Pritožnik izpostavlja, da je glede na 16. točko prvega odstavka 2. člena ZCestn elektronska vinjeta na registrsko označbo in državo registracije vozila, katerega največja dovoljena masa ne presega 3.500 kg, ne glede na največjo dovoljeno maso priklopnega vozila, vezana časovno omejena pravica do uporabe cestninske ceste.
Vendar pa s poudarjanjem definicije elektronske vinjete ne prepriča pritožbenega sodišča v napačnost razlage sodišča prve stopnje glede zakonskega znaka "vožnja brez veljavne elektronske vinjete". Določenost v zakonu namreč zahteva, da so abstraktni znaki prekrška konkretizirani do te mere, da ne puščajo negotovosti in da ne dopuščajo arbitrarnosti oziroma samovolje pri presoji, ali je določeno dejanje prekršek. Pojem (ne)veljavnosti vinjete iz določbe prvega odstavka 50.a člena ZCestn je širok in ga je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo v skladu z namenom zakona, ki je v tem, da se za uporabo cestninske ceste plača ustrezno nadomestilo v obliki cestnine. Pritožbeno sodišče ob blanketnosti navedene določbe ZCestn ter neopredelitvi pojma neveljavna elektronska vinjeta v preostalih določbah ZCestn pritrjuje sodišču prve stopnje, da za presojo znakov tega prekrška ne zadošča zgolj jezikovna razlaga norme, temveč je potrebno uporabiti tudi namensko razlago, ki pa vzbuja negotovost, ali se po tej določbi za prekršek kaznuje tudi posameznik, ki za uporabo cestninske ceste plača cestnino z nakupom vinjete, na kateri je prišlo do pomote pri zapisu registrske številke vozila, za katerega je posameznik vinjeto kupil. Izhajajoč iz namena zakona je zato potrditi sklepanje sodišča prve stopnje, da se za prekršek po tej določbi kaznuje tisti posameznik, ki sploh nima vinjete za določen cestninski razred ali mu je veljavnost vinjete potekla, medtem ko za posameznika, ki je uporabljal elektronsko vinjeto z napačnim podatkom o registrski številki vozila in je očitno, da je vinjeta bila kupljena prav za to vozilo, le da je pri delu zapisa registrske številke prišlo do pomote, takšnega jasnega sklepa ni mogoče napraviti, saj nikjer v zakonu ni določeno, da bi se kot neveljavna štela tudi vinjeta z napačno oznako registrske številke.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da utemeljen sum izhaja iz vsebine obdolžilnega predloga ter zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti saj je glede na predložene dokaze verjetnost, da je obdolženec ta prekršek dejansko storil, večja od verjetnosti, da ga ni storil.
Pritožnik zatrjuje, da ni slišal, da mu je bil strokovni pregled odrejen, vendar s temi trditvami zatrjuje dejstva, ki jih v ugovoru ni zatrjeval (vpogled v l. št. 18 spisa). Ker ne izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje, jih pritožbeno sodišče v predmetnem pritožbenem preizkusu ne more upoštevati (tretji odstavek 157. člena ZP-1).
Iz obravnavane odločbe izhaja, da storilec kot odgovorna oseba v določenem roku pristojnim tujim organom ni sporočil podatkov o tem, kdo je 2. 5. 2022 ob 11.38 uri v kraju Söding-Sankt Johann upravljal z vozilom reg. št. ... .
Pritožnik zatrjuje, da se navedena odločba o prekršku tujega prekrškovnega organa z dne 25. 1. 2023 ne nanaša nanj ter v zvezi s tem izpostavlja, da ima on davčno številko ...0, dejanski lastnik in uporabnik avtomobila reg. št. ... pa je A. A., sin pritožnika, ki je do leta 2024 opravljal dejavnost prevozništva kot s.p.
Pritožba pravilno opozarja, da poleg B. B. (EMŠO ..., davčna številka ..., stanujoč ...), obstaja tudi A. A. (EMŠO ..., davčna številka ..., stanujoč ...), ki je do dne 31. 1. 2024 bil vpisan v sodni register kot A. A. s.p., ... .
