Z odločitvijo višjega sodišča, ki je prvostopenjsko sodbo v bistvenem potrdilo, v preostalem pa spremenilo, je bil opravljen prvi korak v smeri pričakovane pravnomočnosti (prvi odstavek 129. člena ZKP) in s tem tudi izvršljivosti sodbe. V takem položaju ni več relevantna ocena razumnega trajanja (dotedanjega in) pričakovanega sojenja (kot v primeru razveljavitve prvostopenjske sodbe), ampak ocena razumnosti nadaljnjega trajanja pripora v pričakovanju njene skorajšnje izvršitve z nastopom kazni zapora.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00064012
ZKP člen 385. KZ-1 člen 70, 70a, 70b.
varnostni ukrepi - prepoved spremembe na slabše - odvzem predmetov
Vrhovno sodišče uvodoma pritrjuje vložniku glede že uresničene nevarnosti in glede nevarnosti, ki bi šele utegnila biti uresničena. Gre za enotno podlago iz prvega in tretjega odstavka 70. člena KZ-1, po kateri se neprištevnim storilcem protipravnih dejanj izrekata varnostna ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu po 70.a členu KZ-1 in obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1. Kljub enotni podlagi, pa to še ne pomeni, da imamo pri navedenih varnostnih ukrepih opraviti zgolj z različicama ali modalitetama enega in istega varnostnega ukrepa, kot to izhaja iz povzete obrazložitve zahteve in kar bi po vložniku v teh primerih opravičevalo ožji obseg uporabe prepovedi spremembe na slabše iz 385. člena ZKP, kot v primerih, ko je krivim storilcem kaznivih dejanj izrečena kazenska sankcija.
Različno kot odvzem predmetov po 73. členu KZ-1, obvezen odvzem predmetov pri posameznih kaznivih dejanjih v posebnem delu Kazenskega zakonika ni pogojen z omenjenim načelom sorazmernosti iz drugega odstavka 70. člena KZ-1, odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem pa je zaradi drugačnega izhodišča, določenega v prvem odstavku 74. člena KZ-1 ter zaradi njegove posebne (sui generis) narave s katerim koli varnostnim ukrepom dejansko neprimerljiv.
Prvi odstavek 77. člena ZP-1 kot splošno navezno okoliščino za določitev krajevne pristojnosti določa kraj storitve prekrška. Za določitev kraja storitve prekrška se smiselno uporabljajo določbe Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) o kraju storitve kaznivega dejanja (8. člen ZP-1). Po določbi 19. člena KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno na kraju, kjer je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, na katerem je nastala prepovedana posledica (tako imenovana ubikvitetna teorija). Za prekrške je, za razliko od kaznivih dejanj, značilno, da se za njihov obstoj praviloma ne zahteva nastanek prepovedane posledice, temveč zadošča kršitev določene zapovedne ali prepovedne norme, zato je v takšnih primerih za določitev kraja storitve prekrška treba uporabiti delavnostno teorijo in za kraj prekrška šteti kraj, kjer je storilec delal ali bi moral delati.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - subjektivni znaki kaznivega dejanja - pridobitev premoženjske koristi - nastanek škode - ločenost premoženja družbe in družbenika
Ne drži, da direktor, ki je hkrati delni družbenik družbe z omejeno odgovornostjo, ne more izvršiti kaznivega dejanja zlorabe položaja na škodo družbe. Zaradi ločenosti premoženja družbe od premoženja njenih družbenikov kaznivega dejanja ni izvršil v škodo svojega premoženja, pač pa premoženja družbe.
Kasnejše vračilo škode ali priznanje terjatve v stečajnem postopku na obstoj že končanega kaznivega dejanja ne moreta vplivati.
URS člen 29, 35. ZKP člen 18, 371, 371/1, 371/1-8.
nedovoljeni dokazi - kolizija ustavnih pravic - tehtanje ustavnih pravic - načelo sorazmernosti - dokazi, ki jih pridobijo zasebniki ali novinarji - dokazni predlogi - sodelovanje stranke pri aktivnostih izvedenca
Kadar je dokaz pridobljen po zasebniku, je bistveno, da sodišče loči med posegom v pravico in kršitvijo pravice. Poseg v pravico sam po sebi še ne pomeni kršitve. Kadar so bili dokazi, ki bi bili lahko predmet ekskluzije, pridobljeni po zasebniku (torej jih niso pridobili država oziroma njeni organi pregona), mora sodišče opraviti tehtanje po metodologiji načela sorazmernosti in preizkusiti, ali je kršitev (zasebnosti) navkljub posegu vanjo sploh podana. Če ugotovi, da do kršitve ni prišlo, ker se je ena pravno zavarovana dobrina morala umakniti drugi pravno zavarovani dobrini, razloga za sankcijo z izločanjem tega dokaza ni.
