ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-1, 83/2-2, 83/2-3, 84, 84/2. ZPP člen 336, 383.
dovoljenost revizije - izdaja vodnega dovoljenja - ni vrednostni spor - pomembno pravno vprašanje ni izpostavljeno - zelo hude posledice niso izkazane - nepopoln predlog za izdajo začasne odredbe
S postavljenim(a) vprašanjem(a), glede na vsebino obravnavane zadeve, revidentka ni zadostila zahtevam iz zgoraj navedene ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki se nanaša na pomembno pravno vprašanje kot pogoj za dovoljenost revizije. Ker pomembno pravno vprašanje ni pravilno izpostavljeno, tudi ne more uspeti s sklicevanjem na neenotno sodno prakso prvostopenjskega sodišča oziroma na odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega (neizpostavljenega) vprašanja.
Določbe ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev se v postopku z revizijo ne uporabljajo (336. in 383. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Navedeno velja tudi za predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga stranka vloži v revizijskem postopku (drugi odstavek 84. člena ZUS-1).
ZUS-1 člen 83, 83/2. ZV-1 člen 125, 125/1-8. ZON člen 11, 11-7.
dovoljenost revizije - vodno dovoljenje - gojenje sladkovodnih organizmov - ni denarna vrednost - vprašanja niso pomembna pravna vprašanja - se ne nanašajo na razloge sodbe - zelo hude posledice niso izkazane
Revidentka vsa tri vprašanja, s tem da prvo in drugo niti nista konkretizirani, gradi na napačnem razumevanju razlogov izpodbijane sodbe. Ključni razlog za zavrnitev vodnega dovoljenja je namreč ta, da se gojenje vodnih organizmov lahko izvaja le v prostoru, ločenem od narave. Prav to pa v obravnavani zadevi, kjer je revidentka kot prostor gojenja navedla celotno površino jezera, ni bilo izkazano oziroma zagotovljeno. Zato revidentkina vprašanja, ki niso ustrezno konkretizira in izhajajo iz napačnega razumevanja razlogov izpodbijane sodbe, za dovoljenost revizije ne zadoščajo, saj na odločitev v obravnavani zadevi sploh ne morejo vplivati.
Za izkazanost zelo hudih posledic bi morala revidentka obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanjo zelo hude, in to tudi izkazati.
ZUS-1 člen 83, 83/2-1, 83/2-3, 85, 85/1. ZKme-1 člen 85, 85/2.
dovoljenost revizije - preklic odločbe v delu priznanja naravne mineralne vode - vrednostni kriterij - pomembno pravno vprašanje ni izpostavljeno - aktivna legitimacija - zelo hude posledice niso neposredna posledica izpodbijane odločbe
Trditveno in dokazno breme za izpolnjevanje pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.
Z izpodbijanim dokončnim upravnim aktom ni bilo odločeno v zadevi, v kateri je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti.
Revident tudi ni zadostil standardu natančne in konkretne opredelitve pravnega vprašanja, ki bi bilo pomembno za odločitev v obravnavani zadevi.
Zatrjevane zelo hude posledice izpodbijane odločitve niso neposredna posledica te odločitve, temveč druge, ki pa ni predmet tega upravnega spora.
ZUS-1 člen 71, 71/2, 83, 83/2-1, 93, 93/1. ZV-1 člen 124, 124/1, 124/5. Uredba o vodnih povračilih člen 6, 8.
dovoljena revizija - vodno povračilo - odmera - bistvena kršitev določb postopka - sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč, sprejet po roku, določenem v Uredbi o vodnih povračilih - obveznost plačila vodnega povračila - sporna cena za vodno povračilo za leto 2010 - nesorazmernosti cene glede na ceno leta 2009 - neenaka obravnava primerljivih položajev - neopredelitev sodišča prve stopnje do zatrjevanih ugovorov - sklicevanje na drugi odstavek 71. člena ZUS-1
Sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč, če ga Vlada sprejme po roku, določenem v Uredbi o vodnih povračilih (Uredba), sam po sebi ni nezakonit. Pravna podlaga za plačilo vodnega povračila je namreč v prvem odstavku 124. člena ZV-1. Ker je obveznost plačila vodnega povračila predpisana z zakonom, bi bilo stališče, da lahko zgolj kasnejša določitev cene vpliva na to obveznost, v nasprotju z zakonom. Določbe, ki so zakonska podlaga za določitev cene vodnega povračila, niti določbe Uredbe se niso spreminjale.
