omejitev dostopa do spletnih strani - nadzor nad prirejanjem iger na srečo
Ni sporno – saj nasprotna stranka temu ne ugovarja – da prej navedena družba prek spletne strani ... v Republiki Sloveniji omogoča igre na srečo kljub temu, da ji je bilo to s pravnomočno odločbo prepovedano. Predlagatelj je predlog v tem pogledu oprl tudi na svojo ugotovitev dejstev v postopku nadzora prirejanja iger na srečo po internetu oziroma drugih telekomunikacijskih sredstvih, da namreč zavezanec odločbe o prepovedi prirejanja iger na srečo ne izvrši. Ta dejstva pa pomenijo dejansko podlago, ki po prej navedenih določbah prvega odstavka 107. a člena ZIS sodišču dopušča, da nasprotni stranki odredi omejitev dostopa do spletnih strani, preko katerih se prirejajo spletne igre na srečo brez koncesije vlade. Tem navedbam nasprotna stranka ne ugovarja, niti ne navaja, da ne bi bila ponudnik storitev informacijske družbe.
Tudi na podlagi ZUJIK izdana odločba mora imeti obrazložitev (tretji odstavek 210. člena ZUP), po prvem odstavku 214. člena ZUP pa mora obrazložitev odločbe obsegati razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank, pri čemer smiselna uporaba pomeni manj formaliziran postopek, vendar pa s tem v pravico stranke do obrazložitve skladno s standardi, ki jih zahteva 22. člen Ustave, ne more biti poseženo.
ZPP člen 286a, 286a/4. ZUreP-2 člen 3, 3/1, 3/1-5, 193, 193/1, 205.
razlastitev - razlastitveni namen - gospodarska javna infrastruktura - kategorizacija občinskih cest - nujni razlastitveni postopek
Prvostopenjski organ v postopku ni ugotavljal, ali je gospodarska javna infrastruktura (to je cesta) na predmetnih nepremičninah že zgrajena, kar je ključna predpostavka za obstoj razlastitvenega namena po prvi alineji prvega odstavka 193. člena ZUreP-2, na kateri (tudi) temelji izpodbijana odločba. Ugotovitev, da razlastitveni namen predstavlja prevzem gospodarske javne infrastrukture, je organ sprejel zgolj na podlagi navedb razlastitvene upravičenke v zahtevi za razlastitev. To pa pomeni, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (3. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), zaradi česar je izpodbijana odločba nezakonita.
Določitve občinskih javnih cest ni mogoče spreminjati z določitvijo regulacijske linije v OPN ali s sprejetjem sklepa o ugotovitvi, da sta določena gradnja in rekonstrukcija nujno potrebni in v javno korist, zaradi česar se izvede postopek razlastitve.4 Občinska cesta, ki ni ustrezno kategorizirana z odlokom o kategorizaciji občinskih cest, četudi je kot taka predvidena v OPN, ne more pridobiti statusa javne ceste.
Glede na povzeto vsebino pooblastila pa tudi po oceni sodišča ni mogoče slediti tožbeni trditvi, da za objavo ponudbe na oglasni deski za prodajo navedenih nepremičnin pod tam navedenimi pogoji, pooblaščenka ni bila pooblaščena. Prvi tožnik je pooblaščenko nedvomno pooblastil za vodenje postopka po določilih Zakona o kmetijskih zemljiščih, kar glede na ZKZ nedvomno terja objavo ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča (gozda ali kmetije) na oglasni deski.
Vsebina ponudbe je v domeni prodajalca ter da v primeru, ko ponudba prodajalca, ki želi prodati kmetijsko zemljišče, kmetijo ali gozd, poleg tega zemljišča obsega še stavbno zemljišče, ni nedopustna. Gre namreč za izraz volje prodajalca in pomeni le, da se je prodajalec odločil, da tudi zemljišče, ki je sicer stavbno, prednostno ponudi predkupnim upravičencem po ZKZ.
