V skladu s 5. točko prvega odstavka 28. člena navedene Najemne pogodbe lahko lastnik stanovanja (tožnik) iz krivdnih razlogov odpove Najemno pogodbo, če najemnik oziroma osebe, ki z njim stanujejo, z načinom uporabe stanovanja pogosto grobo kršijo temeljna pravila sosedskega sožitja določena s hišnim redom ali če z načinom uporabe huje motijo druge stanovalce pri njihovi mirni uporabi stanovanja, kot to enako določa 5. točka prvega odstavka 103. člena SZ-1.
Rezervni sklad ima pravno naravo skupnega namenskega premoženja. Na ta način se zbirajo finančna sredstva za bodoče izdatke v zvezi s stavbo v etažni lastnini, med drugim za stroške z vzdrževanjem skupnih delov.
Ker so bila poravnavi vtoževanega zneska namenjena sredstva rezervnega sklada in ker so ta sredstva zadoščala za celotno poplačilo opravljenih vzdrževalnih del, bi morala upravnica te stroške v celoti pokriti iz rezervnega sklada.
Ugovor je obrazložen, kadar dolžnik (v predmetni zadevi toženka) navede pravno pomembna dejstva, ki lahko povzročijo zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična, in zanje predloži dokaze. Dolžnik torej mora zatrjevati pravno pomembna dejstva, na podlagi katerih bi bil lahko tožbeni zahtevek zavrnjen, če bi se izkazala za resnična. Trditve o takšnih dejstvih morajo biti konkretne in določne.
Ob tem, ko pritožnik, ki se pripravljalnega naroka in naroka za prvo glavno obravnavo, kjer so se izvajali dokazi, ni udeležil, priznava, da je bil pravilno vabljen na narok dne 13. 12. 2023 in da je vabilo prejel, upoštevaje, da pritožbeno ne trdi, da je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, odločitev, da se toženca ne zasliši, kar omogoča drugi odstavek člena 258 ZPP, ne pomeni, da mu ni bilo pravilno omogočeno učinkovito varstvo pravic oz. sodelovanje v postopku. Toženec se sodnemu vabilu za zaslišanje ni odzval po svoji krivdi, zato se tudi ne more sklicevati na zatrjevano kršitev pravice do izjave in na smiselno zatrjevano kršitev pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave RS.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil predmet glasovanja na glasovnici le način financiranja vzdrževalnih del, ki so bila predhodno že sprejeta v načrtu vzdrževanja. Takšen zaključek prvostopenjskega sodišča je rezultat dokazne ocene predloženih listinskih dokazov, česar toženka s pritožbo v sporu majhne vrednosti ne more izpodbijati. Dokazno oceno je mogoče grajati, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP ali, če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v sporu majhne vrednosti.
Ni moč pritrditi pritožbenemu očitku, da je sodišče napačno uporabilo določilo 104. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1). Citirane določbe prvostopno sodišče z razlogom (pravilno) ni uporabilo kot materialnopravne podlage pri odločanju, saj je najemno razmerje, sklenjeno za določen čas, prenehalo (24. 11. 2023). Zahtevano pravno varstvo se nanaša na izpraznitev stanovanja po pravilno uporabljenem členu 111 SZ-1, ki ga toženec zaradi nepodaljšanja najemne pogodbe (kar pritožbeno ni sporno) zaseda nezakonito, in ne na odpoved najemnega razmerja.
Pri upravljanju nepremičnin s položajem skupnega dela stavbe je, tako kot pri vsakem skupinskem odločanju, treba upoštevati nekaj splošnih načel. Bistveno za skupno odločanje je, da o zadevah skupnosti udeleženci skupnost drug drugemu (jasno in navzven spoznavno) izrazijo svojo voljo glede predmeta skupnosti.
Neupoštevne so tudi pritožbene navedbe v zvezi z domnevnim ustnim dogovorom med sedanjimi etažnimi lastniki. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na drugi odstavek 19. člena ZVEtL-1, ki določa: "Pravni naslov je po tem zakonu listina o pravnem poslu ali pravnomočna odločba [poudarilo pritožbeno sodišče] sodišča ali drugega pristojnega državnega organa, s katero se v korist pridobitelja in v breme zemljiškoknjižnega lastnika vzpostavlja, ugotavlja ali prenaša lastninska pravica na posameznem delu stavbe." Ustni dogovor ni veljavni pravni naslov v smislu 19. člena ZVEtL-1, zato je sklicevanje nasprotnega udeleženca na domnevni ustni dogovor v tem postopku neupoštevno. Prav tako je sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu pravilno pojasnilo, da postopek vzpostavitve etažne lastnine po ZVEtL-1 ni ovira, da ne bi mogli udeleženci postopka pozneje v pravdnem postopku uveljavljati svojih pravic (primerjaj 35. člen ZVEtL-1).