Revidentka je v tožbi uveljavljala nesorazmernost cene po Sklepu za leto 2010 v primerjavi s ceno, določeno v Sklepu za leto 2009, zato je najprej treba opraviti presojo, ali je cena v Sklepu za leto 2010 določena zakonito, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo. Vrhovno sodišče je sicer res že v več zadevah odločalo o zakonitosti odločb o odmeri vodnega povračila, vendar so bile te zadeve drugačne od obravnavane glede vrste rabe vode in/ali spremembe višine cene v primerjavi s ceno za prejšnje leto. Ker se Vrhovno sodišče v dveh zadevah (pa tudi v zadevi X Ips 9/2013) glede na drugačno pravno podlago in revizijske ugovore ni opredelilo do ugovorov, relevantnih za obravnavano zadevo, se sodišče prve stopnje (ki je pri tem sledilo razlogom v odločbi drugostopenjskega organa) ne bi smelo nekritično sklicevati na stališča Vrhovnega sodišča v teh odločbah. Ob morebitni presoji, da je bila cena v sklepu za leto 2010 določena zakonito, pa je glede na tožbene navedbe treba opraviti še presojo utemeljenosti ugovora, ali je ob upoštevanju predpisanih meril prišlo do neenakopravne obravnave dveh primerljivih položajev. Revidentka namreč zatrjuje, da je bila cena za pristanišče, ki ga upravlja, brez razumnega razloga določena bistveno višje kot za večja pristanišča (drugi odstavek 14. člena Ustave).
ZUS-1 člen 2, 4, 5, 5/4, 36, 36/1-4. Uredba o vodnih povračilih člen 8.
vodno povračilo - sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - ni akt po 2. členu ZUS-1 in ni akt, izdan v obliki predpisa, ki bi urejal posamična razmerja po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1 - cena vodnih povračil mora temeljiti na ekonomskem vrednotenju obremenjevanja voda - primernost konkretnih cen za osnovo vodnega povračila je strokovno-tehnično in ne pravno vprašanje - zavrženje tožbe - sodno varstvo zoper odločbo, izdano na podlagi sklepa o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč
Sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč v celoti niti v izpodbijanem delu, ki se nanaša na pristanišče, kakršno upravlja pritožnica, ni akt iz 2. člena ZUS-1. Ni namreč javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim bi bilo vsebinsko odločeno o pritožničinih materialnopravno določenih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih in s tem poseženo v njen pravni položaj. Ta sklep tudi ni akt, izdan v obliki predpisa, ki bi urejal posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1). Gre namreč za akt, ki ga je Vlada RS izdala na podlagi 8. člena Uredbe o vodnih povračilih, ki na abstraktni ravni določa ceno za osnovo vodnega povračila in se ne nanaša določno na pritožnico, ampak na vse zavezance za plačilo vodnega povračila ter je bil kot tak podlaga za izdajo odločbe o odmeri vodnega povračila, ki jo je pritožnica izpodbijala s tožbo v upravnem sporu. Iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-215/11, Up-1128/11 izhaja tudi, da mora Vlada na podlagi 8. člena Uredbe z vsakoletnim sklepom določiti konkretno ceno vodnih povračil, ki mora temeljiti na ekonomskem vrednotenju obremenjevanja voda. Večja ali manjša primernost konkretnih cen za osnovo vodnega povračila je strokovno-tehnično in ne pravno vprašanje.
vodno povračilo - odmera - sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - ni akt po 2. členu niti po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1 - zavrženje tožbe
Sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč ni akt iz 2. člena ZUS-1, prav tako tudi ni akt, izdan v obliki predpisa, ki bi urejal posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1). Gre namreč za akt, izdan s strani Vlade RS na podlagi 8. člena Uredbe o vodnih povračilih, ki na abstraktni ravni določa ceno za osnovo vodnega povračila in se ne nanaša določno na pritožnico, ampak na vse zavezance za plačilo vodnega povračila in je bil kot tak podlaga za izdajo odločbe o odmeri vodnega povračila, ki jo je pritožnica izpodbijala s tožbo v upravnem sporu.