Zgolj z konkretnimi dejstvi, ki bi pomenila nepravilno ugotovljeno dejansko stanje v odločbi o priznanju statusa kmeta, izračunu dohodka za leto 2018 ter ostalih listin, bi druga tožnica (in prvi tožnik) lahko ugovarjala priznanemu statusu in na taka konkretna dejstva bi moralo biti v postopku odgovorjeno oziroma bi jih moral prvostopenjski organ obravnavati.
GZ člen 4, 5, 82. Uredba o razvrščanju objektov (2018) člen 8.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - manj zahteven objekt - vzdrževalna dela - gradbeno dovoljenje
Postavitev sprinkler postaje s podzemnim zalogovnikom vode, ki je vgrajen pod parkiriščem, pojmovno ne more biti drugega kot nov objekt. Ta objekt je namreč narejen iz gradbenih materialov (podzemni zalogovnik je iz armiranega betona) in za njegovo gradnjo so bila nedvomno potrebna gradbena dela (vkop zalogovnika pod parkiriščem). Glede na dimenzije tega objekta (podzemni del objekta ima tlorisne dimenzije cca 10 m x 20 m ter globino 4,30 m oziroma 5 m na mestu zajema vode) pa očitno ne gre za enostaven objekt iz 8. člena Uredbe o razvrščanju objektov, zato njegova gradnja brez gradbenega dovoljenja ni dopustna.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a-3. ZUS-1 člen 32.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem prostosti - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - nevarnost pobega - pridržanje - begosumnost - znatna nevarnost pobega prosilca - predaja odgovorni državi članici - objektivni kriterij - pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici - zahteva za izdajo začasne odločbe - težko popravljiva škoda
Oseba ne sme biti pridržana zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v Uredbi Dublin III, zato morajo biti podane tudi druge dodatne kvalificirane okoliščine na strani tožnika. Okoliščina, ko prosilec za mednarodno zaščito prečka mejo in se giba po neobljudenem območju, je sicer lahko take narave, da je na njeni podlagi možno sklepati, da oseba nima namena zaprositi za mednarodno zaščito, vendar je treba to okoliščino upoštevati glede na ostale okoliščine in posebnosti vsakega posamičnega primera. V konkretnem primeru je treba po drugi strani upoštevati tudi to, da je bil tožnik prijet v bližini Slovenske vasi, kar je zelo blizu slovensko-hrvaške meje. To se je zgodilo ponoči in po presoji sodišča ni bilo niti možnosti, da bi tožnik v tako kratkem času, torej od prehoda preko meje uspel priti do najbližje policijske postaje. Tožnik je že imel možnost pobegniti, če bi to zares hotel.
Potrebnost izdaje začasne odredbe je izkazana že zato, ker je sodišče izrek ukrepa v tej zadevi (I. točka izreka te sodbe) odpravilo iz razloga, ker niso bili podani razlogi, določeni v Dublinski uredbi, torej zato, ker je sklep nezakonit. Nezakonita omejitev gibanja glede na navedene okoliščine obravnavane zadeve pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode, kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastaja. Hkrati pa sodišče meni, da z izdajo začasne odredbe tudi v ničemer ne bi bila prizadeta javna korist.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - neobstoj gradbenega dovoljenja - objekti za zaščito, reševanje in pomoč ob naravnih in drugih nesrečah
Sodišče ugotavlja, da sta upravna organa v predmetnem upravnem inšpekcijskem postopku ugotavljala, kateri deli objekta A so bili v požaru 15. 5. 2017 poškodovani, odstranjeni in na novo zgrajeni, zaradi napačne razlage četrtega odstavka 1. člena ZGO-1 pa nista v celoti ugotovila relevantnega dejanskega stanja. Nista namreč ugotavljala, ali je bila po požaru na objektu A situacija, ki bi terjala nujne ukrepe, to je ali je obstajala nevarnost nesreče in kateri posegi oziroma katera dela, če kakšna, so bila nujna, da bi odvrnili morebitno novo škodo, ki jo, kot rečeno, zatrjuje tožnik ves čas postopka. Prav tako organa v upravnem postopku nista razčistila, ali je tožnik imel možnost nevarnost zatrjevanega grozečega onesnaženja zaradi morebitnega večjega deževja odpraviti na kakšen drug način (na primer z odvozom na drugo primerno lokacijo) in katera gradbena dela so bila za odvrnitev takšne neposredno grozeče nesreče nujna.
