brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - kazenski postopek - zahteva za varstvo zakonitosti - objektivni pogoj - očitno nerazumna prošnja - zavrnilna sodba
Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pravilno pojasnila, da se brezplačna pravna pomoč dodeli na način in pod pogoji, ki jih določajo 11. do 24. člen ZBPP. Prosilec za brezplačno pravno pomoč mora po teh določbah za dodelitev te pomoči kumulativno izkazati izpolnjevanje dveh kriterijev, in sicer izpolnjevanje finančno materialnega oziroma subjektivnega kriterija, in izpolnjevanje vsebinskega oziroma objektivnega kriterija. Če enega od teh dveh kriterijev ne izpolnjuje, ni upravičen do dodelitve brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka je v obravnavanem primeru odločila, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči (torej, da njegova prošnja očitno ni razumna) in zato izpolnjevanja subjektivnega kriterija ni presojala.
ZUS-1 člen 2, 5, 36, 36/1, 36/1-4. ZGO-1 člen 156a.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - upravna izvršba - odlog izvršbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Izpodbijani sklep se nanaša le na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe in vpliva samo na čas oprave procesnih dejanj. S tem, ko tožnikovemu predlogu za odlog izvršbe ni bilo ugodeno, je bilo namreč odločeno (le) o tem, da se izpolnitev odrejene obveznosti ne odloži, ni pa bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o sami tožnikovi obveznosti (oziroma pravici ali pravni koristi). O tem je bilo odločeno z izvršilnim naslovom, to je z inšpekcijsko odločbo. Z izpodbijanim sklepom se odločitev, vsebovana v inšpekcijski odločbi, tudi ni spremenila.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - potek roka - pravni interes - umik predloga za izdajo začasne odredbe
Ker je tožena stranka z vlogo z dne 29. 3. 2023 prevzela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito po vsebini in se je izrekla, da ne bo predala tožnika Hrvaški po Dublinski uredbi, sodišče na podlagi vloge tožnika z dne 4. 4. 2024 ugotavlja, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo na odpravo izpodbijanega akta.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - prosilec iz Maroka - varna izvorna država - ekonomski razlog
Tožena stranka stranka je pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča. Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
Razloge bi tožnik lahko uveljavljal že s pritožbo oziroma v upravnem sporu, v koliko bi zoper odločbo pravna sredstva uporabil, vendar tega ni storil.
Tožnik istih razlogov, ki bi jih lahko uveljavljal s pravnimi sredstvi zoper inšpekcijsko odločbo, ne more uveljavljati v tožbi zoper izpodbijano odločbo, s katero je bilo odločeno o izrednem pravnem sredstvu, to je zahtevi za izrek ničnosti odločbe.
V primeru dvostopenjskega upravnega odločanja je postopek končan, ko drugostopenjski organ odloči o pritožbi zoper prvostopenjski akt. Takrat nastopi učinek dokončnosti upravnega akta, o dokončnih upravnih aktih pa odloča sodišče v upravnem sporu (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Tožnik je tožbo vložil 7. 2. 2022, torej skoraj deset mesecev pred dokončnostjo izpodbijane odločbe. Taka tožba je glede na zgoraj pojasnjeno preuranjena, zato jo je sodišče zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Občini Šentjernej je v delu, v katerem je kot javno cesto kategoriziral nepremičnino v njuni lasti, v nasprotju z Ustavo. Dejstvo o neustavnosti Odloka v delu, ki se nanaša na nepremičnino tožnikov, namreč ni pravno pomembno za presojo v tem primeru. Zakonska ureditev, ki dovoljuje razlastitev zaradi prevzema obstoječe gospodarske javne infrastrukture (drugi odstavek 192. člena, prva alineja prvega odstavka 193. člena, peti odstavek 194. člena ZUreP-2), namreč že sama po sebi predpostavlja, da je tak objekt zgrajen na nepremičnini, ki ni v lasti države ali občine, temveč je v zasebni lasti. Če tak objekt ne bi bil zgrajen na nepremičnini v zasebni lasti, razlastitev ne bi bila potrebna. Izrečen ukrep tako ni nezakonit iz razloga, ker gre za cesto, kategorizirano kot javno cesto z neustavnim Odlokom.
varstvo konkurence - omejevalna ravnanja - zloraba prevladujočega položaja
Privilegirana komunikacija po sodni praksi SSEU in SEU, že ves čas uživa sodno zaščito tudi v postopkih, ki jih je po uredbah vodila oziroma vodi Evropska Komisija.
Komunikacija, da uživa status privilegirane komunikacije, mora biti izdelana izključno za pridobitev pravnega mnenja odvetnika v okviru uresničevanja pravic do obrambe.
Pri privilegirani komunikaciji se ne ščitijo podatki, ampak odnos zaupnosti med stranko in odvetnikom, kar pomeni nujen dodatek k polnemu uresničevanju pravice do obrambe. Predmet zaščite so torej informacije, ki sta si jih stranka in odvetnik izmenjala, oziroma ki so bile pripravljene za odvetnika za namen obrambe, s katerim bi odgovarjal na konkreten očitek agencije, ki je predmet preiskave.
