postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - postopek na predlog -upravičen predlagatelj - predlog za uvedbo postopka - postopek za odvzem poslovne sposobnosti, začet po uradni dolžnosti
Sodišče prve stopnje pa je razložilo tudi, da se takšen postopek lahko zaÄčne po uradni dolžnosti: "... če izve za okolščine, iz katerih izhaja utemeljen razlog, zaradi katerega je treba določeno osebo postaviti pod skrbništvo." Pri tem je ugotovilo, da so te okoliščine le negativna nastrojenost predlagateljice zaradi sodnih postopkov, ki jih nasprotni udeleženec kot sodnik obravnava v njenih zadevah in zato ni pogojev za uvedbo postopka po uradni dolžnosti na podlagi 57.člena ZNP-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSM00080358
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 12. URS člen 22, 23. OZ člen 87, 87/1, 326, 346. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-4. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14.
dolgoročni kredit v CHF - pojasnilna dolžnost banke - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - nepošten pogodbeni pogoj - slaba vera banke - ničnost kreditne pogodbe - ničnost sporazuma o zavarovanju terjatve - kondikcijski zahtevek - ugovor zastaranja terjatve - začetek teka zastaralnega roka - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - konverzija - pogodbene obresti
Neutemeljeno je toženkino zavzemanje po zastaranju dajatvenega tožbenega zahtevka. Skladno z najnovejšo sodno prakso SEU v zadevi C-484/21 z dne 25. 4. 2024,1 se je potrošnik na dan, ko je odločba o ugotovitvi nepoštenosti zadevnega pogodbenega pogoja in njegovi ničnosti iz tega razloga postala pravnomočna, zagotovo vedel za nezakonitost tega pogoja. Zato lahko ta potrošnik od tega datuma načeloma učinkovito uveljavlja pravice, ki mu jih podeljuje Direktiva 93/13, in lahko zato začne teči zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo, katere glavni cilj je vzpostavitev potrošnikovega pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta bil, če tega pogoja ne bi bilo. Ker gre namreč za sodno odločbo, ki je pravnomočna in je naslovljena na zadevnega potrošnika, se lahko ta takrat seznani z nepoštenostjo zadevnega pogoja in sam presodi, ali je primerno vložiti tožbo za vračilo zneskov, plačanih na podlagi tega pogoja, v roku, ki ga določa nacionalno pravo.
ZPP člen 180, 180a, 324, 324/2, 339, 339/2, 339/2-14.
odpoved najemne pogodbe pri neprofitnem najemu - identifikacijski podatki strank - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Pritožbeno sodišče poudarja, da je prav iz razlogov, da ne bi prišlo do dvoma v to, kdo je stranka postopka, novela ZPP-E določila, da so obvezna sestavina tožbe tudi identifikacijski podatki strank (nov 180. člen ZPP). Nov 180.a člen ZPP pa določa, kateri podatki predstavljajo identifikacijske podatke o stranki, ki je fizična oseba. To so: 1. osebno ime in naslov prebivališča in 2. EMŠO, če je stranka vpisana v centralni register prebivalstva; davčna številka, če je stranka, ki ni vpisana v centralni register prebivalstva, vpisana v davčni register; rojstni datum, če stranka ni vpisana ne v centralni register prebivalstva ne v davčni register. Identifikacijski podatki strank pa so tudi v skladu z noveliranim drugim odstavkom 324. člena ZPP obvezna sestavina uvoda sodbe.
ZPP člen 244, 244/1, 245, 245/1, 245/3. ZSICT člen 16, 50, 50/4.
nagrada in stroški izvedenca - izdaja računa - plačilo DDV
Napačno je stališče, za katerega se zavzema pritožba, da je upravičenec do plačila nagrade in stroškov gospodarska družba, tudi če je to enoosebna družba z omejeno odgovornostjo, v kateri je edini družbenik in tudi zaposleni izvedenec, ki je izvedensko mnenje izdelal v delovnem času pri navedeni družbi. Kot je obrazloženo ni mogoče, da bi izvedeniško delo opravljala gospodarska družba in zato tudi ne more obračunati nagrade in dajatev v lastnem imenu, tudi če gre za enoosebno gospodarsko družbo z omejeno odgovornostjo, katere edini družbenik in tudi direktor je izvedenec. Lahko pa v imenu in za račun izvedenca sodišču izstavi račun, ki pa je še vedno dohodek izvedenca in ne družbe, zato tudi ne more družba zahtevati plačila 22% DDV.
