izredna pravna sredstva - zahteva za varstvo zakonitosti - kršitev kazenskega zakona
Za kršitev zakona bi šlo le v primeru, če bi sodišče ugotovilo obstoj okoliščin, ki pomenijo silobran oziroma malomarnost. Tako pa sodišče takih okoliščin ni ugotovilo in zato ni kršilo kazenskega zakona ter gre za uveljavljanje zmotnega ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.
ZPP (1977) člen 380, 380-2, 389, 389/1, 389/2, 393, 400, 400/3, 400/4.ZNP člen 34, 37.
nepravdni postopek - postopek za delitev stvari v solastnini - pravna sredstva - revizija - dovoljenost revizije - revizija zoper sklep o zavrnitvi sklepa o zavrženju revizije
Zakon o pravdnem postopku določa med drugim v tretjem odstavku 400. člena ZPP, da je revizija vselej dovoljena zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da se revizija zavrže. Tako je sedaj obravnavana predlagateljeva revizija dovoljena. Smisel takšne zakonske ureditve je v tem, da v zadnji instanci vrhovno sodišče ne glede na to, za kakšen civilni sodni postopek gre, presodi, ali je revizija (ki je bila zavržena na nižji stopnji) res dovoljena ali ne.
Odločitev nižjih sodišč - prvega, ki je ("prvo") revizijo zavrglo, in drugega, ki je to odločitev potrdilo, je pravilna. V tej zadevi gre za nepravdni postopek, v katerem revizija ni dovoljena, razen če zakon določa drugače (34. člen ZNP). Zakon za postopek za delitev stvari v solastnini revizije ne predvideva. Zato ta ni dovoljena zoper katerikoli sklep, ki je bil izdan v takšnem postopku, razen omenjene izjeme po tretjem odstavku 400. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je (po prvem odstavku 389. člena ZPP) zato pravilno ravnalo, da je revizijo ("prvo") zavrglo kot nedovoljeno (drugi odstavek 389. člena ZPP) in sodišče druge stopnje takšno odločitev potrdilo (2. točka 380. člena ZPP). Revizija ("druga") se tako pokaže kot neutemeljena in jo je bilo zato potrebno zavrniti (393. člen v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP).
revizija - obvezne sestavine - neobrazložena revizija - dopolnitev revizije - rok za vložitev dopolnitve revizije
Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da dopolnitve revizije, ki sta jo toženca opredelila kot pripravljalno vlogo in ki sta jo vložila po izteku roka za vložitev revizije, ni moglo in tudi ni smelo upoštevati. Obravnavalo je lahko le njuno zadnji dan roka vloženo revizijo, v kateri sta opredelila, katero sodbo izpodbijata, iz katerega razloga in ki sta jo podpisala. Taka revizija je popolna, ker vsebuje vse potrebne obligatorne sestavine (351. člen ZPP v zvezi s 399. členom ZPP), čeprav je glede uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ostala neobrazložena. Če bi revizijsko sodišče upoštevalo po izteku roka vloženo dopolnitev revizije, bi s tem dopustilo podaljšanje prekluzivno določenega roka iz prvega odstavka 382. člena ZPP na škodo nasprotne stranke.
vzročna zveza - denarna odškodnina - duševne bolečine - aktivna legitimacija - povzročitev škode - varstvo osebnostnih pravic - pravica do osebnega dostojanstva - povrnitev negmotne škode - podlage za odgovornost - sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin - javna izjava
Če se določena izjava, ki bi lahko povzročila kršitev osebnostnih pravic, nanaša na skupino ljudi, nobene osebe med njimi pa ni mogoče individualizirati, neindividualiziranemu posamezniku ni mogoče nuditi pravnega varstva. Posameznik samo zato, ker se uvršča, prišteva, se čuti pripadnik določene skupine, nima pravnega sredstva za varstvo pred kršitvami pravic osebnosti nedoločenega števila ljudi te skupine. Osebnostne pravice njenih članov niso njegove pravice.
