KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2007769
ZKP člen 372, 372-1, 424, 424/1. KZ-1 člen 253, 253/1.
kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – overitev lažne vsebine – zahteva za varstvo zakonitosti – obseg preizkusa
Obsojenkino ravnanje (ustanovitev družbe, ki dejansko ni poslovala, sklenitev neresnične pogodbe o zaposlitvi ter lažna izjava o poslovanju oziroma izkazovanju pozitivnega poslovnega izida za pravno osebo), usmerjeno v pridobitev dovoljenja za delo za določen čas in dovoljenja za prebivanje, katerih izdaja temelji na obsojenkinih navedbah oziroma listinah, ki jih je glede na določbe ZZDT oziroma ZTuj-1 predložila pristojnima organoma in s tem delavce pristojnih organov spravila v zmoto, vsebuje vse zakonske znake dveh kaznivih dejanj overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1.
Uredba Sveta (EGS) o uvedbi Carinskega zakonika skupnosti, št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 (Uredba 1992/2913/EGS) člen 37, 92, 96, 203, 203/1-4, 215, 239. Uredba Komisije (EGS) o določbah za izvajanje Uredbe sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti, št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 (Uredba 1993/2454/EGS) člen 355, 365, 365/3, 366, 366/2, 366/3. Pogodba o delovanju Evropske unije člen 267, 267/3. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 6. ZUS-1 člen 6.
V obravnavani zadevi je podana pristojnost slovenskih carinskih organov, saj v trenutku, ko se je ugotovilo, da pošiljka ni bila predložena namembnemu uradu, ni bilo mogoče določiti kraja kršitve ali nepravilnosti (enako tudi sodba SEU C-230/06 z dne 3. 4. 2008).
Nezakonito odstranitev izpod nadzora pomenijo tudi dejanja kot je odklon od normalne transportne poti ali uničenje carinskih oznak. To potrjuje tudi sodna praksa SEU, po kateri je odstranitev blaga izpod carinskega nadzora vsako dejanje ali opustitev, ki carinskim organom preprečuje, četudi začasno, dostop do blaga pod carinskim nadzorom in izvajanjem nadzora.
Odgovornost, ki jo nosi glavni zavezanec, je namenjena zagotavljanju skrbne in enotne uporabe predpisov v zvezi z izterjavo carinskega dolga zaradi varovanja finančnih interesov Skupnosti in držav članic. Zato dejstvo, da se glavnemu zavezancu naloži plačilo carinskega dolga, ni v nasprotju z načelom sorazmernosti.
Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 236, 239, 220, 220/2-b, 314a, 362, 362/3, 365, 366, 366/1, 366/2, 366/3. Uredba sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 92, 96, 203.
združitev postopkov - dovoljena revizija - obračun uvoznih dajatev - nezakonita odstranitev izpod carinskega nadzora - zloraba elektronskega carinskega sistema - dokazno breme - dokazila o zaključku tranzitnega postopka - tožbene novote - udeležba tretjih oseb - odgovornost glavnega zavezanca - predlog za postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije - naknadna vknjižba - napaka carinskih organov - ločenost postopkov po 220. in 239. členu CZS - načelo sorazmernosti - stroški postopka
Dokazno breme glede predložitve dokazil o pravilnem zaključku tranzitnih postopkov je v obravnavanih zadevah na revidentu.
Odgovornost, ki jo nosi glavni zavezanec, je namenjena zagotavljanju skrbne in enotne uporabe predpisov v zvezi z izterjavo carinskega dolga zaradi varovanja finančnih interesov Skupnosti in držav članic. Zato dejstvo, da se glavnemu zavezancu naloži plačilo carinskega dolga, ni v nasprotju z načelom sorazmernosti.
Obravnavane odločitve o naknadni vknjižbi carinskega dolga niso skladne z določbami 220. člena CZS, ker ne presojajo, ali je z zlorabo sistema NCTS prišlo do napake romunskih carinskih organov in tako pomenijo zmotno uporabo materialnega prava.
