Za terjatve Republike Slovenije kot upnika na podlagi zakonite cesije po določbah 46. člena ZBPP do dolžnika iz naslova stroškov postopka zaradi neuspeha v tem postopku je treba uporabiti določbe o zastaranju, ki jih določa OZ.
mednarodna zaščita - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - strah pred preganjanjem - status begunca - pripadnost določeni družbeni skupini - istospolna usmerjenost - preganjanje - dokazna ocena - bistvena kršitev določb postopka - obrazložitev odločbe - učinek ex nunc
Dokazna ocena mora ustrezati standardom skrbnosti, kar pomeni, da mora biti preverljivo obrazložena. Ta obrazložitev (kot navzven izraženo intimno prepričanje) pa mora biti taka, da z izčrpno in poglobljeno, umno in razumno argumentacijo prepriča bodisi stranke (ki zato ne vložijo pravnega sredstva) bodisi (če je sprožen upravni spor) sodišče, ki odloča o tožbi. Razlogi odločbe morajo torej prepričljivo utemeljiti odločitev organa in omogočiti vsebinski preizkus odločbe. Toženka je po presoji sodišča v zvezi z ugotovitvijo, da tožnik ni bil deležen preteklega preganjanja, kršila načelo proste presoje dokazov tako z vidika neupoštevanja metodološkega napotka, ki ga daje načelo proste presoje dokazov, kot tudi s pomanjkljivo dokazno oceno. Odločba mora imeti v primerih, kakršen je obravnavani, celovite razloge o tistih odločilnih dejstvih, na katera tožnik opira oziroma utemeljujejo svoje tožbene navedbe v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za mednarodno zaščito (v obravnavanem primeru so to razlogi preganjanja zaradi istospolne usmerjenosti tožnika), česar izpodbijana odločba nima.
Obravnava zadevnih pravnih sredstev mora vključevati sodni preizkus vseh dejanskih in pravnih elementov, ki sodišču omogočajo posodobljeno presojo obravnavane zadeve, saj bi mu bil sicer odvzet običajni pomen.
V postopkih priznanja mednarodne zaščite je potrebna tudi ex nunc presoja dejstev in dokazov ter pravnih vprašanj. Kadar je to primerno, je potrebno upoštevati tudi informacije (dejstva in dokaze), ki so se pojavile po izdaji odločbe upravnega organa.
javna dajatev - odjava vozila iz prometa - plačilni nalog - lastništvo motornega vozila - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava
Napačno je stališče toženke, da je za prenos lastninske pravice na vozilu v skladu z ZMV-1 potrebna tudi sprememba lastništva v javnopravnih evidencah. Glede na navedeno bi morala toženka ob (pri)tožnikovi trditvi, da ni (več) lastnik spornega vozila, ugotoviti, ali je do prenosa lastninske pravice v skladu s pravili stvarnega prava res prišlo in dajatev naložiti v plačilo pravemu lastniku.
razlastitev - javna korist - javna cesta - poseg v lastninsko pravico - kategorizacija cest - razlastitveni namen - pripravljalna dela
Sodišče pritrjuje tožnici, da iz določb Uredbe ne izhaja pogoj odvijanja prometa v skladu s pravili cestnega prometa per se, vendar je že v 2. členu izpostavljeno, da kategorija javne ceste določa funkcijo javne ceste, ki jo ima za prometno povezovanje v določenem prostoru, ter njene tehnične in druge lastnosti, ki omogočajo hitro, varno in za okolje čim manj obremenjujoče odvijanje prometa v tem prostoru. Iz zadnjega dela te določbe se tako po oceni sodišča da sklepati, da mora vsaka javna cesta zagotoviti vse pogoje, da se promet odvija (tudi) varno, torej v skladu s pravili cestnega prometa, ki so namenjena ravno temu, tj. urejanju prometa, da poteka nemoteno in varno za vse udeležence.
sodna taksa v upravnem sporu - sodna taksa kot procesna predpostavka - neplačana sodna taksa - ustavitev postopka - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - opravičen vzrok za zamudo
Tožnica v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni navedla okoliščin, ki bi utemeljevale zaključek, da so zamudi s plačilom sodne takse botrovali opravičljivi razlogi, ki jih njen pooblaščenec - odvetniška družba, kateri je sodišče vročilo plačilni nalog, kljub temu, da je v zadevi izkazal zahtevano skrbnost, ni mogel ne predvideti in ne odkloniti.