Inšpekcijski postopek je vrnjen v stanje, ko o nelegalnosti objekta A še (sploh) ni bilo odločeno. Tožnica zato s tožbo, s katero uveljavlja odpravo odločitve, ki je že odpravljena, zadeva pa vrnjena v ponoven postopek, v tem upravnem sporu očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
Ni dvoma, da se v Krajinskem parku ne sme odkopavati in nasipavati material izven stavbnih zemljišč oziroma izven zemljišč, ki so s prostorskimi akti določena za odlaganje. Izjema je nasipavanje kolovozov in poljskih poti, v okviru obstoječih meja poti (6. točka drugega odstavka 10. člena Uredbe). Zapisano je prepovedano ne glede na namen in sestavo zemeljskega izkopa.
tujec - odstranitev tujca iz države - prepoved vstopa v državo - nezakonito prebivanje v rs - pravica do zasebnega in družinskega življenja - združitev družine
Izrečena odstranitev tožnika iz države je brez dvoma ukrep, ki bo posegel v tožnikovo pravico do zasebnosti in družinskega življenja, vendar pa njegova dejanja v Republiki Sloveniji od leta 1990 dalje (ponavljajoča se premoženjska kazniva dejanja, nezakonito bivanje, razveza zakonske zveze s ciljem pridobivanja socialnih ugodnosti in transferjev, delo na črno, neaktivnost v smislu poskusov ureditve statusa bivanja) kažejo na tožnikov odklonilen in nekritičen odnos do spoštovanja pravnega reda, zato sodišče meni, da je pravica do zagotavljanja javnega reda in varnosti, ki se odraža v zahtevi po spoštovanju pravnega reda, v konkretnem primeru močnejša od tožnikove pravice do zasebnosti in družinskega življenja.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - sprememba koncesijskega akta - trajanje koncesije - odločitev ustavnega sodišča
Koncesijsko razmerje je trajno pravno razmerje, za katero je značilno, da gre za izpolnjevanje obveznosti ali opravljanje storitev (lahko tudi ponavljajoče se) skozi daljše časovno obdobje in kot tako v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta še ni bilo zaključeno.
Četudi gre za pridobljeno pravico, sama po sebi ne zagotavlja, da se ta odločba v prihodnje, pod pogoji, določenimi z zakonom, ne bo nikoli več spremenila. Zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se pravice zmanjšujejo za čas po uveljavitvi zakona
V postopku ugotavljanja ničnosti odločbe ni mogoče uveljavljati kršitev materialnega prava ali izpodbijati dejanskega stanja, ugotovljenega z odločbo, za katero se predlaga izrek ničnosti, uveljavljati pa tudi ni mogoče kršitev pravil postopka, kolikor ne gre za kršitve, izrecno navedene v 279. členu ZUP. Te nepravilnosti lahko namreč stranka uveljavlja s pritožbo zoper upravno odločbo, kasneje pa lahko zoper odločitev sproži tudi upravni spor pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije.