To, da gre za pripravljalne listine, ki so nastale izključno za odvetnika pri uresničevanju pravice do obrambe, mora izhajati iz vsebine listin oziroma okoliščin zadeve, na podjetju pa je breme, da to dokaže.
vloga - vrnitev v prejšnje stanje - podpis - lastnoročni podpis - fikcija vročitve - prepozna tožba
Tožba je bila vložena po poteku zakonsko določenega (prekluzivnega) roka in je torej prepozna. Kolikor tožničine navedbe predstavljajo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ta prav tako ni pravočasen.
igre na srečo - omejitev dostopa do spletnih strani - nadzor nad prirejanjem iger na srečo
Nasprotna stranka ni oporekala, da je ponudnica storitev informacijske družbe. Prav tako ni zanikala, da je zavezanka prirejala igre na srečo v Republiki Sloveniji. To ji je bilo, torej zavezanki, z odločbo predlagatelja prepovedano. Slednji je ugotovil, da te prepovedi ni spoštovala. Opisana dejstva predstavljajo dejansko podlago za uporabo prvega odstavka 107.a člena ZIS. Sodišče je zato nasprotni stranki (ponudnici storitev informacijske družbe) odredilo omejitev dostopa do spletnih strani.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - napotnica - napačna opravilna številka
Tožena stranka je izdala dve odločbi z isto opravilno številko in z istim datumom, ki pa vsebujeta različna obsega dodeljene brezplačne pravne pomoči. Med odločbama je razlika v obsegu in sodniku, ki ju je izdal.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - veriženje prošenj za dodelitev brezplačne pravne pomoči
Ni sporno, da je tožnica prošnjo za dodelitev BPP vložila za pravno svetovanje in zastopanje za vložitev tožbe v upravnem sporu v zvezi z dodelitvijo BPP. Želi namreč vložiti tožbo zoper odločbo Upravnega sodišča, s katero je bila njena prošnja za dodelitev BPP zavrnjena. V takšnih ok0liščinah tožnica neutemeljeno nasprotuje uporabi 5. alineje 8. člena ZBPP. Ta namreč prav za primere, kakršen je tožničin, izrecno določa, da BPP ni mogoče dodeliti.
trg finančnih instrumentov - ukrep agencije za trg vrednostnih papirjev - stranska udeležba - zahteva za priznanje položaja stranskega udeleženca - pravni interes
Po presoji sodišča v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti splošnih določb ZUP glede stranske udeležbe, saj ZTFI-1 ne podeljuje upravičenja do udeležbe v postopku nobeni drugi osebi kot le subjektu nadzora.
Prepovedi, izrečene v zvezi z določenim objektom, ne predstavljajo ovire v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo ostalih objektov na zemljišču, tudi ne pomožnih objektov kot je oporni zid. Gradbeno dovoljenje investitorju ni bilo izdano, kolikor pa mu je bila zahteva nepravilno zavržena, to ni poseg v tožnikovo pravico ali pravno korist, saj izpodbijani sklep ne pomeni izdanega gradbenega dovoljenja ter tudi ne dovoljenja za gradnjo.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - veriženje prošenj za dodelitev brezplačne pravne pomoči - zloraba možnosti dodelitve brezplačne pravne pomoči
Veriženje prošenj za BPP izpolnjuje elemente zlorabe instituta BPP, pri čemer zloraba pravice ni (ustavno)pravno varovana. Zato je skladna z Ustavo obravnavana prepoved, ki preprečuje veriženje prošenj za BPP, in sodišče ni vlagalo predlagane zahteve za presojo ustavnosti.
Zgolj dejstvo, da je na podlagi navedenega posla družbenik kot prodajalec dela poslovnega deleža tožnika zavezan plačati manj davka od prejete kupnine za prodan poslovni delež tožnika kot v primeru, če bi mu bil izplačan dobiček, ne omogoča uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, saj taka posledica ne pomeni neupravičene davčne koristi.
Nakup lastnih poslovnih deležev je sicer mogoče šteti za prikrito izplačilo dobička, vendar le v primeru, da sta kumulativno izpolnjena pogoja kvalificirane udeležbe v kapitalu oz. drugega načina obvladovanja družbe (kar v obravnavani zadevi ni sporno) in da je bila kupnina za lastni poslovni delež višja od primerljive tržne cene. Davčni organ morebitne razlike med tržno in pogodbeno določeno ceno za nakup obravnavanega dela poslovnega deleža tožnika v konkretnem postopku ni ugotavljal, saj je izhajal iz napačnega materialnopravnega izhodišča in je posledično dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Podana pa je tudi kršitev pravil postopka, saj v obrazložitvi izpodbijane odločbe v tej zvezi ni navedenih razlogov, zaradi katerih je davčni organ štel, da izplačilo kupnine za nakup obravnavanega dela poslovnega deleža tožnika po ekonomski vsebini predstavlja prikrito izplačilo dobička. Zgolj navedba višine kupnine za nakup dela poslovnega deleža tožnika, brez izračuna njegove tržne vrednosti, pa ne zadosti zahtevi po obrazloženosti upravnih odločb iz 214. člena ZUP.
pridobitev lastnega deleža - soglasje - prevladujoč položaj - družba - povezane osebe - zmotna uporaba materialnega prava
Pri ugotavljanju prevladujočega položaja se upošteva pridobitelj deleža in z njim povezane osebe ter izdajatelj programa, za katerega želi pridobitelj pridobiti soglasje, ter z njim povezane osebe.
