Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom člen 1, 1/4.
plačilo stroškov - umik predloga za izvršbo
Glede na oba preklicana rubeža sodišče ni imelo podlage za to, da je izvršitelju priznalo nagrado po 4. odst. 1. tarifne številke, ki določa, da je izvršitelj upravičen do plačila v višini 25 %, če je rubež neizveden. Ne gre za to, da izvršitelj rubeža ne bi izvedel zaradi ravnanja upnika, temveč sta bila oba rubeža preklicana, torej izvršitelj nanju sploh ni pristopil.
SPZ člen 92, 93. EZ člen 57, 59. ZUreP člen 93, 93/1.
vrnitveni zahtevek – posestnikovi ugovori
Tožeča stranka je formalna lastnica garažne hiše, v kateri je zgrajena transformatorska postaja. Ker pa je tožena stranka ugovarjala vrnitvenemu zahtevku s trditvijo, da je upravičena do posesti transformatorske postaje, je sodišče prve stopnje moralo presoditi, ali je ta ugovor utemeljen, saj lahko po 93.čl. SPZ neposredni posestnik odkloni izročitev stvari njenemu lastniku, če je on ali posredni posestnik od katerega izvaja pravico do posesti, upravičen do posest.
začasna odredba - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - vpis v zemljiško knjigo
V našem zemljiškoknjižnem pravu velja načelo vpisa lastninske pravice na nepremičnini v zemljiško knjigo, vpis v to javno knjigo za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla pa ima konstitutiven pomen. Po veljavnem Zakonu o zemljiški knjigi (ZZK-1) se stvarne pravice na nepremičninah pridobijo oziroma prenehajo s trenutkom učinkovanja vpisa v zemljiško knjgo (čl. 7). Iz navedenega sledi, da med tožečo stranko in drugo ter tretjetoženo stranko obstaja pravno razmerje, saj drugo in tretjetožena stranka, ki sta še vedno vpisani v zemljiško knjigo, omejujeta tožnikovo upravičenje do vpisa in s tem onemogočata tožnikovo stvarno pravico.
Izrečene besede pomenijo enkratno žalitev, ki pa ni izraz hude nehvaležnosti drugotoženke do tožnika in njegove žene, kajti kot hudo nehvaležnost je mogoče opredeliti ravnanje obdarjenca, ki so po pomembnosti take, da razumno opravičujejo preklic darila, enkratna žalitev pa to nikakor ne pomeni.
Kljub časovni razmaknjenosti obeh pogodb obe tvorita celoto. Dosežen je bil cilj, ki ga 69. čl. ZTLR prepoveduje. Nično je določilo pogodbe o hipoteki, s katerim si hipotekarni upnik izgovori pravico, da bo v primeru, če dolg ne bi bil plačan, poplačan za svojo terjatev s tem, da bo pridobil lastninsko pravico na zastavljeni nepremičnini. Če posojilojemalec ne more vrniti posojila, načeloma ni razlogov, da se pogodbeni stranki z novo pogodbo ne bi dogovorili drugače in sicer tako, da se ugotovi po eni strani vrednost nepremičnine po tržnih cenah, na drugi strani pa višina zapadle neporavnane obveznosti in nato obe vrednosti v delu, kolikor se ujemata, pobotata. V obravnavani zadevi ni šlo za tako situacijo. Vrednost nepremičnine je bila namreč dogovorjena že v kupoprodajni pogodbi iz meseca decembra 1994, posojilo pa je zapadlo šele meseca marca 1995. Zato pogodba ni v zadostni meri varovala pravnega položaja prodajalcev, saj ni preprečevala možnosti, da se posojilodajalca poplačata ob zapadlosti svoje terjatve s tedaj (morebiti) več vredno nepremičnino.
neupravičena pridobitev - pravila vračanja - obseg vrnitve
Po določilu 4. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 210. člena ZPP je pridobitelj dolžan pridobljeno vrniti, če to ni mogoče, pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Zakon je torej sprejel obogatitveno načelo in ne vrnitveno. Sodišče prve stopnje pa je ugotavljalo vrednost tožnikovih vlaganj v hišo in nato zaključilo, da je za vrednost tožnikovih vlaganj hiša, last tožene stranke, več vredna in sta toženca za toliko okoriščena. Takšno stališče pa je napačno, saj vrednost vlaganj ni nujno enaka vrednosti dosežene koristi. Sodišče prve stopnje bi moralo, da bi pravilno uporabilo določilo 210. člena ZOR, ugotavljati, za koliko sta toženca zaradi tožnikovih vlaganj okoriščena (obogatena), oziroma koliko je zaradi tožnikovih vlaganj nepremičnina tožencev več vredna.
ZNP člen 122, 122/1, 122/1-3, 123, 122, 122/1, 122/1-3, 123.
fizična delitev nepremičnine - fizična delitev
Fizična delitev stvari med solastniki ne more potekati tako, da sodišče solastnikom brez njihovega soglasja določi ponovno (drugačen) solastni delež na posameznih parcelah. Takšna delitev ne pripelje do fizične delitve stvari med solastniki in ne razreši razmerja med njimi. Če je fizična delitev solastne nepremičnine objektivno mogoča in solastniki zatrjujejo interes, da dobijo v izključno last določene nepremičnine, je potrebno nepremičnino fizično razdeliti tako, da bo vsak solastnik dobil v naravi (v izključno last) tisti del, za katerega izkaže upravičen interes, pri čemer je potrebno upoštevati velikost oz. vrednost njegovega solastninskega deleža.
Delitev stvari se ne more zahtevati ob neugodnem času in če bi se z delitvijo povzročila ekonomska škoda. Vendar pojem "ob neugodnem času oz. nepravem času" ne more imeti trajnega značaja in se mora zato razlagati restriktivno, saj ima solastnik pravico zahtevati delitev stvari ob vsakem času. Zato mu realizacijo te pravice lahko začasno odložijo le občasne ovire.
Stvarnopravno varsto nasproti toženi stranki gre tožniku kot kupcu stanovanja, ki ga je prodajalec na podlagi sklenjenega pravnega posla, s katerim je pridobil naslov za lastninsko pravico, prepustil v dejansko posest. Zaradi take posesti, ki je zakonita posest, ima pridobitelj varstvo pred prodajalcem, če bi ta zahteval, da mu pridobitelj vrne posest zaradi izvrševanja lastninske pravice (exceptio rei venditae et traditae).
Presoja skladnosti tožbene trditve s priloženim in celovito obravnavanim dokaznim gradivom, pokaže, da takega neskladja ni. Pomembno je, da je toženec na zapuščinski obravnavi izjavil prav to, kar tožeča stranka zatrjuje v tožbi (da so bile nepremičnine kupljene tekom trajanja zakonske zveze).
spor majhne vrednosti - sprememba tožbe - pravočasnost
Tudi v sporih majhne vrednosti je sprememba tožbe načeloma dopustna do konca glavne obravnave, vendar pa mora sodišče upoštevati omejitve pri navajanju novih dejstev in novih dokazov.