Z odločitvijo višjega sodišča, ki je prvostopenjsko sodbo v bistvenem potrdilo, v preostalem pa spremenilo, je bil opravljen prvi korak v smeri pričakovane pravnomočnosti (prvi odstavek 129. člena ZKP) in s tem tudi izvršljivosti sodbe. V takem položaju ni več relevantna ocena razumnega trajanja (dotedanjega in) pričakovanega sojenja (kot v primeru razveljavitve prvostopenjske sodbe), ampak ocena razumnosti nadaljnjega trajanja pripora v pričakovanju njene skorajšnje izvršitve z nastopom kazni zapora.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00064012
ZKP člen 385. KZ-1 člen 70, 70a, 70b.
varnostni ukrepi - prepoved spremembe na slabše - odvzem predmetov
Vrhovno sodišče uvodoma pritrjuje vložniku glede že uresničene nevarnosti in glede nevarnosti, ki bi šele utegnila biti uresničena. Gre za enotno podlago iz prvega in tretjega odstavka 70. člena KZ-1, po kateri se neprištevnim storilcem protipravnih dejanj izrekata varnostna ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu po 70.a členu KZ-1 in obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1. Kljub enotni podlagi, pa to še ne pomeni, da imamo pri navedenih varnostnih ukrepih opraviti zgolj z različicama ali modalitetama enega in istega varnostnega ukrepa, kot to izhaja iz povzete obrazložitve zahteve in kar bi po vložniku v teh primerih opravičevalo ožji obseg uporabe prepovedi spremembe na slabše iz 385. člena ZKP, kot v primerih, ko je krivim storilcem kaznivih dejanj izrečena kazenska sankcija.
Različno kot odvzem predmetov po 73. členu KZ-1, obvezen odvzem predmetov pri posameznih kaznivih dejanjih v posebnem delu Kazenskega zakonika ni pogojen z omenjenim načelom sorazmernosti iz drugega odstavka 70. člena KZ-1, odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem pa je zaradi drugačnega izhodišča, določenega v prvem odstavku 74. člena KZ-1 ter zaradi njegove posebne (sui generis) narave s katerim koli varnostnim ukrepom dejansko neprimerljiv.
Listina je ponarejena, če ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj, pri čemer ni relevantno, ali je vsebina ponarejene listine resnična ali ne (materialna falsifikacija). Gre torej za preslepitev, spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja listine. Brez dvoma ponareditev listine predstavlja (lastnoročen) podpis druge osebe oziroma ponareditev tega podpisa.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - subjektivni znaki kaznivega dejanja - pridobitev premoženjske koristi - nastanek škode - ločenost premoženja družbe in družbenika
Ne drži, da direktor, ki je hkrati delni družbenik družbe z omejeno odgovornostjo, ne more izvršiti kaznivega dejanja zlorabe položaja na škodo družbe. Zaradi ločenosti premoženja družbe od premoženja njenih družbenikov kaznivega dejanja ni izvršil v škodo svojega premoženja, pač pa premoženja družbe.
Kasnejše vračilo škode ali priznanje terjatve v stečajnem postopku na obstoj že končanega kaznivega dejanja ne moreta vplivati.
napeljevanje - napeljevanje h kaznivemu dejanju - internetna komunikacija
Za napeljevanje ni ključen način komunikacije, temveč njegov učinek, tj. da je zmožno izzvati odločitev bodočega storilca za izvršitev kaznivega dejanja.
Sodna poravnava je lahko en od načinov storilčevega preslepitvenega ravnanja pri kaznivem dejanju poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, vendar le, ko je posredi pogodba, s katero pogodbenika urejata prihodnja medsebojna razmerja.
vštevanje pripora v izrečeno kazen - vštevanje časa pridržanja - odvzem prostosti - znaki kaznivega dejanja
Ker so še vedno obstajali priporni razlogi, so se policisti PP Celje v času obsojenčeve zdravniške oskrbe nahajali na hodniku SB Celje in izvajali občasne kontrole, z namenom, da obsojencu ponovno odvzamejo prostost, če bi hotel pobegniti ter mu s tem preprečiti dokončanje ali izvršitev kaznivega dejanja, s katerim je grozil. Glede na navedeno je bila obsojencu tudi v tem času dejansko odvzeta prostost s policijskim pridržanjem, ki očitno ni bilo prekinjeno. Še posebej navedeno potrjuje izrecna navedba v uradnem zaznamku PP Celje, da bi policisti obsojenčevo zapustitev bolnišnice smatrali kot pobeg. Sodišče prve stopnje bi zato moralo obsojencu v izrečeno kazen zapora všteti tudi čas odvzema prostosti, ko se je nahajal v zdravniški oskrbi v SB Celje.