Odločitev, da se, če je to mogoče, relevantni pogoji po b) točki drugega odstavka 220. člena CZS presojajo že v postopku same odmere, je v skladu z načelom učinkovitosti in ekonomičnosti postopka.
Bojazen, da bi obdolženec vplival na priče in druge udeležence postopka, bo praviloma upravičeno podana le, če je izkazana s konkretno nevarnostjo in ne zgolj z abstraktno možnostjo oziroma verjetnostjo - v posameznem primeru je treba ugotoviti in oceniti konkretne okoliščine, ki vzbujajo to bojazen, torej gre za posamezna ravnanja, s katerimi obdolženec izkaže konkretno verjetno, da bo vplival na priče oziroma druge udeležence postopka.
procesne predpostavke - pravnomočno razsojena stvar - res iudicata - individualizacija spora, o katerem je bilo pravnomočno odločeno - dejstveni kompleks - individualizacija novega spora - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Presoja (ne)obstoja procesne ovire za meritorno odločanje v obliki pravnomočno razsojene stvari (res iudicata).
ZOR člen 154. ZTPDR člen 73. ZVZD člen 5. Zakon o varstvu pri delu člen 26.
dopuščena revizija - povrnitev škode - odgovornost delodajalca - poškodba v zvezi z delom - Center za socialno delo - varnost pri delu - opustitev dolžnega ravnanja - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - protipravnost - krivda - fizični napad stranke na delavko centra za socialno delo
Vrednostno merilo predvidljivosti negativne posledice ravnanja, ki je vsebovano v načelu prepovedi povzročanja škode, ne daje opore za sklep, da je kršitev pozitivnega prava značilnost ravnanja, ki bi morala biti nujno podana, da bi bilo to ravnanje protipravno v pomenu predpostavke splošne neposlovne odškodninske odgovornosti. Fizični napad stranke na toženčevega zaposlenega ni običajno tveganje, ki bi ga moral ta sprejeti. Konkretna škoda je predvidljiva posledica toženčeve opustitve zagotavljanja varnostnih ukrepov za zagotovitev osebne varnosti zaposlenih na centru za socialno delo, zlasti upoštevaje njegovo specifično dejavnost. Zaradi posebne občutljivosti problematike, ki jo toženec obravnava, se namreč stiske strank izkazujejo tudi v povečani možnosti nastanka konfliktnih situacij, ki se lahko končajo tudi z ogrozitvijo oziroma posegom v psihofizično stanje zaposlenih delavcev na CSD.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - hišna preiskava - navzočnost oseb pri hišni preiskavi - nedotakljivost stanovanja
Pri ugotavljanju pomena besedne zveze „tisti, čigar stanovanje se preiskuje“, je treba izhajati iz namena pravnega pravila oziroma pravne vrednote, ki jo določba prvega odstavka 216. člena ZKP varuje. S hišno preiskavo se posega v ustavno pravico do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave, v okviru širšega kroga pravice do zasebnosti (35. člen Ustave). Pri hišni preiskavi bo v prvi vrsti navzoč tisti, v čigar varovano pravico (zasebnost) se posega, to je stanovalec oziroma dejanski uporabnik oziroma imetnik stanovanja in drugih prostorov (ne glede na to, ali jih uporablja kot lastnik ali imetnik).
Grožnja z odpovedjo pogodbe o poslovnem sodelovanju, če ne bo podpisana poroštvena izjava za že obstoječi dolg, ne pomeni nedopustne grožnje po določbi 46. člena OZ.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – nedovoljen dokaz – hišna preiskava – utemeljeni razlogi za sum
Zbrani podatki, s katerimi je razpolagal preiskovalni sodnik v času odločanja o izdaji odredbe o hišni preiskavi, po kvaliteti in kvantiteti dosegajo standard utemeljenih razlogov za sum, to je specifični in artikulirani verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje.
