Zgolj dejstvo, da je na podlagi navedenega posla družbenik kot prodajalec dela poslovnega deleža tožnika zavezan plačati manj davka od prejete kupnine za prodan poslovni delež tožnika kot v primeru, če bi mu bil izplačan dobiček, ne omogoča uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, saj taka posledica ne pomeni neupravičene davčne koristi.
Nakup lastnih poslovnih deležev je sicer mogoče šteti za prikrito izplačilo dobička, vendar le v primeru, da sta kumulativno izpolnjena pogoja kvalificirane udeležbe v kapitalu oz. drugega načina obvladovanja družbe (kar v obravnavani zadevi ni sporno) in da je bila kupnina za lastni poslovni delež višja od primerljive tržne cene. Davčni organ morebitne razlike med tržno in pogodbeno določeno ceno za nakup obravnavanega dela poslovnega deleža tožnika v konkretnem postopku ni ugotavljal, saj je izhajal iz napačnega materialnopravnega izhodišča in je posledično dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Podana pa je tudi kršitev pravil postopka, saj v obrazložitvi izpodbijane odločbe v tej zvezi ni navedenih razlogov, zaradi katerih je davčni organ štel, da izplačilo kupnine za nakup obravnavanega dela poslovnega deleža tožnika po ekonomski vsebini predstavlja prikrito izplačilo dobička. Zgolj navedba višine kupnine za nakup dela poslovnega deleža tožnika, brez izračuna njegove tržne vrednosti, pa ne zadosti zahtevi po obrazloženosti upravnih odločb iz 214. člena ZUP.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b, 20, 20/5. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. ZMZ-1 člen 49, 49/8, 51, 51/1, 51/1-4.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška
Tožnik bo imel v primeru vrnitve Republiki Hrvaški povsem drugačen status in se ga bo drugače obravnavalo, ko bo vrnjen na podlagi Dublinske uredbe, kot pa je bil obravnavan, ko je ilegalno prečkal bosansko - hrvaško mejo. Obravnavali ga bodo drugi organi, in sicer pristojni organi za reševanje prošenj za mednarodno zaščito, in ne hrvaška policija.
Tožnik ni uspel izkazati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozilo kakršnokoli nečloveško ali ponižujoče ravnanje, saj bo v tem primeru vrnjen na podlagi Dublinske uredbe in bo imel drugačen status, kot ga je imel takoj po tem, ko so ga hrvaški policisti prijeli po večkratnem prečkanju bosansko - hrvaške meje.
Med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom.
pridobitev lastnega deleža - soglasje - prevladujoč položaj - družba - povezane osebe - zmotna uporaba materialnega prava
Pri ugotavljanju prevladujočega položaja se upošteva pridobitelj deleža in z njim povezane osebe ter izdajatelj programa, za katerega želi pridobitelj pridobiti soglasje, ter z njim povezane osebe.
Pri presoji povezanosti oseb z izdajateljem programa, za katerega želi pridobitelj deleža pridobiti soglasje, je treba upoštevati dejstvo, kolikšen delež želi ta oseba pridobiti. Po naravi stvari namreč povezanih osebah z izdajateljem programa ni mogoče upoštevati, če se prodaja 100 % delež, s čimer se taka oseba izloči iz skupine oseb, s katerimi je bila do sedaj povezana.
Prepovedi, izrečene v zvezi z določenim objektom, ne predstavljajo ovire v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo ostalih objektov na zemljišču, tudi ne pomožnih objektov kot je oporni zid. Gradbeno dovoljenje investitorju ni bilo izdano, kolikor pa mu je bila zahteva nepravilno zavržena, to ni poseg v tožnikovo pravico ali pravno korist, saj izpodbijani sklep ne pomeni izdanega gradbenega dovoljenja ter tudi ne dovoljenja za gradnjo.
