Zakon za prodajalno na mejnem prehodu postavlja dva pogoja: prvi je, da gre za prodajalno na območju mejnega prehoda, drugi pa je, da se blago prodaja potnikom. Pogoja nista določena alternativno, temveč morata biti izpolnjena kumulativno.
Storilčeva zagovornica prosi, da se storilca oprosti plačila sodne takse za pritožbeni postopek, ker je prejemnik denarne socialne pomoči in plačila sodne takse finančno ne bi zmogel. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je bilo v postopku o prekršku ugotovljeno, da je storilec v nasprotju z izdano odločbo ZGS posekal 78 najboljših hrastovih dreves, kar znaša 189,67 ㎥ lesne mase, posekan hrastov les pa na trgu dosega zelo visoke cene, tudi do 500,00 EUR/㎥, kar kaže na to, da je šlo za naklepno dejanje iz koristoljubja. Glede na ugotovljeno je pritožbeno sodišče presodilo, da bi bila oprostitev plačila sodne takse v konkretnem primeru v nasprotju z namenom tega instituta, ki je, da se socialno šibkim upravičencem omogoči dejanski dostop do sodišč in uveljavljanje pravnih sredstev, zato je odločilo, da mora storilec plačati sodno takso za pritožbeni postopek.
Pritožba pravilno opozarja, da avtomat za napitke ni javna infrastruktura, saj je v zasebni lasti in namenjen prodaji pijač. Zato ni izpolnjen eden od zakonskih znakov prekrška po 16 členu ZJRM-1.
Zakonski znak prekrška po petem odstavku 19. člena ZPrCP je, da storilec v treh dneh od njene izdaje ni upošteval odredbe o odstranitvi zapuščenega vozila. V opisu dejanja v plačilnem nalogu je zgolj povzeta zakonska določba, ni pa konkretno navedeno, kdaj je bila odredba izdana, da bi bilo mogoče preveriti, ali je ta zakonski znak izpolnjen (da so do dneva, ko naj bi bil prekršek storjen, minili trije dnevi od izdaje odredbe).
Sodišče prve stopnje (in pred tem prekrškovni organ) sta ugotovila, da je storilec kot voznik motornega vozila vozil pod vplivom alkohola, in sicer je imel v organizmu (ob upoštevanju odstopanja naprave v njegovo korist) 0,51 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Storilec je bil zato spoznan za odgovornega storitve prekrška po 3. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, na tej pravni podlagi sta mu bili izrečeni v zakonu predpisani sankciji.
Glede na navedeno storilec ne more biti spoznan za odgovornega tudi za prekršek po desetem odstavku 45. člena ZPrCP, ki naj bi ga storil s tem, da hitrosti in načina vožnje ni prilagodil svojim vozniškim sposobnostim oziroma dejstvu, da je vozil vozilo v cestnem prometu, ko je imel v organizmu 0,51 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Če bi sodišče to dejstvo (storilčevo vožnjo vozila v cestnem prometu, ko je imel v organizmu 0,51 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka) upoštevalo tudi kot okoliščino, kateri storilec ni prilagodil hitrosti in načina vožnje in ga (posledično) spoznalo za odgovornega storitve še za prekršek po desetem odstavku 45. člena ZPrCP, bi bil storilec zaradi vožnje vozila v cestnem prometu pod vplivom alkohola kaznovan dvakrat.
Tako kot prekršek vožnje vozila v cestnem prometu pod vplivom alkohola nad dovoljeno mero (po določbah drugega odstavka 105. člena ZPrCP) je tudi prekoračitev najvišje dovoljene hitrosti vozila samostojen prekršek (določbe 46. člena ZPrCP).
Drugačno dejansko stanje kot je bilo ugotovljeno v odločbi o prekršku, namreč lahko sodišče ugotovi le na podlagi izvedenega dokaznega postopka.
V zvezi s trditvami storilca, da mu odločba nikoli ni bila vročena in ni bil seznanjen s konkretnim postopkom avstrijskega prekrškovnega organa, pritožbeno sodišče po pregledu spisovnega gradiva ugotavlja, da iz k potrdilu iz člena 4 Okvirnega sklepa Sveta 2005/214/PNZ priložene fotokopije vročilnice I (l. št. 12 spisa) izhaja, da je odločba o prekršku bila storilcu A. A. vročena na naslov, ki je naslov stalnega prebivališča storilca kot tudi naslov za vročanje.
Pri tem iz izpostavljene javne listine (vročilnica) izhaja, da je bila vročitev opravljena dne 7.9.2022. Pritožba vsled navedenemu neutemeljeno zatrjuje, da storilcu predmetna odločba o prekršku ni bila vročena. S pavšalnimi navedbami, da nikoli ni prejel nobene odločbe prekrškovnega organa iz Avstrije ter da se zoper njo ni mogel izjasniti, storilec ne more izpodbiti resničnosti dejstev, ki izhajajo iz javne listine.
Prav tako ne more uspeti z navedbo, da podpis na vročilnici ni njegov in da je bil tistega dne v službi ter zato pošte sploh ni mogel prevzeti. Dejstva, da je bila vročilnica podpisana z njegovim imenom in priimkom ter podpisom, namreč ne more izpodbiti z dokazi, ki jih je predložil, t.j. z izpisom evidence o delovniku, saj bi lahko nepristnost podpisa dokazal le s postavitvijo izvedenca za forenzično preiskovanje pisav, česar pa storilec ni predlagal. Ker pa iz vročilnice izhaja, da je bila vročitev opravljena 7.9.2022, in da je vročilnico podpisal A. A., je bil torej slednji obveščen o pravici izpodbijanja odločbe in o rokih za takšno pravno sredstvo, česar v ustreznih rokih ni zahteval. Zato o kršitvi pravice do obrambe, ki jo storilec smiselno uveljavlja v pritožbi, ni mogoče govoriti.
V skladu z namensko razlago mora biti iz pogodbe o varovanju ali njenega dodatka razvidno, kdo sodeluje pri istem naročniku za varovanje iste stvari ali povedano drugače z vidika naročnika je bistveno, da je obveščen o sodelovanju drugih izvajalcev zasebnega varovanja, ker je razpolaganje z varnostno - nadzornim centrom nujen in logičen tehnični pogoj za opravljanje storitev zasebnega varovanja, kajti neposredna povezava varnostnika na terenu z dežurnim operaterjem v varnostno - nadzornem centru je sestavni del varovanja.