Izjava, dana širšemu krogu ljudi, vključuje najmanj tisto osebo, kateri je bila v živem dialogu dana, če sodi v ta širši krog. V takšnem primeru bi prišlo do pretrganja vzročne zveze le, če bi toženec jasno razmejil igralniški lobi od tožnika. Moralo bi torej iz njegove izjave izhajati, da je obdolžitev namenjena članom "njegove" skupine, ne pa njemu.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS03759
ZOR člen 157, 157/1, 199. ZVOP člen 17, 17/1-2, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25.URS člen 15, 15/3, 35, 39, 39/1, 39/2. MKVCP člen 8, 10, 10/1, 10/2.ZNP člen 17, 17/2.
zahteva za varstvo zakonitosti - aktivna legitimacija - varstvo osebnostnih pravic - svoboda izražanja - zahteva za prenehanje s kršitvami pravice osebnosti - varstvo pravic zasebnosti - pravica do pietete - pravica do duševne integritete - varstvo osebnih podatkov po ZVOP - pravno varstvo osebnih podatkov po smrti posameznika
Predlagatelji ne morejo zahtevati pravnega varstva na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 17. člena v postopku, urejenem v ZVOP od 18. do 25. člena. V spornem primeru bi udeležena krajevna skupnost, z zapisom spornih osebnih podatkov na spominsko ploščo, lahko posegla le v pravico do varstva osebnih podatkov umrlih - kolikor bi bilo o takem posegu po določbah ZVOP mogoče govoriti - ne pa v pravico do varstva osebnih podatkov predlagateljev kot njihovih živečih sorodnikov. Toda določbe ZVOP take razlage ne omogočajo. Osebnostne pravice posameznika praviloma prenehajo z njegovo smrtjo.
Postmortalno trajanje je mogoče dopustiti le pri tistih osebnostnih pravicah, pri katerih je to nedvoumno določeno v zakonskih določbah (glej npr. 59. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah). ZVOP ne ureja postmortalnega varstva pravice do varstva osebnih podatkov.
Enajsti in dvanajsti predlagatelj sta Združenje borcev in udeležencev NOB O. Š. L. in Zveza borcev NOV Slovenije Krajevni odbor G.. Po 157. členu ZOR lahko zahteva pravno varstvo tisti, katerega osebnostne pravice so bile kršene, torej neposredni oškodovanec. Zato navedeni združenji ne moreta na podlagi 157. člena ZOR, v imenu ali namesto svojih članov, uveljavljati pravnega varstva.
Ni pravilno stališče zahteve, da sorodniki umrlega tudi na drugi podlagi (ne na podlagi ZVOP), namreč na podlagi osebnostnih pravic, ki gredo njim samim in ki izvirajo iz osebnih dobrin njihovih pokojnih sorodnikov, ne morejo biti aktivno legitimirani za zahtevek za pravno varstvo, kakršnega so v tej zadevi uveljavljali upravičeni predlagatelji, in o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim pravnomočnim sklepom.
Iz vsebine zahtevka lahko razberemo, da pravnega varstva ne uveljavljajo zaradi posega v njihovo podatkovno zasebnost, temveč zato, ker menijo, da sta nasprotna udeleženca s svojim ravnanjem prizadela njihov spomin na osebnost umrlega, torej pravico do pietete.
Pravica do pietete posameznika sodi v okvir njegove pravice do duševne integritete. Človekova duševna celovitost pa je del njegove zasebnosti.
V primeru, kakršen je obravnavani, je naloga sodišča, da ugotovi, ali je bil poseg v pravico do zasebnosti sorazmeren z javnim interesom, ki ga je v tem primeru treba izhodiščno opredeliti kot dvojen interes: kot interes, da se izve za podatke o žrtvah vojne v tem stoletju (omejeno na sporni del spominske plošče, v drugi svetovni vojni), in kot interes, da se izve za stališče nasprotnih udeležencev do ideje narodne sprave.
Pri tehtanju pomena teh pravic in pri odločanju, katera od njih mora biti zaradi druge omejena, je ključno vprašanje tole: ali je udeležena krajevna skupnost, zato da bi izrazila idejo narodne sprave, smela uporabiti sporne osebne podatke pokojnih sorodnikov upravičenih predlagateljev tudi brez pristanka predlagateljev.
Osebnostna pravica predlagateljev je namreč tudi pravica do pietete, ki jo gojijo in smejo gojiti do prav teh svojih pokojnih - gojiti pa seveda v skladu s svojim prepričanjem, ki je (v skladu s citiranim 1. odstavkom 39. člena URS) lahko tudi pieteta do razlogov ali okoliščin smrti teh pokojnih, padlih ali umrlih med drugo svetovno vojno.