OZ člen 33, 33/5, 247, 247/1, 250, 251, 251/1, 251/2.
dopuščena revizija - glavna pogodba - predpogodba - pogodbena kazen - izpolnitev obveznosti - akcesornost - pravica zahtevati sklenitev glavne pogodbe - prekluzivni rok
Tožnica ima pravico do zahtevanega plačila pogodbene kazni, dogovorjenega za primer neizpolnitve obveznosti iz predpogodbe, le, (1) če je bila veljavno dogovorjena njena pravica zahtevati sklenitev glavne pogodbe in (2) če je ta prenehala, ker je v posledici toženčeve kršitve predpogodbe zahtevala plačilo pogodbene kazni (in s tem uresničila svoje odstopno upravičenje). Če pogodbeno razmerje iz kakšnega drugega razloga ne velja oziroma razpade (npr. zaradi poteka časa), pogodbena kazen odpade.
Z dvakratnim pozivom na popravo tožbe je bil tožnik ustrezno poučen in seznanjen z načinom in vsebino poprave tožbe kot tudi posledicami svoje neaktivnosti. Neomejena pomoč in angažma sodišča, za katerega se zavzema v reviziji, bi lahko ustvarjala neuravnotežen položaj strank in predstavljala poseg v nepristransko delovanje sodišča.
pogojna obsodba – izrek pogojne obsodbe storilcu, ki prizna krivdo
S posebno določbo petega odstavka 58. člena KZ-1 je zakonodajalec dopustil omilitev siceršnjih pogojev za izrek pogojne obsodbe za tiste primere, ko storilec prizna krivdo po obtožnem aktu ali sklene sporazum z državnim tožilcem. Možnost njenega izreka je omejil na kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen najmanj pet let zapora, kar pomeni, da jo je mogoče izreči za vsa kazniva dejanja s predpisano minimalno kaznijo, nižjo od pet let zapora, torej tudi za kazniva dejanja s predpisano kaznijo najmanj treh let zapora (drugi odstavek 58. člena KZ-1) in tudi za kazniva dejanja s predpisano minimalno kaznijo enega leta zapora (za kakršno je šlo tudi v obravnavanem primeru).
Navedbe, na katere tožnik opira svojo zahtevo za sodno varstvo, morajo biti razvidne že iz tožbe. S tem (in nadaljnjimi v skladu z zakonskimi zahtevami pravočasno navedenimi dejstvi) je začrtana dejanska podlaga spora. Zato ni sprejemljivo, da se tožnik sklicuje na priloge tožbe, listinsko dokumentacijo ali v drugih zadevah in postopkih dane navedbe. Sklicevanje na vsebino drugih listin in dokumentov kot na lastne navedbe namreč povzroča tako pri sodišču kot pri nasprotni stranki nejasnost in negotovost o vsebini trditvene podlage tožbe in dejanske podlage spora nasploh.
ZDen člen 72. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
dopuščena revizija - denacionalizacija - odškodnina zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine - nadomestna nepremičnina
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali so denacionalizacijski upravičenci, ki prejmejo v denacionalizacijskem postopku vrnjeno premoženje v obliki nadomestnih zemljišč, upravičeni do odškodnine po 72. členu Zakona o denacionalizaciji.
Solidarnost dolžnikov se ne domneva, pač pa mora biti kot taka izrecno opredeljena v izreku sodbe. Ker ni, gre za deljivo obveznost, ki se, če ni določeno drugače, deli med dolžnike na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti. Toženci tudi niso enotni sosporniki, zato se dovoljenost revizije presoja po drugem odstavku 41. člena ZPP, torej po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost - pripor – sklep o upravičenosti pripora – preizkus, ali so še podani razlogi za pripor - skrajšani postopek
Zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti zoper sklep, s katerim sodišče na podlagi tretjega odstavka 432. člena ugotovi, da so razlogi za pripor zoper obdolženca še podani.
