BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - UPRAVNI SPOR
VS00064501
ZUS-1 člen 47, 48, 48/1, 48/3. ZBan-3 člen 389. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - ukrepi za reševanje bank - prednostno obravnavanje zadev - predhodno vprašanje - prekinitev postopka - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja ali je sodišče prekršilo določbe prvega odstavka 47. člena ter prvega in tretjega odstavka 48. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) s tem, ko s sklicevanjem na načelo prednostnega odločanja iz 389. člena Zakona o bančništvu (ZBan-3), ni prekinilo postopka odločanja v upravnem sporu do razrešitve predhodnega vprašanja o zakonitosti Sklepa Enotnega odbora za reševanje (EOR) o sprejetju sheme za reševanje v zvezi s Sberbank banko d.d. št. SRB/EES/2022/20 z dne 01.03.2022 in Sklepa EOR št. SRB/EES/2022/36 z dne 05.07.2022 o odbitku stroškov, nastalih z uporabo instrumentov ali pooblastil za reševanje v okviru reševanja Sberbank banke d.d. in plačilom nadomestila nekdanjim delničarjem, na podlagi katerih je bila sprejeta izpodbijana Odločba Banke Slovenije o implementaciji odločitve EOR o stroških nastalih v zvezi z reševanjem in izplačilu kupnine št. 0.08.0-1/2022-118 z dne 07.07.2022, in za razrešitev katerega je izključno pristojno Sodišče EU?
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00042901
ZPP člen 17, 18. ZS člen 113a. Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 15, 16, 17.
Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 (Bruseljska uredba I) - razlaga uredbe - spor z mednarodnim elementom - pristojnost slovenskega sodišča - pojem potrošnika - spletne igre na srečo - poker - izplačilo dobitka - splošni pogoji poslovanja - venire contra factum proprium - slaba vera - nepoštenost - predlog za predhodno odločanje Sodišča Evropske unije
Fizična oseba s stalnim prebivališčem v državi članici, ki je z družbo s sedežem v drugi državi članici sklenila pogodbo za igranje pokra na spletu, ki vsebuje s strani družbe enostransko določene splošne pogoje poslovanja, v okoliščinah, ko fizična oseba take dejavnosti ni uradno registrirala niti je ni ponujala tretjim osebam kot plačljivo storitev, ne izgubi statusa "potrošnika" tudi če igra poker mnogo ur dnevno, ima o igri obsežno znanje in iz nje prejema velike dobitke.
DAVKI - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - UPRAVNI SPOR
VS00037648
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/1, 267/1-b. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 90, 90/1, 90/2, 273. ZDDV-1 člen 39, 39/2, 39/3, 39/4, 39/5. ZFPPIPP člen 296, 296/5, 359, 359/3. ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-1. ZS člen 113a.
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - davek na dodano vrednost (DDV) - popravek obračunanega DDV - popravek (zmanjšanje) zneska DDV - pogoji za popravek DDV - zmanjšanje davčne osnove - pogoji za znižanje davčne osnove - prijava terjatev v postopku prisilne poravnave - neprijava terjatve v stečajnem postopku - opustitev prijave terjatve v stečajnem postopku - postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (SEU) - neplačilo - dokazno breme - ugoditev reviziji
Revident s prijavo terjatev v postopek prisilne poravnave, začet 9. 10. 2007, teh terjatev ni prijavil v stečajni postopek, začet 27. 2. 2009. To bi namreč veljalo le v primeru, če bi se stečajni postopek začel v okviru tega postopka prisilne obravnave, kar pa iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja.
Drugega odstavka 39. člena ter pogojev iz tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 ni mogoče uporabiti tako, da bi v primeru dokončnega neplačila omejevali možnost davčnega zavezanca, ki svoje terjatve v stečajnem postopku ni prijavil, da doseže znižanje davčne osnove za odmero DDV, če dokaže, da ta terjatev ne bi bila poplačana (deloma ali v celoti) tudi v primeru, če bi jo prijavil v stečajni postopek. V zvezi s tem je treba neposredno uporabiti določbo prvega odstavka 90. člena Direktive o DDV, saj bi sicer uporaba 39. člena ZDDV-1 privedla do rezultata, ki bi bil v nasprotju z navedeno določbo. V takem primeru je torej ne glede na ureditev ZDDV-1 davčnemu zavezancu treba omogočiti dokazovanje upoštevnih dejstev, ki izhajajo neposredno iz Direktive o DDV.
