča podržavil enako kot vsa druga družbena kmetijska zemljišča, ne glede na to, s katerimi sredstvi in iz kakšnih virov so bila kupljena oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena (enako izhaja tudi iz točk 48, 49 in 50 Ustavne odločbe, opr. št. U-I-78/93, objavljene v Ur. l. RS, št. 68-3096/95). Glede na navedeno, je že po citiranem zakonu s strani lovskih organizacij prešla pravica uporabe oziroma lastninska pravica na občino ali RS v letu 1993 upoštevaje tudi Zakon o kmetijskih zemljiščih in gozdovih Republike Slovenije oziroma 20. čl. Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij. 37. čl. Zakona o društvih kot kasnejši predpis se zato na to sporno premoženje lovske organizacije, za katere se sicer uporabljajo pravila Zakona o društvih v skladu z 57. čl. Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi, ter o upravljanju lovišč (Ur. l. RS št, 25/76 in 29/86) ne more več nanašati.
Pravilo oz. načelo valorizacije vrnitvenega zahtevka (ki velja za t.i. nadomestno korist) v primeru vrnitve denarnih zneskov ne velja, saj bi nasprotovalo v veljavnem ZOR sprejetemu načelu denarnega nominalizma. Po določbi 214. člena ZOR je treba, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Ker je iz tožnikovih trditev v zvezi z zastaranjem tožbenega zahtevka mogoče sklepati, da meni, da tožena stranka ni bila poštena, bi moralo sodišče prve stopnje to vprašanje raziskati.
predlog za izvršbo - spor o pristojnosti - izvršilno sredstvo - Izključna krajevna pristojnost
Ker je upnik predlagal za izvršbo več sredstev ali več predmetov, je krajevno pristojno za odločitev o predlogu tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje po prvonavedenem sredstvu izvršbe. Ker je v predlogu za izvršbo na prvem mestu kot sredstvo izvršbe navedena izvršba na premične stvari, je po določilu 78. čl. ZIZ za odločitev o predlogu za izvršbo na premične stvari pristojno sodišče, na območju katerega ima dolžnik prebivališče.
Zakon o denarni enoti Republike Slovenije (ZDE) člen 1, 2, 1, 2.
pogodbene obresti - valuta obveznosti
Denarna enota Republike Slovenije je tolar, ki je tudi edino zakonito plačilno sredstvo na območju Republike Slovenije (1. odst. 1. čl. in 1. odst. 2. čl. Zakona o denarni enoti RS, Ur. l. RS št. 17/91). Čeprav je bila v posojilni pogodbi kot merilo vrednosti določena tuja valuta, ob nakazani materialnopravni podlagi ne more biti nobenega dvoma, da lahko tožeča stranka kot valuto izpolnitve vedno uveljavlja tolar. Prav tako lahko le-ta v odsotnosti izrecnega pogodbenega določila sama izbere trenutek in s tem devizni tečaj, po katerem bo denarna terjatev, ki je bila prej izražena v tuji valuti, od tega trenutka dalje izkazana v domači denarni enoti.
zapadlost terjatve - zapadlost - obresti - tek zamudnih obresti
Zmotno je namreč stališče pritožnice, da gredo tožeči stranki od njene terjatve obresti šele od pravnomočnosti sodbe dalje, ker tožeča stranka toženi ni dostavila popravljenega obračuna stroškov vzdrževanja. Dolžnik je svojo obveznost plačila dolžan izpolniti do zapadlosti terjatve v plačilo, sicer ga zadenejo negativne posledice dolžnosti plačila zamudnih obresti po 1. odst. 277. čl. ZOR. Pri tem ni pomembno, kdaj je sodišče odločilo o višini terjatve, pač pa, kdaj je terjatev nastala in kdaj je zapadla v plačilo. V plačilo pa ni zapadla šele s pravnomočno sodbo, s katero sodišče odloči o spornem razmerju, pač pa že dne 18.7.1996, kot izhaja iz neprerekanih trditev tožeče stranke.
ZPP člen 133, 133/1, 141, 141/4, 133, 133/1, 141, 141/4.
vročanje pravni osebi
Pravnim osebam, ki so vpisane v sodni register, se vročajo pisanja na naslovu, ki je naveden v sodnem registru. Če se vročitev na tem naslovu ne more opraviti, se pusti obvestilo na naslovu, ki je razviden iz sodnega registra; s tem pa se šteje, da je bila vročitev pravilno opravljena.