Organ pri odločanju ni presojal pogojev za vračilo prejete denarne pomoči, kot so ti določeni v drugem odstavku 91. člena ZZUOOP, ampak je odločitev v celoti oprl le na izjavo stranke, zato materialno pravo v postopku ni bilo (pravilno) uporabljeno, v posledici česar tudi dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev v zadevi, ni bilo ugotovljeno.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - obrazložitev odločbe
Glede na to, da gre za obnovljeni postopek mora organ po presoji sodišča pojasniti tudi, katera nova dejstva je upošteval in katere nove dokaze je izvedel ter kako so ti vplivali na v prvotnem postopku izvedene dokaze.
ZUS-1 člen 4, 36, 36/1, 36/1-4. ZOsn člen 57, 57/1, 60a, 76, 90.
upravni spor - oblastno ravnanje - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Ostala opravila, ki jih izvajanje dejavnosti izobraževanja terja od tožene stranke, ne pomenijo oblastnega ravnanja, ampak gre za dejanja, ki so namenjena vzgojno-izobraževalnemu procesu, to je izvajanju pouka z namenom zagotavljanja splošne izobrazbe, spodbujanje telesnega in osebnostnega razvoja učenca. V ta proces je vključen tudi postopek ocenjevanja. Pri tem, ko je tožena stranka tožnika obvestila, da mora njegov sin za napredovanje v naslednji razred opravljati izpite iz posameznih predmetov, ne gre za odločanje o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih tožnika, niti za oblastno ravnanje tožene stranke. Po vsebini je to akt strokovne narave, to je akt, s katerim tožena stranka izvaja dejavnost izobraževanja z vsemi elementi, ki jih ta proces zahteva, in vključuje tudi način in postopek ocenjevanja. To pa pomeni, da tega dejanja ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1.
brezplačna pravna pomoč - prošnja za brezplačno pravno pomoč - zamuda roka - zavrženje prošnje - rok za pritožbo
Stališče tožnika, da se petnajstdnevni pritožbeni rok ni iztekel 3. 3. 3022, je zmotno. Sklep je prejel, kot rečeno, 16. 2. 2022, po pravilih četrtega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 142. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 (tako imenovana nadomestna vročitev). Puščen je bil v njegovem hišnem predalčniku po tem, ko ga v petnajstih dneh od obvestila (1. 2. 2022), ni prevzel (prvi odstavek 22. člena ZUS-1 in tretji odstavek 142. člena ZPP). Vročitev se je tako štela za opravljeno zadnji dan petnajstdnevnega roka (16. 2. 2022), rok za vložitev pritožbe pa je začel teči šestnajsti dan po puščenem obvestilu (17. 2. 2022, prvi odstavek 22. člena ZUS-1 in drugi odstavek 111. člena ZPP) in se je zaključil dne 3. 3. 2022.4 Ni dvoma, da je tožnik zaprosil za brezplačno pravno pomoč 4. 3. 2022, to je po poteku pritožbenega roka. Prošnja torej ni bila pravočasna.
Davčni organ je izdal izpodbijani sklep o začasnem zavarovanju davčne obveznosti poroku davčnega dolžnika, kar izhaja iz navedb v obrazložitvi odločbe pritožbenega organa, ki se sklicuje na prvi odstavek 148. člena ZDavP-2. Na podlagi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ki ureja poroštvo, se v primeru, če davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika, se ta izterja iz premoženja povezanih oseb, ki so to premoženje neodplačno oziroma po nižji ceni od tržne pridobile od dolžnika v letu oziroma, po letu, v katerem je davčna obveznost nastala, do vrednosti tako pridobljenega premoženja. Davek se lahko izterja tudi od druge osebe, na katero je bila prenesena dejavnost dolžnika izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka. Glede na navedeno zakonsko opredelitev pa mora v konkretnem primeru davčni organ pred izdajo začasnega sklepa o zavarovanju davčne obveznosti ugotoviti ali so v konkretni zadevi izpolnjeni zakonsko določeni pogoji za tožnikovo poroštveno odgovornost. Presoja okoliščin konkretnega primera mora izhajati tudi iz obrazložitve upravne odločbe z navedbo dejstev in dokazov ter navedbo njihove presoje, kot tudi z navedbo odločilnih razlogov za odločitev ter pravne podlage zanjo. Kot to pravilno ugovarja tožnik pa izpodbijani sklep, kljub dopolnitvi obrazložitve, ki jo je podal pritožbeni organ takšne obrazložitve ne vsebuje in ne omogoča preizkusa, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Posledično je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit.