V primerih, kot je obravnavani, v katerih davčni zavezanec svoje terjatve (ki je bila osnova za obračun DDV in je tudi osnova popravka) ni prijavil v stečajnem postopku zoper svojega dolžnika, bo moral davčni zavezanec, ki bo uveljavljal pravico do zmanjšanja obračunanega DDV po prvem odstavku 90. člena Direktive iz razloga pravnomočno končanega stečajnega postopka nad njegovim dolžnikom, dokazati več dejstev. Tako bo moral dokazati, da je njegova terjatev do stečajnega dolžnika obstajala. Nadalje bo moral dokazati, da je terjatev skladno z zakonom v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP) in da je s tem postalo neplačilo te terjatve dokončno (da gre za neizterljivo terjatev v smislu stališča SEU). Končno bo moral dokazati, da terjatev v stečajnem postopku ne bi bila poplačana, čeprav bi jo prijavil. Glede navedenih dejstev je torej dokazno breme na davčnem zavezancu (v obravnavani zadevi na revidentu),
Za terjatev davčnega zavezanca do stečajnega dolžnika, ki je prenehala na podlagi petega odstavka 296. člena ZFPPIPP in za katero bo davčni zavezanec dokazal, da bi ostala neplačana, tudi če bi terjatev v stečajni postopek prijavil, bo torej lahko davčni zavezanec na podlagi 90. člena Direktive o DDV uveljavljal popravek (zmanjšanje) zneska obračunanega DDV. Enako velja za primer, če dokaže, da bi terjatev ostala delno neplačana, tako da bo v takem primeru lahko uveljavljal sorazmerno zmanjšanje zneska obračunanega DDV. S tem pa bo odpravljena nevarnost izgube davčnih prihodkov kot posledica ravnanja davčnega zavezanca, saj bo davčni zavezanec dokazal, da država tudi ob njegovi primerni skrbnosti za uveljavljanje poplačila njegove terjatve plačila DDV ne bi prejela. Hkrati pa bo zadoščeno tudi temeljnemu načelu nevtralnosti obdavčitve z DDV.
DAVKI - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - UPRAVNI SPOR
VS00037659
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/1, 267/1-b. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 90, 90/1, 90/2, 273. ZDDV-1 člen 39, 39/2, 39/3, 39/4, 39/5. ZFPPIPP člen 59, 59/2, 296, 296/5, 359, 359/3, 375, 375/2, 375/2-1, 375/3, 375/3-2, 376, 376/1. ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-1.
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - davek na dodano vrednost (DDV) - popravek obračunanega DDV - popravek (zmanjšanje) zneska DDV - pogoji za popravek DDV - zmanjšanje davčne osnove - pogoji za znižanje davčne osnove - prijava terjatve v stečajnem postopku - opustitev prijave terjatve v stečajnem postopku - postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (SEU) - neplačilo - dokazno breme - ugoditev reviziji
SEU je presodilo, da je treba prvi odstavek 90. člena in 273. člen Direktive razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, v skladu s katero se davčnemu zavezancu zavrne pravica do zmanjšanja plačanega DDV v zvezi z neizterljivo terjatvijo, kadar terjatve ni prijavil v stečajnem postopku, začetem zoper njegovega dolžnika, tudi če dokaže, da navedena terjatev ne bi bila izterjana, čeprav bi jo prijavil.