ZPP (1977) člen 370, 370. ZOR člen 454, 479, 488, 454, 479, 488.
prodaja - odgovornost za stvarne napake - stvarna napaka - jamčevanje za napake - kupna pogodba - pravice kupca
Tožeča stranka se je torej zavezala dobaviti predmet pogodbe, tožena stranka pa zanj plačati kupnino (glej prvi odst. 454. čl. ZOR). V okviru tega obligacijskega razmerja bi moralo sodišče prve stopnje razumeti izvajanja tožene stranke v smislu določil 479. čl. ZOR, saj je tožena stranka smiselno zatrjevala, da dobavljena stvar ni imela lastnosti, ki so bile potrebne za rabo, za katero jo je tožena stranka kupovala, kar pa bi moralo biti tožeči stranki znano (prim. 2. tč. 479. čl. ZOR). Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja materialnopravne narave trditev tožene stranke tudi ni ugotavljalo, ali je nasprotovanje tožene stranke plačilu celotnega (še neplačanega) zneska po vtoževanem računu uveljavljanje njene pravice po 2. tč. prvega odst. 488. čl. ZOR in, ali je za uveljavljanje te pravice izpolnila v prvem odst. 488. člena določene pogoje.
ZTLR člen 23, 34, 23, 34. ZPP (1977) člen 370, 370.
lastninska pravica
Pravno pmembno je bilo vprašanje, ali je predmet tožbenega zahtevka stvar, ki je zato, ker je namenjena za stalno rabo celote (primerjaj paragraf št. 297 ODZ), pritiklina nepremičnine. Ker je tožena stranka to zatrjevala in gre, kot je iz podatkov v spisu razvidno, celo za nesporno dejstvo, je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti pravila iz 23. člena ZTLR.
Akceptni nalog ni pravno razmerje, ampak samo listina, ki o že nastalem pravnem razmerju seznanja druge, zlasti Službo družbenega knjigovodstva (sedaj Agencijo za plačilni promet). To pravno razmerje je naročilo, nalog. Obveznost izročiti akceptni nalog je kavzalna obveznost. Plačilo katere obveznosti se z izročitvijo akceptnega naloga zavaruje in kako se omenjena obveznost zavaruje, je stvar dogovora. Začasna odredba je bila neprimerna, neustrezna, saj upnik z njo ni želel doseči zavarovanja dolžnikovega premoženja, iz katerega naj bi se poplačal za svojo terjatev, ampak je želel s prepovedjo vnovčitve spornega akceptnega naloga doseči preprečitev zmanjšanja svojega premoženja.
Pritožbeno sodišče je nasprotno kot sodišče prve stopnje ugotovilo, da oškodovanka, ob tem ko je na sredini križišča speljevala in se je pri tem ravnala po drugih vozilih, ki so se v križišču ali ustavila ali pa začela z bočne strani speljevati, s tem ni prispevala k povzročitvi prometne nesreče. Ravnala je pač po načelu zaupanja. Zato je bilo ugodeno pritožbi državne tožilke in je bila preizkusna doba zvišana z enega na dve leti.
Po določbi 24. člena ZSV je denarna pomoč kot edini vir preživljanja, vključno z enkratno dajatvijo v funkcionalni obliki, mogoče priznati in odmeriti le v višini 60 % zajamčene plače, zato sodišče ne more upoštevati zahteve tožnika za priznajne višje dajatve zaradi zdravstvenih razlogov in težkih ekonomskih razmer.
vojaška pokojnina - zavarovanje - dodatek k pokojnini
Ker je vojaški nosilec zavarovanja iz Beograda prenehal izplačevati družinsko pokojnino 15.11.1993, je dodatek k starostni pokojnini po Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (Uradni list RS, št. 45/92 - ZZSV) mogoče priznati in izpačevati šele od 16.11.1993 dalje, ne glede na to, da je bila zahteva pri toženi stranki (Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije) vložena že 8.10.1993. V 6. členu cit. ZZSV, je sicer določeno, da gre upravičencu pravica do dodatka od 1.8.1992 dalje, če vloži zahtevo v šestih mesecih po uveljavitvi zakona, sicer pa od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve. Vendar je treba v obravnavanem primeru to določbo uporabiti v povezavi s 4. členom istega zakona, torej od dne, ko je pristojni nosilec zavarovanja vojaških zavarovancev v Beogradu tožnici prenehal izplačevati družinsko pokojnino po pokojnem možu. Šele s prvim naslednjim dnem po prenehanju izplačevanja družinske pokojnine so se stekli pogoji za priznanje in odmero dodatka k pokojnini, v višini osnove iz 2. člena v zvezi s 1. odst. 4. člena ZZSV.