ZUS-1 člen 71, 71/2, 83, 83/2-1, 93, 93/1. ZV-1 člen 124, 124/1, 124/5. Uredba o vodnih povračilih člen 7.
dovoljena revizija - vodno povračilo - odmera - bistvena kršitev določb postopka - sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč sprejet po roku, določenem v Uredbi o vodnih povračilih - obveznost plačila vodnega povračila je predpisana z zakonom - sporna cena za vodno povračilo za leto 2010 - vprašanje nesorazmernosti te cene glede na ceno leto poprej - vprašanje neenake obravnave primerljivih položajev - neopredelitev sodišča prve stopnje do zatrjevanih ugovorov - neupravičeno sklicevanje na drugi odstavek 721. člena ZUS-1 - zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe
Sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč, če ga Vlada sprejme po roku, določenem v Uredbi o vodnih povračilih (Uredba), sam po sebi ni nezakonit. Pravna podlaga za plačilo vodnega povračila je namreč v prvem odstavku 124. člena ZV-1. Ker je obveznost plačila vodnega povračila predpisana z zakonom, bi bilo stališče, da lahko zgolj kasnejša določitev cene vpliva na to obveznost, v nasprotju z zakonom. Določbe, ki so zakonska podlaga za določitev cene vodnega povračila, niti določbe Uredbe se niso spreminjale.
Revidentka je v tožbi uveljavljala nesorazmernost cene po Sklepu za leto 2010 v primerjavi s ceno, določeno v Sklepu za leto 2009, zato je najprej treba opraviti presojo, ali je cena v Sklepu za leto 2010 določena zakonito, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo. Vrhovno sodišče je sicer res že v več zadevah odločalo o zakonitosti odločb o odmeri vodnega povračila, vendar so bile te zadeve drugačne od obravnavane glede vrste rabe vode in/ali spremembe višine cene v primerjavi s ceno za prejšnje leto. Ker se Vrhovno sodišče v dveh zadevah (pa tudi v zadevi X Ips 9/2013) glede na drugačno pravno podlago in revizijske ugovore ni opredelilo do ugovorov, relevantnih za obravnavano zadevo, se sodišče prve stopnje (ki je pri tem sledilo razlogom v odločbi drugostopenjskega organa) ne bi smelo nekritično sklicevati na stališča Vrhovnega sodišča v teh odločbah. Ob morebitni presoji, da je bila cena v sklepu za leto 2010 določena zakonito, pa je glede na tožbene navedbe treba opraviti še presojo utemeljenosti ugovora, ali je ob upoštevanju predpisanih meril prišlo do neenakopravne obravnave dveh primerljivih položajev. Revidentka namreč zatrjuje, da je bila cena za pristanišče, ki ga upravlja, brez razumnega razloga določena bistveno višje kot za večja pristanišča (drugi odstavek 14. člena Ustave).
dovoljenost revizije - dovoljenje za raziskavo podzemnih voda - ni vrednostni spor - zelo hude posledice niso izkazane
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost odločbe, s katero je bil zavrnjen revidentkin zahtevek za raziskavo podzemnih voda. V tej odločbi pravica oziroma obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti.
Revident mora obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Revidentka s svojimi splošnimi navedbami tega ni storila.
dovoljenost revizije - izdaja vodnega dovoljenja - ni vrednostni spor - pomembno pravno vprašanje ni izpostavljeno - zelo hude posledice niso izkazane
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost odločbe, s katero je bila zavrnjena revidentkina vloga za izdajo vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode. V tej odločbi pravica oziroma obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti.
Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča. S postavljenim(a) vprašanjem(a), glede na vsebino obravnavane zadeve, revidentka ni zadostila zahtevam iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki se nanaša na pomembno pravno vprašanje kot pogoj za dovoljenost revizije. Ker pomembno pravno vprašanje ni pravilno izpostavljeno, tudi ne more uspeti s sklicevanjem na neenotno sodno prakso prvostopenjskega sodišča oziroma na odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega (neizpostavljenega) vprašanja.
Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Revidentka s svojimi splošnimi navedbami, ki jih ni z ničemer izkazala, tudi ni izkazala izpolnjevanja tega pogoja za dovoljenost revizije.
lastninska pravica na nepremičnini - vodno zemljišče - javno dobro - pridobitev lastninske pravice - priposestvovanje javnega dobra - dopuščena revizija
Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje ali je mogoče posest izvajati prek vode, ki je javno dobro, revizijsko sodišče odgovarja nikalno.
dovoljenost revizije - delno vodno dovoljenje - pomembno pravno vprašanje ni postavljeno - zelo hude posledice niso izkazane
Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.
Ker revidentka pomembnega pravnega vprašanja ne (iz)postavlja, temveč zgolj navaja, da je revizija dovoljena po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ni zadostila standardu natančnosti in konkretnosti opredelitve pravnega vprašanja.
Revidentka je zelo hude posledice utemeljila samo z navedbo, da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice, vendar v reviziji teh zelo hudih posledic ni navedla oziroma konkretizirala, zato pogoja za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki ga je uveljavljala, ni izkazala.
dopuščena revizija - vzpostavitev prejšnjega stanja - odstranitev vira škodne nevarnosti - pasivna stvarna legitimacija - razmejitev odgovornosti med lokalno skupnostjo in državo - odvodnjavanje - rok za vzpostavitev prejšnjega stanja – paricijski rok - dolžnika paricijskega roka
Za vprašanje obstoja pasivne (stvarne) legitimacije je bistveno, kdo ima oblast nad virom nevarnosti. Vendar pa zgolj to ni dovolj. V pravdnem postopku se namreč lahko zahteva le izvršitev tistih ukrepov, ki so v dispoziciji odgovorne osebe. Pasivno legitimiran je torej tisti, ki ima oblast nad virom nevarnosti, ki mu omogoča izvedbo ustreznih ukrepov za preprečitev nastanka škode.
ZV-1 člen 55, 124, 125. Uredba o vodnih povračilih člen 5, 6, 8, 9, 14.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - odmera vodnega povračila - merila za določitev višine povračila - okoljska dajatev - Uredba o vodnih povračilih - upoštevanost načina rabe končnega uporabnika in značilnosti območja - skladnost uredbe z zakonom - nesprejem Sklepa Vlade o višini povračila - pravna praznina - uporaba cene iz predhodnega obdobja - skladnost uredbe z zakonom - merila za določitev višine povračila - vodna pravica
Določbe 5., 6., 8. in 9. člena Uredbe o vodnih povračilih so v skladu z Zakonom o vodah (ZV-1), ker so v njih upoštevana vsa zakonska merila iz 124. člena ZV-1.
Če je podrobnejša določitev posameznih elementov, ki opredelijo posamezno z zakonom določeno merilo za določitev višine javne dajatve, kar je tudi vodno povračilo, odvisna od dognanj različnih strok, mora zakonodajalec že zaradi narave stvari prepustiti izvršilni veji večje možnosti za lastno presojo. Ker strokovno-tehnična vprašanja niso pravna vprašanja, tudi ne morejo biti predmet presoje zakonitosti upravnega akta v upravnem sporu.
Če pristojni organ v roku, določenem v predpisu, ne določi nove višine letne dajatve za naslednje leto, to ne pomeni, da dajatve ni, temveč da se to dajatev plačuje v višini, kot je veljala prej, po novi višini pa šele od njene uskladitve po objavi v Uradnem listu.