mednarodna zaščita - pogoji za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi - ponovna prošnja za priznanje mednarodne zaščite
Tožnikove navedbe o zatrjevanem krvnem maščevanju v izvorni državi predstavljajo novo dejstvo, ki pa ni nastalo šele po izdaji predhodne odločitve, ampak je - glede na tožnikove izjave, podane ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - obstajalo že v času prvega postopka oz. že ob odhodu iz izvorne države. V takšnem primeru bi moral tožnik zatrjevati in izkazati, da obravnavanih dejstev brez svoje krivde ni mogel uveljaviti v času prvega postopka, tj. konkretno pred izdajo odločbe z dne 7. 6. 2023, s katero je bila tožnikova prošnja zavrnjena kot očitno neutemeljena. Tega bremena pa tožnik ni zmogel.
ZDDPO-2 člen 74, 74-7. ZDoh-2 člen 80, 90, 90/4, 90/4-1, 105, 105/3, 105/3-11.
davek od drugih dohodkov - akontacija dohodnine - gospodarska družba - direktor družbe - dvig gotovine - obdavčitev - prikrito izplačilo dobička
Tožnik obravnava izplačila gotovine iz tožnikovega računa izplačal svojemu zakonitemu zastopniku A. A. izključno zaradi njegove vloge družbenika pri tožniku. Sporni prejemki gotovine, ki jih je tožnik prejel od navedene družbe, pa po presoji sodišča predstavljajo prikrito izplačilo dobička tožnika, kot ga opredeljuje 7. točka 74. člena ZDDPO-2 v zvezi s 1. točko četrtega odstavka 90. člena in 80. členom ZDoh-2 ter ne predstavljajo drugega dohodka, kot ga opredeljuje 11. točka tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 in kot je sporna izplačila tožniku opredelil davčni organ v izpodbijani odločbi. Tožnikova gotovinska izplačila je tožnikov zakoniti zastopnik A. A. zadržal zase, zato predstavljajo njegov obdavčljiv dohodek, ki pa se lahko obdavči kot "drug dohodek" le, če ne gre za dohodek iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2, kar se presoja po njihovi dejanski (ekonomski) vsebini.
brezplačna pravna pomoč - nepopolna vloga - poziv k dopolnitvi vloge - zavrženje vloge
Tožnik tudi po pozivu organa za BPP vloge ni dopolnil niti z navedbo pravne zadeve oziroma, katero obliko BPP želi oziroma za kateri sodni postopek gre, hkrati pa tudi ni predložil nobene listine, da bi bilo mogoče zadevo identificirati na tak način. Vloga tožnika zato ni bila sposobna vsebinske obravnave. Zato je organ za BPP imel podlago, da je tožnikovo vlogo, sledeč drugemu odstavku 67. člena ZUP, zavrgel.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - določitev roka za prostovoljno zapustitev države - ekonomski razlogi za prihod v državo
Tožena stranka je ustrezno izvedla postopek in v celoti izpolnila svojo obveznost iz 7. člena ZUP. Tožnik je bil ustrezno poučen in je imel v postopku osebno (in po pooblaščencu) večkrat možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, zaradi katerih je zapustil Maroko, v primeru kakršnihkoli nejasnosti pa je imel možnost uradno osebo zaprositi za pojasnilo ali pa se posvetovati s pooblaščencem. Glede na vsebino izjave, ki jih je podal v prošnji in na osebnem razgovoru, pa tožena stranka ni bila dolžna opravljati nadaljnjih preverjanj ali poizvedovanj oz. postavljati dodatnih vprašanj, saj - kot je sodišče predhodno že pojasnilo - nobena od podanih izjav za pridobitev mednarodne zaščite ni pravno relevantna. Nasprotno: vse izjave, ki jih je podal tožnik, kažejo na nevarnost, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva Maroka, ki sama zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo9 in s tem razlog za priznanje mednarodne zaščite. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da bi morala tožena stranka v primeru dvoma pri ugotavljanju dejanskega stanja odločiti v korist prosilca (tožnika). To bi držalo le v primeru, če bi tožnik navajal dejstva in okoliščine, ki bi lahko predstavljale podlago za priznanje mednarodne zaščite, pa bi tožena stranka ostala glede določenega dejstva v dvomu, ki ga ob dosegljivih oz. uporabljivih dokazih v upravnem sporu ne bi mogla razrešiti. V tej zadevi pa ne gre za tak primer, saj tožnikove navedbe (četudi o njihovi resničnosti ni dvoma) že same po sebi ne predstavljajo razlogov za priznanje mednarodne zaščite. Naslovno sodišče sicer ugotavlja, da je ESČP že ugotovilo kršitve 3. člena EKČP zaradi pomanjkanja hrane kot osnovne dobrine, pri čemer je šlo predvsem za primere, ko je bilo pritožnikom hkrati omejeno gibanje oz. odvzeta prostost. Le izjemoma je bila kršitev 3. člena EKČP ugotovljena v drugačnih okoliščinah (npr. ko je šlo za posebej ranljive osebe, ki niso bile same sposobne zadovoljevati svojih osnovnih potreb), nikoli pa zgolj na podlagi revščine same po sebi. ESČP je pomanjkanje hrane kot osnovne dobrine kot obliko ponižujočega ravnanja obravnavalo zlasti v treh kontekstih, in sicer v okviru prisilne hospitalizacije, pripora oz. zapora ter neustreznih pogojev bivanja prosilcev za azil in otrok. Z izjemo naštetih primerov ESČP kršitev 3. člena v primerih, ko gre za pomanjkanje hrane oz. slabe življenjske razmere, ni ugotovilo.
V predmetni zadevi je šlo za samovoljno oblastno ravnanje tožene stranke, o katerem je bila tožeča stranka obveščena z obvestilom, ki ima naravo in posledice končne odločitve tožene stranke po ZPGOPEK.
Tožnik ne prereka ugotovitve glede verjetnega izgleda za uspeh s tožbo v zadevi I U 1830/2023, ničesar pa tudi ne pove glede izpolnjevanja finančnega pogoja. V tožbi navaja le razloge, ki se nanašajo na pravilnost uporabe pete alineje 8. člena ZBPP, čeprav to ni bila pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. Tožena stranka je to odločitev sprejela na podlagi 24. člena ZBPP, razloge zanje je prepričljivo obrazložila, sodišče pa z njimi v celoti soglaša
ZUreP-2 člen 3, 3/1, 3/1-4, 4, 4/1, 4/1-2, 193, 193/1.
razlastitev - razlastitveni namen - javna korist
Upoštevajoč opredelitev družbene infrastrukture v 4. točki prvega odstavka 3. člena ZUreP-2 ter opredelitev javnega interesa v športu v 2. točki prvega odstavka 4. člena in 2. odstavka 5. člena ZŠpo-1, je gradnjo nogometnega igrišča mogoče šteti za dopusten razlastitveni namen v smislu tretje alineje prvega odstavka 193. člena ZUreP-2.
Ker javna korist za gradnjo novega nogometnega igrišča ni konkretizirana, niti pojmovno ni mogoče ugotavljati in preizkusiti, ali je razlastitev tožnika za dosego tega namena sploh nujno potrebna. Pri presoji tega vidika testa sorazmernosti gre namreč za to, da mora upravni organ preizkusiti, ali zasledovane konkretne javne koristi ni mogoče doseči tudi na drug način, to je brez posega v konkretno lastninsko pravico. Te presoje pa ni mogoče opraviti, če javna korist ni konkretizirana, saj ni mogoče preizkusiti, ali ne bi bilo mogoče istega cilja doseči brez posega v konkretno lastninsko pravico.
varstvo osebnih podatkov - obdelava osebnih podatkov - zahteva za dopolnitev oziroma izbris osebnih podatkov v dokumentu - pravica do pritožbe - stvarna pristojnost - upravni postopek
Drugostopenjski organ bi moral na podlagi pritožbe tožnika odstopiti zadevo v reševanje Informacijskemu pooblaščencu, ne pa da je odločal o zadevi, za katero ni pristojen.