Obsojenec oškodovanke ni spustil na prostost, še preden je bila izpolnjena njegova zahteva, temveč šele po oškodovankini privolitvi v izpolnitev njegove zahteve s prenosom lastništva na nepremičninah. Ravno tako njegove zahteve med samim trajanjem ugrabitve niti ni bilo mogoče izpolniti, zato je obsojenec od oškodovanke po izpustitvi zahteval garancijo (otroka za talca) ter zagrozil, da gre za zadnji opomin, preden bo ubil njo in njene otroke. Šele po nadaljnji grožnji je torej prerezal trakove, s katerimi je bila privezana na stol ter jo odpeljal v Celje.
URS člen 29, 35. ZKP člen 18, 371, 371/1, 371/1-8.
nedovoljeni dokazi - kolizija ustavnih pravic - tehtanje ustavnih pravic - načelo sorazmernosti - dokazi, ki jih pridobijo zasebniki ali novinarji - dokazni predlogi - sodelovanje stranke pri aktivnostih izvedenca
Kadar je dokaz pridobljen po zasebniku, je bistveno, da sodišče loči med posegom v pravico in kršitvijo pravice. Poseg v pravico sam po sebi še ne pomeni kršitve. Kadar so bili dokazi, ki bi bili lahko predmet ekskluzije, pridobljeni po zasebniku (torej jih niso pridobili država oziroma njeni organi pregona), mora sodišče opraviti tehtanje po metodologiji načela sorazmernosti in preizkusiti, ali je kršitev (zasebnosti) navkljub posegu vanjo sploh podana. Če ugotovi, da do kršitve ni prišlo, ker se je ena pravno zavarovana dobrina morala umakniti drugi pravno zavarovani dobrini, razloga za sankcijo z izločanjem tega dokaza ni.
Dopolnitev izvedenskega mnenja v smeri primerjave velikost obuval bi lahko bila za obsojenca razbremenilni dokaz. Za izvedbo takšnega dokaza pa ni dovolj, da ga obsojenec le predlaga, temveč mora (če je to potrebno) pri njegovi izvedbi tudi sam aktivno sodelovati.
Prvi odstavek 77. člena ZP-1 kot splošno navezno okoliščino za določitev krajevne pristojnosti določa kraj storitve prekrška. Za določitev kraja storitve prekrška se smiselno uporabljajo določbe Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) o kraju storitve kaznivega dejanja (8. člen ZP-1). Po določbi 19. člena KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno na kraju, kjer je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, na katerem je nastala prepovedana posledica (tako imenovana ubikvitetna teorija). Za prekrške je, za razliko od kaznivih dejanj, značilno, da se za njihov obstoj praviloma ne zahteva nastanek prepovedane posledice, temveč zadošča kršitev določene zapovedne ali prepovedne norme, zato je v takšnih primerih za določitev kraja storitve prekrška treba uporabiti delavnostno teorijo in za kraj prekrška šteti kraj, kjer je storilec delal ali bi moral delati.
ZPP člen 14, 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. OZ člen 131. KZ-1 člen 310, 310/1.
predlog za dopustitev revizije - odškodnina za premoženjsko škodo - kaznivo dejanje samovoljnosti - onemogočitev dostopa do nepremičnine - protipravnost - identično dejansko stanje - pravnomočna kazenska obsodilna sodba - vezanost na kazensko obsodilno sodbo - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno stališče sodišča, ko v predmetnem odškodninskem sporu, kljub določbi 14. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), svoje odločitve ni vezalo na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo in je svojo odločitev vezalo na vprašanje, ali je prvo toženka veljavno odstopila od najemne pogodbe za poslovni prostor.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00063639
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 347, 347/2, 348, 348/5. OZ člen 131, 131/2, 149, 150, 153, 153/2, 153/3. ZVZD-1 člen 3, 3/1, 5. ZDR člen 43.