bolnišnično zdravljenje - psihiatrično zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom - zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - psihiatrično izvedensko mnenje - demenca - odvetnik postavljen po uradni dolžnosti - procesne pravice
Presoja izpolnjenosti pogojev za pridržanje na zaprtem oddelku po ZDZdr.
OZ člen 89, 546, 550, 550/1, 551. ZD člen 210, 210/2, 210/2-3, 213, 213/1.
dvostransko obligacijsko razmerje - odplačna pogodba - pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja - izročilna pogodba - pridržanje pravic ob izročitvi - strinjanje potomcev - pogodba o preužitku - pogodba o dosmrtnem preživljanju - dedni delež - podlaga pravnega posla (kavza, causa) - prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku - konverzija
Izročilna pogodba, s katero se izročitelj po 546. členu OZ zaveže, da bo svojim potomcem, posvojencem in njihovim potomcem izročil in razdelil svoje premoženje, ustvarja obveznost le za izročitelja in zato na njeni podlagi nastane enostransko obligacijsko razmerje. Kadar pa si izročitelj v skladu s 551. členom OZ v pogodbi pridrži zase posamezne pravice, med pogodbenima strankama nastane dvostransko vzajemno obligacijsko razmerje. Izročilna pogodba je v tem delu odplačna, to pa pomeni, da ni podlage za zakonsko konverzijo izročiteljevega razpolaganja v darilo, ki jo predpisuje prvi odstavek 550. člena OZ. Za presojo v kolikšnem delu, je pomembna vrednost prevzemnikove obveznosti. Če izročilna pogodba v tem odplačnem delu izpolnjuje pogoje za veljavnost kakšne druge pogodbe, med pogodbeniki velja ta, če je to v skladu z namenom, ki so ga pogodbeniki imeli pred očmi ob sklenitvi pogodbe, in če se lahko šteje, da bi to pogodbo sklenili, če bi vedeli za neveljavnost svoje pogodbe (konverzija po 89. členu OZ). To je lahko pogodba o preužitku ali kakšna druga pogodba.
Zgolj pridržanje pravic ob izročitvi v smislu 551. člena OZ izročilne pogodbe ne spreminja v pogodbo o preužitku ali pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Da sklenjena pogodba, ki je zaradi izostanka soglasja neveljavna, izpolnjuje pogoje za veljavnost katere od teh pogodb (glej razloge zgoraj) je treba zatrjevati in dokazati.
DZ člen 156, 160, 160/3, 171, 173, 174, 232, 238. URS člen 54. KOP člen 16.
načelo najmilejšega ukrepa - odvzem mladoletnega otroka - ogroženost otroka - namestitev otroka v rejniško družino
Sodišče pri izbiri ukrepa za varstvo koristi otroka upošteva načelo najmilejšega ukrepa, s katerim čim manj omeji starševsko skrb in po možnosti ne odvzame otroka (156. člen DZ). Pogoj za izrek ukrepa je ogroženost otroka, pri tem je sodišču glavno vodilo otrokova največja korist. Ukrep je omejen na največ tri leta.
delna sodba - izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo - tuja nega in pomoč - plačilo odškodnine
Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka, v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Takšen izrek je po oceni sodišča druge stopnje v nasprotju z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, saj je sodišče v predmetni zadevi izdalo delno sodbo v skladu s 314. členom ZPP.
DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSM00079815
ZPND člen 22a, 22a/1. ZIZ člen 10, 10/2. ZNP-1 člen 54, 56.
predlog za obnovo postopka - nasilje v družini - regulacijska začasna odredba - preprečitev nasilja ali težko nadomestljive škode - začasna ureditev razmerja - zavrženje predloga za obnovo postopka - nedovoljenost predloga za obnovo postopka
Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu pravilno oprlo na 54. člen ZNP-1, ki določa, da proti sklepu, s katerim je postopek pravnomočno končan, obnova postopka ni dovoljena, razen če zakon določa drugače, pri čemer v ZPND ni določbe, ki bi omogočala obnovo postopka, ki je sicer izredno pravno sredstvo, namenjeno prav za primere pravnomočno končanih meritornih odločitev.
Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da postopki, v katerih so izrečeni ukrepi po ZPND, nimajo narave meritornih odločitev, temveč gre za začasne odločitve in za začasne ureditve razmerij. Odločbe, izdane po ZPND imajo tako naravo regulacijskih začasnih odredb, ki jih ureja Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki pa v drugem odstavku 10. člena prav tako določa, da obnova postopka ni dovoljena.
motenje posesti - sodno varstvo posesti - zadnje posestno stanje - sprememba posestnega stanja - poslovni prostor - dostop do objekta - omejen in otežen dostop - delo varnostnikov - obstoj motilnega dejanja - predlaganje dokazov - dokazni predlog za zaslišanje priče - prekluzija dokaznega predloga za zaslišanje priče - pravočasnost dokaznega predloga - umik dokaznega predloga - nadomestitev dokaznega predloga za zaslišanje priče s predlogom za zaslišanje druge priče - materialno procesno vodstvo in njegove meje - obseg posestnega varstva - določnost zahtevka - določnost izreka sklepa
Dokazni predlog z zaslišanjem varnostnika E. E., ki je delal na vhodu v spornem obdobju, sta obe stranki umaknili; to je odločitev, ki spada v sfero strankine procesne avtonomije. Ne prinaša pa taka procesna dispozicija avtomatične pravice stranke, da namesto (prostovoljno) umaknjenega dokaza predlaga drug dokaz. Tako pravico ima stranka le v primeru izjalovljenega dokaza (npr. priča umre).
Subjektivna odločitev stranke, da umakne predlog za zaslišanje priče, ki bi jo objektivno bilo mogoče zaslišati, ne daje stranki avtomatične pravice, da namesto te priče predlaga drugo.
V obravnavanem primeru se ni pojavilo nobeno neobičajno pravno ali dejansko vprašanje, sodišče prve stopnje ni uporabilo nobene presenetljive pravne podlage niti ni s kakšnim svojim ravnanjem (npr. odprtim sojenjem) zavedlo strank – vsaj pritožba tega konkretizirano ne zatrjuje. Zato potrebe po materialnem procesnem vodstvu ni bilo.
Samovoljna sprememba posestnega stanja, ki ne temelji na odločbi državnega organa ali zakonu, se po ustaljeni sodni praksi ne more šteti kot pravno dopustna samopomoč.
Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi, da obstoji ekonomski interes tožnice. Slednji se pri dajatvenih zahtevkih domneva. Oviranje oziroma onemogočanje dostopa do tožničinih poslovnih prostorov nekaterim osebam, npr. poslovnim partnerjem, pomeni spremembo posestnega stanja, ki je pravno upoštevna in zato uživa pravno varstvo pred motenjem posesti.
zvišanje tožbenega zahtevka - sprememba tožbe - sprememba vrednosti spora med postopkom - stvarna pristojnost - nepremoženjska škoda - ustalitev pristojnosti
S povišanjem tožbenega zahtevka tožnica ni zahtevala nekaj novega, poleg že obstoječega, temveč je le v okviru istega historičnega dogodka, na isti dejanski podlagi, zahtevala izpolnitev iste odškodninske obveznosti v višjem znesku. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 26. 2. 2024 izrecno navedla, da je tožbeni zahtevek zvišala zaradi ugotovitev in zaključkov iz izvedenskega mnenja. Tako pravna teorija, kot tudi sodna praksa pa v teh primerih govorita o spremembi tožbe v nepravem pomenu, saj predmet tožbe ostaja isti, le višina tožbenega zahtevka se uskladi. V tem primeru je torej podana privilegirana sprememba tožbe, zato je treba le-to v skladu s 186. členom ZPP dopustiti.
