Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca
Med strankama ni sporno, da je Republika Bolgarija sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove Prošnje 29. 9. 2023, zato je utemeljen tožbeni ugovor, da je rok za predajo tožnika Republiki Bolgariji potekel 29. 3. 2024 in je na podlagi drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III Republika Slovenija odgovorna za obravnavno tožnikove Prošnje.
ZUP člen 147, 260, 260/1, 260/1-4. ZUS-1 člen 20, 20/3.
obnova postopka - rok za obnovo postopka - tožbene novote
Upravni organ je pravilno ugotovil, da tožnica ne navaja nobenega razloga za obnovo postopka, posledično je lahko toženka v skladu z drugim odstavkom 267. člena ZUP predlog pravilno zavrgla.
Z novimi navedbami v tožbi, ki jih je sodišče štelo za prepozne, da pa tudi če ne bi bile prepozne, je ugotoviti, da dopis Sklada ne rešuje nikakršnega predhodnega vprašanja, zato tudi okoliščina ni verjetno izkazana.
Tako, kot zatrjuje tožnica (v tožbi in na glavni obravnavi), izhaja tudi iz podatkov zemljiškoknjižnega izpiska v spisu za stavbo 2238 k. o. ...: da del stavbe št. 3 (ID ...) predstavlja stanovanje št. 2 (dvosobno stanovanje v mansardi v izmeri 55 m2). Sodišče pa ugotavlja, da je bil tako za nepremičnino del stavbe št. 3 (ID ...) denacionalizacijski zahtevek zavrnjen, kot da gre za pozidan del podstrehe - stanovanje št. 3. Toženka zgoraj povzetih navedb tožnice ni prerekala, saj na tožbo ni niti odgovorila. Prav tako se, ob pravilnem vabljenju, glavne obravnave ni udeležila. Stranka z interesom, ki se glavne obravnave ob opravičilu tudi ni udeležila, pa v odgovoru na tožbo navaja, da bi bilo glede na navedbe tožnice neskladno navajanje podatkov o sporni nepremičnini, če obstaja, mogoče popraviti s sklepom o popravi pomote. Vendar pa je očitno, da stranka z interesom navedb tožnice ne razlaga v njihovem pravem pomenu, kajti tožnica trdi, da bi za posamezni del stavbe št. 3, ID ..., ki se pravilno opredeli, glede na podatke zemljiške knjige, kot stanovanje št. 2, z letom izgradnje 19001, morala biti priznana odškodnina, kot jo je v poročilu navedel izvedenec C. C., v višini 55.223,20 DEM, ne pa biti zahtevek zavrnjen ob razlogovanju, da gre za (po podržavljenju) pozidan del podstrehe.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29.
mednarodna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
Tudi po presoji sodišča je zato pravilna ocena toženke, da tožnikove navedbe, do katerih se je prepričljivo, popolno in obrazloženo opredelila toženka v izpodbijanem sklepu, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Občini Šentjernej je v delu, v katerem je kot javno cesto kategoriziral nepremičnino v njuni lasti, v nasprotju z Ustavo. Dejstvo o neustavnosti Odloka v delu, ki se nanaša na nepremičnino tožnikov, namreč ni pravno pomembno za presojo v tem primeru. Zakonska ureditev, ki dovoljuje razlastitev zaradi prevzema obstoječe gospodarske javne infrastrukture (drugi odstavek 192. člena, prva alineja prvega odstavka 193. člena, peti odstavek 194. člena ZUreP-2), namreč že sama po sebi predpostavlja, da je tak objekt zgrajen na nepremičnini, ki ni v lasti države ali občine, temveč je v zasebni lasti. Če tak objekt ne bi bil zgrajen na nepremičnini v zasebni lasti, razlastitev ne bi bila potrebna. Izrečen ukrep tako ni nezakonit iz razloga, ker gre za cesto, kategorizirano kot javno cesto z neustavnim Odlokom.
V primeru dvostopenjskega upravnega odločanja je postopek končan, ko drugostopenjski organ odloči o pritožbi zoper prvostopenjski akt. Takrat nastopi učinek dokončnosti upravnega akta, o dokončnih upravnih aktih pa odloča sodišče v upravnem sporu (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Tožnik je tožbo vložil 7. 2. 2022, torej skoraj deset mesecev pred dokončnostjo izpodbijane odločbe. Taka tožba je glede na zgoraj pojasnjeno preuranjena, zato jo je sodišče zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
varstvo konkurence - omejevalna ravnanja - zloraba prevladujočega položaja
Privilegirana komunikacija po sodni praksi SSEU in SEU, že ves čas uživa sodno zaščito tudi v postopkih, ki jih je po uredbah vodila oziroma vodi Evropska Komisija.
Komunikacija, da uživa status privilegirane komunikacije, mora biti izdelana izključno za pridobitev pravnega mnenja odvetnika v okviru uresničevanja pravic do obrambe.
