Ob izhodišču, da se predpostavke za veljavnost zavezovalnega pravnega posla presojajo po pravilih obligacijskega prava, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da so sporne nepremičnine v času sklenitve sporazuma o zavarovanju terjatve obstajale, zato predmet obveznosti (izpolnitveno ravnanje) po sporazumu ni bil nemogoč ali nedopusten (35. in 37. člen OZ). Tožnik ni uveljavljal drugih ničnostnih razlogov. Tudi pritožbeni poudarek, da so bile hipotekarno obremenjene nepremičnine, ki sodijo v sklop zaščitene kmetije, ne terja drugačne presoje. Javnopravne omejitve, katerih cilj je zagotavljanje delovanja kmetij ter preprečevanje drobitve kmetijskih zemljišč, veljajo (le) v primeru dedovanja in pravnoposlovnih razpolaganj, ki so podlaga za pridobitev lastninske pravice. Ker je šlo v obravnavanem primeru za razpolaganje nelastnika, pa razlogi, ki se nanašajo na veljavnost zavezovalnega pravnega posla, na podlagi katerega je bila ustanovljena hipoteka, niti niso pravno odločilni.
Sodišče druge stopnje še pripominja, da je poleg tega po njegovi oceni na podlagi ugotovljenih dejstev v predmetni zadevi in glede na trditve tožnika podan tudi zakonski dejanski stan iz 3. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot (navedene predpostavke so naštete alternativno).
To pomeni, da je tožnik toženki že ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje odplačal za 80,51 % višji znesek, kot bi ji, če bi ostali ročnost kredita in višina anuitet ves čas nespremenjeni. To pa je razmerje, za katerega je mogoče reči, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval (toženec po pogodbi tudi ni imel možnosti konverzije). Zato je nepoštenost pogoja in posledično ničnost celotne pogodbe podana tudi iz tega razloga.