Ker so posledice prepozno plačane sodne takse enake kot če ta sploh ne bi bila plačana, sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi nastopila zakonska fikcija umika tožbe.
posredovanje delovne sile - odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti - začasna odredba ZUS-1 - pogoji za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda - neprerekana dejstva - izdaja začasne odredbe
Upoštevna težko popravljiva škoda je podana, če je verjetno izkazan poseg v opravljanje dejavnosti, ki bi tožečo stranko pomembno prizadeval. Za izdajo začasne odredbe v takem primeru ni treba, da bi družba že prenehala s poslovanjem oziroma bi bil stečaj že uveden, saj bi bila s tem nepopravljiva škoda dejansko že povzročena. Zadostuje, da stranka s stopnjo verjetnosti izkaže, da je grozeči stečaj ali nevarnost skorajšnjega prenehanja poslovanja neposredna posledica (izvršitve) akta, ki ga izpodbija s tožbo v upravnem sporu.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sistemske pomanjkljivosti
Pristojni organ se mora pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.
Tožnika nista izkazala ovir za njuno predajo Kraljevini Švedski. Ključne so toženkine neprerekane ugotovitve, da tožnika: (1) v omenjeni državi s sistemom mednarodne zaščite ali postopkom sprejema nista imela nobenih izkušenj; (2) ne zatrjujeta, da tam obstajajo kakšne sistemske pomanjkljivosti na področju mednarodne zaščite oziroma na področju sprejema prosilcev; (3) ne zatrjujeta, da bi bila lahko po predaji na Švedskem podvržena nečloveškemu ravnanju oziroma mučenju. Navajata le, da predajo Kraljevini Švedski ovirajo grožnje in pritiski oseb, povezanih z gejevskim klubom, ki je organiziral njun prihod v Evropsko unijo. Strah pred skrivnim gejevskim klubom iz Zvezne republike Nigerije pa ni pomanjkljivost, ki bi ovirala predajo tožnikov Kraljevini Švedski.
mednarodna zaščita - ponovni postopek - nova dejstva - zdravstveni razlog
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Dolžnost države sodelovati s prosilcem, da bi lahko obravnavala ustrezne elemente njegove naknadne prošnje, ne pomeni, da se dokazno breme v zvezi s temi elementi s prosilca prevali na upravni organ, pri čemer tovrstnega dokaznega bremena (tožnika) ne razbremeni niti dejstvo, da gre za ranljivo osebo s posebnimi potrebami.
ZBPP jasno loči položaj države, Republike Slovenije, od položaja organa, pristojnega za BPP. Po izrecnih določbah ZBPP terjatev iz naslova stroškov postopka do predpisane višine preide od upravičenca na državo, Republiko Slovenijo. OŽKP pa tudi po formalnem kriteriju ni bil stranka postopka pred prvostopenjskim davčnim organom, saj to ne izhaja niti iz uvoda izpodbijanega sklepa, posledično tudi ni prišlo do obravnave pritožbe OŽKP. OŽKP posledično tudi nima aktivne legitimacije v tem upravnem sporu, saj je najprej treba doseči položaj stranke (ali stranskega udeleženca) v upravnem postopku.
Za terjatve Republike Slovenije kot upnika na podlagi zakonite cesije po določbah 46 ZBPP do dolžnika iz naslova stroškov postopka zaradi neuspeha v tem postopku je treba uporabiti določbe o zastaranju, ki jih določa OZ.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - izredno pravno sredstvo - očitna napaka - napaka - odprava odločbe po 90. členu ZDavP-2 - zastaranje - delna zavrnitev tožbenega zahtevka - delna ugoditev zahtevku
Sodišče pritrjuje tožnici, da je toženka pretirano omejila uporabo izrednega pravnega sredstva iz prvega odstavka 90. člena ZDavP-2, posledično ni pravilen zaključek, da v obravnavni zadevi ne gre za očitno napako v smislu te določbe. Sama izvedba ugotovitvenega postopka v zvezi z zatrjevano napako pač še ne izključuje, da bi bila ta napaka očitna.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 29.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi - predaja Republiki Hrvaški - rok za predajo prosilca
Predpostavka za podaljšanje roka je izdan sklep o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito in o predaji, in v njem določen začetek teka šestmesečnega roka. Da je bil tožnik odsoten iz azilnega doma od 10. 7. 2025 in se je vanj vrnil po skoraj mesecu dni, to je 4. 8. 2025, med strankama ni sporno. Tožnik se je v azilni dom torej vrnil 21 dni pred izdajo izpodbijanega sklepa. Toženka mu pri tem očita samovoljno zapustitev. Za take primere pa ZMZ-1 določa, da se prošnja prosilca v primeru več kot tri dnevne neopravičene odsotnosti iz azilnega doma, šteje za umaknjeno ter organ postopek ustavi.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - odvetniška storitev - znižana nagrada - sklep o podaljšanju pripora - meritorna odločitev - ustavna pritožba
Upravno sodišče je že v sodbi I U 251/2019 z dne 21. 5. 2020 zavzelo stališče, da pri sklepih o podaljšanju pripora, ki jih sodišče izdaja po 205. členu ZKP, ne gre za procesno odločbo.
