odškodninska odgovornost države - protipravnost - zastaranje
Sodišče prve stopnje je na podlagi kronološkega poteka dogodkov utemeljeno zaključilo, da kakšnih nepravilnosti v postopkih upravnih organov ni bilo zaslediti. Glede na vse konkretne okoliščine se ni izkazalo, da bi organi tožene stranke zlonamerno zavlačevali s postopkom. Postopanje delavcev v organih tožene stranke ni bilo protipravno.
KZ člen 96, 96. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 371, 371/1, 371/1-11.
odvzem premoženjske koristi
Če je obtoženi spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odst. 196. čl. KZ, da je z namenom nadaljnje prodaje kupil mamilo ne da bi kaj mamila že prodal, ni mogoče sklepati, da pomeni zasežena gotovina že doseženo premoženjsko korist. Med krivdorekom in odvzemom premoženjske koristi tako obstaja nasprotje v samem sodbenem izreku.
1.Kako je sodišče prve stopnje obravnavalo pritožnico, iz sklepa ni razvidno, tega dela oporoke ni povzelo niti v zapisnik z zapuščinske obravnave niti v razloge sklepa in se do te oporočiteljeve izjave ni izreklo. Sklep zato ni zmožen preizkusa.
2.Nujni dedič ima pravni položaj pravega dediča tudi v primeru, če je oporočitelj določil, da dobi svoj nujni delež v denarju. S tem oporočitelj ni spremenil njegove dedne pravice v obligacijskopravni zahtevek, določil je le način delitve zapuščine. Dedič se lahko odpove dediščini z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave, takšna izjava pa mora biti jasna in nedvoumna, da ima lahko pravne učinke. Kakšen pomen je sodišče prve stopnje dalo izjavi toženke, da iz zapuščine ne uveljavlja ničesar, pa iz sklepa ni razvidno.
1. Upnica je v obravnavani zadevi izgubila pravico zahtevati prisilno izpolnitev dolžnikove obveznosti. Ob upoštevanju dejstva, da v obravnavanem primeru ne gre za tako nedenarno obveznost, ki jo lahko izpolni le dolžnik sam, kar pomeni, da gre za takoimenovano nadomestno dejanje, je jasno, da bi upnica lahko dosegla učinkovito pravno varstvo s pravočasnim uveljavljanjem svoje terjatve v izvršilnem postopku v smislu 225. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju.
2. Namen sodnih penalov je prisiliti dolžnika k izpolnitvi njegove obveznosti, njihov namen ni v tem, da bi se spremenili v odškodnino za upnika oziroma v kaznovanje dolžnika z nesorazmernim ukrepom. Vztrajanje pri izterjavi sodnih penalov ne bi služilo več namenu, zaradi katerega so ti v zakonu predpisani, temveč bi se sprevrglo za upnico v sredstvo za pridobivanje denarnih sredstev na račun dolžnika.
ZNP člen 9, 9. ZDKG člen 2, 3, 4, 2, 3, 4. ZPP člen 206, 206. SPZ člen 67, 67.
prekinitev postopka - predhodno vprašanje
Sodišče 1. stopnje je prekinilo nepravdni postopek, ker je nasprotni udeleženec tekom tega postopka predlagal, da se kmetija katere solastnika sta Z sestro, zaščiti po čl. 2, 3, in 4 ZDKG.
V času vložitve predloga kmetija ni bila zaščitena, zato bi sodišče delitev lahko opravilo. Po čl. 67 SPZ pa tudi predlaga, da se kmetija zaščiti po ZDKG.
Določbo pogodbe o izobraževanju, s katero se je delodajalec zavezal, da bo kril stroške izobraževanja delavki in sicer šolnino, prevozne stroške in nakup nujne literature, je potrebno tolmačiti v skladu z namenom pogodbe, pa tudi z načelom vestnosti in poštenja. Namen citirane določbe pogodbe o izobraževanju ob delu je, da se delavcu, ki se izobražuje v interesu delodajalca, povrnejo stroški, ki jih zaračunava izvajalec izobraževanja in do katerih ne pride po krivdi delavca. Delavka je tako upravičena Tudi do povračila prispevka za diplomo.
Božičnica je prejemek, ki predstavlja obdaritev delavcev za praznik, torej boniteto za osebe, ki so v delovnem razmerju na dan praznika oz. obdaritve. Božičnica se izplača, če to dopuščajo poslovni rezultati, ni pa to prejemek, ki bi neposredno izhajal iz prispevka delavca k poslovnim rezultatom. Ker tožnica v času izplačila božičnice ni bila več delavka tožene stranke, ji ta prejemek ne pripada.
Za vsako pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno po določbah ZDR, velja tudi načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij (10. čl. ZOR), ki je omejena le z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli. Noben prisilni predpis ne prepoveduje, da se poslovodnega delavca nagrajuje z dodatkom v mesečnem fiksnem znesku, zato takšna določba pogodbe o zaposlitvi ni nična.
Cilj posestnega varstva je doseči takšno stanje, kakršno je bilo pred posegom v posest. Če se z motenjem dejansko posestno stanje ni spremenilo, ni potrebno naložiti vzpostavitve v prejšnje stanje, ker bo to vzpostavljeno v tistem trenutku, ko bo motilec z motilnim dejanjem prenehal. Posestnik bo torej varovan že s tem, da bo sodišče toženi stranki naložilo prepoved ponovnega motenja. V primerih posega v posestno stanje, s katerim se posestno stanje tudi spremeni, pa sama prepoved bodočih motenj ne zadošča, ampak je potrebno toženi stranki tudi naložiti, da mora vzpostaviti prejšnje posestno stanje.
Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih (426. člen ZPP). To načelo in načelo hitrosti postopka kažeta na namen posestnega varstva, ki je v začasni ureditvi spornega razmerja. Vendar pa toženec lahko v postopku zaradi motenja posesti ugovarja, da je v drugem postopku, ki je tekel sočasno, pridobil pravico do posesti oziroma da je tožnik izgubil pravico do posesti. Ne glede na spor zaradi motenja posesti je namreč mogoče zahtevati sodno varstvo iz naslova pravice do posesti (81. člen ZTLR). V taki petitorni pravdi pa je tožnik izgubil pravico do posesti, saj mu je naložena izpraznitev nepremičnine, s tem pa tudi z njo povezano pravico posesti stvarne služnosti na sosednji parceli. Po načelu "petitorium absorbet posessorium" (če je torej v vzporednem postopku petitorne in posesorne pravde prišlo prej do pravnomočne odločitve v petitorni pravdi, ima prednost pravica in ne zadnje stanje posesti) tožnik torej ne more proti tožencema uveljavljati posestnega varstva. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno kljub pravilu iz 426. člena ZPP upoštevalo ugovor tožene stranke v zvezi s pravico do posesti, saj gre za izjemen primer, ko je pravico mogoče (in treba) upoštevati.