ZV-1 člen 6, 6/1, 55, 124,124/1, 124/5, 125. Uredba o vodnih povračilih člen 5, 6, 8, 9, 14.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - odmera vodnega povračila - merila za določitev višine povračila - okoljska dajatev - Uredba o vodnih povračilih - skladnost uredbe z zakonom - nesprejem podzakonskega akta o višini dajatve - pravna praznina - uporaba cene iz predhodnega obdobja - merila za določitev višine povračila - vodna pravica – obrazloženost sodbe sodišča prve stopnje
Določbe 5., 6., 8. in 9. člena Uredbe o vodnih povračilih so v skladu z Zakonom o vodah - ZV-1, ker so v njih upoštevana vsa zakonska merila iz 124. člena ZV-1.
Če je podrobnejša določitev posameznih elementov, ki opredelijo posamezno z zakonom določeno merilo za določitev višine javne dajatve, kar je tudi vodno povračilo, odvisna od dognanj različnih strok, mora zakonodajalec že zaradi narave stvari prepustiti izvršilni veji večje možnosti za lastno presojo. Ker strokovno-tehnična vprašanja niso pravna vprašanja, tudi ne morejo biti predmet presoje zakonitosti upravnega akta v upravnem sporu.
Če pristojni organ v roku, določenem v predpisu, ne določi nove višine letne dajatve za naslednje leto, to ne pomeni, da dajatve ni, temveč, da se to dajatev plačuje v višini, kot je veljala prej, po novi višini pa šele od njene uveljavitve po objavi v Uradnem listu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OKOLJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - VODE - KONCESIJE
VS4002218
ZVO-1 člen 164. ZGD-1 člen 529, 529/2. ZUKN. URS člen 155. ZV-1 člen 136. Uredba o koncesiji za rabo reke Drave za proizvodnjo električne energije člen 12c. ZPP člen 367a, 367a/1.
dopuščena revizija - koncesija - nadomestilo za omejeno rabo prostora - upravljanje kapitalskih naložb države
Revizija se dopusti glede vprašanj:
Ali ima določeno enkratno nadomestilo za omejeno rabo prostora v 12.c členu Uredbe o koncesiji za rabo reke Drave za proizvodnjo električne energije pravno naravo koncesnine iz 164. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), ki bi jo moral koncesionar plačevati poleg koncesije za rabo vode po določilih 136. člena Zakona o vodah (ZV-1)?
Ali je zavezanec za plačilo koncesnine za posebno rabo vodnega zemljišča iz 164. člena ZVO-1 lahko na podlagi paternalističnega modela in drugega odstavka 529. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) tožena stranka glede na namen njene organiziranosti kot gospodarske javne službe?
Ali uporaba Zakona o upravljanju kapitalskih naložb Republike Slovenije (ZUKN) v sodbi sodišča druge stopnje predstavlja kršitev načela prepovedi retroaktivnosti in s tem predstavlja kršitev 155. člena Ustave Republike Slovenije ter zmotno uporabo materialnega prava glede na dejstvo, da sporni zakon v času uveljavitve 12.c člena Uredbe o koncesiji za rabo reke Drave za proizvodnjo električne energije še ni veljal?
vodno soglasje – dovoljenost revizije – trditveno in dokazno breme – vrednostni kriterij ni podan – pomembno pravno vprašanje ni zastavljeno – zelo hude posledice niso izkazane
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na strani revidenta.
V odločbi, s katero upravni organ odloči o izdaji vodnega soglasja, obveznost ali pravica stranke ni izražena v denarni vrednosti, zato pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega dostavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.
Ker revident pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil, za zatrjevane zelo hude posledice pa ni predložil nobenega dokaza, pogoja za dovoljenost revizije iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 nista izkazana.