Pri privilegirani komunikaciji se ne ščitijo podatki, ampak odnos zaupnosti med stranko in odvetnikom, kar pomeni nujen dodatek k polnemu uresničevanju pravice do obrambe. Predmet zaščite so torej informacije, ki sta si jih stranka in odvetnik izmenjala, oziroma ki so bile pripravljene za odvetnika za namen obrambe, s katerim bi odgovarjal na konkreten očitek agencije, ki je predmet preiskave.
To, da gre za pripravljalne listine, ki so nastale izključno za odvetnika pri uresničevanju pravice do obrambe, mora izhajati iz vsebine listin oziroma okoliščin zadeve, na podjetju pa je breme, da to dokaže.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - potek roka - pravni interes - umik predloga za izdajo začasne odredbe
Ker je tožena stranka z vlogo z dne 29. 3. 2023 prevzela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito po vsebini in se je izrekla, da ne bo predala tožnika Hrvaški po Dublinski uredbi, sodišče na podlagi vloge tožnika z dne 4. 4. 2024 ugotavlja, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo na odpravo izpodbijanega akta.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - prosilec iz Maroka - varna izvorna država - ekonomski razlog
Tožena stranka stranka je pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča. Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
vloga - vrnitev v prejšnje stanje - podpis - lastnoročni podpis - fikcija vročitve - prepozna tožba
Tožba je bila vložena po poteku zakonsko določenega (prekluzivnega) roka in je torej prepozna. Kolikor tožničine navedbe predstavljajo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ta prav tako ni pravočasen.
Razloge bi tožnik lahko uveljavljal že s pritožbo oziroma v upravnem sporu, v koliko bi zoper odločbo pravna sredstva uporabil, vendar tega ni storil.
Tožnik istih razlogov, ki bi jih lahko uveljavljal s pravnimi sredstvi zoper inšpekcijsko odločbo, ne more uveljavljati v tožbi zoper izpodbijano odločbo, s katero je bilo odločeno o izrednem pravnem sredstvu, to je zahtevi za izrek ničnosti odločbe.
trg finančnih instrumentov - ukrep agencije za trg vrednostnih papirjev - stranska udeležba - zahteva za priznanje položaja stranskega udeleženca - pravni interes
Po presoji sodišča v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti splošnih določb ZUP glede stranske udeležbe, saj ZTFI-1 ne podeljuje upravičenja do udeležbe v postopku nobeni drugi osebi kot le subjektu nadzora.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - veriženje prošenj za dodelitev brezplačne pravne pomoči
Ni sporno, da je tožnica prošnjo za dodelitev BPP vložila za pravno svetovanje in zastopanje za vložitev tožbe v upravnem sporu v zvezi z dodelitvijo BPP. Želi namreč vložiti tožbo zoper odločbo Upravnega sodišča, s katero je bila njena prošnja za dodelitev BPP zavrnjena. V takšnih ok0liščinah tožnica neutemeljeno nasprotuje uporabi 5. alineje 8. člena ZBPP. Ta namreč prav za primere, kakršen je tožničin, izrecno določa, da BPP ni mogoče dodeliti.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - napotnica - napačna opravilna številka
Tožena stranka je izdala dve odločbi z isto opravilno številko in z istim datumom, ki pa vsebujeta različna obsega dodeljene brezplačne pravne pomoči. Med odločbama je razlika v obsegu in sodniku, ki ju je izdal.
igre na srečo - omejitev dostopa do spletnih strani - nadzor nad prirejanjem iger na srečo
Nasprotna stranka ni oporekala, da je ponudnica storitev informacijske družbe. Prav tako ni zanikala, da je zavezanka prirejala igre na srečo v Republiki Sloveniji. To ji je bilo, torej zavezanki, z odločbo predlagatelja prepovedano. Slednji je ugotovil, da te prepovedi ni spoštovala. Opisana dejstva predstavljajo dejansko podlago za uporabo prvega odstavka 107.a člena ZIS. Sodišče je zato nasprotni stranki (ponudnici storitev informacijske družbe) odredilo omejitev dostopa do spletnih strani.
varstvo osebnih podatkov - obdelava osebnih podatkov - zahteva za dopolnitev oziroma izbris osebnih podatkov v dokumentu - pravica do pritožbe - stvarna pristojnost - upravni postopek
Drugostopenjski organ bi moral na podlagi pritožbe tožnika odstopiti zadevo v reševanje Informacijskemu pooblaščencu, ne pa da je odločal o zadevi, za katero ni pristojen.