Drugega odstavka 39. člena ter pogojev iz tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 ni mogoče uporabiti tako, da bi v primeru dokončnega neplačila omejevali možnost davčnega zavezanca, ki svoje terjatve v stečajnem postopku ni prijavil, da doseže znižanje davčne osnove za odmero DDV, če dokaže, da ta terjatev ne bi bila poplačana (deloma ali v celoti) tudi v primeru, če bi jo prijavil v stečajni postopek. V zvezi s tem je treba neposredno uporabiti določbo prvega odstavka 90. člena Direktive o DDV, saj bi sicer uporaba 39. člena ZDDV-1 privedla do rezultata, ki bi bil v nasprotju z navedeno določbo. V takem primeru je torej ne glede na ureditev ZDDV-1 davčnemu zavezancu treba omogočiti dokazovanje upoštevnih dejstev, ki izhajajo neposredno iz Direktive o DDV.
V primerih, kot je obravnavani, v katerih davčni zavezanec svoje terjatve (ki je bila osnova za obračun DDV in je tudi osnova popravka) ni prijavil v stečajnem postopku zoper svojega dolžnika, bo moral davčni zavezanec, ki bo uveljavljal pravico do zmanjšanja obračunanega DDV po prvem odstavku 90. člena Direktive iz razloga pravnomočno končanega stečajnega postopka nad njegovim dolžnikom, dokazati več dejstev. Tako bo moral dokazati, da je njegova terjatev do stečajnega dolžnika obstajala. Nadalje bo moral dokazati, da je terjatev skladno z zakonom v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP) in da je s tem postalo neplačilo te terjatve dokončno (da gre za neizterljivo terjatev v smislu stališča SEU). Končno bo moral dokazati, da terjatev v stečajnem postopku ne bi bila poplačana, čeprav bi jo prijavil. Glede navedenih dejstev je torej dokazno breme na davčnem zavezancu (v obravnavani zadevi na revidentu),
Za terjatev davčnega zavezanca do stečajnega dolžnika, ki je prenehala na podlagi petega odstavka 296. člena ZFPPIPP in za katero bo davčni zavezanec dokazal, da bi ostala neplačana, tudi če bi terjatev v stečajni postopek prijavil, bo torej lahko davčni zavezanec na podlagi 90. člena Direktive o DDV uveljavljal popravek (zmanjšanje) zneska obračunanega DDV. Enako velja za primer, če dokaže, da bi terjatev ostala delno neplačana, tako da bo v takem primeru lahko uveljavljal sorazmerno zmanjšanje zneska obračunanega DDV. S tem pa bo odpravljena nevarnost izgube davčnih prihodkov kot posledica ravnanja davčnega zavezanca, saj bo davčni zavezanec dokazal, da država tudi ob njegovi primerni skrbnosti za uveljavljanje poplačila njegove terjatve plačila DDV ne bi prejela. Hkrati pa bo zadoščeno tudi temeljnemu načelu nevtralnosti obdavčitve z DDV.
DAVKI - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - UPRAVNI SPOR
VS00038429
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/1, 267/1-b. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 90, 90/1, 90/2, 273. ZDDV-1 člen 39, 39/2, 39/3, 39/4, 39/5. ZFPPIPP člen 296, 296/5, 359, 359/3, 375, 375/2, 375/2-1, 375/3, 375/3-2, 376, 376/1, 378, 378/5. ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-1. ZS člen 113a, 113a/3.
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - davek na dodano vrednost (DDV) - popravek obračunanega DDV - pogoji za popravek DDV - popravek (zmanjšanje) zneska DDV - zmanjšanje davčne osnove - pogoji za znižanje davčne osnove - neprijava terjatve v stečajnem postopku - opustitev prijave terjatve v stečajnem postopku - konec stečajnega postopka brez razdelitve upnikom - sklep o končanju postopka brez razdelitve upnikom - postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (SEU) - neplačilo - dokazno breme - ugoditev reviziji
Za davčnega zavezanca je v primeru stečajnega postopka zoper njegovega dolžnika primarna možnost, ki je tudi zanj z vidika utemeljevanja upoštevnih dejstev najmanj tvegana, da prijavi svoje terjatve v stečajnem postopku in utemelji zmanjšanje obračunanega DDV zaradi dokončnega neplačila kot posledice pravnomočno končanega stečajnega postopka nad njegovim dolžnikom, s sklepi, izdanimi v stečajnem postopku, končno (tudi) s sklepom o zaključenem postopku. Revident sicer pravilno opozarja, da s sklepom o končanju stečajnega postopka ni odločeno o (ne)poplačilu terjatev, vendar pa spregleda, da stečajno sodišče ta sklep izda na podlagi končnega poročila upravitelja, v katerem ta med drugim navede tudi končni delež plačila terjatev upnikov iz tretjega odstavka 359. člena ZFPPIPP, torej tudi končni delež plačila (navadnih) upnikov, ki so svojo terjatev v postopek prijavili. Upnik tako s pravnomočnim sklepom o končanju stečajnega postopka praviloma dokazuje tako obstoj terjatve kot tudi, v kakšnem deležu je bila njegova terjatev v stečajnem postopku poplačana.