ZGO-1 člen 125, 125/2. ZV-1 člen 7/1-4. ZZUZIS člen 2, 2/2. ZUS-1 člen 64, 64/4, 94, 94/1. Pravilnik o oskrbi s pitno vodo člen 4. Pravilnik o pitni vodi člen 2, 2/1. Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za kmetijski prostor Občine Vojnik člen 12.
dovoljena revizija – pomembno pravno vprašanje – lastni vir pitne vode – kapnica – nezmožnost priklopa na vodovodno omrežje - druga oskrba s pitno vodo
Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za kmetijski prostor Občine Vojnik predvideva možnost, da si investitor (pod določenimi pogoji) zagotovi oskrbo s pitno vodo tudi drugače, torej tudi s kapnico. To pa sta tožena stranka in sodišče prve stopnje očitno spregledala in teh določb ZGO-1B in Odloka pri svoji odločitvi nista upoštevala.
Uredba o taksi za obremenjevanje vode člen 3, 21b, 21b-2.
vode - taksa za obremenjevanje vode – dogovor o odstopu takse za obremenjevanje vode med občinami – kogentnost Uredbe o taksi za obremenjevanje vode – veljavnost dogovora o odstopu takse za obremenjevanje vode
Dogovarjanje občin o razpolaganju s sredstvi, zbranimi iz naslova takse, ni bilo v nasprotju s kogentno ureditvijo v Uredbi. Slednja takšnega dogovarjanja ni urejala, niti ga ni prepovedovala.
Pravdni stranki sta se dogovorili, da bo toženka prejeta sredstva vrnila tožnici. Tega dogovora ni mogoče razumeti izolirano od ostalih pogodbenih določb. Nakazilo sredstev toženki je bilo posledica odstopa takse, zato mora enako veljati tudi za vračilo teh sredstev. Slednja je mogoče vrniti le tako, da toženka odstopi tožnici takso, temu odstopu pa lahko sledi nakazilo sredstev. Za neposredni denarni zahtevek tožnice ni pravne podlage. Tožnica sredstev ni posodila iz svojega premoženja, zato ne more niti od toženke zahtevati, da bi odstopljeni znesek vrnila iz svojega premoženja. Ker tožnica v tem sporu zahteva od toženke neposredno vrnitev sredstev, ne pa odstopa takse, ne more uspeti ne s svojim zahtevkom ne z revizijo.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2. ZV-1 člen 74, 74/1, 209, 209/1, 210, 211, 216.
dovoljenost revizije – vodno soglasje - ni pomembno pravno vprašanje – jasno zakonsko besedilo – vprašanje, ki v teoriji in praksi ne sproža posebnih dilem – instrukcijski rok za izdajo izvršilnih predpisov – veljavnost predpisov lokalnih skupnosti jedro : Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije nosi revident. Ker je na vprašanje, ki ga izpostavlja revident v reviziji in se nanaša na razlago 216. člena ZV-1 v zvezi s 74. členom ZV-1 glede uporabe Odloka o varstvenih pasovih vodnih virov pri Brestovici pri Komnu, mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila ZV-1 (74., 209. in 216. člen) ter se nanaša na razlago pravnega instituta oziroma pojma instrukcijskega roka, ki v teoriji in praksi ne sproža posebnih dilem, to vprašanje po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (odločba Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008 in ostale) ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
ZV-1 člen 55, 124, 125. Uredba o vodnih povračilih člen 5.
dovoljena revizija – vrednostni kriterij – odmera vodnega povračila – merila za določitev višine povračila - Uredba o vodnih povračilih – upoštevanost načina rabe končnega uporabnika in značilnosti območja – skladnost uredbe z zakonom
Geografske značilnosti območja se odražajo v stanju letne razpoložljivosti vodnega dobra, socialne in gospodarske značilnosti območja pa so upoštevane v tretjem odstavku 5. člena Uredbe o vodnih povračilih, ki višino vodnega povračila določa v odvisnosti od načina rabe končnega uporabnika, torej glede na potrebe prebivalstva in gospodarstva po električni energiji na tem območju. Že iz navedenih določb Uredbe je razvidno, da so v njih upoštevane konkretne okoliščine na strani končnega uporabnika in tudi značilnosti območja, na katerem se izvaja vodna pravica, ki vplivajo na višino vodnega povračila in jih je treba ugotoviti v postopku odmere.