Tožnik nima prav, ko trdi, da bi bilo treba dovoljenost, pravočasnost in utemeljenost predloga presojati po ZGO-1, ker je bilo gradbeno dovoljenje izdano po tem predpisu. V obnovljenem postopku se presoja, ali naj odločba ostane v veljavi, ali pa naj se odpravi oziroma razveljavi, se res opravi na podlagi dejstev, ki so obstajali v času izdaje odločbe in predpisov, ki so veljali tedaj. O tem, ali naj se obnova sploh dovoli, pa organ odloča na podlagi predpisov, veljavnih v času odločanja o predlogu za obnovo.
Toženka je v izpodbijanem aktu ugotovila, da se je gradnja začela oktobra 2018, tožnik pa je predlog za obnovo vložil 2. 8. 2019, kar pomeni, da je zamudil rok, v katerem bi predlog lahko vložil. Tožnik ugotovitvi, da se je gradnja začela oktobra 2018 ni oporekal in niti v upravnem postopku niti v tožbi ni dokazoval drugega datuma začetka. Vztraja, da je relevantno to, kdaj je bil seznanjen, da je bilo investitorju izdano gradbeno dovoljenje, to pa je bilo tedaj, ko je na gradbiščno tablo napisal podatek o izdanem gradbenem dovoljenju, tj. 2. 7. 2019. Po presoji sodišča toženka utemeljeno ni izvajala dokazov, s katerimi bi tožnik dokazoval ta dejstva, saj niso pravno relevantna.