Sprememba zastopnika predpostavlja izbris starega in hkraten vpis novega zastopnika, kar pomeni, da starega zastopnika ni mogoče izbrisati brez vpisa novega oz. da novega zastopnika ni mogoče vpisati brez izbrisa starega.
ZGD člen 394. ZIZ člen 24, 76, 24, 76. ZPP člen 205, 205. ZFPPod člen 27, 27.
ustavitev postopka - prekinitev postopka
Ni razlogov za ustavitev izvršilnega postopka zaradi prenehanja dolžnika, če je upnik že tekom postopka sporočil podatke o njegovem družbeniku, zoper katerega se navedeni postopek lahko nadaljuje.
Sodišče prve stopnje prošnji za preložitev naroka ni ugodilo in je dne 11.1.2001 opravilo glavno obravnavo. Pri tem je očitno štelo, da za preložitev naroka ni upravičenih razlogov. Zato bi morala tožeča stranka zagotoviti svojo prisotnost na glavni obravnavi po kom drugem, oz. bi jo moral zagotoviti njen pooblaščenec, saj je bil seznanjen s posledicami morebitnega izostanka (3. odst. 113. člena ZPP).
izbris iz sodnega registra - uskladitev z ZGD - uskladitev osnovnega kapitala - dokapitalizacija
Registrsko sodišče je v izpodbijanem sklepu pravilno presodilo, da niso podani nobeni razlogi, ki jih predpisuje 30. člen ZFPPod. Res je tudi sodišče druge stopnje pri preizkušanju odločbe registrskega sodišča ugotovilo, da iz izpiska iz sodnega registra izhaja, da subjekt vpisa nima usklajenega osnovnega kapitala z določbami Zakona o gospodarskih družbah. Še vedno je namreč vpisan osnovni kapital v znesku 4.000,00 SIT. Upnik tudi ni vložil predloga za začetek stečajnega postopka in izkazal plačila predujma za kritje stroškov stečajnega postopka. Zato ni bilo potrebno registrskemu sodišču razpisovati naroka in ugotavljati zakaj subjekt vpisa ni dokapitaliziral gospodarske družbe niti glede morebitnega premoženja, ki bi ga lahko imel subjekt vpisa.
bistvena kršitev določb postopka - nerazumljiv izrek - spor majhne vrednosti - protispisnost
Odločitve, da je tožena stranka dolžna od zneska 396.908,00 SIT plačati zakonite zamudne obresti "od posameznih datumov zapadlosti dalje do plačila" ni mogoče preizkusiti, saj sodišče "posameznih datumov" sploh ne navede, še posebej ob upoštevanju, da je glavnični zahtevek vsled pobota zmanjšan.
Ocena delovne uspešnosti delavca, ki je podlaga za opredelitev delavca za trajno presežnega delavca, mora temeljiti na neposrednem spremljnju dela s strani nadrejenega delavca. Če je oceno podal le posredno nadrejeni delavec, ki ni neposredno in dnevno spremljal tožnikovega dela, je ocena nepravilna.
Ničen je dogovor o tem, da delavcu pripada plača v višini 15 % bruto prometa, ki ga delavec mesečno ustvari, kot plačilo z vsemi dodatki, drugimi osebnimi prejemki in stroški v zvezi z delom, pri čemer ni točno definirano, koliko od tega znaša plača, od katere se odvedejo davki in prispevki, drugi osebni prejemki in koliko povračila stroškov v zvezi z delom. Ker je tak dogovor ničen, delavec utemeljeno zahteva plačilo regresa za letni dopust, ki mu ga delodajalec na podlagi nezakonitega dogovora o plači ni izplačal.