Navedeno pa v celoti ne bo veljalo za tistega upnika, ki bo svoje terjatve prijavil v stečajni postopek, ki se bo na podlagi 378. člena ZFPPIPP zaključil brez razdelitve upnikom in ne da bi bil opravljen preizkus terjatev. Ker se torej v takšnem primeru obstoj njegovih terjatev znotraj takšnega stečajnega postopka ne bo ugotavljal, upnik (le) s predložitvijo pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom ne bo zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede obstoja terjatve. Po drugi strani pa bo lahko upnik s tem sklepom dokazoval, da terjatev v stečajnem postopku ni bila poplačana. V takem primeru bo torej njegov položaj primerljiv s položajem upnika, ki svojih terjatev v stečajni postopek ni prijavil.
V primerih, kot je obravnavani, v katerih davčni zavezanec svoje terjatve (ki je bila osnova za obračun DDV in je tudi osnova popravka) ni prijavil v stečajnem postopku zoper svojega dolžnika, bo moral davčni zavezanec, ki bo uveljavljal pravico do zmanjšanja obračunanega DDV po prvem odstavku 90. člena Direktive iz razloga pravnomočno končanega stečajnega postopka nad njegovim dolžnikom, dokazati več dejstev. Tako bo moral dokazati, da je njegova terjatev do stečajnega dolžnika obstajala. Nadalje bo moral dokazati, da je terjatev skladno z zakonom v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP) in da je s tem postalo neplačilo te terjatve dokončno (da gre za neizterljivo terjatev v smislu stališča SEU). Končno bo moral dokazati, da terjatev v stečajnem postopku ne bi bila poplačana, čeprav bi jo prijavil. Glede navedenih dejstev je torej dokazno breme na davčnem zavezancu (v obravnavani zadevi na revidentu).
V obravnavani zadevi je bilo s tem, ko so Upravno sodišče in davčna organa šteli, da je revident po pravnomočno končanem stečajnem postopku nad njegovim dolžnikom upravičen uveljavljati znižanje davčne osnove za DDV le v primeru, če je svoje terjatve prijavil v stečajni postopek, zmotno uporabljeno materialno pravo, in sicer določba prvega odstavka 90. člena Direktive o DDV. Zaradi tega tožena stranka in Upravno sodišče tudi nista preizkušala oziroma ugotavljalo dejanskih okoliščin, ki so lahko pomembne za presojo pogojev, navedenih v točkah 34 - 38 te obrazložitve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO SVETA EVROPE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00027814
ZPP člen 17, 18. Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 15, 15/1, 16. ZS člen 113a.
prekinitev postopka do odločitve SEU - predlog za predhodno odločanje - Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 (Bruseljska uredba I) - razlaga uredbe - pojem potrošnika - spletne igre na srečo - poker - izplačilo dobitka - splošni poslovni pogoji - spor z mednarodnim elementom - pristojnost slovenskega sodišča
Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije o predlogu za predhodno odločanje glede razlage prvega odstavka 15. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.
