Ob upoštevanju razlogov v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke, to je, da je obdolženec v postopku s policisti bil sposoben stati, se pogovarjati s policisti in podpisati zapisnik, ni mogoče potrditi zaključka sodišča prve stopnje, da se mu dvom v obdolženčevo prištevnost ni pojavil, saj te razloge sodišče prve stopnje gradi na strokovnih zaključkih (...ker je obdolženec lahko stal, se pogovarjal in podpisal zapisnik, ni dvoma v njegovo prištevnost...), za katere pa nima ustreznega znanja. Zakaj sodišče prve stopnje, kljub trditvam zahteve za sodno varstvo glede dvoma v prištevnost obdolženca, podanemu predlogu za postavitev izvedenca medicinske stroke in ugotovitvam, da je obdolženec v času prekrška imel 1,54 mg alkohola v litru izdihanega zraka, v postopku s policisti pa opotekajočo hojo, zatikajoč govor in zadah po alkoholu, v obdolženčevo prištevnost ni podvomilo, tako v izpodbijani sodbi ni razumljivo obrazloženo.
Pritožba ne more biti uspešna s sklicevanjem na četrti odstavek 17. člena Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah (v nadaljevanju: Pravilnik), ki določa, da prepovedi in omejitve, označene s prometnimi znaki za prepovedi in omejitve (2200) ter posameznimi prometnimi znaki za urejanje cestnega prometa (2407, 2408, 2409, 2409-1 in 2409-2), veljajo od mesta, kjer so postavljeni, do mesta, kjer je postavljen prometni znak o njihovem preklicu, sicer pa do prvega naslednjega križišča javnih oziroma nekategoriziranih cest, ki se uporabljajo za javni cestni promet, saj je v konkretnem primeru hitrost bila omejena s prometnim znakom ime naselja (Paka pri Velenju), zato za konkretni primer velja določba desetega odstavka 17. člena Pravilnika, iz katere izhaja, da izrecna odredba, izražena s posameznim prometnim znakom za prepovedi in omejitve (2200), nameščenim na istem drogu skupaj s prometnim znakom 2434, pri vstopu v naselje velja na območju celotnega naselja, če na posameznih cestah ali njihovih delih v naselju ni z drugim prometnim znakom označena drugačna obveznost, omejitev, prepoved ali usmeritev.
Ob po sodišču prve stopnje ugotovljenem, da je v času prekrška trajal interval rdeče luči na semaforju neobičajno dolgo, da semafor deluje na podlagi zanke, pri čemer vozniki na to niso opozorjeni, storilec pa se je na glavno cesto vključil previdno in počasi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre za prekršek neznatnega pomena, saj je bil storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega, pri njem pa ni nastala nobena škodljiva posledica. Ob tem, ko iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je semafor v času prekrška pravilno deloval, pa se pritožbeno sodišče pridružuje tudi razlogom sodišča prve stopnje, da posebne okoliščine kažejo na to, da postopek zoper storilca ne bi bil smotrn.
V okviru predmetnega postopka sodišče države izvršiteljice ne sme in ne more presojati, ali je pristojni organ države izdaje dejansko stanje ugotovil pravilno. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, v katerih storilka pojasnjuje, da je tujemu prekrškovnemu organu sporočila podatke o vozniku. Vse te navedbe se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki je podlaga za izdajo odločbe o prekršku pristojnega organa države izdaje, ki je postala pravnomočna in je sodišče države izvršiteljice nanjo vezano.
Te navedbe bi storilka morala uveljavljati pred pravnomočnostjo odločbe v postopku pred prekrškovnim organom države izdaje, saj ji je bila glede na podatke spisa navedena odločba tujega prekrškovnega organa, s pravnim poukom o možnosti vložitve pravnega sredstva ter v prevodu v slovenski jezik, osebno vročena dne 31. 8. 2023.
Pritožbeno sodišče ob tem, ko pritožnica hkrati pojasni, da je stopila v stik s tujim prekrškovnim organom ter glede na to, da iz podatkov spisa izhaja, da je bila odločba tujega prekrškovnega organa storilki osebno vročena dne 9. 11. 2022 (l. št. 18 spisa), zaključuje, da je storilki v postopku pred prekrškovnim organom Republike Avstrije bila dana možnost, da se izjavi o prekršku.
V določbah 99. - 101. člena ZUP namreč ni vzpostavljena dolžnost državnih organov oziroma nosilcev javnih pooblastil, da bi stranko glede teka rokov opozarjali, da je sobota lahko delovni dan organa oziroma da bi v pravnem pouku morali navajati delovni čas prekrškovnega organa. Zato se pritožnik ne more sklicevati na nepoznavanje prava oziroma konkretno, da je ″mislil, da sobota ne šteje ‶ v z zakonom predpisan pritožbeni rok, saj v skladu s splošnim pravnim načelom (ignorantia iuris nocet) nepoznavanje prava škoduje. Gre za pravno fikcijo (neizpodbojna domneva), da posamezniki poznajo pravna pravila, zaradi česar se ne morejo izgovarjati, da pravnega pravila niso poznali. Fikcija temelji na dejstvu, da morajo biti predpisi vnaprej objavljeni tako, da so dostopni vsem, da se z njimi seznanijo (prvi odstavek 154. člena Ustave).