Dopolnitev izvedenskega mnenja v smeri primerjave velikost obuval bi lahko bila za obsojenca razbremenilni dokaz. Za izvedbo takšnega dokaza pa ni dovolj, da ga obsojenec le predlaga, temveč mora (če je to potrebno) pri njegovi izvedbi tudi sam aktivno sodelovati.
vštevanje pripora v izrečeno kazen - vštevanje časa pridržanja - odvzem prostosti - znaki kaznivega dejanja
Ker so še vedno obstajali priporni razlogi, so se policisti PP Celje v času obsojenčeve zdravniške oskrbe nahajali na hodniku SB Celje in izvajali občasne kontrole, z namenom, da obsojencu ponovno odvzamejo prostost, če bi hotel pobegniti ter mu s tem preprečiti dokončanje ali izvršitev kaznivega dejanja, s katerim je grozil. Glede na navedeno je bila obsojencu tudi v tem času dejansko odvzeta prostost s policijskim pridržanjem, ki očitno ni bilo prekinjeno. Še posebej navedeno potrjuje izrecna navedba v uradnem zaznamku PP Celje, da bi policisti obsojenčevo zapustitev bolnišnice smatrali kot pobeg. Sodišče prve stopnje bi zato moralo obsojencu v izrečeno kazen zapora všteti tudi čas odvzema prostosti, ko se je nahajal v zdravniški oskrbi v SB Celje.
Obsojenec oškodovanke ni spustil na prostost, še preden je bila izpolnjena njegova zahteva, temveč šele po oškodovankini privolitvi v izpolnitev njegove zahteve s prenosom lastništva na nepremičninah. Ravno tako njegove zahteve med samim trajanjem ugrabitve niti ni bilo mogoče izpolniti, zato je obsojenec od oškodovanke po izpustitvi zahteval garancijo (otroka za talca) ter zagrozil, da gre za zadnji opomin, preden bo ubil njo in njene otroke. Šele po nadaljnji grožnji je torej prerezal trakove, s katerimi je bila privezana na stol ter jo odpeljal v Celje.
Sodna poravnava je lahko en od načinov storilčevega preslepitvenega ravnanja pri kaznivem dejanju poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, vendar le, ko je posredi pogodba, s katero pogodbenika urejata prihodnja medsebojna razmerja.
Listina je ponarejena, če ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj, pri čemer ni relevantno, ali je vsebina ponarejene listine resnična ali ne (materialna falsifikacija). Gre torej za preslepitev, spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja listine. Brez dvoma ponareditev listine predstavlja (lastnoročen) podpis druge osebe oziroma ponareditev tega podpisa.
napeljevanje - napeljevanje h kaznivemu dejanju - internetna komunikacija
Za napeljevanje ni ključen način komunikacije, temveč njegov učinek, tj. da je zmožno izzvati odločitev bodočega storilca za izvršitev kaznivega dejanja.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 46, 46/3. URS člen 22. ZUS-1 člen 59, 59/1.
Na določbe Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 (Procesna direktiva) in z njo povezano prakso Sodišča EU se je mogoče opreti glede vprašanja, ali so nacionalni procesni standardi dovolj visoki oziroma ali dosegajo standarde iz Procesne direktive, ni pa mogoče z njimi utemeljiti nižanja morebitnih višjih nacionalnih standardov na raven standardov iz Procesne direktive. V obravnavani zadevi to pomeni, da je bilo sodišče prve stopnje pri odločitvi o opustitvi glavne obravnave najprej dolžno uporabiti nacionalne pravne vire, šele v primeru, če bi ti viri ne dosegali standardov Procesne direktive, pa bi imelo podlago za morebitno presojo neposrednega učinka te direktive.