ZPP člen 184, 185, 185/1, 206. SPZ člen 66, 67, 99.
varstvo solastninske pravice pred posegom drugega solastnika - prekinitev pravdnega postopka - predhodno vprašanje - delitev nepremičnine v nepravdnem postopku - sprememba tožbe - smotrnost za dokončno ureditev razmerja med strankama
Vsak solastnik ima namreč skladno s 67. členom SPZ pravico sodelovati pri vseh odločitvah glede solastnih stvari. Solastnik, ki samovoljno poseže v stvar v solastnini, ne da bi imel soglasje solastnikov, ravna brez pravne podlage in protipravno, njegovo ravnanje pa predstavlja protipravno vznemirjanje solastninske pravice v smislu 99. člena SPZ.
Pritožbenim izvajanjem, da so navedene izjave otroka plod manipulacije matere z otrokom v obravnavanem primeru ni pritrditi.
Vendar pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, ki je povzelo ugotovitve izvedenke, da je postopek o varstvu otrokovih pravic "živi postopek", v katerem se odloča o aktualnem historičnem dogodku in ne o nekem preteklem dogodku, ki se tudi spreminja.
Tako sodišče, kot izvedenka imata do nasilja ničelno toleranco, vendar, kot je že bilo pojasnjeno, življenje je živ postopek in v okviru slednjega je sodišče pravilno zaključilo, da so stiki očeta z otrokom slednjemu v korist.
S tem pa je pravilen zaključek sodišče prve stopnje, da načelo ničelne tolerance do nasilja ni bilo kršeno.
Sodišče druge stopnje je glede na ugotovitve izvedenke, da stiki strnjeno z očetom naj ne bi potekali več kot pet dni, oziroma da je glede poletnega počitnikovanja vendarle to minimum, ki pomeni kvalitetno počitniško preživljanje prostega časa, stike v celoti na novo določilo in je stike razdelilo na parne in neparne tedne.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00080602
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 8. ZVPot člen 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4. OZ člen 87, 190.
kredit v CHF - zastaranje - ničnost pogodbe - kondikcijski zahtevek - valutno tveganje - nepoštenost pogodbenega določila - načelo vestnosti in poštenja - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - razlaga ZVPot - Direktiva Sveta 93/13/EGS
Iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da morajo nacionalna sodišča pri presoji zastaranja tožbenih zahtevkov upoštevati možnost, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi, sklenjeni s prodajalcem ali ponudnikom, nepošten ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13/EGS, kar narekuje zaključek, da je treba dati potrošniku na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem seznani, ne le z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, pač pa tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem. Pri tem je Sodišče EU kot pomembno okoliščino poudarilo, koliko časa je bilo, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, razumno potrebnega za seznanitev s pravno oceno o (morebitni) ničnosti. Ob upoštevanju, da je kondikcijski zahtevek nadaljnje (sekundarno) sodno varstvo primarnega sodnega varstva glede ničnosti, pa je mogoče razumevanje glede začetka teka zastaralnega roka kondikcijske obveznosti vezati na trenutek nastanka sodne prakse VSRS II Ips 18/2022 in II Ips 8/2022, ki je šele oblikovala celovito in kompleksno razumevanje zakonskih pogojev ničnosti v obravnavanih potrošniških sporih, tako da so lahko potrošniki učinkovito oblikovali zahtevano sodno varstvo. Zastaranje pred tem trenutkom bi pomenilo pretogo razumevanje pravil o zastaranju, ki bi nesorazmerno poseglo v pravico potrošnikov do sodnega varstva. Samo s tako razlago pravil zastaranja pa bo zadoščeno zasledovanju odvračalnega učinka kot enega od najpomembnejših ciljev direktive. Sodišče prve stopnje materialno pravno zmotno presodilo, da je "toženka v zamudi šele od prvega naslednjega dne, ko je tožnik plačal zadnji obrok, to je do 20. 11. 2021 dalje", saj pri tem ni presojalo (ne)poštenosti toženke v smislu 193. člena OZ, ki določa, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Pojem nepoštenosti oziroma poštenosti pa je pravni standard, ki ga je potrebno napolniti v vsakem primeru posebej. Če je predmet obogatitve vsota denarja, mora pridobitelj plačati zamudne obresti za celotno obdobje, ko je denar imel.