Pri tem iz drugega odstavka 101. člena ZUP, ki določa, da če je zadnji dan roka nedelja ali praznik Republike Slovenije ali dela prost dan v Republiki Sloveniji ali kakšen drug dan, ko se pri organu, pri katerem je treba opraviti dejanje postopka, ne dela, se izteče rok s pretekom prvega naslednjega delavnika, jasno izhaja, da se lahko rok izteče v soboto, saj je nemožnost izteka roka vezana na dejstvo, da se pri organu, pri katerem je potrebno opraviti dejanje postopka, ne dela.
Ker lahko storilec delovni čas prekrškovnega organa, pri katerem lahko odda pravno sredstvo neposredno, preveri preko spleta, prav tako pa lahko pravno sredstvo v soboto odda na pošti, takšna ureditev tudi z vidika pravice do sodnega varstva ni nesorazmerna.
V zvezi s subjektivnim elementom prekrška je sodišče prve stopnje pojasnilo, da očitno storilec pri vožnji ni bil dovolj pozoren na hitrost vožnje in na omejitev hitrosti vožnje v naselju, kjer velja splošna omejitev hitrosti vožnje na 50 km/h, s čimer je privolil v prepovedano posledico.
Glede na povzete razloge sodišča prve stopnje o storilčevi odgovornosti za navedeni prekršek je tako zaključiti, da so le ti v nasprotju s seboj, saj po eni strani sodišče prve stopnje storilcu očita premalo pazljivost (torej malomarnost), po drugi strani pa mu očita, da je privolil v prepovedano posledico (torej naklep).
Ker za obravnavani prekršek velja splošni dvoletni relativni zastaralni rok, od storitve prekrška 31. 1. 2021 pa so še pred predložitvijo zadeve v reševanje pritožbenemu sodišču že potekla 4 leta, je pregon v obravnavani zadevi bil absolutno zastaran z dnem 31. 1. 2024.
Petdnevni rok iz četrtega odstavka 192.a člena ZP-1 je prekluziven, kar pomeni, da zamuda roka povzroči procesno sankcijo zavrženja predloga. Na prekluzivno naravo roka kaže tudi določba sedmega odstavka 192.a člena ZP-1, po kateri sodišče izda sklep o nadomestnem zaporu, če se storilec ne izjavi v zakonsko določenem roku, prav tako pa na prekluzivno naravo roka kaže tudi določba prvega odstavka 192.b člena ZP-1, skladno s katero sodišče o predlogu storilca odloči, če je nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist predlagal v izjavi iz četrtega odstavka 192. a člena ZP-1.
Navedeno pomeni, da ima storilec tudi v postopku za odreditev nadomestnega zapora pravico predlagati nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist, vendar mora predlog podati najkasneje v roku petih dni od prejema obvestila sodišča o uvedbi postopka za odreditev nadomestnega zapora.
Sicer je pritrditi pritožbi, da iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo vozilo, v katerem je storilec hranil orožje, na dvorišču stanovanjske hiše, pri tem pa je ta hiša v celoti ograjena, vendar pa je hkrati potrditi tudi zaključek izpodbijane sodbe, da ob ugotovljenem, ko je storilec pištolo skupaj s strelivom hranil v toku pod volanom avtomobila, pištola ni bila hranjena skladno s pravili o hrambi orožja, ki jih določa 25. člen ZOro-1.
V zvezi z izpodbijanjem tega zaključka pritožba namreč neutemeljeno izpostavlja določbo petega odstavka 8. člena ZOro-1, ki določa, da se za nošenje orožja se ne šteje, če ima posameznik orožje pri sebi v svojih stanovanjskih prostorih oziroma znotraj svojih ograjenih nepremičnin na način, da ne vznemirja ljudi, če ni s tem zakonom drugače določeno. Navedena pravna podlaga namreč ureja posest, nošenje in prenašanje orožja,1 storilec pa je z ZSV izpodbijal svojo odgovornost v zvezi s prekrškom zaradi nepravilne hrambe orožja, ki jo ureja 25. člen ZOro-1.