Pravica do glavne obravnave sicer ni absolutna, vendar pa Upravno sodišče lahko opusti njeno izvedbo samo v primerih, ki jih izrecno določa zakon, opirajoč se na ustavnoskladno razlago take zakonske določbe in ob upoštevanju pravnega načela, da je izjeme od uresničevanja človekovih pravic treba razlagati restriktivno.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da Upravno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni jasno in izrecno ter v skladu z zakonsko prepisanimi izjemami obrazložilo, zakaj ni opravilo glavne obravnave. Pri tem Vrhovno sodišče posebej poudarja, da to ne pomeni, da v zadevah, kot je obravnavana, ni mogoča zakonita opustitev glavne obravnave, vendar opozarja na ustrezno navedbo razlogov za to.
ZPP člen 14, 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. OZ člen 131. KZ-1 člen 310, 310/1.
predlog za dopustitev revizije - odškodnina za premoženjsko škodo - kaznivo dejanje samovoljnosti - onemogočitev dostopa do nepremičnine - protipravnost - identično dejansko stanje - pravnomočna kazenska obsodilna sodba - vezanost na kazensko obsodilno sodbo - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno stališče sodišča, ko v predmetnem odškodninskem sporu, kljub določbi 14. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), svoje odločitve ni vezalo na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo in je svojo odločitev vezalo na vprašanje, ali je prvo toženka veljavno odstopila od najemne pogodbe za poslovni prostor.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00063683
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2. URS člen 22. ZPP člen 4, 8, 286b, 347, 348, 348/5, 349, 355, 358. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-4. OZ člen 86.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - ničnost pogodbe - posojilo v tuji valuti - valuta denarne obveznosti (valutna klavzula) - valutno tveganje - dolgoročni kredit v CHF - pojasnilna dolžnost banke - kršitev pojasnilne dolžnosti - nepošten pogodbeni pogoj - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - pritožbena obravnava - načelo neposrednosti - dokazna ocena - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Pritožbena obravnava ni le sredstvo izenačevanja spoznavnih možnosti obeh sodišč, ampak izvirna dopolnitev postopka. Nezaupanje v postopek in v argumentacijo (tj. v metode ugotavljanja dejanskega stanja) namreč implicira tudi nezaupanje v rezultate, dobljene s takim postopkom in s tako argumentacijo. Konec koncev je smisel ponovitve dokazovanja prav v tem, da prinese nekaj novega, da prejšnjo izvedbo dokaza izboljša, razjasni, pojasni, odpravi dvome itd. In prav ta presežek (nekaj drugega in nekaj več) je bistven za drugačno dokazno oceno.
Pritožbeno sodišče je poznalo ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča glede t. i. problematike švicarskih frankov, vendar je svojo drugačno odločitev utemeljilo na razlikovalnem zaključku, da tožnika nista bila ustrezno informirana. Od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je odstopilo z uporabo precedenčne tehnike razlikovanja.
Toženka je vedela, da sta tožnika sposobna le za najem kredita v CHF, a jima kljub temu ni pojasnila ničesar glede valutnega tveganja, in tako nista vedela, kakšno tveganje prevzemata. Tovrstnega toženkinega ravnanja ni mogoče opredeliti drugače kot nedobrovernega, kajti glede na breme, ki ga pogodbeni pogoj nalaga tožnikoma v primerjavi s kreditno pogodbo v domači valuti - neomejeno valutno tveganje, toženka ni mogla razumno pričakovati, da bi tožnika ob ustrezni transparentnosti tak pogoj prav gotovo/v vsakem primeru sprejela.
ZPP člen 355, 355/1, 357a, 357a/2. DZ člen 138, 138/4.
pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje - postopek za odločanje o varstvu in vzgoji otroka, preživljanju otroka in otrokovih stikih - pooblastila pritožbenega sodišča - zmotna uporaba materialnega prava - pomanjkljiva obrazložitev odločbe sodišča druge stopnje - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - ugoditev pritožbi
Odločitev ni ustrezno obrazložena, zato je mogoče pritrditi pritožniku, da je razlog za razveljavitev v resnici nestrinjanje višjega sodišča z materialnopravno presojo, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje. Iz tega razloga pa odločbe sodišča prve stopnje ni mogoče razveljaviti.
delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - dvom v nepristranskost sojenja - sodnica pristojnega sodišča kot stranka v postopku - ugoditev predlogu
Okoliščina, da je tožena stranka sodnica sodišča, pri katerem teče postopek,vzbuja dvom v nepristranskost sodišča in tako brez dvoma predstavlja tehten razlog za prenos pristojnosti na drugo sodišče.