Pri presoji povezanosti oseb z izdajateljem programa, za katerega želi pridobitelj deleža pridobiti soglasje, je treba upoštevati dejstvo, kolikšen delež želi ta oseba pridobiti. Po naravi stvari namreč povezanih osebah z izdajateljem programa ni mogoče upoštevati, če se prodaja 100 % delež, s čimer se taka oseba izloči iz skupine oseb, s katerimi je bila do sedaj povezana.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b, 20, 20/5. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. ZMZ-1 člen 49, 49/8, 51, 51/1, 51/1-4.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška
Tožnik bo imel v primeru vrnitve Republiki Hrvaški povsem drugačen status in se ga bo drugače obravnavalo, ko bo vrnjen na podlagi Dublinske uredbe, kot pa je bil obravnavan, ko je ilegalno prečkal bosansko - hrvaško mejo. Obravnavali ga bodo drugi organi, in sicer pristojni organi za reševanje prošenj za mednarodno zaščito, in ne hrvaška policija.
Tožnik ni uspel izkazati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozilo kakršnokoli nečloveško ali ponižujoče ravnanje, saj bo v tem primeru vrnjen na podlagi Dublinske uredbe in bo imel drugačen status, kot ga je imel takoj po tem, ko so ga hrvaški policisti prijeli po večkratnem prečkanju bosansko - hrvaške meje.
Med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom.
varstvo osebnih podatkov - obdelava osebnih podatkov - zahteva za dopolnitev oziroma izbris osebnih podatkov v dokumentu - pravica do pritožbe - stvarna pristojnost - upravni postopek
Drugostopenjski organ bi moral na podlagi pritožbe tožnika odstopiti zadevo v reševanje Informacijskemu pooblaščencu, ne pa da je odločal o zadevi, za katero ni pristojen.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - določitev roka za prostovoljno zapustitev države - ekonomski razlogi za prihod v državo
Tožena stranka je ustrezno izvedla postopek in v celoti izpolnila svojo obveznost iz 7. člena ZUP. Tožnik je bil ustrezno poučen in je imel v postopku osebno (in po pooblaščencu) večkrat možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, zaradi katerih je zapustil Maroko, v primeru kakršnihkoli nejasnosti pa je imel možnost uradno osebo zaprositi za pojasnilo ali pa se posvetovati s pooblaščencem. Glede na vsebino izjave, ki jih je podal v prošnji in na osebnem razgovoru, pa tožena stranka ni bila dolžna opravljati nadaljnjih preverjanj ali poizvedovanj oz. postavljati dodatnih vprašanj, saj - kot je sodišče predhodno že pojasnilo - nobena od podanih izjav za pridobitev mednarodne zaščite ni pravno relevantna. Nasprotno: vse izjave, ki jih je podal tožnik, kažejo na nevarnost, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva Maroka, ki sama zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo9 in s tem razlog za priznanje mednarodne zaščite. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da bi morala tožena stranka v primeru dvoma pri ugotavljanju dejanskega stanja odločiti v korist prosilca (tožnika). To bi držalo le v primeru, če bi tožnik navajal dejstva in okoliščine, ki bi lahko predstavljale podlago za priznanje mednarodne zaščite, pa bi tožena stranka ostala glede določenega dejstva v dvomu, ki ga ob dosegljivih oz. uporabljivih dokazih v upravnem sporu ne bi mogla razrešiti. V tej zadevi pa ne gre za tak primer, saj tožnikove navedbe (četudi o njihovi resničnosti ni dvoma) že same po sebi ne predstavljajo razlogov za priznanje mednarodne zaščite. Naslovno sodišče sicer ugotavlja, da je ESČP že ugotovilo kršitve 3. člena EKČP zaradi pomanjkanja hrane kot osnovne dobrine, pri čemer je šlo predvsem za primere, ko je bilo pritožnikom hkrati omejeno gibanje oz. odvzeta prostost. Le izjemoma je bila kršitev 3. člena EKČP ugotovljena v drugačnih okoliščinah (npr. ko je šlo za posebej ranljive osebe, ki niso bile same sposobne zadovoljevati svojih osnovnih potreb), nikoli pa zgolj na podlagi revščine same po sebi. ESČP je pomanjkanje hrane kot osnovne dobrine kot obliko ponižujočega ravnanja obravnavalo zlasti v treh kontekstih, in sicer v okviru prisilne hospitalizacije, pripora oz. zapora ter neustreznih pogojev bivanja prosilcev za azil in otrok. Z izjemo naštetih primerov ESČP kršitev 3. člena v primerih, ko gre za pomanjkanje hrane oz. slabe življenjske razmere, ni ugotovilo.