Trditveno in dokazno breme sta posledici razpravnega načela, po katerem sta stranki postopka tisti, ki navajata trditve o odločilnih dejstvih in jih morata praviloma tudi dokazati (izjeme v 214. členu ZPP). Samo v primerih, če odločilna dejstva niso bila (pravočasno) zatrjevana in ta pomanjkljivost v postopku pred sodišče prve stopnje ni bila odpravljena, je podano stanje nesklepčnosti (pomanjkljivo substanciranje), posledica pa zavrnitev tožbenega zahtevka.
Sodno varstvo posesti ne daje upravičenja zahtevati nečesa, česar posestnik pred motenjem oziroma odvzemom posesti ni imel, četudi vrnitev iz posesti odvzetega objektivno ni več mogoča (denimo zato, ker je premet razpadel in ga ni več mogoče vzpostaviti).
Pogodbeno dogovorjena možnost konverzije ne odpravlja posledic pomanjkljivega pojasnila. Takšna možnost pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni tveganj, večjih od kredita v domači valuti. Tudi sicer konverzija sama po sebi ne odpravlja posledic valutnega tveganja in neuravnoteženosti potrošnikovega položaja, iz pritožničinih navedb pa ne izhaja, da je tožnikoma nameravala predstaviti bistvene značilnosti veljavne pogodbe, kakšno možnost preoblikovanja pogodbenega razmerja sta imela na razpolago in ali bi ponujena možnost spremembe odpravila neuravnoteženost njunega položaja (vključno z že nastalim).
ZVPot ni uredil posledic ničnosti in vrnitvenih zahtevkov, zato se uporabijo splošna pravila OZ, ki pa jih je treba razlagati pravu EU skladno. Tako je sodišče prve stopnje s sklicevanjem na zadevo C-520/21 ravnalo tudi pri presoji, ali je verjetno izkazana ničnost sporne kreditne pogodbe.
Sodišče prve stopnje je izvedlo potrebne dokaze ter na podlagi njihove skupne dokazne ocene z verjetnostjo ugotovilo dejstva, ki omogočajo zaključek, da je zaradi preprečitve ogroženosti mladoletne hčerke in sina udeležencev potrebno, pred dokončno odločitvijo, začasno dodeliti otroka v vzgojo in varstvo očetu ter določiti začasno izvajanje stikov z materjo, na način, da se bodo stiki izvajali v varnem okolju, to je pri babici otrok.
Pritrditi je sicer pritožbeni graji, da podlaga za podaljšanje ukrepa prepovedi približevanja ne more biti obstoj kazenskega postopka zoper nasprotnega udeleženca zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini, ki je še v teku. Takšna odločitev je materialnopravno zmotna, saj okoliščina teka kazenskega postopka sama po sebi ne kaže na nadaljnjo ogroženost žrtve.
Nasprotni udeleženec je izrečene ukrepe kršil. Že ta okoliščina zadošča za podaljšanje ukrepa prepovedi približevanja v skladu s tretjim odstavkom 19. člena ZPND, saj kaže na to, da prvotno izrečeni ukrepi niso zalegli in sta predlagateljica ter njena hči še zmeraj ogroženi.
Deklica je ogrožena zaradi konfliktnega odnosa med udeležencema in je zato nujna ureditev stikov deklice z očetom z začasno odredbo.
Sodišče je želje deklice upoštevalo zato, ker je ugotovilo, da je to v dekličino največjo korist, odločilno pa je bilo mnenje CSD.
Tako prodajalec A. A. kot tožnik sta se zavedala, da je bil dogovor o prodaji z dne 1. 2. 2008 sklenjen brez upoštevanja pravil, ki veljajo za pravni promet s kmetijskimi zemljišči, pa tudi dejstva, da A. A. ni lastnik nepremičnine. Tožniku ni uspelo izkazati nikakršnega protipravnega ravnanja toženca, zato je bil zahtevek pravilno zavrnjen. Tožnik bi ga moral, če je za sporno parcelo res plačal kupnino, uveljavljati zoper drugo osebo.
Izostanka postulacijske sposobnosti s pozivom na podlagi 108. člena ZPP ni mogoče sanirati. To je pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Razloge zanj je VSRS pojasnilo v zadevah II Ips 3/2007, II Ips 321/2007 ter II Ips 576/2007, kasneje pa jih povzemalo tudi v drugih odločbah.
Ni podlage za izrek predlaganih ukrepov po 19. členu ZPND, saj ni izkazana takšna intenziteta ogroženosti otroka, ki bi utemeljevala popolno prekinitev stikov med nasprotnim udeležencem in sinom. Ukrep omejitve stikov dečku nudi zadostno varstvo.
Idealni delež solastnine vsakokratnega lastnika posameznega dela stavbe na skupnih delih stavbe je enak razmerju med površino posameznega dela stavbe in skupno površino vseh posameznih delov stavbe. Izračun razmerja terja pravilna uporaba materialnega prava.