Davčni organ je ugotovil, da družba A. ni poravnavala obveznosti iz sklenjenih pogodb, kar pomeni, da se pogodbe niso izpolnjevale. Tudi okoliščine teh posojil (s kom je tožnik sklepal posle, kdaj, kje, kako je izkazal kreditno sposobnost, zakaj se je tožnik kot direktor družb B. in C. sploh odločil skleniti posojilne pogodbe s A., ne da bi predhodno pridobil podatke o poslovanju in se dogovoril za zavarovanje) s strani tožnika niso bile pojasnjene. Šlo je za posle med povezanimi osebami, posojila tudi niso bila zavarovana, posojilodajalki B. in C.s sta bili likvidirani po skrajšanem postopku pred vračilom posojila. Tožnik ni pojasnil ekonomskih razlogov za posle, katere je davčni organ opredelil za navidezne. Zato po vsebini ni šlo za posojilo temveč za druge dohodke.
Gre za dva ločena postopka z identičnim dejanskim stanjem in istim pravnim vprašanjem, in sicer postopek, v katerem je bila deloma tožniku dodatno odmerjena akontacija dohodnine od drugih dohodkov in postopek obnove odmere letne dohodnine zaradi ugotovljenih novih dejstev. V obeh postopkih se je samostojno ugotavljalo dejansko stanje, pri čemer sklicevanje davčnega organa na ugotovitve DIN ni kršitev postopka.
ukrep inšpektorja za okolje - bistvena kršitev določb postopka - pravica do izjave
Zahteva po kontradiktornem postopku je izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave. Ta vzpostavlja dolžnost organa, da stranko seznani z vsemi navedbami, ki lahko vplivajo na njene pravice in interese. Po 9. členu ZUP je tako, preden se izda odločba, treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Enako vsebino ima tudi 146. člen ZUP, ki se nahaja v poglavju, ki določa ravnanja organa v posebnem ugotovitvenem postopku. Te obveznosti organa ne izključuje niti materialni predpis, na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana odločba, tj. ZVO-1, kot tudi ne ZIN, ki v četrtem odstavku 29. člena določa, da v primeru, če ne gre za nujne in neodložljive ukrepe (da bi šlo za nujne in neodložljive ukrepe iz izpodbijane odločbe, kot tudi drugostopenjske odločbe ne izhaja – op. sod.), inšpektor v primeru iz prejšnjega odstavka pred izdajo odločbe vroči zavezancu zapisnik in ga pozove, da se v določenem roku, ki ne sme biti krajši od 48 ur, pisno ali ustno izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a-3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2, 28/2(n).
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost - nastanitev v azilnem domu - kvalificirane okoliščine
Tožnikova izbira ciljne države za presojo te zadeve, ni bistvena. Ugotoviti je treba ali je pri njem podana znatna nevarnost pobega, oziroma ali bi tožnik, če mu gibanje ne bi bilo omejeno na prostore Centra za tujce, zapustil RS še pred zaključkom tega postopka. V zvezi s tem je pravno pomembna tožbena navedba, da je tožnik pred omejitvijo gibanja kar 13 dni bival v azilnem domu, kjer mu gibanje ni bilo omejeno. Tožnik je v zvezi s tem verodostojno in prepričljivo izpovedal, da je v tem času lahko neomejeno odhajal iz azilnega doma in se vanj vračal. Že bi želel oditi iz RS, bi to lahko že storil.
Tožena stranka se do te bistvene okoliščine v izpodbijanem sklepu ni vsebinsko opredelila.