Tožnik ne prereka ugotovitve glede verjetnega izgleda za uspeh s tožbo v zadevi I U 1830/2023, ničesar pa tudi ne pove glede izpolnjevanja finančnega pogoja. V tožbi navaja le razloge, ki se nanašajo na pravilnost uporabe pete alineje 8. člena ZBPP, čeprav to ni bila pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. Tožena stranka je to odločitev sprejela na podlagi 24. člena ZBPP, razloge zanje je prepričljivo obrazložila, sodišče pa z njimi v celoti soglaša
brezplačna pravna pomoč - obrazložitev odločbe - razžalitev - poseg v čast in dobro ime - varstvo osebnostnih pravic - civilni delikt
Tožena stranka pravilno uporabi določbo prve alineje 8. člena ZBPP, kolikor navede oziroma ugotovi, da tožnik ni izkazal, da bi imel položaj oškodovanca v kazenskih postopkih zaradi kaznivih dejanj razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve in opravljanja. Tega niti ni zatrjeval. Materialnopravno zmotno pa je tožena stranka, sklicujoč se na omenjeno določb, navedla, da ker tožnik ni izkazal, da bi imel položaj oškodovanca v kazenskih postopkih zoper osebe, za katere zatrjuje, da so mu povzročile škodo, že na podlagi samega zakona (torej prve alineje 8. člena BPP) ni upravičen do BPP. Ta določba se na tožnikov primer namreč ne nanaša, saj je tožnik izrecno zaprosil za BPP v zvezi s civilnimi odškodninskimi zahtevki in ne "zaradi kaznivih dejanj razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve in opravljanja". V tem smislu tudi ni neposredno uporabna izjema, ki jo določa prva alineja 8. člena ZBPP, tj., da se BPP lahko dodeli tudi zaradi kaznivih dejanj razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve in opravljanja, če oškodovanec verjetno dokaže, da mu je bila zaradi storitve takih dejanj povzročena pravno priznana škoda. Relevantna pa je navedena določba, kolikor podpira pravilno razlago 24. člena ZBPP (na kar se je prav tako sklicevala tožena stranka), saj mora tudi v skladu s to določbo prosilec za BPP, med drugim, izkazati vsaj verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek. To pa vključuje tudi verjeten izkaz pravno priznane škode.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - določitev roka za prostovoljno zapustitev države - ekonomski razlogi za prihod v državo
Tožena stranka je ustrezno izvedla postopek in v celoti izpolnila svojo obveznost iz 7. člena ZUP. Tožnik je bil ustrezno poučen in je imel v postopku osebno (in po pooblaščencu) večkrat možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, zaradi katerih je zapustil Maroko, v primeru kakršnihkoli nejasnosti pa je imel možnost uradno osebo zaprositi za pojasnilo ali pa se posvetovati s pooblaščencem. Glede na vsebino izjave, ki jih je podal v prošnji in na osebnem razgovoru, pa tožena stranka ni bila dolžna opravljati nadaljnjih preverjanj ali poizvedovanj oz. postavljati dodatnih vprašanj, saj - kot je sodišče predhodno že pojasnilo - nobena od podanih izjav za pridobitev mednarodne zaščite ni pravno relevantna. Nasprotno: vse izjave, ki jih je podal tožnik, kažejo na nevarnost, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva Maroka, ki sama zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo9 in s tem razlog za priznanje mednarodne zaščite. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da bi morala tožena stranka v primeru dvoma pri ugotavljanju dejanskega stanja odločiti v korist prosilca (tožnika). To bi držalo le v primeru, če bi tožnik navajal dejstva in okoliščine, ki bi lahko predstavljale podlago za priznanje mednarodne zaščite, pa bi tožena stranka ostala glede določenega dejstva v dvomu, ki ga ob dosegljivih oz. uporabljivih dokazih v upravnem sporu ne bi mogla razrešiti. V tej zadevi pa ne gre za tak primer, saj tožnikove navedbe (četudi o njihovi resničnosti ni dvoma) že same po sebi ne predstavljajo razlogov za priznanje mednarodne zaščite. Naslovno sodišče sicer ugotavlja, da je ESČP že ugotovilo kršitve 3. člena EKČP zaradi pomanjkanja hrane kot osnovne dobrine, pri čemer je šlo predvsem za primere, ko je bilo pritožnikom hkrati omejeno gibanje oz. odvzeta prostost. Le izjemoma je bila kršitev 3. člena EKČP ugotovljena v drugačnih okoliščinah (npr. ko je šlo za posebej ranljive osebe, ki niso bile same sposobne zadovoljevati svojih osnovnih potreb), nikoli pa zgolj na podlagi revščine same po sebi. ESČP je pomanjkanje hrane kot osnovne dobrine kot obliko ponižujočega ravnanja obravnavalo zlasti v treh kontekstih, in sicer v okviru prisilne hospitalizacije, pripora oz. zapora ter neustreznih pogojev bivanja prosilcev za azil in otrok. Z izjemo naštetih primerov ESČP kršitev 3. člena v primerih, ko gre za pomanjkanje hrane oz. slabe življenjske razmere, ni ugotovilo.
V predmetni zadevi je šlo za samovoljno oblastno ravnanje tožene stranke, o katerem je bila tožeča stranka obveščena z obvestilom, ki ima naravo in posledice končne odločitve tožene stranke po ZPGOPEK.