DAVKI - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - STEČAJNO PRAVO
VS00011562
ZDDV-1 člen 36, 39, 68. ZFPPIPP člen 41, 212, 213, 214, 219. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 90, 184, 185.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek na dodano vrednost (DDV) - vstopni DDV - popravek odbitka vstopnega DDV - prisilna poravnava - potrditev prisilne poravnave - neizterljivost terjatve - sprememba dejavnika za izračun ddv - načelo nevtralnosti - postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (SEU) - sodba Sodišča Evropske unije - metode razlage
Ker po ZDDV-1 obstoji dobaviteljeva pravica uveljaviti zmanjšanje davčne osnove zaradi neplačila, ki je posledica potrjene prisilne poravnave, zaradi uresničevanja načela nevtralnosti DDV na drugi strani obstaja kupčeva dolžnost, da opravi popravek vstopnega DDV, ki ga je odbijal. Celotno ali delno dokončno neplačilo namreč spreminja davčno osnovo, saj ta pri dobavah blaga ali storitev vključuje vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, v stvareh ali v storitvah), ki ga je prejel ali ga bo prejel dobavitelj ali izvajalec od kupca, naročnika ali tretje osebe za te dobave (prvi odstavek 36. člena ZDDV-1).
dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - predlog za predhodno odločanje Sodišča Evropske unije - uvrstitev blaga v tarifno oznako - Kombinirana nomenklatura carinske tarife (KNCT) - uvrstitev proizvoda v tarifno številko 3004 - prehransko dopolnilo - zdravilo - dovoljenje za promet z zdravilom - pomen predstavljanja in trženja proizvoda kot zdravila - učinkovina proizvoda kot bistvena sestavina za uvrstitev v carinsko tarifo - uvrstitev proizvoda v tarifno številko 2106
V zvezi s tarifno številko 3004 KN je iz besedila dodatne opombe 1 k tej tarifni številki razvidno, da ta tarifna številka obsega zdravila iz rastlinskih pripravkov in pripravke na podlagi aktivnih učinkovin, ki so izčrpno naštete, če izpolnjujejo tudi preostali merili za uvrstitev v navedeno tarifno številko. Ker pa so osnova predmetnih proizvodov kulture mikroorganizmov, ki pa v dodatni opombi niso navedeni kot ena od aktivnih učinkovin, ti proizvodi ne spadajo v tarifno številko 3004 KN, ne glede na to, ali izpolnjujejo preostala pogoja za uvrstitev iz dodatne opombe 1 k tej tarifni številki.
Glede na zavezujočo razlago SEU o pogojih za uvrstitev blaga v tarifno številko 3004 KN in razlago, da se proizvodi, ki vsebujejo enako učinkovino kot proizvodi iz klasifikacijskih uredb Komisije (Uredbe št. 1264/98 in Izvedbene uredbe št. 727/2012), uvrščajo v tarifno številko 2106 KN, je ob ugotovljenem dejanskem stanju v tem postopku predmetne proizvode glede na njihove značilnosti treba uvrstiti v tarifno številko 2106 KN.
združitev postopkov - prekinitev postopka - postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (SEU) - uvrstitev v kombinirano nomenklaturo - razlaga določb kombinirane nomenklature
Prekinitev postopka zaradi postavitve vprašanj Sodišču Evropske unije glede razlage določb poglavja 21 oziroma poglavja 30 kombinirane nomenklature, določene z Uredbo Komisije (EU) št. 1006/2011 z dne 27. septembra 2011 o spremembi Priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi.
ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO - PREDHODNO ODLOČANJE SEU
VS0018001
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Direktiva 72/166/EGS Sveta z dne 24. aprila 1972 o približevanju Zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti člen 3, 3/1. ZOZP člen 1a, 1a-1. ZVCP-1 člen 19. OZ člen 3, 82.