Četudi prvi odstavek 14. člena ZP-1 določa, da je pravna oseba (oziroma ob upoštevanju določbe prvega odstavka 14.a člena samostojni podjetnik posameznik) odgovorna za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti storilec stori v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi, ter da se lahko te odgovornosti po tretjem odstavku ekskulpira le, če dokaže, da je bil prekršek storjen z namenom škodovanja tej pravni osebi, ali z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška, je ob dejstvu, da gre pri samostojnem podjetniku posamezniku za fizično osebo, treba upoštevati, da mora njegova odgovornost temeljiti na lastnem prispevku, ki se kaže v opustitvi dolžnega nadzorstva, s katerim bi prekršek lahko preprečila (subjektivizirana odgovornost). V nasprotnem primeru bi namreč tudi za fizične osebe veljala objektivizirana odgovornost, kar bi ne bilo skladno z vsebino in namenom določbe 27. člena Ustave Republike Slovenije ter s sistematiko ZP-1, ki odgovornost fizičnih oseb veže na konkreten prispevek k storitvi prekrška.
Kateri so tisti ukrepi, ki bi jih kršitelj v okviru dolžnega nadzorstva moral izvesti, je pravno vprašanje. Na to jasno kaže sintagma "dolžnega nadzorstva". Ne gre torej za vse objektivno možne ukrepe, ki bi prekršek lahko preprečili; takšno pravilo bi bilo ne nazadnje absurdno, saj bi tedaj že samo dejstvo, da je do prekrška prišlo, izključevalo možnost ekskulpacije po navedeni določbi. Določba govori o ukrepih, ki jih je kršitelj v skladu s pravom dolžan izvrševati, oziroma ukrepih, ki jih določen pravni predpis nalaga kršitelju. Vendar pa citirana določba sama teh dolžnosti ne določa - določba je pomensko preveč odprta, da bi lahko služila za oblikovanje abstraktnega dejanskega stanu v konkretnem primeru, saj ne pove ničesar drugega, kakor to, da se lahko kršitelj razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je pravočasno storil to, kar bi moral storiti. Kaj je tisto, kar bi moral storiti, pa iz te določbe ne izhaja. Norme dolžnega ravnanja se ne smejo vzpostavljati ex post (v obrazložitvah odločb prekrškovnih organov in sodbah sodišč). Takšno naknadno ustvarjanje pravnih pravil namreč za kršitelje ne predstavlja zgolj negotovosti glede tega, kaj morajo v prekrškovnem postopku izkazati, da bi se odgovornosti za prekršek razbremenili, temveč najprej negotovost glede tega, kako morajo sploh ravnati, da bi se odgovornosti za prekršek izognili.
Vsebino dolžnega nadzorstva, o katerem govori druga alineja tretjega odstavka 14. člena ZP-1, je torej treba iskati v določbah drugih predpisov, ki za določeno področje delovanja jasno in dovolj konkretno opredeljujejo ukrepe dolžnega nadzorstva. Ob tem pa mora biti kršitev dolžnega nadzorstva s storjenim prekrškom tudi v pravno relevantni zvezi. To pomeni, da mora biti varstveni namen norme, iz katere izhaja določeno dolžno nadzorstvo, prav preprečevanje prekrškov, kot je očitani.
Ob pravilnih razlogih izpodbijane sodbe, da je bil točen kraj storilcu znan ves čas postopka ter da mu je bilo s tem omogočeno dokazovanje, da se na tem mestu sploh ni nahajal oziroma da na tem mestu ne velja omejitev hitrosti, kot jo zatrjuje prekrškovni organ, pritotožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ne zasledi kršitve po 5. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj ob zgoraj obrazloženem, ko s spremembo kraja meritve hitrosti ni bilo poseženo v storilčevo pravico do obrambe, in ob tem, ko sta se tako storilec kot prekrškovni organ strinjala o mestu meritve ter o dejstvu, da je na PN, zapisniku o meritvi hitrosti ter opisu dejanskega stanja zapisani naslov meritve (...) očitna pomota, PN pa je bil v tem delu s I. točko izreka izpodbijane sodbe tudi spremenjen, ni mogoče zaključiti, da bi se sodba nanašala na dejanje, ki ni predmet konkretizacije prekrška.
Ker je glede prekrškov zoper varnost cestnega prometa ZPrCP specialnejši zakon od Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), so zahteve pritožnika, da bi bilo mogoče identiteto voznika ugotavljati le skladno z pogoji, ki jih določa 41. člen ZNPPol, neutemeljene. V primeru, ko enako dejansko stanje urejata dva zakona, ima namreč skladno z doktrino razlage lex specialis derogat legi generali zakon, ki ureja določeno zadevo (v konkretnem primeru je to ZPrCP), prednost pred zakonom, ki ureja le splošne zadeve (ZNPPol).
Prometni znak o nameščenih stacionarnih napravah za merjenje hitrosti je namenjen zgolj obveščanju voznikov, nikakor pa ne vpliva na pravico prekrškovnega organa izvajati meritve hitrosti. Pritožba se vsled temu neutemeljeno zavzema za zaključek, da je bila meritev hitrosti v predmetni zadevi nezakonita, ker pred mestom meritve s samodejnim merilnikom hitrosti ni bil postavljen prometni znak, ki bi opozarjal na nameščeno stacionarno merilno napravo.