Ob tem, ko iz vsebine te odločbe izhaja še, da se nanaša na odgovorno osebo pravne osebe, ker le ta ni sporočila podatkov o vozniku vozila reg. št...., iz izpiska Ajpes pa, da je imel A. A. s.p. davčno številko ..., pritožbeno sodišče zaključuje, da je pritožnik uspel vzbuditi dvom v pravilnost ugotovljene identitete osebe, zoper katero se tuja prekrškovna odločba prizna in izvrši.
Temeljni namen pravice iz 25. člena URS je namreč ta, da lahko posameznik z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje interese ter doseže odpravo ali razveljavitev izpodbijanega akta (ne pa zagotovitev pravice do vložitve pravnega sredstva). Zakonska določitev procesnih predpostavk oziroma možnosti, da sodišče pravno sredstvo zavrže že iz procesnih razlogov, brez vsebinske odločitve, lahko pomeni omejitev pravice do pravnega sredstva ali pa zgolj določitev načina njenega uresničevanja (15. člen URS). Od narave konkretno presojane zakonske ureditve je odvisno, ali omejevanje svobodnega ravnanja strank prekrškovnega postopka in procesna sankcija za nastalo formalno pomanjkljivost pomenita določitev načina uresničevanja pravice ali omejitev same človekove pravice.
Pritožbeno sodišče ob presoji prvega odstavka 151. člena ZP-1 ocenjuje, da gre zgolj za določitev načina uresničevanja pravice do pritožbe in ne za njeno omejitev, saj izpostavljena ureditev na samo vsebino procesne pravice do pritožbe ne učinkuje tako, da dolžnik ne bi več mogel biti nosilec pravice do pravnega sredstva, da mu pravno sredstvo ne bi bilo zagotovljeno ali da z njim ne bi mogel učinkovito braniti svojih pravic.
Ker so prekrški del kaznovalnega prava, morajo biti storilcu, glede na sodno prakso ESČP in številne judikate Vrhovnega sodišča RS, tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. Ne glede na določbo drugega odstavka 55. člena ZP-1 (prekluzija) in čeprav je v postopku po prvem odstavku 8. člena ZPrCP na storilcu breme, da s predložitvijo razbremenilnih dokazov izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, je sodišče vezano na načelo materialne resnice iz 68. člena ZP-1, kar pomeni, da mora (razen v primeru storilčevega priznanja) po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, posledično mora izvesti vse tiste dokaze, ki se v konkretnem primeru izkažejo za materialnopravno relevantne. Cilj postopka o prekršku je namreč pravno pravilna in zakonita odločitev o obstoju ali neobstoju prekrška.
Očitno sodišče je podvomilo v to, da je storilec storil prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, saj je pred izdajo izpodbijane sodbe preverilo, ali ima v Republiki Sloveniji izdano veljavno vozniško dovoljenje in ugotovilo, da ima storilec izdano zgolj dovoljenje za začasno prebivanje in čeprav je razpolagalo s podatkom, da je storilec državljan Republike Hrvaške (navedeno izhaja že iz obvestila prekrškovnega organa storilcu z dne 17. 4. 2023), tega pravno odločilnega dejstva (ali ima storilec morda tuje vozniško dovoljenje) ni do konca raziskalo.
Storilec je pritožbi priložil kopijo vozniškega dovoljenja Republike Hrvaške, ki je izdano na ime storilca in ima številko 000 (gre za isto številko, kot je navedena na izpisu iz evidence kazenskih točk za storilca z dne 17. 8. 2023). V skladu z načelom materialne resnice je pritožbeno sodišče ta dokaz sprejelo. Gre za dokaz o dejstvu, ki je odločilnega pomena za pravilno in zakonito odločitev o prekršku po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, saj ima za posledico ustavitev postopka o prekršku, ker prekršek storilcu ni dokazan.