povrnitev škode - nesreča pri delu - delo na višini - poškodba pri padcu z višine - odgovornost za škodo od nevarne dejavnosti - objektivna odškodninska odgovornost delodajalca - opustitev ukrepov za varno delo - navodila za varno delo - razbremenitev objektivne odškodninske odgovornosti - ravnanje oškodovanca - soprispevek oškodovanca k nastanku škode - standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje - konkretizacija procesnih kršitev - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
V sodni praksi je sprejeto stališče, da že delo na nižji višini, kot je bila v konkretnem primeru, predstavlja nevarno dejavnost. Tožnik je bil usposobljen za varno delo na objektu in bi mogel in moral vedeti, da način, na katerega se je lotil dela, ni pravilen. Vendar za varno opravljanje dela ni imel na voljo nobene ustrezne rešitve. Preostalo mu je samo še to, da o tem obvesti svojega nadrejenega in da po potrebi opusti opravljanje nevarnega dela, česar ni storil. Obravnavani tožnikovi opustitvi pa težo dodatno zmanjšuje tudi okoliščina, da je šlo za nujno delo, s katerim se je mudilo. Delodajalec je z opustitvijo nadzora in konkretnih navodil delavce prepustil samim sebi ter jih tako tiho oziroma posredno usmeril, da delo na način, ki je z vidika varnosti in zdravja pri delu nesprejemljiv, čim prej opravijo. Ob tehtanju vsega pojasnjenega Vrhovno sodišče zaključuje, da tožniku ni mogoče pripisati prispevka k nastanku škode, ter da zato ni podlage niti za delno razbremenitev odgovornosti toženkinega zavarovanca po tretjem odstavku 153. člena OZ.
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. OZ člen 190, 198.
predlog za dopustitev revizije - neupravičena obogatitev - uporaba tuje stvari v svojo korist - predpostavke za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve - prikrajšanje - inšpekcijska odločba - prepoved uporabe - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je uporabnik stanovanja dolžan plačevati uporabnino tudi od trenutka, ko je pristojni gradbeni inšpektorat z odločbo prepovedal uporabo stanovanja in celotne stavbe, ker je v njej nevarno bivati.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov in iz razloga smotrnosti - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti sodišča - uslužbenec pristojnega sodišča kot priča v postopku - prebivališče prič - zavrnitev predloga
Okoliščina, da je v zadevi kot priča bila zaslišana uslužbenka sodišča, po prepričanju Vrhovnega sodišča tehtnice nepristranskosti ne nagiba ne v eno ne v drugo smer. Uslužbenka ni v nobenem razmerju s pravdnima strankama. Izvedba dokaza z zaslišanjem priče je procesno dejanje brez vnaprejšnjega vrednotnega predznaka, ki bi kazal v prid ene ali druge stranke. Priča v postopku niti ne zmaga niti ni poražena; v njeno pravno sfero s sodno odločitvijo ni poseženo. Zgolj zato, ker je kot priča bila zaslišana uslužbenka glede objektivnih okoliščin, povezanih z njenim delom pri sodečem sodišču, videz nepristranskosti ne bo omajan.
Razlog za delegacijo pristojnosti je tudi smotrnost; v poštev pride predvsem takrat, kadar je utemeljeno pričakovati, da bo pri drugem sodišču postopek enostavnejši in cenejši kot pri sicer pristojnem sodišču. Ker gre za izjemo od siceršnje krajevne pristojnosti, jo je treba razlagati restriktivno. Dejstvo, da bi predlaganima pričama bilo lažje opraviti zaslišanje na ljubljanskem sodišču, glede na razdaljo med Ljubljano in Novim mestom, ne odtehta posega v splošno krajevno pristojnost.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00063638
ZDOdv člen 27, 27/4, 27/6, 31, 31/3. ZIZ člen 64, 64/1, 65, 65/2, 65/3. URS člen 23, 23/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1.
ugovor tretjega v izvršilnem postopku - ugovor zoper sklep o izvršbi - spor o nedopustnosti izvršbe - napotitev na pravdo - tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe - procesna predpostavka za vložitev tožbe - lex specialis - predhodni postopek kot procesna predpostavka - predhodni postopek pred državnim odvetništvom - pravica do sodnega varstva - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Namen 27. člena ZDOdv je uresničen že z izpolnitvijo procesnih predpostavk po drugem in tretjem odstavku 65. člena ZIZ, kar je bilo v obravnavani zadevi izpolnjeno z izdajo sklepa izvršilnega sodišča o zavrnitvi ugovora tretjega. Drugi in tretji odstavek 65. člena ZIZ v povezavi s šestim odstavkom 27. člena ZDOdv pomenita ureditev lex specialis v razmerju do predhodnega postopka mirne rešitve spora po določbah 27. člena ZDOdv.
Zmotna je presoja nižjih sodišč, da z interakcijo pravdnih strank v izvršilnem postopku ni bila izpolnjena predpisana procesna predpostavka za vložitev tožbe in da ni bil uresničen namen predhodnega postopka z možnostjo njegove izvenpravdne razrešitve.