zavarovalna pogodba - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - zavarovanje AO plus - obseg zavarovalnega kritja - direktiva o zavarovanju avtomobilske odgovornosti - razlaga direktive - razlaga pogodbe - pojem prometne nesreče - pojem uporabe vozila - škoda zaradi uporabe traktorja - načela obligacijskega prava - odločba SEU - pristojnost SEU
V skladu z določbo 267. člena PDEU SEU ni pristojno presojati nacionalne zakonodaje članic EU, ki ni v povezavi z evropsko zakonodajo. V spornem primeru sta pravdni stranki sklenili - ne obvezno zavarovanje v cestnem prometu - temveč prostovoljno - pogodbeno zavarovanje (AO plus), katerega pa Direktiva, kot tudi ne vse druge prejšnje direktive, navedene v sodbi C-162/13 SEU, niti kakšen drug predpis EU ne ureja. Torej ne gre za kogentna pravila evropskega prava, katera bi moralo sodišče uporabiti v konkretnem primeru, s čimer odpade tudi možnost presoje v smislu navedene interpretacije sodbe SEU. To še posebej velja v spornem primeru, ko sta pravdni stranki vezali zavarovalni primer ožje – na škodo nastalo v prometni nesreči in ne na vsakršno uporabo vozila; zgolj v slednjem primeru bi se lahko nakazala možnost posredne evro skladne razlage tudi s pomočjo interpretacije pojma uporabe vozila, kot to izhaja iz navedene sodbe SEU.
V spornem primeru gre za pogodbeno avtonomijo zavarovalnice in zavarovanca, ki izključuje tudi uporabo določb ZOZP, ki ureja le obvezna zavarovanja, med drugim tudi določbe 1. točke 1.a člena ZOZP, ki definira širši pojem od prometne nesreče - vsakršno nesrečo, ki nastane zaradi uporabe prometnega sredstva, torej dogodek, pri katerem je nastala škoda zaradi uporabe vozila.
Šesta Direktiva Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaj držav članic o prometnih davkih - Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS) člen 2, 4, 4/1, 4/2. ZDDV člen 3, 13, 13/1, 13/2. ZDDV-1 člen 72, 72/1. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 45, 45/2, 138a. ZUS-1 člen 94, 94/2. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/3. URS člen 23.
dovoljena revizija - davek na dodano vrednost - vprašanje za predhodno odločanje SEU - prodaja zemljišč, ki niso vključena med osnovna sredstva samostojnega podjetnika - obdavčljivost transakcije - izključitev sredstev podjetnika iz sistema DDV - prodaja zasebnih sredstev - prodaja sredstev v okviru opravljanja podjetniške dejavnosti - prevalitev naknadno odmerjenega DDV na kupca - določitev dolgovanega DDV, kadar se stranki glede DDV nista ničesar dogovorili
Prodaja osebnega premoženja podjetnika ni predmet DDV le, če podjetnik take prodaje ne opravi v okviru opravljanja svoje gospodarske dejavnosti, temveč v okviru upravljanja svojega osebnega premoženja.
Da je revident s spornimi zemljišči objektivno gledano ravnal kot podjetnik po presoji Vrhovnega sodišča dokazuje to, da je revident kupil zaokrožen zemljiški kompleks, na katerem je nato zgradil trgovski center, da je na spornih zemljiščih izvajal pripravljalna dela za gradnjo trgovskega centra ter končno tudi sama gradnja trgovskega centra na teh parcelah. Takšna ravnanja niso ravnanja upravljanja osebnega premoženja. Na to, da je revident s spornimi zemljišči ravnal kot ravna podjetnik s podjetniškim premoženjem, pa končno izhaja tudi iz ugotovitve, da sta bili sporni zemljiški parceli nujen pogoj za izgradnjo trgovskega centra. Že iz te fizične povezanosti spornih zemljišč z ostalimi predmeti prodaje (nespornimi zemljišči in zgradbo) logično izhaja, da revident z njimi niti ni mogel ravnati drugače kot s preostalimi predmeti prodaje, s katerimi pa je nesporno ravnal kot podjetnik in jih kot tak tudi prodal. Zaradi navedenega Vrhovno sodišče v celoti pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da za enoten kompleks zemljišč ne moreta veljati dva različna davčna režima.
V obravnavanem primeru je višina odmerjenega DDV, ki je bil obračunan od zneska kupnine, pri čemer ni bilo ugotovljeno, da se je revident s kupcema kaj dogovoril glede DDV, pravilna in zakonita le, če ima revident možnost od kupcev izterjati naknadno odmerjeni DDV. Če te možnosti nima, mu je bil davek odmerjen v previsokem znesku in mora biti znižan na takšno raven, kot da bi bil davek že zajet v dogovorjeni ceni.
KMETIJSTVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU
VS1015202
Direktiva 2009/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2009 o izkoriščanju in trženju naravnih mineralnih vod člen 8, 8/2. Pravilnik o naravni mineralni vodi, izvirski vodi in namizni vodi člen 12, 12/4. ZKme-1 člen 80. ZS člen 113a, 113a/6. ZPP člen 208.
dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - priznanje označbe naravne mineralne vode - razlaga direktive - razlaga pojma „naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira“ - isti podzemni vodni vir - druga vrtina - enake značilnosti vode v okviru naravnih nihanj - vprašanje za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije - vezanost predložitvenega sodišča na odločitev o predhodnem vprašanju
Za odločitev o priznanju naravne mineralne vode z imenom R je ključna in obvezna ugotovitev ali ima voda, katere priznanje se zahteva, glede na merila iz Priloge I k Direktivi 2009/54/ES enake značilnosti, ki so stalne v okviru naravnih nihanj kot jih ima naravna mineralna voda, ki se že trži pod imenom D.
ZDDV-1 člen 63, 68, 69. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 168. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/3.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek na dodano vrednost (DDV) - vstopni DDV - odbitek vstopnega DDV - obdavčljive transakcije - ekonomska aktivnost - holding - investicijske nepremičnine - predlog za postavitev vprašanja za predhodno odločanje - dokazno breme na revidentki - objektivni dokazi, ki izkazujejo, da bo nepremičnina namenjena za ekonomsko dejavnost
Davčna zavezanka (revidentka) mora na poziv upravnega organa z objektivnimi dokazi dokazati, da bodo nepremičnine uporabljene za namen njene dejavnosti, od katere se plačuje DDV, oziroma da je konkretna nepremičnina primerna za ekonomsko izkoriščanje, če uveljavlja vračilo vstopnega DDV.
Revidentka kot holding družba nima pravice do odbitka vstopnega DDV, poleg tega pa ni uspela izkazati, da je pridobila nepremičnine za potrebe svoje z DDV obdavčljive gospodarske dejavnosti, torej ni izkazala neposredne in takojšnje povezave z izstopnimi gospodarskimi transakcijami, za katere se sicer prizna pravica do odbitka, oziroma ni izkazala, da so kupljene nepremičnine primerne za ekonomsko izkoriščanje.
Kadar so blago ali storite, ki jih pridobi davčni zavezanec, uporabljeni za potrebe z DDV plačila oproščenih transakcij oziroma gre za blago ali storitve, ki ne spadajo na področje uporabe DDV, se ne more pobrati izstopnega davka niti odbiti vstopnega davka.
Vrhovnemu sodišču ni treba postaviti vprašanja za predhodno odločanje, če lahko na podlagi sodne prakse SEU prepričljivo razlaga pravila EU o sistemu DDV in jih uporabi neposredno oziroma preko konsistentne razlage, ne da bi pri tem tvegalo drugačna stališča v okoliščinah, kot so okoliščine tega primera, v drugih državah članicah EU, saj takšna njihova uporaba v obravnavanem primeru ne dopušča prostora za noben razumen dvom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV - OBLIGACIJSKO PRAVO - PREDHODNO ODLOČANJE SEU
VS4002630
ZPP člen 339, 339/2-8, 339/2-14. ZM člen 1, 2, 2/1, 107, 108, 108/1. ZplaP člen 13, 13/1, 13/1-2, 13/2, 13/3, 15. Navodilo o unovčenju menic pri bankah (2003) točka 11, 11/1. ZS člen 113a. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/2.
menica - trasirana menica - lastna menica - predhodno odločanje SEU - predhodno vprašanje SEU - postavitev prehodnega vprašanja SEU
Po določbi 1. člena ZM mora trasirana menica (med drugim) vsebovati (2) nepogojno nakazilo, naj se plača določena vsota denarja in (3) ime tistega, ki naj plača (trasat). Sporna menica vsebuje nepogojno nakazilo, naj se plača 1,575.279,59 EUR, ne vsebuje pa imena tistega, ki naj plača. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZM se taka menica ne šteje za trasirano menico. Teorija v zvezi s pomanjkljivostmi menice govori o nenadomestnih in nadomestnih sestavinah menice. Prve, med katere sodi tudi zgoraj omenjena, povzroči njeno neveljavnost.