Upravnosodna praksa se je že izrekla, da povečanje iz določbe drugega odstavka 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene. Sodišče meni, da je časovno ovrednotena tudi nagrada za pregled gradiva po tar št. 46/OT, saj ta določa, da pripada odvetniku za storitve, ki so odvisne zlasti od porabljenega časa in v tarifi niso posebej ovrednotene, za vsake začete pol ure po 50 točk.
Toženki IZS je za vodenje disciplinskih postopkov zoper pooblaščene arhitekte in inženirje podeljeno javno pooblastilo. To pomeni, da toženka pri tem nastopa kot nosilec javnega pooblastila, zato se določbe Zakona o splošnem upravnem postopku v celoti in subsidiarno uporabljajo tudi v disciplinskem postopku pred toženko.
Ker toženka ni konkretizirala disciplinske kršitve, ki se tožniku očita, je obrazložitev izpodbijanega sklepa pomanjkljiva in ni v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP ter ne omogoča materialnopravnega preizkusa odločitve. To predstavlja absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka.
neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč - vračilo sredstev iz naslova prejete brezplačne pravne pomoči - vročanje - dolgotrajnost postopka
Ker je povprečni mesečni dohodek tožnika presegal z zakonom določen cenzus in se je tekom koriščenja pravice do BPP njegov finančni položaj in položaj družinskih članov spremenil, pa tožnik sodišča o spremenjenih okoliščinah ni obvestil, je toženka pravilno odločila, da je tožnik dolžan zaradi neupravičeno dodeljene BPP povrniti znesek, ki je bil na podlagi sklepa toženke izplačan iz sredstev BPP kot strošek zastopanja po odvetnici na podlagi predhodno dodeljene BPP.
Med strankama je nesporno, da je bila izpodbijana odločba izdana 13. 9. 2019, vendar pa je bila tožniku vročena šele 26. 5. 2025. Zato tudi drži, da navedena odločba v času vložitve tožnikove tožbe v upravnem sporu še ni postala pravnomočna, saj je tožnik zoper njo vložil tožbo v upravnem sporu. S tem pa je po presoji sodišča tožnik tudi dobil možnost učinkovitega pravnega sredstva zoper izpodbijano odločbo, s katero se je po vročitvi seznanil. Sodišče v zvezi z dolgotrajnostjo vročanja izpodbijane odločbe tožniku dodaja še, da s tem tožnik ni utrpel nobenih drugačnih stroškovnih posledic, kot bi ga zadele, če bi mu bila odločba vročena prej. Tožnik je namreč v skladu z II. točko izreka izpodbijane odločbe dolžan v plačilo naložen znesek poravnati v roku 30 dni od prejema odločbe, zato zanj pred vročitvijo izpodbijane odločbe in pred potekom roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz te odločbe tudi niso mogle nastati nobene škodljive posledice.
ZBPP člen 14, 14/1, 14/2, 14/3. ZSVarPre člen 27, 27/8.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - zavrnitev prošnje za brezplačno pravno pomoč - materialni pogoj - nepremično premoženje - hipoteka
Sodišče pritrjuje razlagi toženke, da vknjižena hipoteka, četudi gre za maksimalno hipoteko (sama po sebi) še ne pomeni, da prosilec s tem premoženjem ne more razpolagati. Poleg tega tudi dejstva o dejanskem stanju te nepremičnine, da gre za nedokončano hišo, z začasno streho, brez elektrike, z golimi stenami in začasno zasteklitvijo, še ne pomeni, da s takšno nepremičnino lastnik ne bi mogel razpolagati. Glede na navedeno sodišče pritrjuje toženki, da tožnik ni uspel izkazati, da z nepremičnino, ki je ne uporablja, ne bi mogel razpolagati in jo je pravilno upoštevala kot tožnikovo premoženje pri presoji izpolnjevanja materialnega pogoja za dodelitev BPP.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - zdravstveno stanje prosilca
Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Pristojni organ se mora pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.