Vrhovno sodišče je presodilo, da je udeležena krajevna skupnost s tem sporočilom hotela izraziti idejo simbolične narodne sprave. Zato vprašanju pravice oziroma interesa javnosti, da izve za podatke o vojnih žrtvah, in vprašanju kakšen je lahko ta interes v primeru, ko so bili določeni podatki že objavljeni - kakor so bili, po nezanikanih trditvah predlagateljev, podatki o njihovih umrlih sorodnikih, med drugim tudi na spomenikih - ni mogoče pripisati kakšnega odločilnega pomena. Vrhovno sodišče sodi, da je tudi ob upoštevanju te okoliščine pri oceni in tehtanju nasprotujočih si interesov predlagateljev in nasprotnih udeležencev pravilen sklep sodišča druge stopnje: v takem primeru, kakršen je obravnavani, varstvo pravice do svobodnega izražanja ne more imeti prednosti pred varstvom pravice do zasebnosti, ne glede na to ali izhajamo iz pravice do podatkovne zasebnosti ali iz pravice do pietete, ki je del pravice do duševne celovitosti posameznika. Poseg udeležene krajevne skupnosti v pravico do zasebnosti upravičenih predlagateljev v tem primeru ni bil sorazmeren z javnim interesom in je bil zato neutemeljen.
Po določbi 157. členu ZOR namreč lahko sodišče na zahtevo odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga pravica njegove osebnosti. Z navedbo osebnih podatkov umrlih svojcev na spominski plošči je prišlo do posega v pravico do pietete predlagateljev. Prenehanje dejanja je mogoče doseči z izbrisom teh osebnih podatkov s spominske plošče. Zato je bila nasprotnima udeležencema na podlagi 157. člena ZOR utemeljeno naložena obveznost zbrisati sporne osebne podatke iz spominske plošče.
V zvezi z revizijsko trditvijo, da med pogodbenima strankama sploh ni prišlo do sporazuma glede cene, da je šlo zato za disenz, ki ga je mogoče uveljaviti tudi kot "ugovorni zahtevek", je potrebno povedati, da je pritožbeno sodišče pravilno zapisalo, da bi morala tožena stranka, kolikor se sklicuje na zmoto (kar je bilo poprej njeno poglavitno stališče glede veljavnosti pogodbe z dne 4.11.1992), postaviti ustrezen zahtevek (112. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in to pravočasno (117. člen ZOR). V zvezi s sedaj poudarjeno trditvijo o nesporazumu (63. člen ZOR), ki pomeni absolutno ničnost pogodbe, pa tudi velja, da se mora ničnost uveljavljati (109. člen ZOR) s tožbo, kadar je med strankama spor o dejstvih, na katera se opira ničnost. Prav ta dejstva pa so med strankama sporna.
Zaradi revizijskega poudarjanja o (vseh možnih) komplikacijah revizijsko sodišče pojasnjuje, da v obravnavani zadevi sploh ni šlo za komplikacijo, temveč za ugotovljeno medicinsko napako. Razlika med obema pojmoma je pomembna. Komplikacija je zaplet, ki se dogodi med zdravljenjem, ki je sicer potekalo strokovno neoporečno in z največjo možno skrbnostjo. Pojavlja se naključno in je kljub predvidljivosti ni mogoče preprečiti. Medicinska napaka pa je odstopanje od profesionalnih standardov strokovnega ukrepanja, skrbnosti in pazljivosti, ki ima lahko za posledico kakršnokoli poslabšanje zdravja (Vojko Flis: Medicinska napaka, Medicina in pravo, 1994). Tudi v pravni teoriji je prihajalo do poskusov opredelitve medicinske ali strokovne napake, vendar se je najbolj uveljavilo predvsem splošno pravilo, po katerem se medicinsko napako opredeljuje kot kršitev dolžnega skrbnega ravnanja (Ada Polajnar Pavčnik: Od zdravniške napake do "informed consent", Medicina in pravo, 1994) oziroma po katerem zdravnik ne sme kršiti splošnega pravila o profesionalni skrbnosti (Stojan Cigoj: Teoretične obravnave napak v zdravstvu, Pravnik 1988/11-12). Zaradi splošnosti tega pravila pa je seveda potreben dodaten kazuističen pristop in ugotavljanje, kaj je mogoče na posameznem področju medicine šteti za napako.