Razlogi sodišča prve stopnje, da je podana kršitev po 9. točki 186. člena ZSKZDČEU-1 in da ta narekuje zavrnitev pobude za vložitev predloga za priznanje in izvršitev denarne sankcije v drugi državi članici EU, so nejasni, saj zato, ker stranki ni bila v prevodu vročena odločitev Višjega sodišča v Kopru Prp 101/2023 z dne 30. 3. 2023, ni mogoče zaključiti, da stranka ni bila obveščena o pravici in rokih za vložitev pravnega sredstva.
Četudi je upoštevati, da z ugoditvijo pobudi in vložitvijo predloga za priznanje in izvršitev odločbe prekrškovnega organa Republike Slovenije v drugi državi članici EU sodišče potrjuje pravilnost izvedenega postopka v Republiki Sloveniji in jamči, da so storilcu v postopku o prekršku bile zagotovljene vse procesne pravice po pravu Republike Slovenije, predvsem pravica do uporabe lastnega jezika v postopku in pravica do učinkovitega pravnega sredstva, je ugotoviti, da mora glede zagotovitve učinkovitega pravnega sredstva sodišče v obrazcu iz Priloge 10 potrditi le, da je v primeru, če je bila odločba izdana v pisnem postopku, oseba bila osebno ali prek zastopnika pooblaščenega po pravu države izdaje obveščena o pravici in rokih za vložitev pravnega sredstva. Zato zaključki sodišča prve stopnje o izvotlitvi pravice do pravnega sredstva (ter s tem kršitvi 25. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic) stranki, ki je zoper prevedeno odločbo vložila redno pravno sredstvo po zagovorniku, v zvezi s katerim ni bilo dvoma, da razume slovenski jezik, le razlogi za njegovo zavrnitev ji niso bili sporočeni v prevodu, presegajo okoliščine, ki jih mora sodišče prve stopnje ugotavljati glede na 196. v povezavi s 197. členom ZSKZDČEU-1.
Prekršek zoper varnost cestnega prometa je torej v konkretnem primeru bil ugotovljen z uporabo tehničnih sredstev. Kot je pravilno storilcu pojasnilo sodišče prve stopnje, se v tem primeru PN izda na podlagi prvega odstavka 57. člena ZP-1.
Pritožba se vsled navedenemu neutemeljeno zavzema, da bi storilcu pred izdajo PN morala biti zagotovljena pravica do izjave ter da bi PN moral vsebovati tudi opis dejanja.
Glede na tretji odstavek 57. člena ZP-1, ki določa vsebino PN, se pritožba tudi neutemeljeno zavzema, da bi v zvezi z meritvijo hitrosti moral biti sestavljen uradni zapisnik v skladu s pravili člena 55 ZP-1, ki bil vseboval zaporedno številko in iz katerega bi izhajal pouk storilcu o privilegiju zoper samoobtožbo.
Višje sodišče se strinja s pritožnikom, da ni bila podana istočasnost nevarnosti in odvračanja nevarnosti kot ena od predpostavk upravičljive skrajne sile. Odvračanje nevarnosti ni potekalo istočasno z obstojem nevarnosti, saj storilka vožnjo do urgentne travmatološke klinike ni opravila neposredno po poškodbi, ampak šele naslednji dan. Poleg tega po presoji višjega sodišča tudi ni obstajala nevarnost za zdravje, telo in življenje poškodovanke, ki jo je storilka prevažala, saj se je storilkina hči (takrat stara 35 let) v zvezi s poškodbo gležnja posvetovala na Urgentni službi ZD D., kjer so ji svetovali RTG slikanje in jo napotili na Urgentno travmatološko ambulanto UKC Ljubljana, očitno pa niso ocenili, da je treba poškodovanko tja odpeljati z reševalnim vozilom; čas prevoza pa tudi ni vplival na potek zdravljenja, saj je bilo zdravljenje odvisno od diagnoze. Posledično višje sodišče ugotavlja, da pogoji za obstoj upravičene skrajne sile niso podani.