Ugotovljene okoliščine v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem ne dajejo podlage za sklepanje, da bi bilo pri njem podano posebej resno bolezensko stanje oziroma da bi šlo za tako ogrožajoče okoliščine, v katerih bi predaja lahko povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja in s tem pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje.
Po določbi tretjega odstavka 4. člena Pravilnika o projektni dokumentaciji, gre med vplive na okolico uvrstiti tudi primerno osončenost prostorov v obstoječih objektih. Primerna osončenost je eden od osnovnih varnostno sanitarnih pogojev za bivanje. Tožnice so v vlogah v upravnem postopku in tudi v tožbi s svojimi izračuni utemeljevale, zakaj bo načrtovana gradnja, ki se bo približala njihovim prostorom (kot navajajo, naj bi bila njihova okna oddaljena 2,50 m oziroma 3,00 m od predvidenega objekta), tem prostorom odvzela možnost njihove neposredne osončenosti. Res je, da za te svoje trditve in izračune niso predložile dokazov (npr. ustrezne študije za to pristojnega strokovnjaka), kot to ugotavlja prvostopenjski organ, vendar pa je obenem tudi res, da vpliv predvidene gradnje na sosednje objekte v smislu njihove osončenosti ni prikazan niti v PGD. Sodišče zato meni, da tožnicam ni mogoče očitati, da za svoje (vsebinske) ugovore v smislu vpliva načrtovane gradnje na osončenost njihovih prostorov niso predložile primernih dokazov (to je dokazov, ki bi bili enakovredni dokazom oziroma listinam v PGD), saj tudi dokazi o tem, da naj gradnja na osončenost njihovih prostorov ne bo imela nobenega vpliva, tako kot ugotavlja tožena stranka, niso bili predloženi.
Osončenje je namreč ena od komponent, ki vpliva na zdravo okolje in so zato dopustni le taki vplivi gradnje na osončenje, ki niso prekomerni, da bi ogrožali zdravje ljudi. Zavrnitve ugovora tožnic o vplivu gradnje na osončenost njihovih prostorov zgolj s trditvijo, da PGD ne predvideva vpliva na sosednje objekte (kar je mogoče razumeti, da tudi ne vpliva na njihovo osončenost), ob tem, da pa v PGD vpliv gradnje na osončenost sosednjih objektov ni prikazan, sodišče ne more preizkusiti (niti do tega ne more zavzeti vsebinskega stališča), kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka.
mednarodna zaščita - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - ekonomski razlog - varna izvorna država - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito
Tožena stranka je pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, kar je razvidno tudi iz njegove izpovedbe na glavni obravnavi, ko se je skliceval na svoje izjave v upravnem postopku. V zvezi s tem pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval.
Tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna, saj s tožbenimi navedbami ne izkazuje resne škode iz 2. točke 28. člena ZMZ-1.
ZTuj-2 člen 68, 76, 76/1, 76/2, 76/11, 85. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 3, 3-7, 15, 15/1, 15/2. ZUP člen 214, 214/1, 237, 237/2, 237/2-7.
tujec - omejitev gibanja - nastanitev v centru za tujce - obrazložitev odločbe - pomanjkljiva obrazložitev - bistvena kršitev določb upravnega postopka
Tako iz določb Direktive o vračanju kot iz nacionalne zakonske ureditve torej sledi, da mora biti že pisna odločba, s katero se izreče ukrep omejitve gibanja tujca in njegove nastanitve v center, torej ukrep, ki pomeni pridržanje tujca v smislu določb omenjene Direktive, obrazložena tako, da so iz nje razvidni tako dejanski kot pravni razlogi za sprejeto odločitev. Glede na povedano ne zadošča, da se v takšni odločbi navajajo le dejanske okoliščine primera, brez navedbe vsebine tistih določb, ki so pravna podlaga za odločitev, in brez obrazložene presoje vseh ugotovljenih dejstev v luči teh pravnih določb.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ponovna prošnja - družinski spor - nedržavni subjekt preganjanja - ekonomski razlogi prosilca za azil - varna izvorna država
Okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, sta definirani s prosilčevimi navedbami. Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca.
Predpostavlja se prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.
Dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem je, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje pa tudi, da mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.
Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.