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. OZ člen 190, 198.
predlog za dopustitev revizije - neupravičena obogatitev - uporaba tuje stvari v svojo korist - predpostavke za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve - prikrajšanje - inšpekcijska odločba - prepoved uporabe - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je uporabnik stanovanja dolžan plačevati uporabnino tudi od trenutka, ko je pristojni gradbeni inšpektorat z odločbo prepovedal uporabo stanovanja in celotne stavbe, ker je v njej nevarno bivati.
izvršba na nepremičnino, ki ni vpisana v zemljiški knjigi - prisilna hipoteka - hipoteka na podlagi zaznambe izvršbe v zemljiški knjigi - lastninska pravica v pričakovanju na predmetu izvršbe - opredelitev nepremičnin v pogodbi - istovetnost nepremičnine - lastno strokovno znanje sodišča - dokazovanje z izvedencem - postavitev sodnega izvedenca - materialno procesno vodstvo - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - kršitev pravice do izjave - ugoditev reviziji
Vrhovno sodišče ocenjuje, da je ugotavljanje istovetnosti nepremičnin v okviru trditvene podlage strank mogoče brez pomoči izvedenca. Primerjava skic iz Projekta, na katerem temelji Pogodba, in iz Elaborata, iz katerega izvirata aktualna ID znaka nepremičnin, namreč zahteva zgolj vizualno percepcijo skice Projekta in skice Elaborata ter njuno primerjavo, kar sodi v okvir logičnega, življenjsko izkustvenega sklepanja in znanja splošne izobrazbe ter od sodnika ne terja posebnega strokovnega znanja, ki bi zahtevalo dopolnitev sodnikovega spoznavnega procesa z izvedencem.
Glede na obstoj številnih posameznih delov v stavbi in njihovo preštevilčenje v Elaboratu je logično, da zgolj na podlagi (opisnih) podatkov iz Pogodbe (in Aneksa) ni mogoče ugotoviti identitete prodanih nepremičnin z nepremičninami, kot so bile leta 2006 vpisane v zemljiško knjigo. Vrhovno sodišče ne vidi nobene ovire, da si ne bi izvršilno sodišče pri ugotavljanju istovetnosti nepremičnin pomagalo z obstoječimi grafičnimi prikazi, katerih namen je tudi ali predvsem lažja določljivost (pozicije in tlorisa) posameznih delov. Vrhovno sodišče se v zgoraj navedeni sodni praksi, katere stališče izvira iz zemljiškoknjižnega postopka, res omejuje na zemljiškoknjižno dovolilo, a to ne pomeni, da sodišče druge stopnje v izvršilnem postopku ne bi smelo vpogledati v (podporne) skice Projekta in Elaborata ter jih primerjati. Prvi je (le) grafična podlaga Pogodbe, drugi pa grafični prikaz (osnova) za vpis stavbe in njenih delov v kataster stavb, iz katerega črpa zemljiška knjiga. Takšno ugotavljanje istovetnosti nepremičnin izvršilnega sodišča ob odločanju o ugovoru dolžnika, ki ne pomeni presoje vknjižljivosti lastninske pravice (bistvo lastninske pravice v pričakovanju je ravno v tem, da ni bila vknjižena iz nekega objektivnega razloga ali iz razloga iz sfere kupca, ne pa iz sfere prodajalca), po oceni Vrhovnega sodišča ne posega v zakonsko začrtane okvire zemljiškoknjižnega postopka oziroma ni v nasprotju z načelom formalnosti postopka iz 86. člena ZZK oziroma 124. člena ZZK-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00064817
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - plačilo odškodnine - delovna nezgoda (nesreča pri delu) - temelj odškodninske odgovornosti - obstoj vzročne zveze - izvedenec za varstvo pri delu - izvedensko mnenje - mnenje izvedenca za varstvo pri delu - zavrnitev predloga
Pogoj za izdajo svetovalnega mnenja ni izpolnjen. O tem, ali je treba pri dedovanju premoženja agrarne skupnosti uporabiti ZPVAS in posledično ZD, ali pa ZDen, se je Vrhovno sodišče že izreklo v sodbi št. II Ips 249/2015 z dne 14. 1. 2016.
delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - predsednik sodišča - stranka - dvom v nepristranskost sojenja - ugoditev predlogu
Okoliščina, da je druga toženka predsednica sodišča, pri katerem teče postopek, vzbuja dvom v nepristranskost sodišča in tako brez dvoma predstavlja tehten razlog za prenos pristojnosti na drugo sodišče.