Pritožba spregleda, da tožniku ni bila priznana renta v obliki plače, ki bi jo prejemal za plačni razred, v katerega bi bil uvrščen v kolikor bi delal, ampak renta v višini povprečna neto plače za dejavnost javne uprave in obrambe. Ta pa že vključuje tako plače oseb, ki niso oz. so napredovale, zato je pritožba iz razloga, da bi tožnik v tem obdobju napredoval za enega oziroma najverjetneje za dva plačna razreda ter mu tako pripada še 2 x 70,00 EUR, kolikor znaša en plačni razred, neutemeljena, saj je napredovanje že zajeto v povprečni neto plači, ki je podlaga za izračun rente tožniku.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka za odgovor na tožbo - narok v postopku za vrnitev v prejšnje stanje
Neobstoj upravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje ne pomeni, da se vrnitev v prejšnje stanje predlaga iz očitno neupravičenega razloga, kar bi lahko bil razlog za to, da sodišče ne bi izvedlo naroka.
ZFPPIPP člen 408, 409, 410, 411, 411/2, 412, 412/2.
odpust obveznosti dolžnika - izpodbijanje odpusta obveznosti - osebni stečaj - rok za vložitev tožbe - dajatveni zahtevek - ugoditev pritožbi - sklepčna tožba
Zakon nikjer ne določa, da bi se tožba na izpodbijanje odpusta obveznosti morala vložiti znotraj postopka osebnega stečajnega do njegovega zaključka. Po pravnomočno končanem postopku odpusta obveznosti, se namreč običajno postopek osebnega stečaja konča (razen, če je treba unovčiti še kakšno premoženje, ki je spadalo v stečajno maso ob začetku postopka osebnega stečaja ter dokončno poplačati upnike), kar se je zgodilo tudi v obravnavani zadevi. Ravno zato zakon veže začetek triletnega roka za vložitev tožbe na izpodbijanje odpusta obveznosti na trenutek pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti (drugi odstavek 411. člena ZFPPIPP). V zvezi s tem je torej neutemeljeno sklicevanje toženke in sodišča prve stopnje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VSL I Cp 2329/2019 z dne 11. 3. 2020, iz katere izhaja izhaja, da "... lahko upnik na podlagi 411. člena ZFPPIPP od sodišča (v stečajnem postopku) zahteva, da razveljavi odpust obveznosti,...". V primeru, če bi ZFPPIPP predvidel, da bi morala biti tožba zaradi izpodbijanja odpusta obveznosti vložena do zaključka postopka osebnega stečaja, bi zagotovo v tem primeru predpisal tudi prekinitev postopka (in tedaj bi upnik tožbo moral res vložiti z učinkom erga omnes za vse upnike). Vendar, kot obrazloženo ni določeno niti, da bi morala biti tožba vložena med postopkom osebnega stečaja do njegovega zaključka, niti za ta primer ni predpisana prekinitev postopka.
12. Zaradi zgoraj navedenih materialnopravnih določb ZFPPIPP, in ker je postopek osebnega stečaja nad toženko že pravnomočno zaključen, razveljavitev odpusta obveznosti ne more več učinkovati za vse upnike, saj se po morebitni uspešni takšni tožbi, postopek osebnega stečaja nad toženko ne more več ponovno začeti. Tudi sodba, s katero je ugodeno tožbenemu zahtevku na razveljavitev odpusta obveznosti (da se odpust obveznosti razveljavi), zato lahko učinkuje zgolj med strankama postopka. Prav iz tega razloga lahko upnik po končanem postopku osebnega stečaja nato (ali hkrati) uveljavlja le dajatveni zahtevek na plačilo svoje celotne terjatve samo zase.