Stališče sodišča druge stopnje, ki v nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje terja za pravno veljavnost dogovora o gradnji tudi anticipirano določitev višine solastninskih deležev graditeljev, najprej nasprotuje določbi 34. člena OZ, po katerem je lahko predmet pogodbe zgolj določljiv (obligatio incerta), takšen pa je, če pogodba vsebuje podatke, s katerimi ga je mogoče določiti (prvi odstavek 38. člena OZ). Namen takšne zakonske ureditve predmeta pogodbe, ki širi meje veljavnosti pogodbe na podlagi dopustnosti njegove ohlapnejše opredelitve, je zajeti tudi vse tiste situacije, ko pogodbeni stranki v naprej ne moreta točno poznati vseh elementov, ki bodo vplivali na to, da se uresniči izpolnitveno ravnanje, pa tudi dogovorjeni pogodbeni namen oziroma kavzo pogodbe, kot tudi ne, kakšen točno bo obseg izpolnitvenega ravnanja in doseženi rezultat, v konkretnem primeru torej - kakšna bo vrednost bodočih prispevkov pogodbenikov k nastanku solastne nepremičnine in s tem posledično kakšen solastninski delež bo pripadel eni in drugi pravdni stranki. Nižji standard opredelitve opisanega predmeta pogodbe, ki je tu „določen za nazaj“ (aposteriori) in ne že substancirano v naprej (apriori), je v takšnih primerih torej sorazmeren nižji stopnji spoznavne prognoze uresničitve predmeta pogodbe (oziroma tudi njene kavze) s strani ene in druge pogodbene stranke, torej posledično tudi določitvi solastninskih deležev v korist tretjih, ki bodo ustrezali bodočim, še ne gotovim in vnaprej nedoločljivim prispevkom pogodbenih strank.
Dogovor o skupni gradnji ima stvarno pravne učinke, če vsebuje tudi dogovor, da bo gradnja podlaga za pridobitev solastninske pravice oziroma spremembo obstoječih solastninskih deležev, pri čemer ni nujno, da bi bila s takšnim dogovorom določena tudi že višina novih solastninskih deležev. V primeru da novi deleži niso vnaprej določeni, se v pravdi ugotavljajo glede na okoliščine konkretne zadeve, če pa tudi to ni mogoče, pa se domneva, da so enaki.
V izpodbijani drugostopni sodbi omenjena „nekonsistentnost“ zaradi zapisa besedne zveze vknjižba „skupne“ lastninske pravice v izreku tožbenega zahtevka, ki se torej nanaša „zgolj“ na sicer materialnopravno napačen, vendar pa tudi nepotreben pravni opis vrste lastninske pravice, ki ni nujen, obvezen sestavni del tožbe in samega tožbenega zahtevka, in na katerega sodišče zato tudi ni vezano v smislu določbe 2. člena ZPP (načelo dispozitivnosti), je odpravljiva z delno zavrnitvijo tožbenega zahtevka v tem delu ali vsaj z opustitvijo omenjene opisne navedbe vrste lastninske pravice iz tožbenega zahtevka. Ne gre torej za pravno upoštevno protislovnost v samem izreku tožbe kot tudi ne za kontradiktornost med dejstvenim temeljem tožbe in njenim procesnim delom (izrekom), ki bi zahtevala materialnopravno zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi nesklepčnosti tožbe.
prenos krajevne pristojnosti - obnova kazenskega postopka - odločanje o zahtevi za obnovo - izločitev sodnika - izločitveni razlog
Dodaten izločitveni razlog iz tretjega odstavka 412. člena ZKP se nanaša na sodnika, ki je sodil na prvi stopnji (zato tak sodnik ne more odločati o zahtevi za obnovo postopka v isti zadevi), ne pa tudi na prepoved sodelovanja sodnikov pritožbenega sodišča, ki so odločali o pritožbi zoper sodbo v prejšnjem postopku.
V sodni praksi lahko nastane vprašanje razmerja med institutom prekluzije in načelom materialne resnice, ki se nakazuje tudi v konkretni zadevi, ko je sodišče prve stopnje dalo prednost institutu prekluzije, pritožbeno sodišče pa načelu materialne resnice.