davek od dobička iz kapitala - odsvojitev poslovnega deleža - izplačilo dobička - izogibanje davčnim obveznostim - davčna optimizacija
Sodišče pritrjuje toženki, da je tožnica preko novo ustanovljene družbe, ki jo je lastniško in upravljavsko obvladoval isti družbenik kot tožnico, ustvarila pogoje, ki so ji omogočili davčno ugodnejšo obravnavo izplačil kot v primeru neposrednega plačila dobička družbeniku. Vendar taka ugotovitev sama po sebi še ne zadostuje za subsumpcijo pravnega posla pod četrti odstavek 74. člena ZDavP-2. Bistveno ostaja vprašanje, ali ima navedena transakcija dovolj ekonomske vsebine, da se za davčne namene upošteva tako, kot je bila formalno oblikovana (kot prodaja poslovnega deleža in se obdavči na podlagi določb 93. člena in dalje ZDoh-2) in se ne vrednoti mimo njene formalne oblike.
Ni izkazano, da bi prodaja poslovnega deleža v tožnici v bistvenem zasledovala pridobitev neupravičene davčne ugodnosti, ampak je bil navedeni pravni posel utemeljen tudi z razumnimi poslovnimi razlogi izven davčnega prava, ki glede na zgoraj obrazloženo niso zanemarljivi. Novoustanovljena družba ni bila dokazano zgolj obvod za izplačilo kupnine fizični osebi, ampak je že v letu 2013 prevzela del dotedanje tožničine dejavnosti v zvezi s portalom. Da bi te aktivnosti lahko izvajala tožnica sama tudi dalje, niti ni sporno, vendar gre pri tem, kot že navedeno, za avtonomno poslovno odločitev gospodarskega subjekta. Po povedanem davčni organ ni dokazal, da bi v konkretnem primeru šlo za nedovoljeno davčno izogibanje v smislu četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - prosilec iz Maroka - varna izvorna država - ekonomski razlog
Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je tako v prvi vrsti navedel revščino, glede katere pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju.
Tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna.
brezplačna pravna pomoč - zavrženje prošnje - pravnomočno rešena zadeva
Toženka je ugotovila, da je prošnjo tožnika za BPP v obliki svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe v zadevi I U 1072/2023 zavrnila že z odločbo Bpp 228/2023 z dne 28. 11. 2023 in odločbo Bpp 111/2023 z dne 7. 8. 2023. V obeh primerih je to storila iz razloga, ker je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje premoženjskega pogoja iz 11. člena ZBPP. Po presoji sodišča pa je toženka na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila določbo četrte alineje prvega odstavka 129. člena ZUP in pravilno presodila, da je treba prošnjo zavreči.
izjemna pokojnina - diskrecijska pravica - nedoločen pravni pojem - odločanje po prostem preudarku - obrazložitev odločbe
Toženka tožnici ni priznala odmere starostne pokojnine za posebne zasluge zato, ker ni prejmenica Prešernove nagrade ali najvišje mednarodne nagrade. Taka obrazložitev pomembnosti oziroma irelevantnosti prejetih nagrad pa ne omogoča preizkusa razumnosti argumentacije, saj iz nje ni razvidno, zakaj (po katerih merilih) gre pri nekaterih nagradah za izjemni uspeh in vrhunske stvaritve pri drugih pa ne.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - obseg dodeljene brezplačne pravne pomoči - pred vložitvijo prošnje nastali stroški
Tožnik je prošnjo za dodelitev BPP vložil 18. 7. 2023, torej po preteku rokov za vložitev predloga za dopustitev revizije in pritožbe. Na podlagi drugega odstavka 11. člena ZBPP do BPP za dejanja, opravljena pred vložitvijo prošnje, ni upravičen do dodelitve BPP. Ker je bilo po povedanem pritožbo in predlog za dopustitev revizije mogoče pravočasno vložiti pred 18. 7. 2023, do BPP v zvezi z vložitvijo teh pravnih sredstev že iz tega razloga ni upravičen.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - izpolnjevanje razpisnih pogojev - kriteriji za ocenjevanje vlog - točkovanje vloge
Sodišče sodi, da je toženka glede na javni razpis in razpisno dokumentacijo ter glede na vsebino tožnikove vloge pri vrednotenju slednje po merilu "Povečanje energetske učinkovitosti" pravilno upoštevala Elaborat gradbene fizike, izdelan s strani C. C.