dopuščena revizija - verifikacija stare devizne vloge - obrestna mera - razlaga določb zakona - ustavno skladna razlaga - neenaka obravnava - dolžnost sodišča - zahteva za oceno ustavnosti
V skladu z načelom zakonitosti mora upravni organ ostati v okviru zakona ob uporabi ustaljenih razlagalnih metod prava in si pri tem prizadevati ustavnoskladno razložiti določbo. Če pa Upravno sodišče meni, da gre pri izračunu po določbah ZNISESČP za neenako obravnavo enakih položajev varčevalcev glede na njihovo državljanstvo oziroma prebivališče (in ne za različno obravnavanje različnih položajev), pa ne iz zakonske ureditve same ne iz zakonodajnega gradiva ne more ugotoviti ustavno dopustnih razlogov za tako razlikovanje, je dolžno prekiniti postopek in samo vložiti zahtevo za oceno ustavnosti take zakonske ureditve (156. člen Ustave in prvi odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču). Ne sme pa svoje ustavne dolžnosti iz 156. člena Ustave, ko je stranka že uveljavljala sodno varstvo v upravnem sporu, te presoje prenesti na upravni organ oziroma v upravni postopek, saj za to nima podlage ne v zakonskih določbah ne v določbah Ustave. Taka zahteva tudi iz sodb ESČP, na katere se Upravno sodišče sklicuje, ne izhaja.
Glede na stališče Upravnega sodišča, da razlogov za neenako obravnavo ne more dati sodišče, ker naj bi šlo za področje, ki med drugim zadeva izvrševanje ekonomske in socialne oziroma proračunske politike, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je presoja spoštovanja določb Ustave (tudi iz 14. člena) vselej pravna presoja, ki jo mora biti sposobno opraviti sodišče. Izbrani kriterij razlikovanja mora biti v razumni povezavi s predmetom urejanja, za različno obravnavo enakih pravnih položajev pa mora obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari in ne iz izvajanja proračunske politike. Pomembno je torej vrednostno merilo primerjave, glede na katero dva položaja primerjamo med seboj.
izvršba na nepremičnino, ki ni vpisana v zemljiški knjigi - prisilna hipoteka - hipoteka na podlagi zaznambe izvršbe v zemljiški knjigi - lastninska pravica v pričakovanju na predmetu izvršbe - opredelitev nepremičnin v pogodbi - istovetnost nepremičnine - lastno strokovno znanje sodišča - dokazovanje z izvedencem - postavitev sodnega izvedenca - materialno procesno vodstvo - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - kršitev pravice do izjave - ugoditev reviziji
Vrhovno sodišče ocenjuje, da je ugotavljanje istovetnosti nepremičnin v okviru trditvene podlage strank mogoče brez pomoči izvedenca. Primerjava skic iz Projekta, na katerem temelji Pogodba, in iz Elaborata, iz katerega izvirata aktualna ID znaka nepremičnin, namreč zahteva zgolj vizualno percepcijo skice Projekta in skice Elaborata ter njuno primerjavo, kar sodi v okvir logičnega, življenjsko izkustvenega sklepanja in znanja splošne izobrazbe ter od sodnika ne terja posebnega strokovnega znanja, ki bi zahtevalo dopolnitev sodnikovega spoznavnega procesa z izvedencem.
Glede na obstoj številnih posameznih delov v stavbi in njihovo preštevilčenje v Elaboratu je logično, da zgolj na podlagi (opisnih) podatkov iz Pogodbe (in Aneksa) ni mogoče ugotoviti identitete prodanih nepremičnin z nepremičninami, kot so bile leta 2006 vpisane v zemljiško knjigo. Vrhovno sodišče ne vidi nobene ovire, da si ne bi izvršilno sodišče pri ugotavljanju istovetnosti nepremičnin pomagalo z obstoječimi grafičnimi prikazi, katerih namen je tudi ali predvsem lažja določljivost (pozicije in tlorisa) posameznih delov. Vrhovno sodišče se v zgoraj navedeni sodni praksi, katere stališče izvira iz zemljiškoknjižnega postopka, res omejuje na zemljiškoknjižno dovolilo, a to ne pomeni, da sodišče druge stopnje v izvršilnem postopku ne bi smelo vpogledati v (podporne) skice Projekta in Elaborata ter jih primerjati. Prvi je (le) grafična podlaga Pogodbe, drugi pa grafični prikaz (osnova) za vpis stavbe in njenih delov v kataster stavb, iz katerega črpa zemljiška knjiga. Takšno ugotavljanje istovetnosti nepremičnin izvršilnega sodišča ob odločanju o ugovoru dolžnika, ki ne pomeni presoje vknjižljivosti lastninske pravice (bistvo lastninske pravice v pričakovanju je ravno v tem, da ni bila vknjižena iz nekega objektivnega razloga ali iz razloga iz sfere kupca, ne pa iz sfere prodajalca), po oceni Vrhovnega sodišča ne posega v zakonsko začrtane okvire zemljiškoknjižnega postopka oziroma ni v nasprotju z načelom formalnosti postopka iz 86. člena ZZK oziroma 124. člena ZZK-1.