V prvem odstavku 11. točke Navodil o unovčenju menic pri bankah (2003) je določeno, da banka unovči menico na podlagi naloga za plačilo imetnika transakcijskega računa, ki je menični dolžnik, da dovoljuje izplačilo meničnega zneska v breme svojega transakcijskega računa. Navodilo predpostavlja veljavnost menice in določa le dodaten pogoj za njeno unovčenje. Ob neveljavni menici nima nalog za njeno plačilo nobenega pomena. Ne pomeni samostojne podlage za plačilo zneska, navedenega v nalogu.
ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO - PREDHODNO ODLOČANJE SEU
VS0017274
Direktiva 72/166/EGS Sveta z dne 24. aprila 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti, pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti člen 3, 3/1. ZOZP člen 15. ZVCP-1 člen 134. Zavarovalni pogoji AO plus člen 1. Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO) člen 1.
zavarovalna pogodba - obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti – obseg zavarovalnega kritja - direktiva o zavarovanju avtomobilske odgovornosti – razlaga direktive – pojem uporaba vozila - škoda zaradi uporabe traktorja – odločba SEU
Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je s sodbo z dne 4.9.2014, v zadevi C-162/13, na katero so sodišča v Republiki Sloveniji upoštevaje določbo 113. a člena Zakona o sodiščih (ZS) vezana, razsodilo, da pojem „uporaba vozila“ iz 3. člena Direktive Sveta 72/166/EGS z dne 24. aprila o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (v nadaljevanju Direktiva) zajema vsakršno uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila. Sodba s takšno opredelitvijo pojma uporabe vozila določa meje oziroma obseg škod, v katerih je zagotovljeno zavarovalno kritje domačih zavarovalnic, nedvomno pa predstavlja tudi odmik od dosedanjih stališč v istovrstnih primerih v slovenski sodni praksi. Na ta način določa tudi spremenjen okvir in smer materialnopravne presoje pravno odločilnih vprašanj tudi v predmetni zadevi. Pojem uporabe vozila tako vsaj na prvi pogled ni mogoče omejiti na uporabo vozila v cestnem prometu oziroma v prometni situaciji. V konkretnem primeru se sicer Zavarovalni pogoji AO plus tožene stranke v 1. členu omejujejo na škodo nastalo v prometni nesreči vozniku, vendar pa upoštevaje omenjeno vezanost na sodbo SEU, ki podaja razlago omenjene Direktive „uporabe vozila“, ki ni omejena na pojem prometne nezgode oz. uporabe vozila v prometu, temveč širše na opravljanje njegove običajne funkcije (v primeru traktorja torej nedvomno tudi delovne funkcije kot kmetijskega, torej delovnega stroja), ti več ne morejo predstavljati ustrezne materialnopravne podlage za odločitev.
Direktiva 2009/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2009 o izkoriščanju in trženju naravnih mineralnih vod člen 8, 8/2. ZS člen 113 a, 113 a/3.
prekinitev postopka - postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (SEU) - priznanje označbe naravne mineralne vode - razlaga direktive - naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira - druga vrtina - isti vodonosnik
Prekinitev postopka zaradi odstopa vprašanja o razlagi drugega odstavka 8. člena Direktive 2009/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2009 o izkoriščanju in trženju naravnih mineralnih vod Direktive 2000/26/ES v predhodno odločanje Sodišču Evropske unije.
Direktiva 2000/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. maja 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki spreminja Direktivi Sveta 73/239/EGS in 88/357/EGS (Četrta direktiva o zavarovanju avtomobilske odgovornosti) člen 6.
predhodno vprašanje Sodišču Evropske unije - razlaga direktive - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - prekinitev postopka - obseg zavarovalnega kritja - pojem uporaba vozila - škoda zaradi uporabe traktorja - delo v skednju
Prekinitev postopka zaradi odstopa vprašanja o razlagi Direktive 2000/26/ES v predhodno odločanje Sodišču Evropske unije.