Ker od leta 1986 dalje tožnik ni mogel biti v dobri veri glede zemljišča, ki presega tisto, za kar je bilo v pravdi P 23/87 (prej P 57/86) kot predhodno vprašanje ugotovljeno, da je priposestvoval, je nepomembno za odločitev, kdo je kosil travnati del zemljišča: tožnikova morebitna košnja namreč ne pomeni njegove dobre vere, da je lastnik travnatega dela zemljišča. Enako velja za današnje uživanje celotnega zemljišča ter tudi za nesporni dejstvi, da je toženec tožniku že po letu 1986 pomagal pri betoniranju opornega zidu za vrt in da je posadil ciprese okrog zemljišča, ki ga je izvedenec odmeril do točke C3. Ker takrat ni bil več v dobri veri, samo posest ne more privesti do priposestvovanja.
Zaslišanje bančnih uslužbencev, ki nesporno niso sodelovali pri sklenitvi Kreditne pogodbe, niti ne delajo v poslovalnici, kjer je bila sklenjena, ni primerno dokazno sredstvo za dokazovanje izpolnitve pojasnilne dolžnosti banke. Treba je ugotoviti oziroma dokazati, kaj konkretno je bilo ob sklepanju Kreditne pogodbe pojasnjeno tožnikoma in ne kakšna navodila naj bi banka dajala svojim uslužbencem.
Ker iz priloženih dokazil tudi po oceni pritožbenega sodišča, ne izhaja noben razlog po 24. členu ZIKS-1, torej tudi ne uveljavljeni razlog, da je v obsojenčevi ožji družini kdo huje bolan in je nujno potrebna obsojenčeva pomoč (pri čemer morata biti oba pogoja podana kumulativno), je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi obsojenčeve prošnje pravilna in zakonita.
Odveč je razprava o potrebnosti izvedenca s področja medicinske stroke, upoštevaje, da je sodišče prve stopnje zgolj pravilno presodilo, da zahtevani pogoj o nujni potrebnosti pomoči obsojenca hudo bolnemu očetu, iz dokazil, ki jih je obsojenec predložil, ne izhaja.