Razlogi pritožbenega sodišča, da se o izvajanjih, ki so bila podana v prepozni dopolnitvi pritožbe, ni ukvarjalo, se zato ne nanašajo na kasneje predloženi dokaz o formalnem prebivališču toženkinega otroka, temveč na druga izvajanja v tej vlogi. Gre predvsem za pritožbeno nova izvajanja, da je bila toženka vabljena na napačen naslov in da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča, kateri dokazi naj se še izvedejo. Ta izvajanja vsebinsko predstavljajo uveljavljanje novih pritožbenih razlogov, predvsem relativnih procesnih kršitev, ki jih toženka v pravočasni pritožbi ni uveljavljala. Razširjanje pritožbenih razlogov v dopolnitvi pritožbe, vloženi po izteku pritožbenega roka, ni dovoljeno. Upoštevanje takih naknadnih novih pritožbenih razlogov bi dejansko pomenilo kršitev prekluzivno določenega roka za vložitev pritožbe iz prvega odstavka 348. člena ZPP, torej nedovoljeno podaljšanje roka na škodo nasprotne stranke.
uredba o vojaških sodiščih - uporaba določb uredbe - članstvo v nacistični organizaciji - narodni sovražnik - gospodarska kolaboracija
Po odločbi Ustavnega sodišča RS se v Republiki Sloveniji ne uporabljajo (med drugim) zlasti tisti elementi določb UVS, ki so in kolikor so bili v konkretnih kazenskih postopkih uporabljeni kot gola inkriminacija statusa (članstvo v NSDAP) in se niso nanašali na določno opredeljena dejanja obsojencev.
Dejanje obsojencev, da so v letih 1941 do 1945 izdelovali blago za podlogo in vreče za smodnik v taki količini, da so tovarno prištevali k vojni industriji najvišje stopnje, je bilo pravilno opredeljeno kot kaznivo dejanje gospodarske kolaboracije z okupatorjem po določilu 14.čl. UVS.
Vsako poslovanje v času okupacije, ki je bilo posredno ali neposredno povezano z okupatorjem, sicer ni pomenilo kaznivega dejanja po 14.čl. UVS, saj je bilo za oceno, ali gre za tako kaznivo dejanje, odločilno, kakšen je bil obseg in kakšna je bila pomembnost takšnega sodelovanja z okupatorjem oz. kako se je s takšnim gospodarskim poslovanjem krepila gospodarska ali vojaška moč okupatorja.
povzročitev škode - varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - človekove pravice in temeljne svoboščine - posredovanje podatkov iz psihiatrovega izvedenskega mnenja tretjim - pravica do denarne odškodnine
Podatki iz psihiatrovega izvedenskega mnenja o tožnikovem zdravljenju, diagnozi njegove duševne bolezni, osebnostnih lastnostih in siceršnjih osebnih in družinskih razmerah so zaupne narave. Njihova posebna zakonska opredelitev kot zaupnik v odnosu do posameznih uporabnikov zato niti ni potrebna. Ker tožena stranka ni imela pooblastila niti v zakonu niti v tožnikovem privoljenju za posredovanje psihiatrovega izvedenskega mnenja tretjim osebam, je s takim ravnanjem posegla v tožnikovo pravico do zasebnosti kot eno od temeljnih človekovih pravic iz 35. člena Ustave RS.
ZOR člen 623, 623/2. ZPP (1977) člen 424, 424/2, 429, 429/1.
pogodba o delu - obveznost naročnika - določitev plačila in izplačilo
Toženec vidi kršitev določb pravdnega postopka v tem, da je sodišče sprejelo obračun izvedenca za opravljene delovne ure po 16 DEM za uro in ne 10 DEM za uro, kot sta se okvirno pravdni stranki dogovorili. Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo svojo odločitev na določilu 2. odst. 623. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Če namreč plačilo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel normalno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu. Sodišče je izhajalo iz izjav obeh pravdnih strank, naj izvedenec oceni opravljeno delo. Še posebej je smelo sodišče tako določiti ceno opravljenih delovnih ur potem, ko je toženec izrecno izjavil, da ne ugovarja več višini tožbenega zahtevka.
povzročitev škode - obseg povrnitve škode - deljena odgovornost - prispevek oškodovanca - negmotna škoda - denarna odškodnina - osebe, ki imajo v primeru smrti pravico do denarne odškodnine - pravična odškodnina - individualizacija škode
Tožeča stranka je sama priznala 25% odgovornosti oškodovanca, kar pa ne ustreza dejanskim ugotovitvam sodišč. Kot je poudarilo že sodišče druge stopnje, sta oba udeleženca kršila cestnoprometne predpise in sta enakomerna deleža sokrivde pravična in pravilna. Očitek, da bi voznik kombija moral pred ovinkom dati opozorilni znak s hupo, predstavlja nedovoljeno širitev trditvene podlage v revizijskem postopku in kot tak ni upošteven.
Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo tudi določili 200. in 201. člena ZOR o odmeri pravične denarne odškodnine za duševne bolečine in ob tem upoštevalo predvsem okoliščino, da gre za otroka, sina oz. brata. Posebej je sodišče poudarilo, da gre za intenzivno trpljenje tožnikov, ki je očitno kljub časovni odmaknjenosti dogodka.
ZPP (1977) člen 117, 138, 138/1, 277, 277/2, 365, 365/1.
vrnitev v prejšnje stanje - zamuda naroka - odgovor na tožbo - pismena izdelava sodbe - instrukcijski rok - pritožba - meje preizkusa sodbe prve stopnje
Iz teh ugotovitev pa izhaja, da drugotoženec ni zamudil (oz. izostal iz) naroka iz takega razloga, da bi opravičeval vrnitev v prejšnje stanje. Sodišči sta pri tej ugotovitvi izhajali iz predloženega zdravniškega potrdila in sta ga tudi pravilno ocenili. Nobena kršitev določb pravdnega postopka ni, če je prvostopenjsko sodišče zapisalo, da je imel drugotoženec "le vročino" namesto "visoko vročino".
Pravilno je ocenilo, da vročina ni bila takšna, da drugotoženec zaradi nje ni mogel storiti ničesar, da bi svoj izostanek opravičil. To nenazadnje izhaja iz navedb pooblaščenca tožene stranke, da je drugotoženec telefoniral na sodišče, vendar ga niso prevezali k sodniku in zato ni mogel svojega izostanka opravičiti. Če je lahko telefoniral na sodišče, bi lahko tam pustil sporočilo, zahteval zapis uradnega zaznamka ali pa telefoniral odvetniku in ga pooblastil za pristop na narok, ki bi ga lahko pisno kasneje odobril. Vsekakor pa bi lahko preprečil izdajo sodbe zaradi izostanka s tem, da bi vložil odgovor na tožbo, k čemur ga je med drugim sodišče prve stopnje pozvalo (odredba na listni št. 5 spisa). V odgovoru na tožbo bi lahko navedel vse procesne in vsebinske ugovore proti tožbi in tožbenemu zahtevku (2. odst. 277. čl. ZPP).
privatizacija stanovanj - pravica do začasne uporabe stanovanja - službeno stanovanje
Prebivanje v stavbi, s katero je povezana službena dolžnost, je sicer eden od elementov za opredelitev službenega stanovanja, ni pa edini. Pravilno razumevanje določbe prvega odstavka 40. člena ZSR ne omogoča tako ozke interpretacije. Posledica pravilne, širše, opredelitve pravnega instituta službenega stanovanja je razlaga, po kateri glede na okoliščine primera ni vedno nujno, da se stanovanje nahaja ravno v stavbi, v kateri se služba opravlja, nahaja pa se v gradbenem kompleksu v bližini delovnega mesta.
carinjenje blaga - carinska deklaracija - vsebina in oblika deklaracije - vplačilo varščine - bančna garancija
Če carinski organ ni v smislu 93. čl. CZ od špediterja vnaprej zahteval položitve varščine oz. bančne garancije, to špediterja kot carinskega zavezanca ne odvezuje plačila carine, saj je to že iz naslova carinskega zavezanca dolžan plačati že po samem CZ.
neupravičena pridobitev - najem poslovnih prostorov - oblika pogodbe - oblika sprememb in dopolnitev pogodbe - uporaba poslovnih prostorov po prenehanju najemne pogodbe - uporabnina
Za čas uporabe poslovnih prostorov po prenehanju najemne pogodbe je tožena stranka dolžna tožnikom plačati uporabnino (2. odst. 210. člena ZOR).
Stranki zavarovalne pogodbe lahko določita, kako bo upravičenec dokazoval nastanek zavarovalnega primera, oziroma kaj mora storiti za ugotovitev njegovega nastanka.