tožba na ugotovitev obstoja stvarne služnosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - zmotna uporaba materialnega prava - pomanjkljiva dokazna ocena - priposestvovanje stvarne služnosti - prestavitev služnosti - pravno poslovna pridobitev - skupni del stavbe v etažni lastnini - trditveno in dokazno breme - celovita presoja izvedenih dokazov - izvrševanje stvarne služnosti - nesporna dejstva - pravica do pritožbe - čistilna naprava
Listine, na katere se sklicujeta tožnika, kot na podlago za pravno poslovno ustanovitev služnosti, ne predstavljajo zavezovalnega pravnega posla, torej dogovora o ustanovitvi služnosti, ker v njih ni jasno izražena zaveza lastnika služeče nepremičnine, da bo na svoji nepremičnini za potrebe gospodujoče nepremičnine ustanovil stvarno služnost. (215. člen SPZ).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00080160
OZ člen 131. ZPP člen 8, 254.
opustitev dolžnega ravnanja - pohodna površina - dolžnost vzdrževanja - drugo izvedensko mnenje - padec delavca
V skladu s citirano judikaturo Vrhovnega sodišča opustitev vzdrževanja poti sama po sebi še ne predstavlja podlage za odškodninsko odgovornost tistega, ki je zanj zadolžen (v obravnavanem primeru je to zavarovanka toženke) oziroma ne predstavlja avtomatično tudi opustitve dolžnega ravnanja in s tem nedopustnega ravnanja kot predpostavke odškodninske odgovornosti. Presoja o obstoju odškodninske odgovornosti (zavarovanke toženke) zaradi padca na neravnih tleh pohodne površine je zato odvisna od odgovora na vprašanje, ali je pot na delu, kjer je tožnica padla, še ustrezala standardu normalne pohodne površine. Če pohodna površina namreč ni bila urejena v skladu z gradbenimi standardi, se mora sodišče opredeliti do vprašanja, ali je sporni del poti oziroma mesto padca za povprečnega pešca predstavljal normalno pohodno površino. Pravni standard normalne pohodne površine je izpolnjen v primeru, če na neravnih pohodnih tleh ni nepričakovanih, zakritih ali pretiranih neravnin. V takem primeru se šteje, da bi normalno pazljiv pešec neravna tla prehodil brez težav.
Ima pa pritožba prav, da zgolj opustitev privitja vijakov za letev, ki je zaradi tega bila izbočena za nekaj milimetrov, še ne predstavlja protipravnega ravnanja kot enega izmed elementov odškodninske odgovornosti. Sodišče druge stopnje poudarja, da je tožnica mesto padca poznala, saj je v bančni poslovalnici, kjer je prišlo do škodnega dogodka, delala že tri mesece, sporno mesto pa prehodila okoli trikrat dnevno, bila je primerno obuta, saj je nosila zaprte nedrsne čevlje z nizko polno peto, vidljivost je bila dobra, zato bi za nekaj milimetrov izbočeno letvico na stopnici, na kateri manjkajo trije vijaki, kot povprečno skrbna delavka lahko opazila in varno prehodila. Navedena neravnina zanjo torej ni predstavljala niti nekaj nepričakovanega niti zakritega (že na podlagi fotografije na str. 5 izvedenskega mnenja je mogoče zaključiti, da je za nekaj milimetrov izbočena kovinska letev vidna), niti ni šlo za pretirano neravnino. Četudi v notranjih prostorih ni mogoče uporabiti istih standardov glede neravnin kot na prostem, je po oceni sodišča druge stopnje neravnina v višini nekaj milimetrov v notranjih prostorih še sprejemljiva in ne predstavlja pretirane neravnine, ki je povprečna oseba ne bi mogla prehoditi brez težav.
brezplačna pravna pomoč - odmera stroškov - oprostitev plačila stroškov - odločanje o stroških po načelu uspeha - odločanje o stroških po prostem preudarku - povračilo na račun proračunskih sredstev brezplačne pravne pomoči - vračilo sredstev iz naslova prejete brezplačne pravne pomoči
Stranka je namreč lahko v postopku oproščena le lastnih stroškov (plačila sodnih taks in stroškov za izvajanje dokazov), ne more pa biti oproščena plačila stroškov nasprotne stranke, ki je v postopku uspela. V primeru, če je bila uspešni stranki dodeljena BPP, je nasprotna stranka v skladu s prvim in drugim odstavkom 46. člena ZBPP dolžna te stroške povrniti Republiki Sloveniji, ki jih je založila.