ZTro-1 člen 93, 93/1, 93/2. Direktiva Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije člen 8, 8/1, 8/2.
trošarine - vračilo trošarine - vračilo trošarine za energente - gradbeništvo - delovni stroj
Pojem "statičen delovni stroj" iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1 po presoji Vrhovnega sodišča lahko pomeni le delovne stroje, ki so dovolj trdno povezani s tlemi, da so nepremični in niso le parkirani. Delovni stroji, ki se lahko premikajo, bodisi zato, ker imajo kolesa ali pa so premakljivi s pomočjo drugih strojev, so premični. Torej ne morejo biti opredeljeni kot statični (stacionarni) delovni stroji. Po presoji sodišča je davčni organ glede na značilnosti delovnih strojev pravilno ocenil, da buldožer, nakladač, valjar ali demper niso omejeno mobilni oziroma statični stroji, niti niso delovali v dejavnosti gradbeništva.
Prav statičnost bagrov tisti (in edini oziroma ključni) razlog, iz katerega je organ zahtevkom za vračilo trošarine v tem delu ugodil, in ne njihova uporaba. Statičnost je namreč po zgoraj citirani določbi ZTro-1 poseben oziroma samostojen razlog za priznanje vračila, ki se ga z delovanjem oziroma uporabo stroja v gradbeništvu ne pogojuje.
ZDoh-2 člen 15, 15/5. ZDoh-2 člen 105, 105/3, 105/3-11. ZFPPIPP člen 267, 267/1, 267/2.
nastanek davčne obveznosti - dohodnina - davek od drugih dohodkov - razveza pogodbe - nezmožnost izpolnitve pogodbe - izbris družbe iz sodnega registra
Zaradi nezmožnosti izpolnitve dvostranske pogodbe (predmetne kupoprodajne pogodbe za nepremičnino) oz. zaradi neizpolnitve sodbe Višjega sodišča v Mariboru, je bila predmetna kupoprodajna pogodba razvezana. Drugi obdavčljivi dogodek je po presoji sodišča obdavčenje kot posledica razveze predmetne kupoprodajne pogodbe zaradi nezmožnosti izpolnitve. Tožničin prejem dela kupnine v višini 696.000,00 EUR za nepremičnino po predmetni kupoprodajni pogodbi v letu 2009 ob hkratnem lastništvu tožnice na predmetni nepremičnini od leta 2009 do 2015 nesporno predstavlja obogatitev tožnice, ki jo je tožnica realizirala v letu 2015, ko je bila predmetna pogodba razvezana zaradi nezmožnosti izpolnitve. Dejstvu, da je bila tožnica obogatena za prejeti del kupnine po predmetni kupoprodajni pogodbi, tožnica tudi ne ugovarja. Sporno je vprašanje, kdaj je bila tožnica obogatena - v letu 2009, kot meni tožnica ali v letu 2015, kot menita prvostopenjski in pritožbeni organ. Na podlagi petega odstavka 15. člena ZDoh-2 je dohodek pridobljen oziroma dosežen v davčnem letu, v katerem je sprejet, če ni z zakonom določeno drugače. Šteje pa se, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Na navedeno zakonsko določbo se sklicuje tudi tožnica v tožbi. Sodišče navedeno zakonsko določbo razlaga tako, da je bil zaradi razveze predmetne kupoprodajne pogodbe zaradi nezmožnosti izpolnitve tožnici dan prejet del kupnine na razpolago šele v času razveze pogodbe, torej v letu 2015, kot sta to pravilno navedla tudi prvostopenjski in pritožbeni organ.